Mali žagar: črno-bela raca severnih duplin in zimskih voda

Bela ptica s črnimi oznakami

Odrasel samec v svatovskem perju deluje predvsem bel. Ob korenu kljuna in očesu ima izrazito črno liso, po telesu pa potekajo ozke temne črte. Perje na temenu lahko nekoliko privzdigne. Na vodi tako opazimo majhno, zaobljeno raco s kontrastno glavo, v letu pa izstopa črno-bela razporeditev peruti in telesa. Uporabna je celotna razporeditev barv, ne samo podatek, da ima ptica belo perje.

Vrsta meri približno štirideset centimetrov, zato je manjša od drugih evropskih žagarjev. Tudi kljun je sorazmerno kratek. Samec je večji in polnejši od samice, vendar razlikovanje po velikosti na daljavo ni vedno preprosto. Dve ptici na različnih razdaljah lahko ustvarita napačen vtis, še zlasti na valoviti vodi. Barvne oznake in oblika kljuna zato dopolnjujejo primerjavo velikosti.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Smew, različica 1325724915 · Sodelavci Wikipedije: Zwergsäger, različica 267601831

Rjava glava ne pomeni druge vrste

Samica ima temnosiv hrbet, svetlejše boke ter rjavkasto teme in stranice glave. Brada in lica so svetla. Podoben videz imajo tudi mladi samci, preden dobijo značilno belo odraslo perje. Pri mladih so nekateri deli obraza bolj cimetasto rjavi, robovi telesnih peres pa svetlejši. Rjavoglavega osebka zato ne smemo samodejno razglasiti za odraslo samico, če drugih znakov ne vidimo dovolj dobro.

Menjava perja zaplete še določanje odraslih samcev. Pozno poleti in jeseni preidejo v manj izrazito perje, podobno samičinemu, vendar na peruti ohranijo več beline. Mladi samci se v odraslo podobo preoblačijo proti koncu prve zime, pri približno osmih do desetih mesecih. Na zimskem opazovanju zato lahko srečamo ptice v različnih prehodnih videzih. Fotografija odraslega samca v polnem perju prikazuje značilen primer, ne vseh možnih podob vrste.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Smew, različica 1325724915 · Sodelavci Wikipedije: Zwergsäger, različica 267601831

Zakaj se imenuje žagar

Kljun ima nazobčana robova in nekoliko zakrivljeno konico. Takšna zgradba pomaga zadržati spolzek ribji plen, ki ga ptica ujame pod vodo. Ime žagar torej spominja na rob kljuna, ne na način izdelovanja gnezda. Med lovom izgine pod gladino in se nato znova pokaže na površini. Če jo opazujemo samo nekaj trenutkov, lahko dobršen del njenega prehranjevanja ostane skrit pod vodo.

Na krilih ima vidne bele lise, ki pomagajo pri določanju tudi med preletom. Barve mirujoče ptice in razporeditev oznak v letu se dopolnjujejo: zaprta perut del vzorca skriva, razprta ga pokaže. Pri opazovanju je zato koristno primerjati več položajev iste živali. Kljun, obraz in krila skupaj povedo več kot katerikoli posamezen znak, še posebej pri rjavoglavih mladih pticah.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Smew, različica 1325724915

Gozd in voda sta na gnezdišču povezana

Gnezditveno območje leži v severnem pasu Evrazije, od Skandinavije proti vzhodni Sibiriji. Mali žagar uporablja vode v tajgi, torej v obsežnem pasu severnih gozdov. Pogosto gre za jezera ali počasi tekoče reke, ob katerih so primerna drevesa. Vodna površina daje hrano, drevje pa možnosti za gnezdo. Jezero brez ustreznih duplin zato ne izpolni enakih potreb kakor voda ob ohranjenem starem gozdu.

