Navadni mračnik: prepoznava, lov, drevesna zatočišča in selitve

Močno telo in rjav kožuh

Navadni mračnik je velik, čokat netopir s širokim gobcem. Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev njegov kožuh opisuje kot karamelno do rdečerjav, bleščeč in skoraj enakomerno obarvan. Ušesa so kratka in zaobljena, majhen ušesni poklopec pa ima značilno obliko gobice. Obraz, ušesa in letalne opne so temnejši od dlake na hrbtu. Na fotografiji osebka iz Avstrije se lepo vidijo okrogla ušesa, rjav hrbet in temna opna zložene peruti.

Morfološki list nemškega BfN navaja dolžino glave in trupa od 60 do 82 milimetrov, podlaket od 48 do 58 milimetrov ter razpon peruti od 320 do 400 milimetrov. Telesna masa v tem pregledu znaša od 19 do 40 gramov. Ušesa so široka in trikotna z zaobljenim vrhom; ob zunanjem robu imajo štiri do pet prečnih gub, pri osnovi pa so močno razširjena. Pri odprtem gobcu so v notranjih ustnih kotih vidne žlezne izbokline.

Dlaka je kratka in prilegajoča. Poleti je zgornja stran bleščeče rjasta, spodnja pa bolj motna in svetleje rjava. Po menjavi kožuha avgusta ali septembra postane hrbet motno bledorjav, včasih z rahlim sivim nadihom. Mladi osebki so zgoraj motno rjavi in na splošno temnejši. BfN opisuje dolge, ozke peruti; letalna opna ob sprednji okončini se pripenja pri peti, ostroga pa sega približno do polovice dolžine repne opne.

Viri: Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev – Navadni mračnik · BfN – Morfološki list Nyctalus noctula

Primerjava z drugimi večjimi netopirji

BfN primerja navadnega mračnika z manjšim Nyctalus leisleri in večjim Nyctalus lasiopterus. Pri prvem navaja dolžino glave in trupa od 48 do 68 milimetrov ter dvobarvni kožuh, pri drugem pa od 84 do 104 milimetrov. Velikost se zato pri določanju uporablja skupaj z barvo dlake in obliko ušes, ne samo kot vtis ob hitro preleteči živali.

Pozni netopir Eptesicus serotinus ima po istem morfološkem listu temnejši kožuh, njegov ušesni poklopec ni gobaste oblike, zadnje eno ali dve repni vretenci pa segata iz repne opne. Za navadnega mračnika list navaja tudi ultrazvočne klice pri približno 20 do 25 kilohercih in močan mošusni vonj ob vznemirjenju. To so različni opisni znaki vrste; prisotnosti posamezne živali na slovenski lokaciji ne dokazuje tuja ilustrativna fotografija.

Viri: BfN – Morfološki list Nyctalus noctula

Slovenski opis in datiran prehranski dokaz

Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev navadnega mračnika predstavlja med slovenskimi vrstami netopirjev. V svojem vrstnem opisu navaja drevesna, skalna in stavbna zatočišča ter lov nad gozdovi, parki, travniki, vodami in ob uličnih svetilkah. Značilna je tudi njegova selitev na večje razdalje, jeseni pa se lahko oglaša z glasnimi socialnimi klici, ki jih ljudje slišijo brez ultrazvočnega detektorja.

Raziskava prehrane lesne sove v reviji Acrocephalus iz leta 2017 vsebuje neposreden slovenski zapis vrste Nyctalus noctula. V gradivu iz obdobja 1984–2015 sta v tabeli štiri navedena dva uplenjena navadna mračnika. Njuno število predstavlja zaokroženih 0,1 odstotka vseh navedenih sesalcev. Tabela prikazuje tudi 54 gramov ocenjene biomase, prav tako zaokroženih 0,1 odstotka biomase, ob uporabljeni povprečni vrstni masi 27 gramov. Ta zadnja vrednost je osnova izračuna v raziskavi, ne terenska meritev mase obeh živali.

Viri: Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev – Navadni mračnik · Janžekovič, Polc, Petovar in Klenovšek (2017): Prehrana lesne sove na območju Slovenskih goric, Acrocephalus 37(172/173): 45–53; tabela 4

Drevesa, voda in lovni prostor

Nemški BfN vrsto povezuje predvsem s starejšimi listnatimi gozdovi v nižinskih predelih, kjer je veliko drevesnih dupel. Uporablja tudi parke, drevje ob rekah in ribnikih, drevorede ter posamezna drevesa v naseljih. V iglastih gozdovih je v njegovem pregledu manj pogosta. Lovni prostor lahko vključuje gozdne robove, vodne površine, travnike, rečne poplavne ravnice in mestne predele.

