Mali detel: droben plezalec tankih vej in odmrlega lesa

Majhen detel brez rdečega podrepja

Odrasla ptica je dolga približno 14 do 16 centimetrov in ima okoli 24 do 28 centimetrov razpona peruti. Masa običajno dosega le okoli 20 do 25 gramov. Telo deluje čokato, vrat in rep pa sta razmeroma kratka. Velikost je bližje manjši ptici pevki kot velikemu detlu.

Črno-bela obarvanost na hrbtu ustvarja prečen, lestvičast vzorec. Velikih belih ramenskih lis, kakršne ima veliki detel, ni. Na črnih perutih so izraziti beli pasovi, na svetlih bokih pa temne vzdolžne proge. Podrepje je svetlo, brez rožnate ali rdeče barve.

Samec ima na temenu rdečo liso, pri samici pa je vrh glave črn s svetlim čelom. Obraz je belkast do rahlo kremast in ga členijo črne proge. Kljun je sivkast, razmeroma tanek in koničast.

Od precej večjega belohrbtega detla ga poleg velikosti loči odsotnost rdečine pod repom. Progasti hrbet zato opazujemo skupaj z velikostjo, kljunom in barvo podrepja. Na hitrem pogledu med vejami lahko sam vzorec hrbta zavede, zlasti kadar velikosti ptice ne moremo dobro oceniti.

Viri: Wikipedija: Kleinspecht, revizija 269208789

Hitro klicanje in enakomerno bobnanje

Oba spola se oglašata, posebej izrazito pozno pozimi in zgodaj spomladi. Značilen je svetel niz kratkih, hitro ponovljenih zlogov »ki-ki-ki«. Večinoma ostajajo na podobni višini tona. Med listjem je takšno klicanje pogosto prvo opozorilo na drobno ptico v krošnji.

Bobnata samec in samica. Za zvočno podlago uporabljata predvsem suhe veje, občasno tudi drug odmeven predmet. Bobnanje je hitro, enakomerno, visoko in razmeroma tiho; zaporedje lahko vsebuje do približno trideset udarcev in traja skoraj dve sekundi.

Pri samici je bobnanje navadno nekoliko počasnejše in krajše, presledki pa daljši. Poznozimska in spomladanska zvočna dejavnost je povezana z območjem in nastajanjem para. Posamezni krajši kontaktni klici so mnogo tišji in jih slišimo predvsem v bližini.

Viri: Wikipedija: Kleinspecht, revizija 269208789

Slovenska stalnica svetlih listnatih sestojev

V Sloveniji je mali detel stalnica in se pozimi praviloma ne odseli. Tomaž Berce v strokovnem portretu poudarja nižinske svetle listnate gozdove ob rekah. Razširjen je po velikem delu države, manjka pa v Alpah in višjih predelih Dinaridov.

Za življenjski prostor potrebuje drevesa z dovolj drobnega plena in možnostjo izdolbenja dupla. Pomembni so starejši topoli, vrbe, jelše in drugi listavci, zlasti kadar imajo odmrle veje ali že razpadajoče dele. Uporablja obrečne gozdove, vlažne hrastovo-gabrove sestoje in svetle gozdne robove.

Živi lahko tudi v visokodebelnih sadovnjakih, parkih in večjih vrtovih, če so tam primerna drevesa. Sklenjenim čistim iglastim sestojem se večinoma izogiba. Posamezna visoka listnata drevesa so lahko pomemben del širšega prostora, po katerem se premika.

Viri: Tomaž Berce (2020): Mali detel, Svet ptic 4/2020 · Wikipedija: Kleinspecht, revizija 269208789

Drobne žuželke skozi vse leto

Večino hrane predstavljajo majhne žuželke, ki živijo na drevesih, ter njihove ličinke. Pozno spomladi in poleti so lahko posebno pomembne listne uši. Med plenom so tudi gosenice, hrošči, nočni metulji in druge majhne živali, ki jih doseže med pregledovanjem vej ter listja.

Jeseni in pozimi več pozornosti nameni živalim pod lubjem in v odmrlem lesu. Tam išče hrošče ter njihove ličinke. Zaradi majhnega kljuna predvsem odpira zunanji del lubja in mehkejše površine; do številnih živali pride s previdnim dolbenjem na razmeroma majhni površini.

