Mali podkovnjak v Sloveniji: prepoznavanje, lov in zatočišča

Podkvasta nosna tvorba in ovite prhuti

Univerzitetni pregled Animal Diversity Web opisuje telo, dolgo od 35 do 45 milimetrov, in maso od pet do devet gramov. Razpon prhuti znaša od 192 do 254 milimetrov. Rep meri od 23 do 33 milimetrov. Nosna tvorba je sestavljena iz kožnih izrastkov, ki sodelujejo pri eholokaciji; njen podkvasti del je dal vrsti ime.

Uhlji so zašiljeni in nimajo poklopca, imenovanega tragus. Hrbet je rjav, spodnja stran telesa pa belkasto siva. Uhlji in letalna opna so sivorjavi. Pri mladih osebkih je kožuh po vsem telesu siv. Razmeroma široke, nekoliko zaobljene prhuti omogočajo manevriranje v gosti vegetaciji. Med počivanjem se žival povsem ovije vanje.

Dolgi, vitki nogi in močna stopala držijo žival obešeno. Pri običajnem mirujočem položaju je glava obrnjena navzdol.

Viri: Animal Diversity Web — Rhinolophus hipposideros

Počasen let ob gozdnih robovih

Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev malega podkovnjaka opisuje kot počasnega, vendar spretnega letalca. Prehranjuje se predvsem v gozdovih. Na poti do prehranjevališč večinoma leti le nekaj metrov nad tlemi, letalne poti pa pogosto potekajo ob mejicah in gozdnih robovih.

Porodniške skupine samic uporabljajo topla in prostorna podstrešja, pogosto cerkvena. Med drugimi stavbnimi zatočišči društvo navaja zvonike, gradove in opuščene stavbe. Jeseni se živali preselijo v jame, opuščene rudnike ali kleti. V zatočišče vstopajo med letom, zato društveni opis navaja vhodne odprtine, velike najmanj trideset centimetrov.

Pri eholokaciji uporablja visoko konstantno frekvenco, ki jo društveni pregled postavlja okoli 110 kilohercev, z razponom od 108 do 114 kilohercev. Opis vključuje slovenski podatek o osebku, starem najmanj dvaindvajset let. To je dokumentiran dolgoživ posameznik; navedena povprečna starost živali v porodniških skupinah je štiri do pet let.

Viri: SDPVN — Mali podkovnjak

Zvok in način lova

Jones in Rayner sta v raziskavi divjih podkovnjakov iz leta 1989 malega podkovnjaka opazovala pri letu blizu rastlinja. Plen je zajemal med letom, ga pobiral s površin in se spuščal nanj blizu tal. Njegovi klici so imeli dolg del s skoraj stalno frekvenco okoli 112 kilohercev, pred njim in za njim pa kratka dela s spreminjajočo se frekvenco. Prevladujoča komponenta je bila drugi harmonik zvoka.

Pri primerjanem velikem podkovnjaku je bila stalna frekvenca okoli 83 kilohercev. Mali podkovnjak je med iskanjem plena v letu oddajal krajše pulze z večjo stopnjo ponavljanja, vendar je imel medpulzne presledke daljše. Avtorja pojasnjujeta, da lahko deli klica s spreminjajočo se frekvenco pomagajo določati oddaljenost tarče in položaj ter naravo ovir. V gosto poraščenem okolju se odmevi rastlinja prepletajo z odmevi premikajočega se plena.

Viri: Jones in Rayner (1989): Foraging behavior and echolocation of wild horseshoe bats — javni primarni izvleček

Gozdni lovski prostor

Bontadina in sodelavca so v dolini Wye v Walesu spremljali osem samic iz kolonije v stari cerkvi. Raziskava iz let 1997 in 1998 je pokazala izrazito izbiro gozdov: v osrednjih lovskih območjih vseh osmih živali so prevladovali listnati gozdovi. Pašniki in njive so bili med najmanj uporabljanimi okolji. Delež gozda v osrednjih lovskih območjih je povprečno znašal 58,7 odstotka, v celotnem območju kolonije pa le 14,8 odstotka.

Ocenjena lovska območja posameznih samic so merila od 12 do 53 hektarjev. Polovica zabeleženih položajev je bila največ 600 metrov od porodniškega zatočišča, eno samico pa so zaznali približno 4,2 kilometra stran. Tri mlade, še nespolno zrele samice, spremljane maja in junija, so imele večja območja kot samice po dojenju, spremljane julija in avgusta. Med nočjo so zabeležili od dva do štiri lovske izhode.

Ena samica je obrežno rastlinje uporabljala štiriinpolkrat pogosteje, kot bi pričakovali glede na njegovo razpoložljivost. Lovska območja vseh osmih živali so imela večjo pestrost habitatov kot celotno območje kolonije.