Voda je posebej pomembna med selitvijo, ko nad vodnimi površinami najde leteče žuželke. Slovenski vrstni opis med lovišči izpostavlja tudi ulične svetilke. Navadni mračnik pri lovu uporablja odprt zračni prostor: BfN opisuje letenje nad vrhovi dreves, hkrati pa tudi lov precej nižje nad tlemi. Med eno nočjo lahko obišče več lovišč, ki so v nemškem pregledu navedena do deset kilometrov od zatočišča porodniške skupine.

Viri: Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev – Navadni mračnik · BfN – Nyctalus noctula: biologija, nemški sezonski koledar, zatočišča in nevarnosti

Hiter let in žuželčji plen

Največ lovne dejavnosti BfN opisuje ob večernem in jutranjem mraku, včasih tudi ob dnevni svetlobi. Pri prostem letu navaja povprečne hitrosti od dvajset do štirideset kilometrov na uro, največje pa okoli petdeset do šestdeset. Glede na razmere in razporeditev plena lahko lovi približno deset do petdeset metrov visoko ali več sto metrov nad drevesnimi krošnjami. Za visoke lete pregled navaja približno tristo do petsto metrov.

Njegov plen so leteče žuželke. BfN med večjim plenom našteva hrošče, nočne in druge metulje ter enodnevnice, vključuje pa tudi manjše žuželke. V uvodnem opisu omenja večje dvokrilce. Tako drevesna zatočišča kot razpoložljivost žuželk v okoliški krajini sodijo v njegov življenjski prostor: dnevno zavetje je lahko v duplu, ponoči pa lovi nad odprtimi površinami precej daleč od tega drevesa.

Viri: Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev – Navadni mračnik · BfN – Nyctalus noctula: biologija, nemški sezonski koledar, zatočišča in nevarnosti

Poletna zatočišča v duplih in stavbah

V naravnih razmerah se navadni mračnik zateka v zapuščena dupla detlov in žoln. BfN opisuje tudi votline, nastale z gnitjem lesa, poškodbe po neurjih, razpoke v deblu in špranje pod lubjem. Uporabne so drevesne votline, ki se nad vhodom nadaljujejo navzgor. V drevesnih zatočiščih so lahko porodniške skupine, samci pa uporabljajo tudi ločena poletna zavetja.

Slovensko društvo navaja špranje v fasadah visokih stavb in škatle za rolete, uporablja pa tudi netopirnice. Nemški pregled med stavbnimi zavetji posebej našteva obloge iz lesa, betona, pločevine in vlaknocementnih plošč, ploske strehe ter stike med betonskimi ploščami. V stavbah se lahko pojavlja poleti in pozimi. Večje netopirnice lahko sprejmejo skupino samic z mladiči; v gozdu posamezna skupina uporablja več drevesnih zatočišč.

Viri: Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev – Navadni mračnik · BfN – Nyctalus noctula: biologija, nemški sezonski koledar, zatočišča in nevarnosti

Samice, mladiči in nemški sezonski koledar

Porodniške skupine navadnega mračnika imajo navadno od dvajset do šestdeset samic. BfN navaja tudi posamezne skupine z več kot sto samicami. Živali so zveste območju, kjer imajo mladiče, vendar med bližnjimi drevesnimi dupli prihaja do izmenjav osebkov. V času vzreje mladičev samci bivajo ločeno: sami ali v manjših skupinah, ki po nemškem pregledu lahko štejejo do dvajset osebkov.

BfN za nemške razmere opisuje zapuščanje zimovališč marca, odvisno od vremena, pri čemer naj bi samci odhajali prej kot samice. Aprila in maja se oblikujejo porodniške skupine. Mladiči se tam praviloma skotijo od sredine junija; samica ima enega, pogosto dva. Leteti začnejo po približno treh do štirih tednih. Po razhodu odraslih samic lahko mladiči še nekaj časa ostanejo v porodniškem zatočišču. Ta koledar opisuje nemško območje in ni določen datum rojstev za vse slovenske kolonije.

Viri: Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev – Navadni mračnik · BfN – Nyctalus noctula: biologija, nemški sezonski koledar, zatočišča in nevarnosti

Jesensko parjenje in dolge selitve

Julija po nemškem pregledu samci zasedejo paritvena zatočišča. Z oglašanjem privabljajo samice, pri posameznem samcu pa se lahko zbere skupina od pet do deset samic. Njihovi glasni socialni klici so drug tip oglašanja kot ultrazvočni klici pri lovu. Slovensko društvo opozarja, da lahko ljudje jesenske klice slišijo tudi iz stavbnih zatočišč v bližini stanovanj.

