Navadna osa: sidrasta obrazna lisa, papirnato gnezdo in življenje družine

Obrazna lisa pomaga pri prepoznavanju

Matica doseže približno dvajset milimetrov dolžine. Nemški vrstni opis za manjše delavke navaja enajst do štirinajst milimetrov, za samce pa trinajst do sedemnajst milimetrov. Matica in delavka sta samici iste vrste z različnima vlogama v družini. Velika osa zato ni nujno druga vrsta: primerjati moramo tudi njen obraz in druge telesne značilnosti.

Pri samicah je na rumenem obraznem ščitcu temno znamenje, pogosto podobno sidru ali navzdol razširjenemu bodalu. Nemška osa ima tam navadno manjše ločene črne pike. Vendar vzorec ni pri vsakem osebku enak. Temna lisa je lahko prekinjena, zato en sam zamegljen pogled od strani ne zadošča za zanesljivo ločevanje podobnih os.

Rumene in črne proge ter lise na zadku so prav tako spremenljive. Pri navadni osi se temne pege ob prednjem robu rumenih pasov pogosto stikajo s črnimi pasovi, pri nemški osi pa so lahko bolj osamljene v rumenem polju. Tudi to je pomožna značilnost. Pri samcih je ločevanje posebej zahtevno in lahko zahteva pregled spolnega aparata.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Vespula vulgaris · Sodelavci Wikipedije: Gemeine Wespe

Sladkorji za odrasle, živalska hrana za ličinke

Odrasle ose se hranijo predvsem z medičino in drugimi sladkimi rastlinskimi sokovi. Zato jih lahko opazimo na cvetovih, zrelem sadju ali sladki hrani na mizi. Ličinke imajo drugačne potrebe: odrasle jim prinašajo ulovljene žuželke in drugo živalsko hrano, jo razkosajo ter prežvečijo. Nabiranje sladkega soka in lov zato pripadata istemu življenju družine, vendar hranita različne razvojne stopnje.

Med opisanim plenom so gosenice, muhe in druge žuželke, v prehranskih pregledih pa so navedeni tudi pajki. Hrana, ki jo delavka nosi v gnezdo, torej ni nujno namenjena njej. Med hranjenjem zaroda poteka tudi izmenjava tekočine: ličinke oddajajo sladkorni izloček, ki ga lahko zaužije odrasla osa. Gnezdo povezuje lovce in rastoče ličinke v skupen prehranski sistem.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Vespula vulgaris · Sodelavci Wikipedije: Gemeine Wespe

Gnezdo v votlini, ne nujno na prostem

Matica išče temen, zavarovan prostor. Primerne so podzemne votline, med njimi opuščeni rovi malih sesalcev, drevesna dupla ter različni skriti prostori v zgradbah. Navadna osa lahko gnezdi tudi na podstrešju ali v omarici rolete. Osa, ki vstopa v odprtino v zemlji, zato ne predstavlja posebne »zemeljske« vrste, temveč lahko uporablja podzemno zavetje za svoje papirnato gnezdo.

Izbrana votlina je zunanji prostor za bivališče, ne njegovo končno gradivo. Sama satja in ovoj so papirnati. Na začetku matica oblikuje majhen sklop celic, obešen pod stropom votline, ter ga obda z ovojem. Celice so obrnjene z odprtinami navzdol. Ko družina raste, delavke dodajajo nova satja v več ravneh in razširjajo skupni prostor.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Vespula vulgaris · Sodelavci Wikipedije: Gemeine Wespe

Kako iz lesa nastane osji papir

Ose z ustnimi deli zbirajo lesna vlakna, jih prežvečijo in navlažijo s slino. Iz te mase nastaja lahek ovoj in stena posameznih celic. Navadna osa pogosto uporablja razpadajoč les, zato je njeno gnezdo svetlo rjavkasto oziroma bež. Nemška osa pogosteje zbira površinsko preperel les, zaradi česar je njeno gnezdo navadno bolj sivo.

