Modri bleščavec: temna krila, hladni potoki in lov ličinke

Samec s temnimi krili in manj vpadljiva samica

Telo odraslega je dolgo približno pet centimetrov. Vitki zadek spremljajo široka, gosto ožiljena krila. Samec ima kovinsko modro do modrozeleno telo, barva kril pa z dozorevanjem postane izrazitejša. Mlad samec zato ni vedno videti kot popolnoma obarvan primerek na fotografiji. Tudi svetloba in smer pogleda močno vplivata na vtis bleščeče površine.

Najbolj podobna vrsta je pasasti bleščavec (Calopteryx splendens). Pri njegovem samcu je temna lisa bolj omejena na pas v zunanjem delu krila, pri modrem pa sega precej bliže krilni bazi. Obseg obarvanosti se pri modrem bleščavcu geografsko spreminja, zato trditev, da je vsako njegovo krilo povsod popolnoma temno, ni dovolj natančna.

Samica ima kovinsko zeleno telo z bolj bronastim zadnjim delom zadka. Krila so rjavkasta, proti vrhu pa imajo svetlo znamenje, lažno pterostigmo. Ta je uporabna pri pregledu spola, vendar se pojavlja tudi pri samici pasastega bleščavca. Za razlikovanje obeh upoštevamo še splošni odtenek in širino kril ter celoten videz. Modra barva v slovenskem imenu torej ne opisuje enako samca in samice.

Viri: Wikipedia: Beautiful demoiselle, različica 1346917615

Tekoča voda z zavetnimi prostori

Vrsta je povezana predvsem z manjšimi do srednje velikimi vodotoki, razmeroma hladno vodo in naravno razgibanim obrežjem. V bližini so pogosto drevesa ali gozd. Ličinke so občutljive za pomanjkanje kisika in visoke temperature; pomembna je zato povezava med tekočo vodo, senčenjem in ohranjenimi strukturami, kamor se lahko oprimejo.

Območje, ki ga opazimo z brega, vsebuje zelo različne razmere. Sredi struge lahko voda teče hitro, za korenino ali pod izpodjedeno brežino pa skoraj miruje. Ličinka ni sploščena tako kot nekatere druge žuželke, prilagojene neposrednemu močnemu toku. Njeno vitko telo in dolge noge ji pomagajo uporabljati rastlinje in korenine kot oporo.

Prav ta razlika med tokom celotnega potoka in tokom nekaj centimetrov okoli živali je pomembna za razumevanje modrega bleščavca. V nizozemski raziskavi so ličinke našli predvsem med koreninami pod izpodjedenim bregom. Ob njem je bil tok razmeroma močan, v zavetju samih korenin pa se je voda premikala precej manj. Zato fotografija hitrega potoka ne opiše natančno razmer, v katerih ličinka dejansko lovi.

Viri: Wikipedia: Beautiful demoiselle, različica 1346917615 · Kroes, Groenendijk in van der Geest (2002): Invloed van voedselaanbod en stroomsnelheid op de microhabitatselectie door larven van de Bosbeekjuffer

Kako ličinka ujame vodno bolho

Kroes, Groenendijk in van der Geest so v raziskavi, objavljeni leta 2002, opazovali dvajset ličink. Po predhodnem poskusu s kisikom so jih namestili v akvarij s filtrirano potočno vodo, peskom in nekaj zavetji. Vodo so prezračevali in vzdrževali pri trinajstih stopinjah Celzija. Nato so jim ponudili vodne bolhe iz rodu Daphnia in spremljali lov.

Pred ponujanjem vodnih bolh ličink dva tedna niso hranili. Njihov odziv je bil zato opazovan pri lačnih živalih v nadzorovanih razmerah. Podatek je pomemben pri presoji načina lova: raziskava pokaže, kako so ujele ponujeni plen, ne pa vsakodnevnega deleža vodnih bolh v prehrani vseh prosto živečih ličink.

Ko se je plen približal, je ličinka usmerila glavo proti njemu, se privzdignila na nogah in razprla listaste izrastke na zadku. Če je vodna bolha dovolj dolgo obstala pred glavo, je iztegnila lovilno masko in jo zgrabila. Maska je preoblikovani del ustnega aparata, ki se pri lovilnem gibu sunkovito iztegne proti plenu.

