Veliki podkovnjak je največji evropski predstavnik podkovnjakov. Okoli nosnic ima razčlenjene kožne izrastke, skozi katere usmerja ultrazvočno oglašanje. Podnevi lahko visi na podstrešju, ponoči pa prestreza žuželke ob drevju in na robovih pašnikov. Njegov lov vključuje tudi čakanje na izpostavljeni veji, od koder poleti za zaznanim plenom.
Slovenska kolonija in datirano opazovanje
Primož Presetnik je v poročilu raziskovalnega tabora Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici leta 2011 velikega podkovnjaka uvrstil med dvanajst zabeleženih vrst. Skupina je pregledala sedemindvajset možnih zatočišč in ugotovila tudi eno njegovo kotišče. Glavni raziskovalni območji sta bili Slovenske gorice in Dravsko polje, nekaj pregledov pa je seglo v Prekmurje in Haloze.
Nataša Aupič je septembra 2004 v prvi številki glasila Glej, netopir! predstavila raziskavo prehrane in sezonske dinamike porodniške kolonije v cerkvi sv. Duha v Črnomlju. Prispevek je označen kot predstavitev diplomskega dela v pripravi pod mentorstvom Borisa Kryštufka. Kolonija je bila po njenem zapisu prvič omenjena v Kryštufkovi inventarizaciji sesalcev iz leta 1997, čeprav so domačini zanjo vedeli že prej. Kasnejši obiski so pokazali, da gre za porodniško skupino z do tristo osebki.
Aupič je za črnomaljsko kolonijo opisala prihod konec maja ali na začetku junija in zadrževanje do začetka septembra. Mladiči so se po njenem opazovanju skotili konec junija in potrebovali sedem do osem tednov do samostojnosti. V istem prostoru so bili tudi vejicati netopirji, večinoma pomešani med velike podkovnjake, tako da sta vrsti oblikovali mešano kolonijo.
V črnomaljski skupini so bili po Aupičinem prispevku glavna hrana metulji in hrošči. V posameznih mesecih so pomemben del prehrane predstavljali tudi ščurki, košeninarji in najezdniki.
Viri: Nataša Aupič2004: Prehrana in sezonska dinamika porodniške kolonije velikih podkovnjakov v cerkvi sv. Duha v Črnomlju; Glej, netopir!1(1), stran23 · Primož Presetnik, 2011 – Poročilo skupine za netopirje, Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici, fizični 61–62
Razčlenjena lovišča in bližina zatočišča
BfN v srednji Evropi vrsto povezuje s toplimi območji in raznoliko, drobno razčlenjeno krajino. Uporablja listnate gozdove, gozdne robove in travnike, svetle stare borove sestoje, obvodno drevje, mejice, drevorede, pašnike ter sadovnjake. Pogosto lovi v okolici zatočišča, večinoma do 3,5 kilometra od njega. Pri poti med podstrešjem in loviščem se opira na podolgovate krajinske strukture: žive meje, vrste dreves in gozdne robove.
Po biološkem pregledu BfN razširjenost sega od Evrope in severozahodne Afrike prek Male Azije ter Kavkaza do severne Indije, Kitajske in Japonske.
BfN po Geigerjevi raziskavi iz leta 1996 opisuje lovišče zgornjepfalške kolonije na vojaškem vadišču. V njem so bile velike površine ekstenzivnega travinja, žive meje in drugi lesnati sestoji, svetel stari borov gozd ter suhi revni travniki s skalnimi izrastki. BfN opisuje zvestobo poletnim in zimskim zatočiščem. Poleti lokalno populacijo povezuje s porodniško skupino, pozimi pa s posameznim zimskim zatočiščem ali bližnjimi zimskimi prostori; v njih se lahko zberejo živali različnih kolonij.
Podstrešja, porodniške skupine in prost vlet
V južni Evropi porodniške skupine po nemškem biološkem pregledu uporabljajo predvsem poleti tople jame in rove. V srednji Evropi so značilna velika podstrešja. Primerna podstrešja so topla, z razmeroma izenačenim prostorskim podnebjem, in imajo več mest za visenje. Živali lahko med temi mesti izbirajo glede na vremenske razmere. Skupina uporablja eno glavno kotišče, ob njem pa še vmesna, dnevna in nočna zatočišča.
V porodniških skupinah niso samo odrasle samice, ki imajo mladiče. BfN navaja tudi mlade, še spolno nezrele samce in samice. Posamezni samci ter samice uporabljajo dodatna dnevna in nočna podstrešna zavetja v okolici kotišča. Pri velikem podkovnjaku je pomemben prost prelet skozi odprtino, zato zaprtje ali zmanjšanje vhoda lahko prekine dostop v prostor.