Viri: Bontadina, Schofield in Naef-Daenzer (2002): Radio-tracking reveals that lesser horseshoe bats forage in woodland

Počitek med nočnim lovom

Knight in Jones sta med letoma 2003 in 2005 v treh britanskih pokrajinah spremljala 54 malih podkovnjakov. Večina je med nočjo počivala tudi zunaj porodniškega zatočišča. Samo 19 odstotkov spremljanih živali je za nočni počitek uporabljalo izključno porodniško zatočišče. Raziskovalca sta odkrila 55 nočnih počivališč, pri sedmih pa zaradi nedostopnosti nista mogla določiti vrste objekta.

Med prepoznanimi počivališči so bili pomožna poslopja ob hišah, skednji, garaže, hlevi, veranda in opuščene stavbe. Skupna značilnost stavb je bila odprtost: netopirji so lahko prileteli skozi odprto okno, vrata ali celotno odprto pročelje. Šest počivališč je bilo pod zemljo, v jamah, kleteh, nekdanjem železniškem predoru in opuščeni apnenici. Posamezen netopir je uporabljal največ pet različnih nočnih počivališč.

Počivališča so bila večinoma znotraj glavnih lovskih območij ali ob njih. Povprečen počitek je trajal od 76 do 81 minut. Običajno je sledil še zadnji let pred svitom; v devetih odstotkih primerov so živali ostale v nočnem počivališču do jutra.

Viri: Knight in Jones (2009): Importance of night roosts for bat conservation

Osvetlitev letalnih poti

Stone in sodelavca so med aprilom in julijem 2008 na osmih območjih južne Britanije poskusno osvetlili mejice, po katerih so mali podkovnjaki leteli med zatočišči in lovišči. Visokotlačne natrijeve svetilke so posnemale ulično razsvetljavo. Kontrolne noči so primerjali z nočmi z delujočim generatorjem in ugasnjenimi svetilkami ter s štirimi zaporednimi osvetljenimi nočmi.

Osvetlitev je zmanjšala zabeleženo dejavnost. Na preučevanih mejicah se je ta v povprečju začela 78,6 minute po sončnem zahodu, v kontrolnih nočeh pa 29,9 minute po zahodu. Učinka samega generatorja ali nameščenih ugasnjenih svetilk na raven dejavnosti niso potrdili. Prav tako v kratkem obdobju poskusa niso našli dokazov privajanja na osvetlitev.

Pri opazovanih odzivih je 42 odstotkov netopirjev preletelo osvetljeni odsek, 30 odstotkov se jih je pred svetilkami obrnilo, drugi pa so preleteli ali prečkali mejico oziroma se svetlobi izognili z višjim ali širšim letom. Dejavnost na temnejši strani mejice se ni značilno povečala. Na vsakem območju so nekatere živali opazili na drugih poteh.

Viri: Stone, Jones in Harris (2009): Street Lighting Disturbs Commuting Bats

Odziv na LED svetilke

Ločena raziskava Stone in sodelavcev iz leta 2012 je na desetih območjih primerjala LED razsvetljavo treh jakosti: približno 3,6, 6,6 in 49,8 luksa. Dejavnost malega podkovnjaka je bila pri vseh treh osvetljenih obravnavah nižja kot v kontrolnih nočeh in pri prvi obravnavi z generatorjem ter ugasnjenimi svetilkami. Med srednjo in nizko jakostjo osvetlitve ni bilo značilne razlike v dejavnosti.

V 29 opazovanih nočeh je 56 odstotkov opaženih malih podkovnjakov preletelo osvetljeni del, 44 odstotkov pa se mu je izognilo. Med slednjimi jih je 53 odstotkov preletelo mejico in izginilo iz vidnega polja, 43 odstotkov pa se je obrnilo pred svetilkami. Na neosvetljeni strani iste mejice niso potrdili značilne spremembe dejavnosti.

V istem poskusu razsvetljava ni imela značilnega učinka na dejavnost malega in drobnega netopirja ter skupine rodov Nyctalus in Eptesicus.

Viri: Stone, Jones in Harris (2012): Conserving energy at a cost to biodiversity? Impacts of LED lighting on bats

Rast mladičev in temperatura

Reiter je v letih 2000 in 2001 preučeval čas rojstev in rast mladičev v treh porodniških zatočiščih na avstrijskem Koroškem in Salzburškem. V hladnejšem juniju 2001 je bila mediana datuma rojstva osem dni poznejša kot leto prej. Hladnejše vreme je sovpadalo tudi z daljšim obdobjem kotenja. Med kolonijami so se združeni podatki obeh let v sredinskem datumu rojstev razlikovali za štiri oziroma pet dni.

