Navadni križevec: prepoznava, mreža, lov in razmnoževanje

Bel križ in slovensko okolje

Slovenski določevalni ključ Tee Knapič iz leta 2016 opisuje belo znamenje na zadku, ki je urejeno v križ. Sprednja tretjina zadka je pogosto najširša in nekoliko trikotna. Telo ni izrazito sploščeno od hrbta proti trebuhu. Noge so razmeroma kratke in močno trnaste. Osnovna barva se spreminja od blede rjave in oranžne do temno rjave. Ključ navaja dolžino trupa samca 4–10 milimetrov, samice pa 10–25 milimetrov.

Vrsta je po tej slovenski predstavitvi zelo pogosta in splošno razširjena. Najdemo jo na travnikih, ob gozdnih robovih, na vrtovih in blizu človeških bivališč. Grbasti križevec Araneus angulatus ima med grbama nepravilno oblikovan beli vzorec. Nuctenea umbratica ima izrazito sploščeno telo, samica osastega pajka Argiope bruennichi pa prečne bele, črne in rumene proge ter svileno strukturo nad in pod središčem mreže.

Viri: Tea Knapič — Križevci Slovenije, 2016

Čakanje v mreži in obvladovanje plena

Notranjski park opisuje mrežo samice s premerom približno treh decimetrov in okoli štiridesetimi lovilnimi nitmi. Pajek jo razpne med grmoma, čez gozdno pot ali med stebli visokih zeli. Navadno čaka v sredini z glavo navzdol. Ob močnem soncu se umakne na rob, kjer s sprednjo nogo drži signalno nit. Ta povezuje njegovo mesto čakanja z lovilno mrežo.

Ujeta žuželka s premikanjem povzroči tresljaje in pajek se ji približa. Manjši plen najprej ugrizne, večjega pa najprej ovije s svilo in šele nato ugrizne. Park za odrasle samice navaja telesno dolžino 10–18 milimetrov, za samce 4–8 milimetrov. Odrasle osebke opisuje poleti in jeseni. Samec tedaj ne gradi več lovilne mreže; ob samici naredi snubitveno nit in jo poteguje. Po tej predstavitvi samica sprejme parjenje nekaj dni po levitvi v odraslo žival.

Pri samici, polni zrelih jajčec, postane zadek skoraj okrogel, kot ga opisuje Notranjski park.

Viri: Notranjski park — Navadni križevec

Jajčeca, skupine mladičev in veter

Urbanatura navaja odlaganje do sedemsto jajčec v kokon, v katerem prezimijo. Mladi pajki se izležejo spomladi in se sprva zadržujejo skupaj v manjši, gosto prepleteni mreži. Njihovo telo je rumenkasto, na zadku pa je temna, približno kvadratna lisa. V tej razvojni stopnji še nimajo videza velike samice z belim križem, ki jo opazimo pozneje v letu.

Po obdobju skupnega zadrževanja se mladi osebki razpršijo. Splezajo na izpostavljeno mesto in izpustijo dolgo svileno nit. Zračni tok lahko nit in pajka odnese več kilometrov daleč. Urbanatura opisuje samičin zadek kot kroglast, brez stranskih izrastkov; samčevo glavoprsje in zadek pa sta približno enako velika. Močne noge so dlakave. Samica lahko čaka v središču mreže ali v skrivališču med listi, pri odraslem samcu pa predstavitev opisuje iskanje samice namesto gradnje nove lovilne mreže.

Urbanatura opisuje rjavo glavoprsje, le malo manjše od zadka in gosto prekrito z dlakami. Osrednji temnejši vzorec na zadku je lahko cikcakasto trikoten, prečno pasast ali enovito obarvan.

Viri: Urbanatura — Navadni križevec

Kako svilene niti prenašajo informacijo

Mortimer in sodelavci so leta 2018 primerjali navadnega križevca z vrsto Zygiella x-notata. Za glavne meritve so uporabili mreže treh različnih pajkov vsake vrste, zbranih v urbanih predelih Oxforda. Mehanski dražljaj so dovajali v različne dele lovilne površine in z laserjem merili gibanje niti pri središču oziroma signalni niti. Navadni križevec mrežo spremlja neposredno iz središča, primerjana vrsta pa praviloma prek niti do skrivališča.

Pri meritvah brez pajka je prenos tresljaja trajal manj kot 1,5 milisekunde. Signalna nit ni povzročila pomembne dodatne časovne zamude, povečala pa je dušenje nihanja. Pri računalniškem modelu je masa pajka spremenila čas in velikost največjih vrhov tresljajev. Napetost radialnih niti je vplivala na hitrost širjenja valov; hitrost se je spreminjala tudi z razdaljo do središča. Avtorji so pri primerjani vrsti izmerili večje dušenje na nasprotni strani mreže od signalne niti kot na bližnjih radialnih nitih. Vključitev mase je zmanjšala razliko v dušenju prečnih valov med obema vrstama.

