Pasasti bleščavec: modri pasovi in življenje ob tekoči vodi

Temni pas ne prekriva celotnega krila

Odrasla žival je dolga približno pet centimetrov. Samec ima modro do modrozeleno kovinsko telo, na krilih pa široke modročrne lise. Običajno ostaneta svetla tako baza kot skrajni vrh krila. Kadar se usede in krila sklene, se posamezne lise prekrivajo; v letu lahko opazimo, da je pas prisoten na vseh štirih krilih. Pri mladih samcih je temni del krila lahko bolj rjavkast.

Pri podobnem modrem bleščavcu (Calopteryx virgo) obarvani del samčevega krila sega precej bliže bazi. Za razlikovanje zato poglejmo začetek in obseg temne površine. Zanesljivejši je pogled na krilo kot splošen vtis modrine telesa, ki je skupen obema vrstama. Velikost in oblika pasu se pri pasastem bleščavcu med geografskimi območji sicer spreminjata.

Samica ima kovinsko zeleno ali bronastozeleno telo in bledo zelenkasta krila. Ob vrhu vsakega je bela lisa, imenovana lažna pterostigma. Beseda označuje znamenje, ki ga v nasprotju s pravo pterostigmo drugih kačjih pastirjev prečkajo žile. Samice modrega bleščavca imajo praviloma bolj rjavkasta, nekoliko širša krila. Sveže preobražene samice obeh vrst je težje ločiti, zato barva sama ni vedno dovolj.

Viri: Wikipedia: Banded demoiselle, različica 1376695945 · Wikipedia: Gebänderte Prachtlibelle, različica 254416833

Rastlinje v vodi, sonce in obrežni počivališči

Pasasti bleščavec naseljuje potoke, manjše reke in podobno oblikovane kanale s počasnejšim do zmernim tokom. Pomembna sta osvetljenost in rastlinje v vodi ter ob njej. Iz vode štrleči listi omogočajo pristajanje, potopljeni deli rastlin in korenine pa ličinkam ponujajo oporo. Miren videz odraslega na travni bilki tako skriva tesno navezanost na strukturo vodotoka.

V primerjavi z modrim bleščavcem pogosteje uporablja bolj odprte, sončne odseke. Modri bleščavec prenese več sence in je bolj povezan tudi s hladnejšimi, hitrejšimi potoki. Meja med njunima prostoroma ni ostra: obe vrsti lahko živita ob istem vodotoku. Iz samega imena reke ali vtisa o hitrosti toka zato še ne določimo vrste.

Odrasli uporabljajo tudi okolico vode. Po preobrazbi se mladi razpršijo na travnike in gozdne robove, kjer lovijo majhne žuželke. Za noč se umaknejo v gostejše rastlinje, na primer v obrežne sestoje in nepokošene travnate površine. Tam lahko nastanejo skupinska počivališča. Reproduktivni prostor na gladini, prostor za lov in nočno zavetje so različni deli istega življenjskega prostora.

Viri: Wikipedia: Gebänderte Prachtlibelle, različica 254416833

Dvorjenje nad mestom za jajčeca

Samec na vodotoku brani manjše območje okoli priljubljenega sedišča in rastlin, uporabnih za odlaganje jajčec. Del časa sedi in opazuje, del časa patruljira ali odganja druge samce. Vsi samci nimajo svojega območja; nekateri se zadržujejo ob njegovih mejah ali preletavajo daljše odseke in iščejo priložnost za partnerstvo.

Ob prihodu samice sledi izrazitejši, zibajoči oziroma prhutajoči let. Samec lahko privzdigne zadek in pokaže njegovo svetlo spodnjo konico. Vedenje samico usmerja proti mestu za jajčeca. Če ga sprejme, se povežeta in oblikujeta za kačje pastirje značilno paritveno kolesce. Temni krilni pasovi so med takšnim razkazovanjem posebej opazni.

Samica jajčeca vstavlja v rastline ob vodni gladini ali pod njo. Med odlaganjem lahko zleze povsem pod vodo, praviloma z glavo naprej. Samec medtem nadaljuje z varovanjem svojega območja in odganjanjem tekmecev. Rastlina zato ni samo sedež za lepo fotografijo: isti del vegetacije je lahko bistven tudi za začetek naslednje generacije.

