Veliki lijakar (Agelena labyrinthica) je pajek, ki med nizkimi rastlinami splete ploščato mrežo z lijakastim skrivališčem. V lijaku čaka na tresljaje plena. Na temnem zadku ima svetlejšo progo in bele lise v obliki črke V, na glavoprsju pa dve temni vzdolžni progi.
Videz in čutila
Zadek velikega lijakarja je temen, po sredini pa poteka svetlejša proga, ob kateri so bele lise v obliki črke V. Na rumenkasto rjavem glavoprsnem delu sta dve široki vzdolžni progi, nameščeni proti sprednjemu delu. Med značilnostmi vrste so tudi podaljšane predilne bradavice, organi za izločanje svile na zadnjem delu telesa; drugi člen je skoraj dvakrat daljši od prvega.
Pajek zaznava premikanje plena prek drobnih čutnih dlačic na nogah. Te mu pomagajo zaznati plen, ki se je ujel v mrežo, pa tudi tresljaje živali v njeni bližini. Takšna zaznava mu omogoča, da se na premik odzove hitro in usmeri proti viru tresljajev. Za orientacijo uporablja tudi vid, poleg tega pa se pri premikanju opira na občutek za smer in gravitacijo.
Mreža in življenjski prostor
Veliki lijakar se zadržuje ob gozdovih, med nizkim rastlinjem in na suhih travnikih. Mrežo napne med travami ali drugimi rastlinami blizu tal. Sestavljata jo ravna, ploščata površina iz svile in lijakasto skrivališče, ki spominja na prehod v labirint. Lijak pajku ponuja umik, na njegovi odprtini pa lahko čaka na plen.
Razširjen je po Evropi, njegovo območje pa sega tudi v srednjo in vzhodno Azijo, do Mongolije, Kitajske, Koreje in Japonske. Gosto nizko rastlinje mu zagotavlja oporo za razprostrto mrežo in njen skriti cevasti del.
Lov in vedenje
Ko se plen dotakne mreže ali povzroči tresljaje v njeni bližini, jih veliki lijakar zazna s čutnimi dlačicami na nogah. Vir lahko zazna tudi, kadar žival ni neposredno ujeta, vendar je dovolj blizu, da premakne rastlinje ali svilnato predivo. Nato se pajek usmeri proti tresljajem in iz lijaka odide na lovno površino.
Njegova orientacija ni odvisna samo od vida. Oči mu pomagajo pri premikanju po mreži, za določanje smeri pa uporablja tudi druge znake, kot sta gravitacija in občutek za lastno gibanje. Sposobnost nadomestitve obvoza mu omogoča, da ohrani smer tudi po spremembi poti. Tako se lahko med lijakom in lovnim delom mreže premika tudi v popolni temi.
Parjenje in razvoj
Paritveno obdobje se začne sredi poletja. Samec z dotikanjem mreže s tipalnima priveskoma ob ustih, pipalkama, sporoča samici, da se ji približuje. Če je samica pripravljena, ostane v lijakastem skrivališču, kjer se parita. Samica nato v osrednjem delu mreže izdela velik bel kokon z jajčeci. Na mrežo ga pritrdi z več svilnatimi nitmi, zunanjost skrivališča pa lahko zakrije s travo in listjem.
Mladiči se razvijajo v kokonu. Čez zimo živijo od rumenjaka, ki ga imajo shranjenega v zadku, in skrivališče zapustijo naslednjo pomlad. Samica ostane ob razvijajočem se kokonu. Če pogine, še preden se mladiči izležejo, lahko po izleganju pojedo njeno truplo. Ta pojav, pri katerem mladiči zaužijejo mater, imenujemo matrifagija.
Pogosta vprašanja o vrsti
Kako prepoznamo mrežo velikega lijakarja?
Ploščata svilnata lovna površina se nadaljuje v lijakasto skrivališče med nizkim rastlinjem.
Preverite vir odgovoraKako pajek zazna plen?
Drobne čutne dlačice na nogah zaznajo tresljaje v mreži in njeni bližini.
Preverite vir odgovoraAli se zna vrniti v lijak tudi v temi?
Da; poleg vida uporablja podatke o lastnem gibanju in smeri težnosti.
Preverite vir odgovoraKdaj mladi veliki lijakarji zapustijo kokon?
Prezimijo v njem in ga zapustijo naslednjo pomlad.
Preverite vir odgovoraViri in preverjanje
Opis povzema navedene vire. Podatek o pojavljanju v katalogu ne potrjuje današnje stalne populacije ali trenutne številčnosti. Natančnih občutljivih najdišč ne objavljamo.
Besedilo je prevedena in prirejena predstavitev navedenih virov Wikipedije ter je na voljo pod licenco CC BY-SA 4.0. Avtorji in uporabljene revizije so navedeni med viri. CC BY-SA 4.0
- Sodelavci Wikipedije: Agelena labyrinthica
Prevedeno, povzeto in slogovno prirejeno iz navedene revizije angleške Wikipedije; spremembe: slovenski opis in izbor podatkov. Avtorji vira ne potrjujejo te priredbe. Licenca CC BY-SA 4.0.
Avtorji in zgodovina sprememb izvirnika
Opazite napako ali imate novejši strokovni vir? Sporočite uredništvu.