Mali ponirek: prepoznavanje, prehrana in gnezdenje

Perje se spreminja z letnim časom

V poletnem perju je mali ponirek na daleč videti temen. Od blizu se pokažejo rjasto rjava lica in vrat, kostanjevo rjava glava ter hrbet. Boki in trebuh so nekoliko svetlejši, ob bazi kljuna pa izstopa rumena lisa. Repni del je sivkast. Pozimi barve obledijo: hrbet ostane temno rjav, vrat, boki in trebuh pa postanejo svetlo rjavi. Rumena lisa ob kljunu je takrat komaj vidna, belina na zadnjem delu telesa pa izrazitejša.

Odrasli osebki imajo v obdobju gnezdenja izrazitejše rjaste odtenke in rumeno obarvano bazo kljuna. Mlade ptice se razlikujejo po rumenem kljunu s črno konico ter črno-belih progah na licih in ob straneh vratu; kljun z odraščanjem potemni. Tudi pri mladih je perje zunaj gnezditvenega obdobja bolj rjavkasto sivo. Te razlike pomagajo pri prepoznavanju osebkov, ki niso v značilnem poletnem perju.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Tachybaptus ruficollis

Voda, rastlinje in gnezdišča

Mali ponirek se dobro znajde na manjših vodnih telesih, če so njihovi bregovi dovolj bujno zaraščeni. Gnezdi na jezerih, ribnikih in ob počasi tekočih vodotokih. Rastlinje mu daje kritje, njegova majhnost pa mu omogoča uporabo plitvih in omejenih vodnih površin. Zunaj gnezditvenega obdobja se lahko zadržuje tudi na bolj odprti vodi.

V Sloveniji gnezdi od aprila do junija. Gnezdo zgradi iz rastlinskega materiala in ga pritrdi na potopljeno rogovilo ali na rastlinje, ki sega nad vodno gladino. Ker so njegove noge nameščene daleč nazaj, se po kopnem premika slabo; gnezdo zato postavi ob vodi. Vrsta se večinoma ne seli, vendar je zimsko premikanje odvisno od tega, ali voda na območju gnezdenja zamrzne.

Viri: Notranjski regijski park · Sodelavci Wikipedije: Tachybaptus ruficollis

Potapljanje za plenom

Mali ponirek je dober plavalec in potapljač. Hrano išče pod gladino, kjer lovi vodne nevretenčarje in druge drobne živali. V toplem delu leta se hrani predvsem z ličinkami vodnih žuželk, pobira pa tudi drobne rake in mehkužce. Lovi še paglavce ter majhne odrasle žabe. Pozimi ga lahko opazimo, kako se iz vode dvigne z ribico v kljunu.

Pri iskanju plena mu pomaga rastlinje, v katerem se lahko skrije. Potopi se ponavljajo skozi dan, zato ga pogosto najdemo med plavanjem in nenadnim izginjanjem pod gladino. Ko se pokaže, je lahko plen že ujel pod vodo. Zaradi plašnosti se ob približevanju človeka pogosto umakne; mirno opazovanje z razdalje omogoča, da nadaljuje običajno vedenje.

Viri: Notranjski regijski park · Sodelavci Wikipedije: Tachybaptus ruficollis

Jajca pod rastlinjem in mladiči na hrbtu

Mali ponirek lahko gnezdi v majhnih skupinah na gosto poraslih sladkih vodah. Navadno znese štiri do sedem jajc. Ko odrasla ptica odide z gnezda, jajca prekrije z rastlinjem in jih tako bolje skrije. Plavajoče gnezdo ostaja povezano z rastjem ali drugo oporo ob vodi.

Mladiči lahko plavajo kmalu po izvalitvi in gnezdo hitro zapustijo. Starši jih pogosto nosijo na hrbtu. Njihova progasta lica in vrat so drugačni od oprave odraslega. Družino lahko spremlja tudi značilno glasno, trepetajoče oglašanje, ki nekoliko spominja na rezgetanje; odrasla se oglašata posamično ali v duetu.

V Sloveniji malega ponirka srečujemo tudi pozimi. Odhod z gnezditvene vode je povezan predvsem z zamrzovanjem: ptica potrebuje odprto gladino za potapljanje in lov. Zunaj gnezditvenega časa zato lahko uporablja bolj odprte vode, ponekod tudi manjše obalne zalive.

Viri: Notranjski regijski park · Sodelavci Wikipedije: Tachybaptus ruficollis