Isti društveni pregled po Atlasu netopirjev Slovenije in evropskem priročniku opisuje porodniške skupine z do sto petdeset samicami. Za dostop velikega podkovnjaka navaja odprtine, široke vsaj petdeset centimetrov, ker podkovnjaki v prostor vstopajo med letenjem. Po raziskavah Koselja in sodelavcev iz leta 2011 ter von der Emdeja in Schnitzlerja iz leta 1990 povzema še razlikovanje plena: veliki podkovnjaki iz odmevov frfotajočih žuželčjih kril dobijo informacije, po katerih izbirajo, kateri plen bodo poskusili ujeti.
BfN v zgodovinskem pregledu navaja tri nemška kotišča, znana v petdesetih in šestdesetih letih: v dolini Altmühl, dolini Nahe in južnem Badnu. Vsa so izginila do leta 1970. Novo kotišče na podstrešju na Zgornjem Pfalškem so odkrili leta 1992; pregled ga povezuje z opisano tamkajšnjo porodniško skupino.
Viri: BfN: Große Hufeisennase (Rhinolophus ferrumequinum), Simon in sodelavci; biologija in varstveni pregled · Simon Zidar in Nika Krivec, strokovni pregled Klemen Koselj: Veliki podkovnjak, SDPVN
Lov s preže in sezonska prehrana
Posebna lovna strategija je lov s preže. Veliki podkovnjak se obesi na izpostavljeno mesto, denimo vejo, in čaka na večji plen. Ko zazna žuželko, kot je majski ali junijski hrošč, jo prestreže v letu. Po nemškem pregledu jo lahko poje med letom, na posebnem mestu za hranjenje ali na sami preži.
Drugi način je počasen, zelo okreten let v zavetrju dreves in grmovja, kjer se zbirajo žuželke. BfN ga primerja z metuljevim letom. Med glavni plen uvršča govnače in druge hrošče, ki se razvijajo v iztrebkih, majske in junijske hrošče, vrtne hrošče ter metulje. Našteva tudi košeninarje, komarje, muhe in pajke. Povezava z živinorejo je zato zelo konkretna: živalski iztrebki na pašniku omogočajo razvoj nekaterih njegovih pomembnih plenskih hroščev.
Listnati gozdovi so po nemškem pregledu pomembna lovišča zlasti spomladi, ko v njih išče hrošče. Poleti in jeseni med glavnimi skupinami plena posebej poudarja hrošče iz iztrebkov. Zdravljenje pašne živine proti zajedavcem lahko zmanjša razvoj žuželk v iztrebkih; BfN to obravnava kot dejavnik zmanjšanja prehranske osnove.
Mladiči in paritvena zatočišča
Sezonski koledar BfN opisuje naselitev kotišč aprila, po koncu zimskega spanja. Porodniške skupine po povzetku literature navadno štejejo trideset do dvesto živali, največ do štiristo. Nemški pregled za konkretno skupino na Zgornjem Pfalškem leta 2011 navaja štirideset samic in trideset mladičev.
Po istem nemškem koledarju se mladiči rojevajo od konca junija do konca julija. Samica praviloma rodi enega mladiča. Ta je pri starosti treh do štirih tednov sposoben leta. Porodniška skupina razpada postopoma; živali lahko ostajajo v kotišču do oktobra.
Samci pozno poleti zasedajo paritvena mesta na podstrešjih, v jamah in rovih. Parjenje se po pregledanem koledarju začne septembra in sega v zimo, posamezna opažanja pa so opisana tudi spomladi. BfN po raziskavah Rossiterja in sodelavcev iz let 2000 in 2005 povzema, da se samice več let parijo z istimi samci.
Prezimovanje, vlaga in starost
Zimska zatočišča so po povzetih raziskavah lahko do petintrideset kilometrov od porodniškega prostora. Ležijo tudi blizu lovišč, ki jih živali obiskujejo v toplih pomladnih in jesenskih nočeh. Za prezimovanje uporablja prostorne jame in rove z visoko zračno vlažnostjo ter temperaturo od pet do deset stopinj Celzija. V njih prosto visi, posamič ali pogosto v skupinah po petdeset do šestdeset živali. Pregled najvišjo dokazano starost v Nemčiji po Lieglu iz leta 2004 navaja kot 22,5 leta. V nemškem sezonskem koledarju se naseljevanje zimskih zatočišč začne oktobra.
Motnje zatočišč in spremembe krajine
Prosto viseči podkovnjaki so v zimskih prostorih izpostavljeni motnjam. Nemški pregled med nevarnostmi posebej omenja turistično obiskovanje jam, kleti in nekdanjih rudniških prostorov pozimi ter nedovoljene vstope. Prenova, zasipavanje ali drugačna uporaba podzemnih prostorov lahko odstrani samo zatočišče. Pomembna je tudi sprememba neposredne okolice: zbijanje tal, zasipavanje, odstranjevanje rastja ali pogozdovanje lahko poseže v okolje skalnih odprtin in podzemnih votlin.