Viri: Mortimer in sodelavci — Tresljaji v mrežah, 2018

Kaj se zgodi, ko se mreža poškoduje

Tew, Adamson in Hesselberg so v raziskavi iz leta 2015 preučevali popravilo poškodovane mreže. Javna založniška predstavitev navaja 42 mladih križevcev, zbranih v oxfordskem parku maja 2011 in maja 2013. Za zbiranje so izbrali sončne dneve z malo vetra. V laboratoriju so vsakega namestili v svoj okvir velikosti 30 × 30 centimetrov in globine pet centimetrov. Pred poskusom so imeli najmanj teden dni za prilagoditev.

Pajki so pri popravljanju sledili istemu zaporedju vedenj, popravilo pa je povečalo učinkovito površino poškodovane mreže. V vetru so se na poškodbo odzvali hitreje kot v kontrolnih razmerah. Skupni čas popravljanja je ostal enak, uspešnost popravila pa je bila v vetru manjša. Založniški poudarki raziskave pojasnjujejo tudi sprožilec odziva: križevci so se odzivali na izgubo napetosti v radialnih nitih, ne zgolj na poškodbo kot takšno. Tako so raziskovalci ločeno spremljali začetek odziva, trajanje dela in obnovljeno lovilno površino.

Viri: Tew, Adamson in Hesselberg — The web repair behaviour of an orb spider, 2015

Mreže in telesna velikost v belgijskih naseljih

Dahirel in sodelavci so med 25. avgustom in 5. oktobrom 2014 vzorčili 621 odraslih samic na 63 mestih v severni Belgiji. Kraje so razporedili v 21 pokrajin z različno stopnjo pozidanosti. Ločeno so obravnavali bližnje okolje 200 × 200 metrov in širšo pokrajino 3 × 3 kilometre. Telesno velikost so ocenjevali s širino glavoprsja, pri 193 samicah pa so prešteli zrela jajčeca.

V močno pozidanem bližnjem okolju so bile samice povprečno 8,30 odstotka manjše. Razmiki med lepljivimi spiralnimi nitmi so bili 9,67 odstotka ožji, lovilna površina pa 20,28 odstotka manjša. Vpliv širše pokrajine je bil drugačen: velika pozidanost na tej ravni je bila povezana s 25,43 odstotka večjo površino mreže. Število jajčec je bilo ob visoki lokalni pozidanosti 16,62 odstotka manjše. Gostota opaženih pajkov se z urbanizacijo ni značilno spreminjala. Raziskovalci so obiske opravili med prvim delom razmnoževalnega obdobja; merili so mreže posameznih samic in gostoto odraslih samic na vzorčnih mestih.

Pri izračunu lovilne površine so izmerili navpični in vodoravni premer mreže ter prostega osrednjega območja. Razmik med spiralnimi nitmi so izračunali iz števila teh niti v posameznih delih mreže.

Viri: Dahirel in sodelavci — Urbanization-driven changes in web building and body size in an orb web spider, 2019

Dvorjenje in nevarnost za samca

Roggenbuck in sodelavci so v laboratorijski raziskavi opravili 223 paritvenih poskusov s 107 samicami in 122 samci. Poskusi so potekali avgusta in septembra 2005. Opisujejo samca, ki s sprednjimi nogami poteguje paritveno nit. Sprejemljiva samica zapusti središče mreže in se s tretjim ter četrtim parom nog obesi na to nit. Samec se približa in vstavi tipalko v samičino spolno odprtino.

Pred parjenjem so napad opazili v 76 od 177 ustrezno analiziranih primerov, torej v 42,9 odstotka. Samice brez hrane so napadle pogosteje. Toda uspešni smrtonosni prijemi samcev niso bili pogostejši pri teh samicah: hranjene so bile pri napadu uspešnejše. Pred parjenjem se je smrtonosno končalo 12 od 76 napadov. Po parjenju so napad zabeležili v 55 od 156 primerov, od teh pa je bilo 29 smrtonosnih. Raziskovalci so preprečili nadaljnje zaužitje ujetega samca. Deleže zato opisujemo kot napade in smrtonosne prijeme v poskusu, ne kot neposredno meritev vseh samcev, ki so jih samice pojedle v naravi.

Večje razmerje med velikostjo samice in samca je povečalo verjetnost napada pred parjenjem in po njem. Pred parjenjem so že parjene samice napadale pogosteje kot neparjene, neparjeni samci pa so bili napadeni pogosteje od že parjenih.

