Mala uharica (Asio otus) v Sloveniji živi predvsem v nižinah osrednjega in vzhodnega dela države. Oranžne oči in peresni čopki zaznamujejo njen obraz.
Mala uharica v Sloveniji: nižine, drevesa in odprta krajina
Mala uharica je v Sloveniji stalnica. DOPPS njeno razširjenost postavlja predvsem v nižine osrednjega in vzhodnega dela države. Za gnezdenje uporablja nižinske sestoje iglavcev ali krajino z manjšimi skupinami dreves. Sama ne gradi gnezda, temveč zasede starega, ki so ga napravile vrane ali srake. Pozimi lahko na enem drevesu ali več sosednjih drevesih podnevi počiva skupina uharic.
Njeno oglašanje je tiho, podobno kratkemu »u«. Prisotnost lahko razkrijejo podolgovati izbljuvki z dlako in kostmi plena. Ti ostanki nastanejo iz neprebavljivih delov zaužitih živali, zato niso isto kot iztrebki. V slovenskem opisu njene hrane prevladujejo mali sesalci.
Jajca, valjenje in poletanje mladičev
V britanskem naboru BTO ima mala uharica običajno tri do štiri jajca, zabeležena legla pa segajo od dveh do šestih. Jajca vali samica, praviloma približno 28 dni. Izvaljeni mladiči so nebogljeni in pokriti s puhom. Čas do poletenja v tem naboru običajno znaša približno 29 do 34 dni. Gre za britanske gnezdilne podatke; slovenski izsledki v nadaljevanju pokažejo, da povprečna velikost legla drugod ni nujno enaka.
BTO za ptico, ki doseže razmnoževalno starost, navaja pričakovano življenjsko dobo približno štiri leta. Britanski obročkovalski rekord v tem prikazu presega dvanajst let. Povprečna masa odraslih samic v biometričnem vzorcu znaša približno 300 gramov, samcev pa 266 gramov. Samice so torej v povprečju težje. Mladiče pogosto prej slišimo kot vidimo: njihovo prošnjo za hrano BTO primerja s škripajočimi vrati.
Zakaj se delež voluharic med leti in letnimi časi spreminja
Davorin Tome je na Ljubljanskem barju v dolgoletnih raziskavah povezal prehrano male uharice s številčnostjo navadne voluharice. Voluharica je bila glavni plen, pomembni nadomestni vrsti pa belonoga miš in travniška voluharica. V dvajsetletni analizi je navadna voluharica predstavljala približno 55 odstotkov vseh uplenjenih živali, vendar je letni delež segal od 17 do 85 odstotkov. En sam odstotek zato slabo opiše jedilnik vrste v vseh razmerah.
Sezonska analiza podatkov iz let 1988–2001 je pokazala večji delež navadnih voluharic v toplem delu leta, vendar le tedaj, ko jih je bilo v okolju veliko. V letih pomanjkanja takšnega doslednega sezonskega vzorca ni bilo. Zimska primerjava petnajstih slovenskih krajev je dodatno pokazala razlike med regijami. Vlažnejše okolje je bilo povezano z več travniškimi voluharicami, drugod so se povečali deleži miši. Mala uharica ostaja pretežno plenilka malih sesalcev, njihove posamezne vrste pa lahko precej zamenjuje.
Viri: Tome — prehrana male uharice v Sloveniji, 2000, 2003 in 2009
Kaj so pokazala gnezda v osrednji Sloveniji
Slovenska raziskava gnezdenja v letih 1984–1993 je zajela 79 gnezd male uharice. Najpogosteje je uporabljala stara gnezda vranov na iglavcih. Povprečno leglo je imelo 5,6 jajca. V celotnem spremljanem vzorcu je bilo povprečje mladičev, ki so zapustili gnezdo, 1,6 na gnezdo, pri uspešnih gnezdih pa 3,9. Razlika je velika, ker prva vrednost vključuje tudi neuspešna gnezdenja.
Mladiče je uspešno vzredilo 32 gnezd, torej približno 40 odstotkov spremljanih. Deset gnezd je propadlo po izvalitvi. Število jajc v leglu zato samo po sebi ne pokaže končnega uspeha para. Prvi izvaljeni mladič je po avtorjevih podatkih zapustil gnezdo povprečno 27 dni po izvalitvi, zadnji pa povprečno 29 dni po izvalitvi prvega mladiča. Zadnji podatek je vezan na začetek izvaljevanja celotnega zaroda, ne na starost zadnjega posameznega mladiča.
