Kuna zlatica v Sloveniji: razlike od belice, hrana in mladiči

Prepoznavanje in slovenski gozdovi

Lovska zveza Slovenije pri kunah zlaticah navaja približno 53 centimetrov dolg trup in 25 centimetrov dolg rep. Odrasle živali tehtajo od 900 do 2000 gramov, samci pa so nekoliko večji od samic. Smrček je črn, sivkast ali temno rjav. Rjav kožuh dopolnjuje zaokrožena rumenkasto oranžna lisa na grlu. V Sloveniji zlatica naseljuje celinske listnate in iglaste gozdove, tudi gorski svet do drevesne meje. Dobro pleza in skače, lovi pa tudi na tleh. Slovenski pregled parjenje umešča v julij in avgust, rojstva pa v april in maj. LZS kot izjemno doseženo starost navaja osem do deset let v naravi in štirinajst let v ujetništvu.

Viri: Lovska zveza Slovenije — Kuna zlatica

Kako jo ločujemo od belice

Pri belici Lovska zveza Slovenije opisuje svetlejši, mesnato rožnat smrček in belo grleno liso, ki je pogosto razcepljena ter se nadaljuje proti prednjima nogama. Blazinice na stopalih so pri belici gole tudi pozimi.

Viri: Lovska zveza Slovenije — Kuna belica, primerjava vrst

Zakasnelo vgnezdenje in razmnoževanje

Pregled Lise Schwanz v Animal Diversity Web iz leta 2000 po poletnem parjenju opisuje približno sedemmesečno odloženo vgnezdenje zarodkov. Vgnezdenje umešča v konec februarja in marec; nato razvoj poteka še 30 do 35 dni. V pregledanih raziskavah so se mladiči rojevali od konca marca do aprila, v leglu pa so bili navadno trije, z razponom od dva do pet. Samice imajo štiri funkcionalne seske. Kopulacija lahko poteka na tleh ali na drevesih in po povzeti literaturi traja od trideset do petdeset minut.

Zlatice zunaj obdobja skrbi za mladiče večinoma živijo posamično. Samčevo območje lahko prekriva območja ene ali več samic. ADW opisuje tudi mlade osebke, ki prvo zimo ostanejo na domačem območju in se odselijo naslednjo pomlad. Mladiči se z materjo sporazumevajo z drobnimi glasovi. Odrasle živali območja označujejo z vonjem. Zimska dlaka je gosta in mehka, poletna pa krajša in bolj groba; stopalne blazinice so pozimi povsem poraščene z dlako.

Viri: Animal Diversity Web — Martes martes, 2000

Rast mladičev in zobovje

Monakhovov pregled iz leta 2022 po Ternovskem in Ternovski navaja maso novorojenih mladičev od 20 do 27 gramov. Oči in sluhovodi so še zaprti. Sluhovodi se odprejo približno pri 28 do 33 dneh, oči pri 30 do 36 dneh. Začetna svetlosiva dlaka v nekaj dneh postane sivorjava. Pri 40 do 45 dneh se razvijajo sekalci in podočniki. Mladiči sesajo približno mesec in pol do dva meseca ter nato postopoma prehajajo na mesno hrano. Pri desetih tednih je v povzetih raziskavah navedena masa okoli 400 gramov; do jeseni dosežejo približno 600 do 700 gramov.

Odrasla zlatica ima 38 zob. V vsaki polovici zgornje in spodnje čeljusti so trije sekalci, en podočnik in štirje predkočniki. Zgornja čeljust ima v vsaki polovici en pravi kočnik, spodnja pa dva. Monakhov opisuje tudi nekoliko daljši zadnji nogi in pet prstov na stopalih. Uhlja obdaja svetlorumen rob. Monakhov opozarja, da je lahko grlena lisa redko tudi belkasta. Rep meri približno polovico do dve tretjini dolžine telesa. Kremplji so svetli, šape pa rjave do črne.

Viri: Monakhov, V. (2022): Martes martes (Carnivora: Mustelidae). Mammalian Species 54 (1022), 1–22. DOI 10.1093/mspecies/seac007

Zavetja tudi zunaj strnjenega gozda

NatureScot v škotskem opisu, posodobljenem leta 2025, zlatico povezuje z domačimi gozdovi, vendar navaja tudi iglaste nasade in skalnata pobočja. Gnezda za vzrejo mladičev si uredi med skalami, v votlih drevesih ali v ptičjih oziroma veveričjih gnezdih. Poleg njih ima na svojem območju več začasnih počivališč. V tem opisu je navedeno od 86 do 166 hektarov gozda znotraj območja posamezne živali.

