Nemška osa: obrazne pike, sivo gnezdo in spretnost pri iskanju hrane

Tri obrazne pike so uporaben, a spremenljiv znak

Nemški vrstni pregled navaja matico do približno dvajsetih milimetrov dolžine, delavke od dvanajst do šestnajst in samce od trinajst do sedemnajst milimetrov. Črno-rumena barva se ponavlja po telesu, vendar sama še ne omogoča zanesljive določitve. Najprej moramo vedeti, ali gledamo delavko, matico ali samca, saj prepoznavni znaki niso pri vseh enako uporabni.

Na rumenem obraznem ščitcu ima nemška osa navadno eno do tri črne pike ali krajšo, včasih prekinjeno ravno črtico. Pri podobni navadni osi je znamenje širše in se proti spodnjemu delu razširi, pogosto v obliko sidra. Vendar je vzorec spremenljiv. Tudi navadna osa ima lahko prekinjeno liso, zato so fotografije obraza le del določanja, ne neodvisno jamstvo.

Črne pege in pasovi na zadku se med osebki razlikujejo. Uporaba zgolj zadkove risbe je zato manj zanesljiva, kot bi sklepali iz primerjave dveh zelo značilnih fotografij. Rod Vespula ima tudi kratek predel med spodnjim robom očesa in osnovo zgornjih čeljusti. Ta drobni znak je drugačne vrste kot splošni rumeno-črni videz, ki si ga deli več os.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Vespula germanica · Sodelavci Wikipedije: Deutsche Wespe

Siv papir iz prežvečenega lesa

Začetnica družine izbere temno zavetje. Pogosto uporabi že obstoječ podzemni rov, ki ga družina med rastjo povečuje, gnezdo pa lahko nastane tudi v zgradbi, na primer pod ostrešjem. Votlina in papirnato bivališče nista isto: v zavetju ose izdelajo svoje satje in ovoj, ne živijo samo v praznem rovu.

Lesna vlakna pridobivajo s strganjem površinsko preperelega lesa, denimo s kolov ali ograj. Prežvečijo jih in zmešajo s slino. Zaradi takega gradiva je gnezdo navadno sivkasto, medtem ko je gnezdo navadne ose, ki pogosto uporablja bolj razpadel les, svetlejše in rjavkasto. Posamezna obarvanost gnezda dopolnjuje opazovanje, ne nadomesti pregleda samih živali.

Matica na podlago pritrdi majhen zaščitni del in pod njim oblikuje začetno satje. Celice so druga ob drugi v vodoravni ravnini, njihove odprtine pa gledajo navzdol. Pozneje se pod prvim satjem dodajajo naslednja. Nemški pregled za večje sezonsko gnezdo opisuje pogosto pet do sedem satij, obdanih s plastovitim ovojem. Takšna zgradba raste skupaj s številom prebivalcev.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Vespula germanica · Sodelavci Wikipedije: Deutsche Wespe

Od ene prezimele matice do poletne družine

Mlada oplojena matica zimo preživi v primernem skrivališču, spomladi pa sama začne gradnjo. V celice odlaga jajčeca in skrbi za prvi zarod. Osa se razvija s popolno preobrazbo: jajčecu sledijo ličinka, buba in odrasla žival. Zgodnja družina zato še nima množice delavk, ki bi začetnici zagotavljale gradivo in hrano.

Ko se pojavijo odrasle delavke, prevzamejo razširjanje gnezda, čiščenje celic, hranjenje ličink, oskrbo matice ter iskanje hrane. Matica se osredotoči na odlaganje. Delavke prinašajo tako lesno gradivo kot ogljikohidratno in beljakovinsko hrano. Različne naloge povezujejo zunanje okolje in notranjost satja, kjer se nadaljuje razvoj naslednjih osebkov.

Razdelitev dela ni strogo zaporedje, pri katerem bi vsak osebek vse življenje opravljal samo eno opravilo. Vrstni pregled povzema raziskave, v katerih je veliko delavk v življenju opravljalo več nalog, zaporedje in dnevna specializacija pa sta se razlikovala. Družino je zato bolje razumeti kot sodelujočo skupino s prilagodljivim delom kakor kot zbirko povsem nespremenljivih poklicev.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Vespula germanica · Sodelavci Wikipedije: Deutsche Wespe

Spolni osebki in prezimovanje

Proti koncu poletja se rast družine upočasnjuje in vse večji del razvoja namenja novim maticam ter samcem. Za večje razvojne stopnje nastajajo večje celice. Stara matica jeseni odmre, družina pa v običajnem enoletnem krogu razpade. Nove oplojene matice preživijo zimo in naslednjo pomlad začnejo znova.