Viri: Wikipedia: Gebänderte Prachtlibelle, različica 254416833 · Chaput-Bardy in sodelavci (2010): Condition and Phenotype-Dependent Dispersal in a Damselfly, Calopteryx splendens · Golab, Sniegula, Antoł in Brodin (2021): Adult insect personality in the wild—Calopteryx splendens as a model for field studies

Pod vodo raste plenilska ličinka

Iz jajčeca se razvije vitka ličinka z dolgimi nogami. Med rastjo se večkrat levi. Značilni so podaljšani prvi členi tipalk in trije listasti izrastki na koncu zadka; srednji je krajši od stranskih. Za ločevanje ličink obeh vrst bleščavcev so potrebne podrobnosti, ki jih pri hitrem pogledu v vodo navadno ne vidimo.

Ličinke se oprijemajo potopljenega rastlinja ali izpranih korenin. Tam prežijo na manjše vodne živali, med njimi ličinke dvokrilcev in drobne rake. Plen zgrabijo s hitrim lovilnim gibom. Ob spreminjanju toka in kisikovih razmer prilagajajo držo telesa. Njihov svet so posamezne rastlinske strukture in zavetja v toku, ne dolgi poleti, značilni za odraslega. Ličinka je tudi sama plen rib in drugih vodnih plenilcev, odrasle pa lovijo med drugim ptice in pajki.

Ko doseže zadnjo razvojno stopnjo, ličinka zapusti vodo in spleza na steblo ali drugo oporo. Pri zadnji levitvi se iz njenega ovoja izvije krilata žival. Na rastlini lahko ostane prazen ličinkin ovoj. Tako najdišče poveže zračno podobo bleščavca z njegovim predhodnim življenjem pod gladino, ki ga ob obisku reke veliko lažje spregledamo.

Viri: Wikipedia: Banded demoiselle, različica 1376695945 · Wikipedia: Gebänderte Prachtlibelle, različica 254416833

Kako ličinka premika vodo ob pomanjkanju kisika

Pri ličinki ni zanimiv samo lov, temveč tudi način pretakanja vode. P. L. Miller je v raziskavi iz leta 1993 opisal ponavljajoče se črpanje vode v zadnji del črevesa in iz njega. Več zaporednih vdihovalnih gibov napolni notranji prostor, nato po kratkem premoru močnejše stiskanje zadkovih členov iztisne curek vode.

Ob pomanjkanju kisika ali drugačni obremenitvi so ličinke črpale pogosteje in močneje. Med cikli so skrajšale premor, pri vsakem polnjenju pa zajele več vode. Takšna dejavnost je drugačna od navideznega miru ličinke, ki se oprijema rastline: tudi brez premikanja na drugo mesto lahko aktivno spreminja pretok vode skozi telo in okoli njega.

Avtor je predlagal, da črpanje spodbuja izmenjavo raztopljenih plinov in ionov prek stene zadnjega črevesa. Hkrati meša vodo okoli listastih izrastkov na koncu zadka, ki jih obravnava kot verjetno glavno mesto izmenjave plinov. Opis črpanja je neposredno opažanje, natančna funkcionalna razlaga pa je v raziskavi predstavljena kot predlog.

Viri: Miller (1993): Responses of rectal pumping to oxygen lack by larval Calopteryx splendens

Razvoj nima povsod enakega koledarja

Trajanje ličinkinega razvoja je povezano z razmerami v vodi. V toplejših nižinskih vodotokih je lahko krog krajši kot v hladnejših. Ličinke preživijo zimo v vodi, preobrazbe v odrasle pa so razporejene po toplem delu leta. Datum posameznega odraslega zato ni neposreden podatek o tem, kdaj se je izleglo njegovo jajčece.

Gallesi in Sacchi sta ob Pavii v letih 2014–2015 spremljala velikostno zgradbo ličink. Glavnina se je razvijala v približno enoletnem krogu, vendar sta odkrila tudi ločeni skupini pojavljanja odraslih. Podatki niso dokončno razločili med počasneje razvijajočim se delom generacije in hitrejšim dodatnim razvojem. Del ličink sta gojila pri 18 in 22 stopinjah Celzija; pri višji temperaturi je vrh preobrazb nastopil prej. To pojasni, zakaj preprostega pravila »vsaka ličinka živi dve leti« ne moremo uporabiti povsod.

Viri: Wikipedia: Gebänderte Prachtlibelle, različica 254416833 · Gallesi in Sacchi (2019): Voltinism and larval population structure of Calopteryx splendens in the Po Valley

Vračanje na isti breg in odhajanje drugam

Chaput-Bardy in sodelavci so junija in julija 2006 ob francoskem vodotoku Loir označevali odrasle in jih ponovno iskali na dobrem kilometru brega. Sledili so 655 samcem in 504 samicam. Za odhod so šteli premik iz prvotnega petdesetmetrskega odseka. S takšno opredelitvijo so ločili gibanje znotraj običajnega prostora od prehoda v drug del raziskovanega vodotoka.