Zlatica lahko uporabi tudi stavbo, zlasti prostor pod streho. NatureScot opisuje težave v hišah in dostop do kokošnjakov oziroma ograd za vzrejo fazanov. Na bližnjih drevesih se lahko namestijo posebne škatle kot nadomestno domovanje za razmnoževanje. Za škotsko populacijo je opisano širjenje proti jugu in vzhodu iz jedra v severozahodnem višavju po močnem zgodovinskem upadu.

Viri: NatureScot — Pine marten, posodobljeno 2025

Samica ob mladičih

Kleef in Tydeman sta med letoma 1998 in 2007 v treh severnonizozemskih gozdovih spremljala domovanja šestnajstih legel. Samice so uporabljale stara dupla črne in zelene žolne v macesnih, bukvah, rdečih borih in hrastih. Dupla so bila od tri do dvanajst metrov visoko; devet jih je imelo samo en vhod, preostalih sedem od dva do štiri. Legla z znanim številom mladičev so štela od enega do štiri. Dve legli s štirimi mladiči so samice preselile po 45 oziroma 50 dneh, manjša legla z enim ali dvema pa po 60 do 75 dneh. Notranji premer dupel na višini najnižjega vhoda je bil od 18 do 28 centimetrov. Dno votline je ležalo od deset do 33 centimetrov pod tem vhodom.

Rojstva so zabeležili od konca marca do sredine aprila. Pred odstavitvijo, določeno pri starosti manj kot šest tednov, so bili povprečni posamezni obiski samice v duplu dolgi 13,8 ure, pozneje 9,1 ure. Povprečni odhodi so se podaljšali s 5,3 na 6,1 ure. Daljši odhodi so se začeli šele v drugem tednu življenja mladičev. Sprva je samica večinoma odhajala ponoči; pri starejših mladičih so se odhodi premikali tudi v dnevne ure. Zabeležili so od enega do šest prihodov in odhodov samice na dan.

Viri: Kleef in Tydeman (2009): Natal den activity patterns of female pine martens (Martes martes) in the Netherlands

Menjavanje počivališč

Zalewski je v poljskem narodnem parku Białowieża med aprilom 1991 in marcem 1996 radijsko spremljal šest samcev in osem samic. Zlatice so menjavale številna dnevna počivališča. Pri osebkih, spremljanih več kot eno sezono, je avtor preračunal povprečno letno uporabo 191 različnih mest pri samcih in 159 pri samicah. Samice z mladiči so se spomladi najpogosteje vračale na isto mesto; uporabljale so približno dvajset različnih počivališč v vsej pomladni raziskovalni sezoni. Poleti sta oba spola počivališča menjavala pogosteje.

Samci so bili poleti pogosto nastanjeni ob robovih svojih območij, blizu območij samic. Povprečna razdalja med zaporednima počivališčema je bila pri samcih 690 metrov, pri samicah 419 metrov. Pozimi so se samci, ki so uživali več mrhovine jelenjadi ali divjih prašičev, dlje zadrževali ob počivališčih blizu trupel oziroma se vanje večkrat vračali. Ob globokem snegu je bila ponovna uporaba istih mest manj pogosta. Spomladi so se samci ob nižji temperaturi pogosteje vračali v isto počivališče. Spomladi ter jeseni in pozimi je bila razdalja med samčevimi počivališči povezana z njegovo telesno maso. Poleti take povezave niso ugotovili. Temperatura je vplivala na samčevo izbiro počivališča za naslednji dan, pri samicah pa te povezave ni bilo.

Viri: Zalewski (1997): Patterns of resting site use by pine marten Martes martes in Białowieża National Park (Poland)

Izbira drevesnih sestojev

Brainerd in Rolstad sta v gospodarskih gozdovih Varaldskogen na Norveškem in Grimsö na Švedskem spremljala enajst samcev in osem samic. Zlatice so prednostno uporabljale sestoje s prevladujočo smreko in drevesi, visokimi najmanj dvajset metrov. Posekam in odprtim površinam so se izogibale. Med slabše izbranimi okolji so bili tudi borovi sestoji z drevesi, nižjimi od dvajset metrov. Samci in samice so izbirali podobne habitate, leto in sezona pa sta izbiro le malo spreminjala.

Zlatice so se med dejavnostjo manj izogibale odprtemu prostoru kakor med počivanjem. V teh gozdovih so za počivališča pogosto uporabljale veveričja gnezda v smrekah, ki jih na posekah ni bilo. Raziskava je obravnavala gozdove z dolgo zgodovino sečnje, kjer so bile prisotne različne razvojne stopnje sestojev. V opisanih sestojih so bile številne smreke visoke najmanj dvajset metrov, čeprav še niso dosegle sedemdesetih let. Kamnita tla z ledeniškimi nanosi so ponujala podzemne dostope za iskanje hrane in počivanje.