Viri: Tome — gnezditvena biologija v osrednji Sloveniji, 1997
Odhod iz gnezda še ni samostojno življenje
Radijsko spremljanje mladih uharic na Ljubljanskem barju med letoma 1997 in 2000 je pokazalo zahtevno obdobje po odhodu iz gnezda. Od 51 spremljanih mladičev jih je 31 poginilo: 22 zaradi plenjenja, šest zaradi domnevnega stradanja, dva v prometu, eden pa se je utopil v jarku.
Avtor je dneve štel od odhoda iz gnezda, ko mladič še ne leti. Samostojnost je ocenil posredno po razpršitvi družinske skupine: prvi mladiči so jo dosegli 50 dni po odhodu iz gnezda, zadnji šele 80 dni po njem. Starši torej skrbijo za potomce še dolgo zunaj gnezda. Pred osamosvojitvijo je prevladovalo plenjenje, pozneje stradanje. Glasno prosjačenje pomaga staršem najti mladiča, obenem pa ga lahko izda plenilcu.
Kako mala uharica brani mladiče
Italijanska raziskava odziva staršev na približevanje človeka je ugotovila najmočnejšo obrambo pri samicah, ko so mladiči že zapustili gnezdo in se razporedili po vejah. Samice so uporabljale opozorilne glasove, grozilne drže, navidezno poškodovano perut in v nekaterih primerih naletavanje. Hlinjenje poškodbe lahko preusmeri pozornost stran od mladičev. Ti se ob nevarnosti tudi sami razširijo, sikajo ali tleskajo s kljunom.
Intenzivnost obrambe ni bila povezana s številom jajc oziroma mladičev ali datumom začetka gnezdenja. Pomembna je bila predvsem razvojna stopnja potomcev. Na območju, kjer so bile ptice izpostavljene neposrednemu preganjanju ljudi, je bila obramba šibkejša. Mala uharica se torej ne odzove na vsak obisk enako. V istem gnezditvenem krogu se lahko razmerje med umikom, oglašanjem in aktivnim odvračanjem nevarnosti spremeni, ko mladiči postanejo gibljivejši in so zunaj gnezda bolj razpršeni.
Pari lahko gnezdijo blizu drugih parov
Mala uharica ni vedno samotarska gnezdilka z velikim praznim prostorom okoli para. Genetska raziskava v Severni Ameriki je obravnavala dvanajst gnezd, od katerih je bilo le eno osamljeno. Pri drugih so v razdalji od 30 do 250 metrov hkrati gnezdili še drugi pari. Včasih je bilo v takšni bližini do pet sosednjih parov.
Pri 59 mladičih raziskovalci niso ugotovili oploditev zunaj spremljanega para. Prav tako niso našli dokaza, da bi bližnja gnezda tvorili predvsem tesni sorodniki. Skupina sosedov zato ni bila nujno razširjena družina, bližina drugih partnerjev pa v tem vzorcu ni pomenila genetskega mešanja med pari. Avtorji so kot možno razlago monogamije izpostavili veliko vlogo samca pri starševski skrbi. Ta raziskava opisuje starševstvo v vzorčenih gnezdih; ne dokazuje, da vsak par ostane skupaj vse življenje.
Viri: Marks, Dickinson in Haydock — genetska monogamija, 1999
Zimska skupina in večerni odhod na lov
Na velikem zimskem počivališču v južnem obrobju Milana se je število uharic povečevalo predvsem s krajšanjem dneva. Povezava s temperaturo je bila šibkejša. Skupinsko dnevno počivanje zato ni bilo preprosto odziv na najnižjo temperaturo, temveč je sledilo tudi sezonskemu ritmu dolžine dneva.
Ob oblačnem nebu so ptice odhajale prej, letele višje in se razpršile v daljšem časovnem razponu kot ob jasnem vremenu. Razlog za te razlike je ostal nepojasnjen. Pri tej skupini niso opazovali odhodov proti mestu, kar se je ujemalo s podatki o prehrani in lovom zunaj urbanega jedra. Drevo, na katerem ptice preživijo dan, zato ni nujno središče njihovega nočnega lovišča. Mesto lahko zagotavlja mirnejše ali ustrezno poraslo počivališče, okolica pa drugačne možnosti za iskanje hrane.
Viri: Pirovano, Rubolini in de Michelis — zimska skupina pri Milanu, 2000
Sneg in dež lahko preuredita zimski jedilnik
V madžarskem Pécsu je pozimi 2014–2015 skupaj prezimovalo približno 40 do 60 malih uharic. V izbljuvkih so raziskovalci določili več kot devet tisoč živali plena; 97,5 odstotka so predstavljali mali sesalci. Njihova sestava se je spreminjala z vremenskimi razmerami.