Večina ponovno opaženih osebkov je ostala manj kot 150 metrov od prvega mesta. Posamezni pa so preleteli precej več: največja zabeležena razdalja samca je bila 865 metrov. Samice so imele večjo verjetnost, da zapustijo začetni odsek, čeprav preprosta primerjava sredinskih razdalj ni pokazala pomembne razlike med spoloma. Pogostost odhajanja in dolžina posameznega premika sta torej različni lastnosti.

Osebki so redkeje zapuščali odseke z večjo gostoto bleščavcev in večjim deležem samcev. Avtorji rezultat povezujejo z razmnoževalnimi zbirališči, kjer se samci zadržujejo in pričakujejo samice. Daljša krila v tem poskusu niso napovedovala večje verjetnosti odhoda ali boljšega preživetja. Zunanja mera telesa zato ni enostaven nadomestek za opazovanje dejanskega vedenja.

Pri osebkih, ki so zamenjali odsek, so ocenili nižje dnevno preživetje. Razlika je skladna s stroškom premikanja, denimo porabo energije ali nevarnostjo plenilcev, vendar raziskava ni neposredno izmerila vsakega od teh vzrokov. Nekateri osebki so lahko trajno zapustili raziskovano območje. Izgubljenega označenega bleščavca zato ne smemo samodejno šteti za mrtvega.

Viri: Chaput-Bardy in sodelavci (2010): Condition and Phenotype-Dependent Dispersal in a Damselfly, Calopteryx splendens

Ali se posamezni samci vedejo različno?

Golab in sodelavci so na poljski reki Biała Nida v letih 2015 in 2019 preverjali ponovljivost vedenja zrelih samcev. Opazovali so dvorjenje, odziv na tekmeca in umik pred približujočo se ptičjo vabo. Iste meritve so ponovili na prvotnem rastlinskem otočku in po delnem zmanjšanju njegove površine. Zanimalo jih je, ali razlike med osebki ostanejo prepoznavne tudi v spremenjenem okolišu.

Odzivi pri dvorjenju in pri preizkusu drznosti so bili ponovljivi. Med merili agresivnosti pa se je zanesljivo ponavljalo le število udarcev proti vsiljivcu, ne vsak merjeni odziv. Izraz živalska osebnost tu pomeni dosledne razlike v določenih vedenjskih lastnostih. Ne pomeni, da ima vsak samec eno samo nespremenljivo oznako, denimo »pogumen« ali »napadalen«.

Pri naravnem opazovanju je zato zanimivo počakati pri enem mestu. Vidimo lahko menjavanje sedenja, kratkih zasledovanj in dvorjenja, obenem pa opazimo različno dejavne osebke. Vzorec prhutanja je mogoče spremljati z razdalje nekaj metrov. Posamezen polet proti drugemu samcu še ne pove vsega o odnosu: lahko gre za soseda, preletajočega samca ali resnejšega tekmeca za območje.

Viri: Golab, Sniegula, Antoł in Brodin (2021): Adult insect personality in the wild—Calopteryx splendens as a model for field studies

Kaj nam pokaže pogled na celoten obrežni pas

Pasasti bleščavec v življenju uporablja več plasti obale: podvodno rastlinje za ličinko, stebla za preobrazbo, odprt prostor za dvorjenje in gostejše rastje za počitek. Za opazovalca je uporaben pogled od gladine navzgor. Na listu najprej opazimo odraslega, nižje na steblu morebitni ovoj, med rastlinami pa potekajo razvojne faze, ki jih brez načrtnega vzorčenja navadno ne zaznamo.

Takšna povezanost razloži občutljivost prostora na odstranjevanje vodnega in obrežnega rastlinja ter preoblikovanje struge. Ohranjena voda sama še ne pomeni ohranitve vseh struktur, ki jih vrsta uporablja. Pri mirnem opazovanju z brega lahko spremljamo naravno vedenje, rastlin pa nam za ogled bleščavcev ni treba premikati ali trgati.

Viri: Wikipedia: Gebänderte Prachtlibelle, različica 254416833 · Golab, Sniegula, Antoł in Brodin (2021): Adult insect personality in the wild—Calopteryx splendens as a model for field studies