Viri: Roggenbuck in sodelavci — Sexual cannibalism in the European garden spider Araneus diadematus: the roles of female hunger and mate size dimorphism, 2011

Od mladega graditelja mreže do odraslega samca

Ramousse je v raziskavi iz leta 1973 laboratorijsko gojil pajke iz dveh kokonov, zbranih v naravi. Po začetnem skupnem obdobju jih je namestil posamezno v okvirje. Telesno maso je spremljal vsak teden, gradnjo mreže pa vsak dan. Mreže je fotografiral in jih nato podrl. Pajki so dobili hišno muho brez kril enkrat na tri dni, če so pred tem zgradili mrežo.

Opis odraslih samcev poudarja povečane črne tipalke in razmeroma ozek, podolgovat zadek. Tipalke so se pri običajnem razvoju povečale pred zadnjo levitvijo, njihova barva pa se je med zadnjima levitvama potemnila. Ko so samci dosegli spolno zrelost, so opustili gradnjo lovilnih mrež. Odrasli samci so jedli malo tudi takrat, ko jim je raziskovalec ponudil muho neposredno pred usti. Pri nekaterih osebkih je razvoj potekal hitreje, pri drugih počasneje; skupini sta se razlikovali po rasti in pogostosti gradnje. Med opazovanimi mlajšimi samci je bila pogostejša gradnja povezana tudi z več zaužite hrane, ki so jo dobili po opisanem laboratorijskem urniku.

Viri: Ramousse — Body, Web-building and Feeding Characteristics of Males of the Spider Araneus diadematus, 1973

Obnova svile in priprava kokona

Predstavitev Animal Diversity Web iz leta 2001 opisuje dnevno obnavljanje mreže. Pajek staro svilo poje, s čimer ponovno pridobi beljakovine za novo gradnjo. Radialne niti nosijo krožno mrežo, lepljiva spiralna nit pa zadržuje plen. V predstavitvi je navedena tudi razlika med mlajšimi in odraslimi osebki: mlajši naredijo več radialnih niti. Prvi par nog uporabljajo pri raziskovanju okolja; čutne dlačice gosto prekrivajo oddaljene dele nog.

Po parjenju samica shrani semenčice v semenskih shrambah, kjer počakajo do oploditve jajčec. Ob pripravi kokona se umakne za več dni. Najprej naredi svileno osnovno ploščico in valjast del, vanj odloži jajčeca ter jih prekrije s svileno plastjo. Dodatno svilo nato namesti okoli zapredka. Predstavitev opisuje, da samica nekaj dni ostane blizu kokona in popravlja njegove niti. Po odlaganju jajčec pogine. Pri lovu se njeno vedenje spreminja tudi s hranjenostjo: bolj sita samica napada manj. Svetla znamenja na zadku so povezana z gvaninom v tkivih.

Pri pripravi kokona samica med kroženjem oblikuje steno. Po približno dveh urah ta doseže višino pet milimetrov. Velikost kokona je povezana z velikostjo samice, ne nujno s številom jajčec v njem.

Viri: Godines — Araneus diadematus, Animal Diversity Web, 2001

Laboratorijsko merjenje lova po izpostavitvi

Boyd, Hesselberg in Alexander so uporabili mlade križevce, zbrane julija–septembra 2021 na Škotskem. Pajke so za trideset minut izpostavili obdelanemu filtrirnemu papirju, po katerem so hodili. Primerjali so kontrolno skupino z vodo ter tiametoksam, deltametrin in pripravek iz nimovega olja. Po izpostavitvi so pajke vrnili na njihove mreže in jim ponudili vinske mušice. Posamezni pajki so dobili eno, tri, pet, deset, dvajset ali štirideset mušic, lov pa so spremljali šestnajst ur.

V poskusu ni bilo smrtnosti pajkov. Skupna primerjava števila zaužitega plena med obravnavami ni dosegla statistične značilnosti. Pri deltametrinu pa je analiza odziva na gostoto plena pokazala zmanjšano hitrost porabe in drugačno obliko odziva kot v kontroli. Druge obravnave so imele odziv drugega tipa, deltametrin pa tretjega. Čas obdelave plena je bil po deltametrinu daljši kot pri drugih obravnavah, razen v primerjavi z nimovim oljem. Pajki so bili izpostavljeni prek nog; avtorji posebej opozarjajo, da lahko v naravi ostanke pripravkov srečajo tudi na mreži in s hrano.

Mušice, ovite s svilo, in ostanke že zaužitih mušic so raziskovalci uvrstili med ubiti plen. Preostale nedotaknjene mušice so prešteli ločeno; v kontrolnih poskusih brez pajkov je preživelo več kot devetdeset odstotkov mušic.

Viri: Boyd, Hesselberg in Alexander — Insekticidi in lov križevca