Med stavbnimi nevarnostmi so nestrokovna prenova, rušenje ter zapiranje vletnih odprtin. Nemški opis omenja tudi kuno belico in pegasto sovo: ob njuni prisotnosti se živali lahko izogibajo dotedanjim prostorom. Ker veliki podkovnjak potrebuje razmeroma velik vhod za prost prelet, lahko skozi ta dostop vstopajo tudi plenilci. Ceste lahko razrežejo njegove lovne poti in povečajo nevarnost trkov, zlasti zaradi počasnega, nizkega leta ob krajinskih strukturah.
BfN med spremembami lovišč izpostavlja združevanje manjših polj v velike obdelovalne površine, izgubo mejic in robov, odstranjevanje sadovnjakov ter preoravanje trajnega travinja. Prenehanje paše in močno zaraščanje lahko odstranita odprto prehranjevalno okolje. V gozdovih ga prizadenejo poenotenje sestojev, izguba podrasti in naravnih gozdnih robov, izsuševanje ter izguba manjših voda. Uporaba insekticidov lahko zmanjša količino plena, snovi pa se lahko kopičijo tudi v telesih netopirjev.
Ohranjanje lovišč in prostorov za visenje
Nemška varstvena priporočila poudarjajo ohranjanje pašnikov, travnikov, sadovnjakov, živih mej in obvodnega drevja v povezavi z listnatim gozdom. Med konkretnimi predlogi je najmanj deset metrov širok pas trajnega travinja ob gozdnih robovih in mejicah. Pregled priporoča razporejeno košnjo ter ponovno pašno rabo zaraščenih nekdanjih pašnikov. V gozdu izpostavlja svetle stare borove sestoje, listnate sestoje s podrastjo, manjše vode in prostorsko povezavo starih gozdnih površin. BfN po Bontadini iz leta 2002 navaja tudi prostorsko merilo: primerni življenjski prostori naj obsegajo več kot trideset odstotkov površine v krogu s polmerom 3,5 kilometra okoli kotišča.
Pri stavbah BfN priporoča strokovno skrb za zatočišča, ohranitev prostega vleta in opustitev osvetljevanja fasade zatočiščne stavbe. Med možnostmi izboljšanja kotišča po Dobnerju iz leta 2011 navaja namestitev marmorne plošče, stalno ogrevane na osemindvajset stopinj, ki spremeni razpoložljivost toplih mest za visenje. Za zimske prostore omenja zaščitne mreže, ki preprečijo motnje, vendar morajo velikemu podkovnjaku še vedno omogočiti prost prelet.
Pogosta vprašanja o vrsti
Kako velik je veliki podkovnjak?
Morfološki list BfN navaja telo 57–71 mm, podlaket 54–61 mm, razpon peruti 350–400 mm in maso 17–34 g.
Preverite vir odgovoraKako lovi s preže?
Obesi se na vejo, z odmevi zazna žuželko in jo prestreže v letu; nato se lahko vrne na prežo.
Preverite vir odgovoraKaj je ugotovila slovenska raziskava prehrane?
Aupič je leta 2004 za črnomaljsko kolonijo opisala predvsem metulje in hrošče, v posameznih mesecih tudi ščurke, košeninarje in najezdnike.
Preverite vir odgovoraKdaj so bili v črnomaljski koloniji mladiči?
Po prispevku iz leta 2004 so se skotili konec junija in potrebovali sedem do osem tednov do samostojnosti.
Preverite vir odgovoraKje prezimuje?
BfN opisuje prostorne jame in rove z visoko zračno vlažnostjo ter temperaturo 5–10 °C, kjer prosto visi posamič ali v skupinah.
Preverite vir odgovoraZakaj so pomembne vletne odprtine?
Podkovnjaki v zatočišča vstopajo med letenjem; društveni pregled za velikega podkovnjaka navaja odprtine, široke vsaj 50 cm.
Preverite vir odgovoraViri in preverjanje
Izvirna uredniška predstavitev povezuje podatke za Slovenijo s splošno biologijo vrste. Leto raziskave ni nujno leto objave; zgodovinskih ocen ne prikazujemo kot današnje številčnosti. Natančnih občutljivih najdišč ne objavljamo.
- BfN: Große Hufeisennase (Rhinolophus ferrumequinum), Simon in sodelavci; biologija in varstveni pregled
- BfN: Rhinolophus ferrumequinum, morfološki list, fizična1
- Nataša Aupič2004: Prehrana in sezonska dinamika porodniške kolonije velikih podkovnjakov v cerkvi sv. Duha v Črnomlju; Glej, netopir!1(1), stran23
- Simon Zidar in Nika Krivec, strokovni pregled Klemen Koselj: Veliki podkovnjak, SDPVN
- Primož Presetnik, 2011 – Poročilo skupine za netopirje, Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici, fizični 61–62
- Wikimedia Commons: Greater Horseshoe Bat (Rhinolophus ferrumequinum), Gloucestershire, UK.jpg, individualna licenca
,_Gloucestershire,_UK.jpg){kind=link}
Opazite napako ali imate novejši strokovni vir? Sporočite uredništvu.