Viri: Brainerd in Rolstad (2002): Habitat selection by Eurasian pine martens Martes martes in managed forests of southern boreal Scandinavia

Sezonski jedilnik in lov

V Białowieżi so Jędrzejewski, Zalewski in Jędrzejewska prehrano zlatic raziskovali med letoma 1985 in 1992. V 1735 iztrebkih so bili osnovni plen gozdne voluharice, rumenogrle miši in voluharice rodu Microtus. Glodavci so sestavljali približno polovico zaužite biomase junija in več kot devet desetin oktobra ter novembra. Ptice, predvsem drozgi in žolne, so bile pomembnejše spomladi in poleti; junija so dosegle do 37 odstotkov biomase. Robidnice, plodove jerebike in gobe so zlatice pogosto jedle od julija do oktobra.

Pozimi so uživale tudi mrhovino parkljarjev. Ob snegu se je lov na gozdne voluharice zmanjšal, pri rumenogrli miši in voluharicah rodu Microtus pa takega učinka niso ugotovili. Rovke in mrhovina so tedaj nadomeščale slabše dostopen plen. Sledenje po snegu je pokazalo iskanje hrane na tleh, po podrtih deblih, na stoječih drevesih in v krošnjah. Več kot devet desetin zabeleženih napadov je bilo usmerjenih na glodavce, približno 35 odstotkov teh napadov pa je bilo neuspešnih.

Viri: Jędrzejewski, Zalewski in Jędrzejewska (1993): Foraging by pine marten Martes martes in relation to food resources in Białowieża National Park, Poland

Prehrana ob nihanju števila voluharic

Helldin je v osrednjem delu južne Švedske raziskoval povezavo zimskega jedilnika, telesnega stanja in razmnoževanja z nihanjem številčnosti voluharic. Analiziral je 398 iztrebkov iz zim 1988/89 do 1996/97 ter 483 trupel zlatic, ujetih v zimah 1989/90 do 1992/93. Voluharice so bile najpogostejša posamezna skupina plena, njihova poraba pa je sledila njihovi številčnosti. Ko jih je bilo manj, so zlatice povečale delež drugega plena, posebej zajcev.

Pri odraslih skupna poraba hrane, telesno stanje in uspeh razmnoževanja niso sledili gostoti voluharic. Pri mladih so se ob njihovem pomanjkanju pojavljali znaki manjše porabe hrane, manjših zalog maščobe in večje ranljivosti za lov s pastmi; pri mladih samicah tudi počasnejša telesna rast. Ti rezultati pri mladih niso bili dosledni. Avtor je za raziskovano južno borealno območje predlagal, da zlatice z nadomestnim plenom lahko premostijo leta z malo voluharicami.

Viri: Helldin (1999): Diet, body condition, and reproduction of Eurasian pine martens Martes martes during cycles in microtine density

Dejavnost in primerjava z belico

Wereszczuk in Zalewski sta v raziskavi iz leta 2015 primerjala belice in zlatice v Białowieżi na severovzhodu Poljske. Obe vrsti sta bili predvsem nočni, zlatice pa so bile pogosteje dejavne tudi podnevi, zlasti spomladi in poleti. Največja dejavnost zlatice je bila okoli osme ure zvečer, pri belici okoli četrte ure zjutraj. Poleti je dejavnost zlatice v 24 urah povprečno trajala 12,16 ure, pri belici 8,73 ure. Zlatica jo je jeseni in pozimi skrajšala, belica pa spomladi. Samci so bili praviloma dejavni dlje od samic. Poleti se je pri zlatici razmerje obrnilo: samice so bile v povprečju dejavne približno 34 minut dlje od samcev.

V raziskovanem prostoru so belice uporabljale predvsem vasi, zlatice pa gozd. Zlatice so izbirale listnate sestoje in manjše drevesne zaplate, izogibale pa so se pozidanim površinam ter travnikom. Pri primerjavi telesne mase so bile belice iste telesne dolžine povprečno 256 gramov težje od zlatic. Analiza je vključevala 46 izmerjenih belic in 27 zlatic. Samci obeh vrst so bili težji od samic.

Viri: Wereszczuk in Zalewski (2015): Spatial Niche Segregation of Sympatric Stone Marten and Pine Marten – Avoidance of Competition or Selection of Optimal Habitat?