Ob več padavinah se je zmanjšal delež navadne voluharice in podleska, povečal pa delež nekaterih miši. Med snežno odejo je delež navadne voluharice postopoma upadal; avtorji to povezujejo z njeno manjšo dostopnostjo pod snegom. Med nadomestnim plenom sta se povečali poljska miš in vrtna rovka. V hladnih obdobjih so uharice pogosteje lovile sive podgane in ptice. Čeprav je skupina počivala v mestu, so v prehrani prevladovale živali odprtih travnatih površin. Dnevna bližina hiš torej ni pomenila prehrane izključno z mestnimi živalmi. Med napredovanjem zime so se povečali tudi deleži nekaterih gozdnih vrst plena.
Kje lovi mala uharica, ki gnezdi v mestu
Radijsko spremljanje devetih malih uharic v Čeških Budjejovicah med letoma 2004 in 2006 je pokazalo velike razlike med mestnimi in obmestnimi osebki. Med hranjenjem mladičev so lovili samci in samice. Povprečni prostor dejavnosti mestne skupine je znašal približno 446 hektarov, obmestne pa 56 hektarov. Prostori mestnih ptic so se močno prekrivali, tudi med različnimi pari.
Obe skupini sta izbirali gozdnate površine in travnike, manj pa uporabljali okolja neposredne človekove dejavnosti. Šest od devetih ptic je dajalo prednost robovom odprtih habitatov, na primer prehodu med travnikom in drevjem. Mestne uharice so izkoriščale preostale zelene površine znotraj pozidave. Gnezdo v mestu zato ne odpravi njihove potrebe po dostopnem lovnem prostoru. Večji prostor mestnih osebkov kaže, da lahko do uporabnih zaplat hrane potujejo čez širše območje; ne gre za podatek, da bi vsak mestni par potreboval točno toliko lastnega ozemlja.
Viri: Lövy in Riegert — prostor dejavnosti mestnih uharic, 2013
Drevje ob gnezdu je tudi zavetje
V severozahodni Švici so gnezditvena mesta male uharice primerjali z naključno izbranimi mesti v krajini. Ptice so pogosteje zasedale gostejše gozdne robove z več iglavci in večjo zastornostjo krošenj. Bližini stavb so se v tej raziskavi večinoma izogibale. Takšna izbira se razlikuje od zabeleženega mestnega gnezdenja, kar kaže razpon okolij, ki jih vrsta uporablja.
Število poletenih mladičev je naraščalo s skupno oceno kakovosti prostora. Nobena posamezna obravnavana lastnost pa sama ni pojasnila njihovega števila. V letu z obiljem voluharic je gnezdilo več parov in vzredili so več mladičev. Raziskovalka ni našla dokaza, da bi ob večji gostoti ptice množično zasedale slabša mesta. Izbiro gostejšega rastja je razložila predvsem kot način zmanjšanja nevarnosti plenjenja. Za uharico torej nista pomembni le navzočnost gnezda in hrana, temveč tudi zaščita, ki jo zagotavlja okolno drevje.
Vloga odprtih površin in naravnih sovražnikov
V dolini Noce v italijanskih Alpah so spremljali 32 območij malih uharic na nadmorskih višinah od 540 do 1.210 metrov. Večina je ležala ob robu borovih gozdov v bližini travnikov ali odprto zasajenih jablanovih nasadov. V vseh 32 najdenih gnezdih so bila jajca odložena v stare strukture drugih ptic, najpogosteje skobcev. Uporaba tujih gnezd se torej ne omejuje na vrane in srake.
V tej populaciji so navadne voluharice močno prevladovale v prehrani. Dokumentirano je bilo tudi plenjenje uharic: kanje so uplenile mladiče, ostanki odraslih uharic pa so bili najdeni med plenom velike uharice. Tudi plenilka sama je tako del prehranske mreže. Raziskovalci so kot možni dolgoročni nevarnosti izpostavili nenadzorovano uporabo rodenticidov v sadovnjakih in izgubo odprtih habitatov zaradi opuščanja rabe. Ohranjen gozdni rob sam zase ne more nadomestiti vseh bližnjih površin, na katerih uharice lovijo.