Ovoj sodeluje pri zadrževanju toplote. Vrstni opis povezuje njegovo debelino tudi s položajem in velikostjo gnezda: izpostavljena oziroma plitveje nameščena gnezda potrebujejo več zaščite kakor bolje zavarovana. Ob pregrevanju delavke z utripanjem kril prezračujejo notranjost. Papirnato gnezdo zato ni samo ovoj okoli zaroda, temveč sestavni del njegovega toplotnega okolja.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Vespula vulgaris · Sodelavci Wikipedije: Gemeine Wespe

Pomlad se začne z eno matico

Po prezimitvi oplojena mlada matica išče hrano in mesto za ustanovitev nove družine. V tej začetni fazi sama gradi celice, odlaga jajčeca, lovi hrano za ličinke in skrbi za zarod. Zalogo semenčic nosi iz prejšnje jeseni. Prvi uspeh družine je zato odvisen od ene same samice, ki združuje gradnjo, iskanje hrane in razmnoževanje.

Iz jajčeca se razvije ličinka, nato buba in odrasla osa: to je popolna preobrazba. Prve odrasle delavke postopno prevzamejo oskrbo gnezda. Matica se tedaj lahko posveti predvsem odlaganju jajčec. Posamezne delavke popravljajo satje, čistijo celice, hranijo ličinke, prinašajo tekočino in živalsko hrano ter oskrbujejo matico. Rast družine torej pomeni tudi širjenje delitve dela.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Vespula vulgaris · Sodelavci Wikipedije: Gemeine Wespe

Nova generacija matic in konec stare družine

Pozno poleti oziroma jeseni se v večjih celicah razvijajo nove matice, pojavijo pa se tudi samci. Samci nastajajo iz neoplojenih jajčec. Po parjenju mlade matice poiščejo zavarovana mesta za zimo, na primer votline v preperelih deblih ali prostor pod lubjem in mahom. Takšna samica lahko naslednjo pomlad ustanovi novo družino.

Stara matica in delavke ob koncu sezone odmrejo, družina pa razpade. Gnezdo se praviloma ne uporablja kot isto aktivno bivališče leto za letom. V milejšem podnebju Nove Zelandije in Avstralije so opisane izjeme s preživetjem družine čez zimo. To je drugačen okoljski položaj od običajnega enoletnega kroga v zmernem evropskem podnebju.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Vespula vulgaris · Sodelavci Wikipedije: Gemeine Wespe

Jajčeca nosijo kemične podatke o izvoru

V družini navadne ose odlaganje jajčec ni omejeno zgolj z zgradbo telesa. Tudi delavke lahko postanejo razmnoževalno dejavne, vendar druge delavke njihova jajčeca pogosto odstranijo. Ta pojav imenujemo nadzor razmnoževanja delavk. Pri razlikovanju jajčec sodelujejo kemične spojine na njihovi površini. Nekatere so bolj značilne za matičina jajčeca in pomagajo določiti, kateri zarod bo ostal v satju.

Pomemben je juvenilni hormon, notranji kemični prenašalec z več nalogami v razvoju in fiziologiji žuželk. Raziskovalci so preverili, ali lahko hkrati vpliva na plodnost in na površinske signale jajčec. Če sta obe lastnosti povezani, kemična podoba jajčeca ni poljubna oznaka, temveč se spreminja skupaj z razmnoževalnim stanjem samice.

Viri: Oi, C. A., Brown, R. L., da Silva, R. C., in Wenseleers, T. (2020): Reproduction and signals regulating worker policing under identical hormonal control in social wasps

Kaj je pokazal poskus s trinajstimi družinami

Oi in sodelavci so februarja 2019 pri Springfieldu na Novi Zelandiji zbrali trinajst družin. Mlade delavke so razdelili v poskusne skupine in del obravnavali z metoprenom, snovjo s podobnim delovanjem kot juvenilni hormon. Kontrolna skupina je prejela samo topilo. Po tednu dni so prešteli jajčeca in satje iz obeh obravnav ponudili delu iste družine, v katerem je ostala matica.

Obravnavane delavke so v enem tednu odložile več jajčec kot kontrolne. Njihova jajčeca so imela tudi kemični profil, bolj podoben matičinim, in v štiriindvajsetih urah so jih druge ose odstranile manj. Raziskovalci so tako povezali dejansko odlaganje, kemično sestavo površine in sprejemanje jajčec v isti poskusni zasnovi. Merjenje same velikosti jajčnikov na ta vprašanja ne bi odgovorilo enako neposredno.

Rezultat podpira skupno hormonsko uravnavanje plodnosti in signalov, po katerih družina prepoznava jajčeca. Ne dokazuje pa, da delavke v naravi redno in uspešno prevzemajo razmnoževanje matice. Avtorji kot odprto vprašanje obravnavajo, zakaj in pod katerimi pogoji bi se povezava med signalom ter plodnostjo lahko prekinila. Laboratorijski poseg je tu orodje za razumevanje družbenega življenja os.