V območjih z milejšimi zimami, kamor je bila vrsta zanesena, lahko nekatere družine preživijo čez zimo. Takšna gnezda postanejo večja in imajo lahko več matic. Primeri iz Avstralije zato niso neposreden opis slovenskega letnega razvoja. Podnebje vpliva na to, koliko časa družina raste in ali se njen običajni sezonski konec sploh zgodi.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Vespula germanica · Sodelavci Wikipedije: Deutsche Wespe

Lov in pobiranje že mrtvih živali

Nemška osa lovi drobne členonožce, pobira mrhovino in uporablja sladke vire, med njimi medičino, sadje ter medeno roso. Hrano najde tudi med človeškimi ostanki. Živalsko hrano prinaša ličinkam. Odrasla žival zato lahko v istem obdobju obiskuje sladko tekočino za lastne potrebe in odnaša kos beljakovinske hrane za zarod.

Lov žive živali in prehranjevanje z že mrtvim osebkom imata različna tveganja. Plen se lahko brani ali pobegne, mrhovina pa je že dostopna, če jo osa najde pred tekmeci. Oba načina sta pri vrsti dobro znana. Kadar opazimo oso, ki razkosava mrtvo čebelo, samo iz tega prizora zato ne moremo sklepati, da jo je tudi sama ubila.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Vespula germanica · Pusceddu, M., Mura, A., Floris, I., in Satta, A. (2018): Feeding strategies and intraspecific competition in German yellowjacket (Vespula germanica) · Sodelavci Wikipedije: Nemška osa

Devetindevetdeset ur opazovanja ob čebelnjaku

Pusceddu in sodelavci so to razliko raziskovali jeseni 2017 na poskusnem čebelnjaku Univerze v Sassariju na severozahodu Sardinije. Čebelnjak je imel deset čebeljih družin. Opazovali so dogajanje na tleh pri panjih: napade na žive čebele, pobiranje mrtvih, razkosavanje in odnašanje delov telesa. Skupaj so zbrali devetindevetdeset ur neposrednega opazovanja.

Zabeležili so 816 napadov na žive čebele. Najpogostejši razplet je bil umik ose brez plena; 364 napadov pa se je končalo z usmrtitvijo čebele. Posebej so našteli 775 dogodkov hranjenja z že mrtvimi čebelami. Število poskusov napada in število uspešnih ulovov zato ne pomenita istega. Prav ta ločitev je pomembna za oceno prehranjevanja v preučevanem čebelnjaku.

Večina napadov je bila usmerjena na osamljene čebele. Nekateri so bili namenjeni čebelam, ki so s tal odnašale druge čebele; ob uspehu je osa praviloma dobila odnašano čebelo. Opažanja so bila omejena na dogajanje pri tleh. Raziskovalci tam niso opažali lovljenja vračajočih se čebel v letu, značilnega za nekatere večje plenilske ose.

Viri: Pusceddu, M., Mura, A., Floris, I., in Satta, A. (2018): Feeding strategies and intraspecific competition in German yellowjacket (Vespula germanica)

Zakaj s plenom pogosto odleti le del čebele

Po uspešnem lovu je razkosavanje sledilo v 304 od 364 primerov. Ose so pogosto ločile glavo, oprsje in zadek, nato pa izbrani del odnesle. Najpogosteje je bilo to oprsje, za njim zadek oziroma združena glava in oprsje. V nekaterih primerih je osa odletela tudi s celo čebelo. To kaže raznovrstnost ravnanja tudi z isto vrsto hrane.

Pri hranjenju z mrtvimi čebelami je bilo razkosavanje celih trupel redkejše kot po lovu. Del razlike je povezan s tem, da so bili nekateri najdeni ostanki že razdeljeni. Ose so mrhovino včasih pojedle na mestu, v drugih primerih pa so jo odnesle. Razkosavanje, uživanje na mestu in prenos v gnezdo so torej ločena dejanja, ki se lahko različno kombinirajo.