V opazovanem polurnem obdobju se ličinke med lovom niso prestavljale za plenom. Počakale so, da jim ga prinese rahlo gibanje vode. Vodne bolhe so na nekaterih mestih zaradi neenakomernega toka nekoliko obstale in bile tam lažje dosegljive. To je način lova s prežanjem, pri katerem sta pomembni tako razpoložljivost plena kot njegova pot mimo lovca.

Akvarij ne predstavlja celotnega naravnega jedilnika. Ličinke modrega bleščavca so plenilci vodnih nevretenčarjev, med drugim drugih žuželčjih ličink in drobnih rakov. V konkretnem poskusu je bila neposredno prikazana uspešnost lova vodnih bolh. Avtorji so opozorili, da je treba posebej raziskati, kateri plen je dejansko na voljo v zavetnih delih naravnega potoka.

Viri: Wikipedia: Beautiful demoiselle, različica 1346917615 · Kroes, Groenendijk in van der Geest (2002): Invloed van voedselaanbod en stroomsnelheid op de microhabitatselectie door larven van de Bosbeekjuffer

Zavetje pomaga tudi med hranjenjem

V drugi laboratorijski postavitvi so bile ličinke izpostavljene stalnemu toku in imele malo zavetja. Ličink komarjem sorodnih dvokrilcev niso uspešno lovile, po nekaj dneh pa je prišlo do poginov. Avtorji so domnevali kombinacijo stresa in pomanjkanja hrane. Iz takšne postavitve ne dobimo univerzalne meje hitrosti, nad katero ličinka v vsakem potoku ne more preživeti.

Razlaga zaznavanja plena ostaja bolj previdna kot sam opis lovilnega giba. Avtorji so predlagali, da pri modrem bleščavcu pomagajo receptorji za mehanske dražljaje, ki zaznavajo premikanje vode. Turbulenca bi lahko zabrisala šibkejše signale bližnjega plena. Toda neposrednega dokaza o točnem zaznavnem mehanizmu v tej raziskavi niso pridobili.

Ohranjene korenine, podvodno rastlinje in izpodjedena mesta tako niso zgolj dodatna oprema sicer primerne struge. Lahko ustvarjajo majhna zavetja za prežanje in zadržujejo živali, ki so plen ličink. Pomembno je razlikovati med takim razgibanim vodotokom in enakomerno tekočo laboratorijsko vodo brez ustreznih opor. Lokalna zavetja dopuščajo življenje tudi tam, kjer je osnovni tok potoka hitrejši.

Viri: Kroes, Groenendijk in van der Geest (2002): Invloed van voedselaanbod en stroomsnelheid op de microhabitatselectie door larven van de Bosbeekjuffer

Iz vodne ličinke v krilato žival

Razvoj poteka prek jajčeca in več ličinkinih stopenj. Med rastjo se ličinka večkrat levi in prezimuje pod vodo. Čas do odrasle živali je odvisen od razmer, predvsem temperature in poteka sezone. Podatkov o točni dolžini razvoja iz enega območja zato ni smiselno pretvoriti v nespremenljiv rok za vsak slovenski potok.

Pred zadnjo levitvijo ličinka zapusti vodo in se povzpne na oporo. Iz starega ovoja se razvije odrasli bleščavec; po preobrazbi mora njegovo telo otrdeti, barve pa še dozorevajo. Ob rastlinah lahko ostanejo prazni ličinkini ovoji. Ti so sled prehoda iz vodnega v zračni del življenja, medtem ko opazovanje odraslega v preletu takšnega prehoda na istem mestu še ne pokaže.

Pri Hotunjah je Bedjanič 12. maja 2022 na enem od popisnih odsekov našel pet ličink modrega bleščavca. Pozneje in na drugih mestih je zabeležil tudi odrasle. V preglednici sta razvojna stopnja in datum zapisana posebej. Za razumevanje življenjskega kroga je takšna razlika pomembnejša od samega skupnega števila vrst v raziskovanem območju.

Na enem od hotunjskih odsekov je raziskovalec odrasle samce in samice popisal maja, junija in avgusta 2022. Na drugem je poleg majskih ličink našel samce tudi maja in julija. Podatki tako obsegajo več obiskov med sezono. Iz njih pa ne izhaja, da so bile vse razvojne stopnje na vsakem posameznem odseku zabeležene ob vsakem obisku.