Viri: Oi, C. A., Brown, R. L., da Silva, R. C., in Wenseleers, T. (2020): Reproduction and signals regulating worker policing under identical hormonal control in social wasps

Zakaj v satju niso samo pravilni šesterokotniki

Prehod z majhnih celic za delavke na večje celice za matice postavi graditeljice pred geometrijsko nalogo. Dve mreži različno velikih pravilnih šesterokotnikov se ne moreta povsod gladko stikati. Smith in sodelavci so leta 2023 to raziskali pri petih vrstah čebel ter petih vrstah os. Med njimi je bila navadna osa z gradivom iz Nove Zelandije in Belgije.

Pri tej vrsti so analizirali devet fotografij in 1.827 celic. Celotna medvrstna zbirka je obsegala 22.745 celic na 115 fotografijah. Te številke opisujejo izbrano raziskovalno gradivo, ne velikosti enega gnezda. Posebej so izbirali satje, na katerem sta bili vidni območji manjših in večjih celic ter prehod med njima, saj v številnih satjih najdemo samo eno velikost.

Pri vrstah z različno velikimi celicami so odkrili dve povezani rešitvi. Delavke gradijo vmesno velike šestkotne celice, v prehod pa vključujejo tudi celice z drugačnim številom stranic. Zelo pogosti so pari petkotne in sedemkotne celice. Tako lahko manjše in večje celice povežejo v sklenjeno satje. Nepravilna oblika je na takem mestu del delujoče zgradbe, ne preprosto napaka pri delu.

Raziskava je primerjala že zgrajeno satje in njegove mere. Zato sama ne pove, ali delavke tak par izdelajo neposredno ali pozneje preuredijo posamezne stene. Pokaže pa podobno rešitev pri skupinah z različnim gradivom: čebele uporabljajo vosek, ose papir. Pri obeh lahko spreminjanje oblike in velikosti celic omogoči prehod med različnima razvojnima deloma satja.

Viri: Smith, M. L., in sodelavci (2023): Honey bees and social wasps reach convergent architectural solutions to nest-building problems

Orientacija in vreme pri iskanju hrane

Matica se ob novem izhodišču orientira s počasnim letom pred vhodom. Sprva leti naprej in nazaj blizu odprtine, nato postopno širi loke in se oddalji. Tak let poveže mesto gnezda z vidnimi značilnostmi okolice. Ni enak čebeljemu plesu, s katerim bi drugim osebkom sporočala razdaljo ter smer hrane, temveč je del njenega lastnega prostorskega orientiranja.

Iskanje hrane je povezano s svetlobo in temperaturo. Tudi če je notranjost gnezda dovolj topla, se razmere zunaj lahko razlikujejo in omejujejo odhajanje delavk. Med močnim nalivom se delo prekine, lažji dež pa ga ne ustavi nujno takoj. Dejavnost pred vhodom zato ni stalna skozi vsak dan: spreminja se skupaj z zunanjimi razmerami in potrebami zaroda.

Želo sodeluje pri obrambi in obvladovanju plena. Osa ga lahko po vbodu izvleče ter uporabi ponovno; posamezna samica zato ni omejena na en sam vbod.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Vespula vulgaris · Sodelavci Wikipedije: Gemeine Wespe

Plodnost in njen signal nista ista meritev

Pri kemični analizi jajčec iz hormonskega poskusa so raziskovalci primerjali več spojin na njihovi površini. Med njimi je bil razvejeni ogljikovodik 3-MeC29, ki je že prej veljal za matičin označevalni signal. Po obravnavi delavk ga je bilo na njihovih jajčecih več. Skupaj s spremembo drugih ogljikovodikov je to ustvarilo bolj matičini podoben površinski profil.

Več odloženih jajčec in njihovo manj pogosto odstranjevanje sta ločena rezultata. Prvi opisuje dejavnost samice, drugi odziv preostalih os. Avtorji primerjajo tudi starejši poskus, v katerem so pregledovali jajčnike po daljšem času. Čas meritve in izbira merjenega znaka lahko vplivata na sklep, zato razvoja jajčnikov ni mogoče samodejno enačiti z uspešnim odlaganjem ter obstankom jajčec.

Viri: Oi, C. A., Brown, R. L., da Silva, R. C., in Wenseleers, T. (2020): Reproduction and signals regulating worker policing under identical hormonal control in social wasps