Viri: Sergio, Marchesi in Pedrini — mala uharica v italijanskih Alpah, 2008
Zakaj število plena ni isto kot količina hrane
Na zimskem počivališču v italijanski Imperii so uharice več let uporabljale štiri bližnja drevesa: dve piniji, kanarski bor in rožičevec. Zbirale so se od oktobra do marca, z največjim številom približno petdeset ptic decembra in januarja. Zvečer je večina skupine odšla v obdobju, krajšem od pol ure; vrh odhodov je bil približno 27 minut po sončnem zahodu.
Prehrana tega obalnega počivališča je bila drugačna od številnih voluharičjih območij. Ptice, zlasti črnoglavke in ščinkavci, so predstavljale približno 63 odstotkov vseh določenih kosov plena. Vendar so sesalci, predvsem miši in črne podgane, prispevali približno 74 odstotkov skupne biomase. Večje telo pomeni več hrane na posamezen ulov. Zato sta trditvi, da so v vzorcu najštevilčnejše ptice in da največ hrane po masi prispevajo sesalci, povsem združljivi. Pri razumevanju jedilnika male uharice je pomembno oboje: katere živali lovi in kako velike so.
Viri: Galli in sodelavci — zimsko počivališče v Imperii, 2015
Pogosta vprašanja o vrsti
Koliko časa mala uharica vali jajca?
Britanski podatki BTO navajajo približno 28 dni.
Preverite vir odgovoraAli mlada mala uharica po odhodu iz gnezda že živi samostojno?
Ne nujno. Na Ljubljanskem barju je bilo osamosvajanje ocenjeno 50–80 dni po odhodu iz gnezda.
Preverite vir odgovoraAli se mala uharica prehranjuje le z voluharicami?
Ne. Slovenske raziskave med pomembnim nadomestnim plenom navajajo tudi miši.
Preverite vir odgovoraAli skupinsko počivališče pomeni, da uharice lovijo na istem drevesu?
Ne. Pri milanski skupini so opazovali večerne odhode na lov zunaj urbanega jedra.
Preverite vir odgovoraViri in preverjanje
Izvirna uredniška predstavitev povezuje podatke za Slovenijo s splošno biologijo vrste. Leto raziskave ni nujno leto objave; zgodovinskih ocen ne prikazujemo kot današnje številčnosti. Natančnih občutljivih najdišč ne objavljamo.
- DOPPS — mala uharica v Sloveniji
Vrstni portret male uharice in slovenskega pojavljanja.
- RSPB — Long-eared Owl
Prepoznavanje vrste in sezonski premiki.
- BTO — BirdFacts: Long-eared Owl
Britanski gnezdilni, obročkovalski in biometrični podatki.
- Tome — prehrana male uharice v Sloveniji, 2000, 2003 in 2009
Ardeola 56(1), 49–56, 2009; povezani analizi v Acrocephalus 21(98–99), 3–7, 2000 in Ornis Fennica 80, 63–70, 2003.
- Tome — gnezditvena biologija v osrednji Sloveniji, 1997
Folia Zoologica 46(1), 43–48; podatki 1984–1993.
- Tome — preživetje in razprševanje mladičev, 2011
Bird Study 58(2), 193–199. DOI 10.1080/00063657.2011.559531.
- Galeotti in sodelavci — starševska obramba, 2000
Journal of Avian Biology 31(4), 431–440. DOI 10.1034/j.1600-048X.2000.310401.x.
- Marks, Dickinson in Haydock — genetska monogamija, 1999
The Condor 101(4), 854–859. DOI 10.2307/1370075.
- Pirovano, Rubolini in de Michelis — zimska skupina pri Milanu, 2000
Italian Journal of Zoology 67(1), 63–66. DOI 10.1080/11250000009356296.
- Szép, Bocz in Purger — zimska prehrana in vreme, 2018
Avian Biology Research 11(1), 1–6; Pécs, Madžarska.
- Lövy in Riegert — prostor dejavnosti mestnih uharic, 2013
The Condor 115(3), 551–557. DOI 10.1525/cond.2013.120017.
- Henrioux — izbira gnezdišča v Švici, 2002
Bird Study 49(3), 250–257. DOI 10.1080/00063650209461272.
- Sergio, Marchesi in Pedrini — mala uharica v italijanskih Alpah, 2008
Bird Study 55(3), 321–328. DOI 10.1080/00063650809461538.
- Galli in sodelavci — zimsko počivališče v Imperii, 2015
Bollettino dei Musei e degli Istituti Biologici 77, 2015; spletna objava 18. maja 2018.
Opazite napako ali imate novejši strokovni vir? Sporočite uredništvu.