Za gnezdenje uporablja drevesne votline, tudi opuščena dupla detlov. S tem je odvisen od prostorov, ki jih ni sam izdolbel. Med primernimi mesti so otoki z drevesi in gozdnati robovi vodnih površin. Gnezdo je lahko nekaj metrov nad tlemi in ni nujno neposredno nad vodo. Izbira takšnega zavetja kaže, zakaj pri vodni ptici ni dovolj varovati samo odprte gladine, ampak je pomembna tudi zgradba obrežnega prostora.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Smew, različica 1325724915 · Sodelavci Wikipedije: Zwergsäger, različica 267601831

Poletni nevretenčarji in zimske ribe

Prehrana se med letom spreminja. Poleti poleg rib uporablja vodne žuželke in njihove ličinke, manjši del hrane pa lahko sestavljajo tudi raki, dvoživke, črvi in rastlinski deli. Pozimi postanejo posebej pomembne majhne ribe. Takšna sezonska menjava pomeni, da zimsko ribojedo vedenje ne opisuje vsega, kar vrsta uživa skozi leto. Razpoložljivost plena se spreminja skupaj z življenjskim prostorom in sezono.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Zwergsäger, različica 267601831

Kaj je pokazala raziskava na jezeru Yssel

Geerdinus Doornbos je v raziskavi, objavljeni leta 1979, obravnaval male žagarje, zbrane od januarja do marca 1977 na jugozahodnem delu nizozemskega jezera Yssel. Pregledal je želodce in požiralnike enaindvajsetih ptic. Ribje ostanke je določal tudi s pomočjo otolitov, drobnih slušnih kamenčkov, in drugih kosti. Njihove mere je primerjal z velikostjo rib, ulovljenih med pregledi ribjega združevanja v jezeru.

V teh zimskih vzorcih je hrano sestavljala skoraj izključno riba. Nekateri drobni nevretenčarji v želodcih ptic so bili po avtorjevi razlagi zaužiti skupaj z ribami, ki so jih prej pojedle. Njihova navzočnost torej ni nujno pomenila neposrednega lova na žuželke. Gre za konkreten nizozemski zimski vzorec, iz katerega ne izračunavamo današnjega slovenskega jedilnika ali stalnega deleža plena.

Viri: Doornbos, G. (1979): Winter food habits of smew on Lake Yssel, the Netherlands

Zimska voda ima drugačno vlogo kot severno gnezdišče

Jeseni zapusti severna območja in se preseli na prezimovališča. Uporablja zavetne obalne vode, jezera in druge notranje vodne površine. Evropska prezimovališča vključujejo baltsko območje, severno Nemčijo, Nizozemsko in druga območja z dostopno vodo. Del ptic prezimuje tudi ob Črnem in Kaspijskem morju ter v vzhodni Aziji. Razširjenost vrste zato ni en sam prostor, ki bi ga enako uporabljala vse leto.

Na jezerih se pogosto zadržuje ob robovih, tudi pod manjšimi drevesi. To je drugačna raba drevja kot spomladansko gnezdenje v duplu: pozimi ga lahko vidimo ob primernem obrežju, ne da bi tam tudi gnezdil. Podobno zimska jata na vodni površini ne pomeni lokalne poletne populacije. Pri opisu najdbe je pomembno, ali opazujemo prezimujočo ptico, seleči se osebek ali dejansko razmnoževanje.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Smew, različica 1325724915 · Sodelavci Wikipedije: Zwergsäger, različica 267601831

V Sloveniji ga iščemo predvsem v hladnem delu leta

Bordjanova predstavitev iz leta 2020 izpostavlja Dravo in nižine severovzhodne Slovenije, omenja pa tudi Cerkniško jezero ter akumulacije na Spodnji Savi. Mali žagar lahko prispe razmeroma pozno, tudi šele januarja. To je opis sezonskega pojavljanja, ne zagotovilo, da bo ob vsakem zimskem obisku določenega jezera navzoč.

Viri: Dejan Bordjan (2020): Žagarji Slovenije, DOPPS, Svet ptic 04/2020

Od zimskega para do jajc v duplu

Pari se lahko oblikujejo že na prezimovališčih, februarja in marca. Na severna gnezditvena območja se vračajo spomladi, jajca pa samica odlaga predvsem maja, ponekod tudi junija. Uporabi drevesno votlino ali primerno umetno gnezdilnico. Začetek gnezdenja je zato povezan z razmerami na severu in ga ne moremo preprosto prenesti na koledar zimskih opazovanj v Sloveniji.

BTO kot običajno velikost legla navaja sedem do devet jajc, širši zabeleženi razpon pa je pet do enajst. Vali samica, navadno šestindvajset do osemindvajset dni. Mladiči so ob izvalitvi že pokriti s puhom in zmožni gibanja. Te številke opisujejo gnezditvene podatke vrste, ne števila mladičev, ki bo nujno preživelo v posameznem gnezdu.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Zwergsäger, različica 267601831 · British Trust for Ornithology: Smew, BirdFacts

Iz visoke votline na vodo

Mladiči gnezdo zapustijo kmalu po izvalitvi. Iz drevesne votline skočijo, čeprav še niso sposobni letenja, in se pridružijo življenju na vodi. Pri tem je pomembna razlika med zgodnjim gibanjem in poznejšo sposobnostjo leta. Puhast mladič se lahko premika in zapusti gnezdo precej prej, preden zrastejo dovolj razvite peruti za samostojen polet.