Viri: Pusceddu, M., Mura, A., Floris, I., in Satta, A. (2018): Feeding strategies and intraspecific competition in German yellowjacket (Vespula germanica)

Prvi prihod lahko pomeni prednost

Za isti vir se lahko spopade več nemških os. V sardinski raziskavi je bilo tekmovanje pogostejše ob lovu kot pri mrhovini: zabeležili so ga pri približno polovici lovskih dogodkov in pri manj kot četrtini dogodkov hranjenja z mrtvimi čebelami. Ob tem je bilo več tekmecev pri čebeljih bubah in trotih kakor pri odraslih delavkah.

Če sta tekmovali dve osi, je vir pogosteje obdržala tista, ki je prišla prva. Pri lovu je zmagala v približno štiriinšestdesetih, pri mrhovini pa v šestinšestdesetih odstotkih takih primerov. Prva je že vložila delo v pridobivanje ali pripravo hrane, nato pa jo je branila. Prednost vrstnega reda je opaženi rezultat, ne zagotovilo zmage pri vsakem posameznem spopadu.

Ob več osah na tleh je bilo več sporov. Tekmovanje je spremljalo pogostejše razkosavanje in odnašanje, ni pa spremenilo glavnega vzorca izbire delov telesa. V samo treh primerih je poseg druge ose povzročil, da je napadena čebela pobegnila. Tekmovalke zato praviloma niso delovale kot usklajena skupina, ki bi si organizirano delila ulov.

Viri: Pusceddu, M., Mura, A., Floris, I., in Satta, A. (2018): Feeding strategies and intraspecific competition in German yellowjacket (Vespula germanica)

Kaj opažanja povedo o vlogi ob čebelah

Ker se približno polovica napadov ni končala z ulovom, dogodkov hranjenja z mrhovino pa je bilo veliko, so avtorji v tem čebelnjaku poudarili predvsem vlogo pobiralke mrtvih čebel. To ne izniči opaženega lova. Pokaže, da se lahko celotna vloga živali razlikuje od vtisa, ki ga dobi opazovalec ob enem samem uspešnem napadu.

Gre za posamezen sardinski čebelnjak v jesenskem obdobju, ne za meritev vseh evropskih ali slovenskih čebelnjakov. Avtorji dopuščajo drugačen vpliv ob večji gostoti gnezd, drugačni ponudbi hrane ali oslabljenih čebeljih družinah. Preučevano vedenje zato osvetli izbiro med tveganim plenom in že dostopno hrano, ne omogoča pa univerzalne napovedi izgub čebel.

Viri: Pusceddu, M., Mura, A., Floris, I., in Satta, A. (2018): Feeding strategies and intraspecific competition in German yellowjacket (Vespula germanica)

Vračanje na uspešno najdišče

Delavka se lahko na isto najdišče vrne večkrat. Pri vračanju uporablja povezavo med hrano in značilnostmi prostora, med njimi vidnimi orientacijskimi točkami. V poskusih se ose vračajo tudi na mesto, s katerega so hrano odstranili, vendar odziv pozneje opustijo. Na trajanje iskanja vplivajo prejšnje izkušnje z virom.

Prilagodljivost pomeni, da izbira ni odvisna le od trenutnega vonja ali pogleda na hrano, temveč tudi od že naučenega. Na uspešnem najdišču se lahko zbere več osebkov, njihova bližina pa poleg lažjega odkrivanja vira prinese tudi tekmovanje. Učenje posamezne ose in odnosi med več osami tako skupaj oblikujejo dogajanje okoli ene same točke s hrano.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Vespula germanica · Pusceddu, M., Mura, A., Floris, I., in Satta, A. (2018): Feeding strategies and intraspecific competition in German yellowjacket (Vespula germanica)

Odlaganje jajčec še ni uspešno razmnoževanje

Matica se lahko pari z več samci. Delavke se ne parijo, vendar lahko v nekaterih družinah odlagajo neoplojena jajčeca, iz katerih se razvijejo samci. Razmnoževanje delavk zato ni enako nastajanju novih samic. Pri nemški osi je opisano tudi v družinah, v katerih je matica še živa. Toda odloženo jajčece še ne zagotovi odraslega potomca.

Druge delavke namreč del teh jajčec odstranijo. Vrstni pregled povzema belgijsko raziskavo, ki je primerjala izvor jajčec, iz katerih se razvijejo samci, in odraslih samcev ter pokazala veliko manjši delež sinov delavk med odraslimi. Ta razlika ponazarja nadzor razmnoževanja v družini. Ni dovolj prešteti, kdo odlaga: spremljati je treba tudi, kateri zarod preživi do odraslosti in se dejansko vključi v naslednjo generacijo.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Vespula germanica