Viri: Wikipedia: Beautiful demoiselle, različica 1346917615 · Bedjanič (2022): Favna kačjih pastirjev okolice Hotunj pri Ponikvi

Dvorjenje in jajčeca v rastlinah

Samci branijo rastlinske zaplate ob vodi in z izpostavljenih mest opazujejo okolico. Večino vsiljivcev odženejo s krajšim zasledovanjem, nekatera srečanja pa se razvijejo v daljši zračni dvoboj. Samci brez svojega območja se lahko zadržujejo višje v rastlinju in pogosteje preletavajo vodotok. Zato vseh letajočih samcev ne smemo obravnavati kot enako vezanih na eno sedišče.

Samice obiščejo vodo zaradi parjenja in odlaganja jajčec. Samec se približa s posebnim dvoritvenim letom in pokaže svetlejšo spodnjo stran konca zadka. Če sledi parjenje, se povežeta v kolesce. Nato samica jajčeca vstavlja v stebla vodnih rastlin ob gladini ali pod njo. Pri tem se lahko tudi potopi, samec pa nadaljuje z branjenjem območja. Za vstavljanje jajčec uporablja leglico, organ na koncu zadka. Zaradi dela pod gladino je lahko samica nekaj časa precej manj opazna kot samec na sedišču nad vodo.

Viri: Wikipedia: Beautiful demoiselle, različica 1346917615 · Bots in sodelavci (2012): Wing shape and its influence on the outcome of territorial contests in the damselfly Calopteryx virgo

Ali o zmagovalcu odloči oblika kril?

Botsova in sodelavci so pri finskih potokih izvedli poskus, v katerem so združili sosednji umetni območji samcev. Tako sta oba tekmeca prostor obravnavala kot svojega in običajna prednost že prisotnega lastnika ni preprosto določila izida. Po dvoboju je zmagovalec ostal v območju, poraženec pa odletel. Poskusi iz julija 1999 so obsegali sedemindvajset takšnih parov.

Raziskovalci so primerjali dolžino, širino, površino in obremenitev kril, obenem pa podrobno obliko opisali z izbranimi točkami na žilah in robu krila. Med zmagovalci in poraženci niso našli pomembne razlike v pregledanih krilnih merah ali obliki. Daljšega oziroma drugače oblikovanega krila zato v tem vzorcu ni bilo mogoče uporabiti kot preprostega napovednika zmage.

Sprednja in zadnja krila pa so se med seboj razlikovala. Sprednja so bila v povprečju daljša in širša, z manj koničastim vrhom ter ožjo bazo glede na zadnja. Izraz enakokrili kačji pastir zato ne pomeni, da sta oba para matematično enaki kopiji. Raziskava obenem ni izključila vseh možnih povezav kril z uspešnostjo: preverjala je izid umetno sproženih dvobojev, ne celotne življenjske poti vsakega samca.

Trajanje finskih dvobojev je bilo zelo različno: najkrajši je trajal pol minute, najdaljši pa več kot osemdeset minut. Izid so določili po tem, kdo je ostal na območju. Čas vztrajanja in končni umik sta bila zato neposredno povezana z vedenjem tekmecev, primerjava oblik pa je sledila šele po koncu srečanja.

Viri: Bots in sodelavci (2012): Wing shape and its influence on the outcome of territorial contests in the damselfly Calopteryx virgo

Izkušnje s samicami sorodne vrste

Kuitunen in sodelavci so julija 2006 na Finskem samcem modrega bleščavca zaporedoma predstavljali samice njegove in pasastega bleščavca. Na izbranem potoku pasastega bleščavca v treh terenskih sezonah niso opazili. Samci so med ponavljanjem povečali zanimanje za samice lastne vrste; razlaga izogibanja drugi vrsti je bila manj jasna.

Poskus nakazuje vlogo izkušenj pri prepoznavanju partnerke, ni pa ločil prirojenega vedenja od vsega predhodnega učenja: uporabljeni samci so se prej verjetno že srečali z lastno vrsto. Možne so tudi druge razlage spremembe odziva, na primer povečana pripravljenost za parjenje ob večkratnem srečanju. To je konkretna omejitev vedenjskega poskusa, ne dokaz popolnega ali nespremenljivega prepoznavanja vsake samice.

Viri: Kuitunen in sodelavci (2012): Do allopatric male Calopteryx virgo damselflies learn species recognition?