Pozimi lahko preiskuje tudi trstne steblike ali suha stebla drugih rastlin, v katerih prezimujejo žuželke. Lov ni omejen na trdno drevesno deblo. Tomaž Berce opisuje zimska opazovanja takšnega hranjenja v trstičju ob Vipavi.

Rastlinska hrana je manj pomembna. Spomladi pije sok iz poškodovanega lubja in odprtin, ki so jih izdelali drugi detli. Občasno kljuva zrelo sadje ali pobira jagode. Pozimi se lahko redko pojavi tudi ob mastni hrani na krmilnici, vendar ga običajno opazujemo pri samostojnem iskanju žuželk.

Viri: Tomaž Berce (2020): Mali detel, Svet ptic 4/2020 · Wikipedija: Kleinspecht, revizija 269208789

Na spodnji strani tanke veje

Največ hrane išče v krošnjah, posebno na tankih zunanjih vejah. Hitro pregleduje listje, površino vejic in razpoke v lubju. Na enem delu drevesa se pogosto zadrži le kratek čas, nato se pomakne naprej.

Med pregledovanjem spodnjih strani listov in vej večkrat visi z glavo navzdol. Njegovi gibi so hitri in okretni, pleza pa v različnih smereh. Dva prsta na nogi sta obrnjena naprej in dva nazaj, oprijem pa dopolnjujejo ostri kremplji.

Leteče žuželke lahko ujame tudi s kratkim izletom s preže. Ob rojenju žuželk lahko takšen način hranjenja ponavlja dlje časa. Na tleh je pri iskanju hrane redek, na navpičnih delih debla pa ga vidimo manj pogosto kot na drobnejših vejah.

Predmet, ki ga mora obdelati s kljunom, lahko zatakne v primerno špranjo. Tako ga zadrži med odpiranjem, ne da bi moral izdelati posebno stalno delovišče. Način izkoriščanja vej, listja in mehkejšega lesa se prilagaja hrani, ki je v tistem delu leta dostopna.

Viri: Tomaž Berce (2020): Mali detel, Svet ptic 4/2020 · Wikipedija: Kleinspecht, revizija 269208789

Spalna dupla v drevesih, ki razpadajo

Mali detel je dejaven podnevi, z vrhovoma dejavnosti zgodaj dopoldne in pozno popoldne. Zunaj gnezditve vmes več počiva in neguje perje. Ob slabem vremenu dnevno iskanje hrane skrajša, ob močnem dežju pa se lahko umakne v spalno duplo.

Noč praviloma preživi v votlini, ki jo je izdolbel sam. Razpadajoči les omogoča lažje delo, vendar takšno drevo ali veja tudi hitreje propade. Zato mora sproti pripravljati nova primerna počivališča.

Ob nevarnosti se lahko umakne med gostejše veje, kjer mu skobec težje sledi. Pri branjenju gnezdilnega prostora je kljub majhnosti odločen. Večje tekmece ali plenilce lahko odganja s klici in neposrednim približevanjem.

Viri: Wikipedija: Kleinspecht, revizija 269208789

Pri nas ostane, severne ptice se lahko selijo

Na velikem območju razširjenosti se mali detli ne vedejo povsod enako. Srednjeevropske ptice večinoma ostajajo v domači pokrajini, del severnih populacij pa se jeseni premakne proti jugu. Švedske in norveške ptice lahko zimo preživijo na Danskem ali v severni Nemčiji.

Tudi pri stalnih pticah se prostor med letom spreminja. V času vzreje se dejavnost osredotoči na intenzivno uporabljeni del območja okoli gnezda, zunaj tega obdobja pa se hranijo po širšem prostoru. Zato opazovanje posamezne ptice še ne pomeni, da je njeno duplo v neposredni bližini.

Samec navadno brani območje skozi vse leto, samica pa je lahko bolj premična. Stara partnerja lahko kljub temu uporabljata bližnji spalni dupli. Način skupnega življenja zunaj gnezdenja je zato bolj ohlapen kot med valjenjem in rednim prinašanjem hrane mladičem.

Viri: Tomaž Berce (2020): Mali detel, Svet ptic 4/2020 · Wikipedija: Kleinspecht, revizija 269208789

Dvorjenje z bobnanjem in prikazovanjem dupla

Samec in samica sta sposobna gnezditi približno ob koncu prvega leta življenja. Zaradi zvestobe območju se lahko znova povežeta partnerja iz prejšnje sezone, njun ohlapen stik pa se lahko ohrani tudi pozimi.