V dveh hladnejših zatočiščih se je med osmimi hladnimi dnevi leta 2000 rast mladičev značilno upočasnila. Pozneje rojeni, manjši mladiči so bili bolj prizadeti kot prej rojeni, večji. V začetku septembra je povprečna dolžina podlakti mladih živali že dosegla dolžino odraslih, telesna masa pa je bila še vedno manjša. Mladiči, ki še niso leteli, se po večernem odhodu odraslih samic niso združevali v gručo. Zelo visoke in zelo nizke temperature zatočišča so vplivale na njihov položaj v koloniji.

Viri: Reiter (2004): Postnatal growth and reproductive biology of Rhinolophus hipposideros — javni izvleček

Izbira žuželčjega plena

Lino in sodelavci so od februarja do oktobra 2012 preučevali prehrano kolonije v Sintri na Portugalskem. V vzorcu 180 iztrebkov so med pogostejšimi ostanki našli metulje, dvokrilce iz družine košeninarjev, kožekrilce, druge dvokrilce in mrežekrilce. Prehrano so primerjali z žuželkami, ujetimi ob zatočišču. Med 2.079 ujetimi členonožci velikosti od tri do štirinajst milimetrov so prevladovali drugi deleži skupin kot v prehrani.

Zastopanost pomembnejših skupin plena v prehrani je bila razmeroma stalna, razpoložljivost žuželk pa se je med meseci značilno spreminjala. Analiza je podprla izbiro dvokrilcev: njihova prisotnost v iztrebkih je bila povezana z njihovo absolutno razpoložljivostjo. Podobne aktivne izbire metuljev in kožekrilcev niso potrdili. Hrošči so bili v okolici pogosti, v prehrani pa redki. Košeninarji in mrežekrilci so bili v prehrani pomembni, vendar jih je svetlobna past ujela premalo za enakovredno preverjanje izbire. Avtorji dopuščajo, da so nekatere živali lovile tudi drugje, zunaj vzorčenega območja.

Viri: Lino in sodelavci (2014): Prey Selection by Rhinolophus hipposideros in a Modified Forest in Southwest Europe

Prehrana v alpskih kolonijah

Raziskava v jugozahodnih italijanskih Alpah je zajela sedem porodniških kolonij v Piemontu in Liguriji. V juniju do avgustu let 2008 in 2009 so zbrali skupaj 210 vzorcev iztrebkov. Odraslih samic je bilo v posamezni koloniji od devet do 56. V ostankih plena so prepoznali osem redov členonožcev. Metulji so bili prisotni v 96,2 odstotka vzorcev, dvokrilci v 86,7 odstotka, kožekrilci in mrežekrilci pa približno v tretjini.

V ocenjenem skupnem volumnu ostankov so metulji predstavljali 45,1 odstotka, dvokrilci pa 37,2 odstotka. Kolonije niso imele enake prehranske sestave: v ligurskih vzorcih je bil volumenski delež metuljev večji, v piemontskih pa delež dvokrilcev. Med dvokrilci so prepoznali košeninarje, komarje in predstavnike družine Scatophagidae. Komarje so našli samo enkrat, v enem od tridesetih vzorcev iz Demonteja. Deleži opisujejo ostanke v iztrebkih; odstotki prisotnosti posameznih skupin se lahko prekrivajo, ker en iztrebek vsebuje več vrst plena.

Viri: Bono in Toffoli (2016): Diet of Rhinolophus hipposideros during breeding season in the south-western Italian Alps

Slovenski zapisi in ohranjanje vhodov

Slovenski monitoring iz leta 2025 dokumentira konkretne primere zatočišč in njihovega varovanja. V cerkvi sv. Štefana v Sušici je bila po sporočilu izvajalcev LIFE-IP NATURA.SI ena lina zvonika popolnoma odprta, na drugih pa so namestili mreže z večjimi celicami. Sveže gvano je kazalo prisotnost netopirjev poleti 2024. Tudi pri cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Podgori je odprto lino spremljalo sveže gvano iz istega poletja.

Na podstrešju cerkve sv. Neže na Brinjevi Gori so poleti 2024 zabeležili osem malih podkovnjakov. Poročilo je priporočilo povečanje preletnice z odstranitvijo mreže. Junija 2024 v cerkvi sv. Jakoba v Strahomeru ni bilo mreže pri spodnjem vhodu v zvonik, odprta pa je bila tudi lina na zvoniku. Prisotnih malih podkovnjakov je bilo nekoliko manj od pričakovanega; avtorji dopuščajo sezonsko nihanje.

Viri: Presetnik, Zamolo in Šalamun (2025): Monitoring — uporabljene fizične 23, 24, 26 in 28