Leteti začnejo približno v desetih tednih. Do tedaj je voda njihov glavni prostor premikanja in iskanja hrane. Zgodnji odhod iz dupla je značilen del razvoja, zato prazna votlina še ne pove, ali je bilo gnezdenje neuspešno. Za razumevanje vzreje potomcev moramo povezati obdobje jajc, kratek čas mladičev v gnezdu in precej daljše odraščanje zunaj njega.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Smew, različica 1325724915 · Sodelavci Wikipedije: Zwergsäger, različica 267601831

Majhna raca, ki je pogosto ne slišimo

Mali žagar je večinoma tih. Samec med dvorjenjem oddaja kratko, pospešujoče se oglašanje, ob katerem glavo nagne nazaj. Samica ima drugačne, kratke in bolj raskave klice. Ti zvoki niso enaki stalnemu petju ptice pevke; povezani so s konkretnimi stiki med osebki. Med mirnim zimskim opazovanjem lahko zato prej opazimo kontrastno perje ali ponavljajoče se potapljanje kot slišimo glas.

Vrsta se lahko hitro preplaši in odleti. Pri opazovanju je najuporabnejša razdalja, s katere ptice ne spreminjajo svojega vedenja zaradi naše bližine. Potapljanje, počivanje ob robu vode in dvorjenje so različne dejavnosti, vsaka pa pokaže druge značilnosti. Pri fotografiranju odraslega samca ne spreglejmo bolj neopaznih rjavoglavih osebkov, ki so lahko del iste skupine.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Smew, različica 1325724915 · Sodelavci Wikipedije: Zwergsäger, različica 267601831

Evropski popisi pokažejo tudi premikanje prezimovališč

Pavón-Jordán in sodelavci so leta 2015 objavili primerjavo zimskih štetij malega žagarja iz let 1990–2011. Obravnavali so 6.883 lokacij v šestnajstih državah. Ugotovili so premik evropske zimske razširjenosti proti severovzhodu: tam so se števila povečevala, v osrednjem delu obravnavanega območja pa zmanjševala. Raziskava je spremembe povezovala z zimskimi temperaturami in primerjala lokacije znotraj ter zunaj posebnih varstvenih območij.

Pomemben del ptic na severovzhodu je ostajal zunaj pregledanega omrežja varovanih območij. Avtorji so zato opozorili, da je treba ustreznost omrežja preverjati ob spreminjanju razširjenosti. Iz teh rezultatov ne sklepamo, da je manjše število ob nekem slovenskem obisku nujno posledica pogina. Raziskava obravnava prostorsko razporeditev prezimujočih ptic v določenem obdobju, ne napovedi za vsako današnje jezero.

Viri: Pavón-Jordán in sodelavci (2015): Climate-driven changes in winter abundance of a migratory waterbird in relation to EU protected areas

En mali žagar, več zgodovinskih imen

Danes se za malega žagarja uporablja rodovno ime Mergellus. V njem je edina živeča vrsta, zato zapis Mergellus albellus ne označuje skupine več različnih malih rac. Linnaeus ga je leta 1758 opisal kot Mergus albellus, poznejšo rodovno uvrstitev pa je uvedel Selby leta 1840. Starejši rodovni zapis v naslovu raziskave zato ne pomeni, da je avtor preučeval drugega žagarja. Tudi Doornbosov prispevek uporablja tedanji zapis Mergus albellus, medtem ko je današnji članek naslovljen z Mergellus albellus.

Znanstveno ime povzema dve prepoznavni značilnosti. Mergellus je pomanjševalna oblika latinskega imena Mergus, povezanega s potapljanjem, albellus pa izhaja iz besede za belo barvo. Ime se posebej dobro ujema s svatovskim samcem, manj neposredno pa opisuje rjavoglavo samico. To je dober primer, zakaj poimenovanje in dejanski videz vseh osebkov nista povsem ista stvar. Pri določanju samice ali mlade ptice se zato vrnemo k telesnim oznakam, ne k dobesednemu prevodu znanstvenega imena.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Smew, različica 1325724915