Oblikovanje para spremljajo klici, bobnanje in razkazovalni leti. Samec lahko samico odvede do drevesa z že začetim duplom. Tam odpre peruti in z izrazitim trkanjem pokaže izbrani prostor, samica pa se mu približa.

Večina opisov obravnava skupno oskrbo enega zaroda, vendar so znani tudi drugačni odnosi med partnerji. Nekatere samice odložijo jajca v ločeni dupli dveh samcev. Takšen način razmnoževanja pojasni del raznolikosti v starševski oskrbi, ni pa značilnost vsakega para.

Ob sporih se ptici lahko ustavita druga nasproti druge, naježita perje na glavi ter razpreta peruti in rep. Takšno razkazovanje dopolnjuje neposredno preganjanje, pri katerem lahko pride tudi do telesnega stika.

Viri: Wikipedija: Kleinspecht, revizija 269208789

Vsakoletna gradnja v mehkem lesu

Gnezdilno duplo navadno izteše v močno razkrojenem drevesu ali odmrli stranski veji. Pogosto izbere vrbo, topol, jelšo ali brezo; primerna je lahko tudi stara jablana. V vodoravni veji je vhod običajno obrnjen navzdol.

Gradita oba partnerja, samec intenzivneje. Delo praviloma traja okoli dva tedna, nadomestna votlina pa je lahko končana hitreje. Ker so izbrana drevesa pogosto krhka in kratkotrajna, par večinoma vsako leto pripravi novo duplo.

Najpogosteje je votlina več metrov visoko. V evropskih opisih so pogoste višine okoli pet do osem metrov, mogoče pa so tudi precej višje lege. Približno deset centimetrov široka notranjost je globoka okoli dvanajst do osemnajst centimetrov. Vhod je približno okrogel in v povprečju širok okoli 34 milimetrov, torej precej ožji od notranje gnezdilne kamre.

Viri: Wikipedija: Kleinspecht, revizija 269208789

Bela jajca in glasni mladiči ob vhodu

V srednji Evropi se jajca navadno pojavijo od sredine aprila naprej. Običajno leglo vsebuje štiri do šest belih jajc, posamezno meri približno 19 krat 14,5 milimetra. Na leto praviloma vzredita en zarod, po zgodnjem neuspehu pa je mogoče nadomestno leglo. Jajca ležijo na lesnem drobirju in okruških na dnu dupla.

Redno valjenje se začne pri predzadnjem jajcu. Sodelujeta oba partnerja, ponoči pa na jajcih sedi samec. Mladiči se izvalijo po približno enajstih dneh. Oba odrasla jih ogrevata in hranita z drobnim živalskim plenom.

V duplu ostanejo približno dvajset dni. Proti koncu se postavijo ob vhod in glasno prosijo za hrano. Starši lahko z ulovom pristajajo v bližini ter tako spodbujajo njihove prve izhode.

Po poletu se oskrba nadaljuje še približno dva tedna. Mladiči so lahko razdeljeni v skupini, za kateri skrbita odrasla. Šele pozneje se družina razide in mlade ptice začnejo samostojno iskati primeren prostor.

Viri: Wikipedija: Kleinspecht, revizija 269208789 · Wikipedija: Lesser spotted woodpecker, revizija 1357638893

Hrana in pomoč obeh staršev vplivata na zarod

Raziskava Elisabeth Charman in sodelavcev iz treh angleških območij v letih 2007–2009 je spremljala uspeh gnezd. Avtorji so ugotovili povezavo med pogostejšim prinašanjem hrane in boljšim preživetjem zaroda v obdobju mladičev.

V delu gnezd je samica prenehala prihajati in je hranjenje prevzel samo samec. Povečana prizadevanja samca niso vedno nadomestila izpada drugega starša. Med pogostejšimi domnevnimi vzroki neuspeha je bilo stradanje mladičev, dež pa je bil povezan z redkejšim hranjenjem.

Veliki detel je v tej raziskavi plenil nekatera gnezda, vendar redkeje, kot je prihajalo do drugih izgub. Rezultati tako izpostavljajo ponudbo hrane in starševsko oskrbo v tamkajšnjih razmerah; razlaga uspeha posameznega zaroda zahteva več kot samo prisotnost večjega detla v istem gozdu.

Viri: Charman in sodelavci (2012): Vzroki slabšega uspeha gnezdenja malega detla v Angliji