Navadni mračnik se med sezonskimi območji seli na velike razdalje. BfN navaja selitve do približno 1.600 kilometrov. Samice in mladi osebki odhajajo prej kot odrasli samci, jesenska selitev iz poletnih predelov proti južnejšim zimovališčem pa se v njegovem nemškem koledarju začne okoli sredine avgusta. Zimovališča lahko sprejmejo živali iz različnih poletnih skupin; osebki lahko v zaporednih zimah ali celo znotraj iste zime uporabljajo različna zatočišča.

Viri: Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev – Navadni mračnik · BfN – Nyctalus noctula: biologija, nemški sezonski koledar, zatočišča in nevarnosti

Zimska zavetja

Za zimsko spanje uporablja drevesna dupla, globoke skalne razpoke, zidne votline, jame in stavbe. BfN med stavbnimi možnostmi našteva fasadne špranje, mostove, cerkve, skladišča in prezračevalne jaške. Tako skupine v drevesih kot skrite živali v stavbnih stikih so lahko pozimi neposredno prizadete pri odstranjevanju dreves ali zapiranju odprtin.

Na sončne zimske dni brez zmrzali lahko navadni mračnik tudi poleti iz zatočišča. BfN to navedbo pripisuje raziskavi Zahna in Claussa iz leta 2003. Zimsko bivanje zato ni predstavljeno kot popolna večmesečna nepremičnost vseh osebkov. Isti biološki pregled po starejši literaturi Schoberja in Grimmbergerja iz leta 1998 navaja dokumentirano starost dvanajst let; to je podatek navedenega pregleda, ne preverjen današnji svetovni rekord dolgoživosti.

Nemški pregled opisuje veliko zimovališče v železniškem mostu v Schleswig-Holsteinu. V devetdesetih letih dvajsetega stoletja se je tam redno zbiralo več kot pet tisoč navadnih mračnikov; navedba je povezana s takratno literaturo. Za poznejši upad istega zimskega števila se pregled sklicuje na ustno sporočilo Kugelschafterja. Most je poimensko naveden kot Levensauer Brücke in kot pomembno stavbno zimovališče vrste.

Viri: Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev – Navadni mračnik · BfN – Nyctalus noctula: biologija, nemški sezonski koledar, zatočišča in nevarnosti

Izguba zatočišč in spremembe v krajini

Nemški BfN kot pomembno nevarnost izpostavlja odstranjevanje starih dreves z dupli in sečnjo dreves brez predhodnega pregleda votlin. To zadeva gospodarski gozd, pa tudi parke in drevorede. S krajšimi obhodnjami pri gozdarjenju lahko zmanjka dovolj starih dreves. Obnova fasad, zapiranje stavbnih špranj in odprtin ter motenje podzemnih zatočišč so druga skupina opisanih nevarnosti.

Za prehranski prostor so neugodne spremembe vodnega režima in izsuševanje mokrih gozdnih predelov. BfN omenja tudi velike poseke, izgubo raznolikih gozdnih robov, uporabo insekticidov ter spremembe v sestavi drevja, ki vplivajo na žuželke. Odprta lovišča lahko izginejo z zaraščanjem ali pogozdovanjem travnikov. Z intenzivnim preoblikovanjem polj in odstranjevanjem mejic se zmanjšuje raznolikost krajine.

Čeprav lovi tudi visoko v zraku, ga promet ne varuje pred trki. Nemški pregled opozarja na prometne žrtve, pri vetrnih elektrarnah pa na trke z rotorji in poškodbe zaradi hitrih sprememb zračnega tlaka. Te nevarnosti so opisane za vrsto v nemškem strokovnem pregledu; posamezen slovenski objekt ali današnja stopnja smrtnosti v Sloveniji iz njih nista določena.

Viri: BfN – Nyctalus noctula: biologija, nemški sezonski koledar, zatočišča in nevarnosti

Drevesna dupla in žuželke v nemških varstvenih priporočilih

Nemški BfN za porodniška območja opisuje ohranjanje približno hektar velikih sestojev starih dreves s petindvajsetimi do tridesetimi dupli. Priporočilo povzema po Häusslerju in Naglu iz leta 2003. Posebej izpostavlja stara drevesa v predelih z veliko vode in preostale poplavne gozdove. Pri pregledu votlih dreves pred nego ali sečnjo se preverja, ali jih uporabljajo netopirji. Kot lovni prostor navaja tudi raznolike notranje gozdne robove ob poteh, presekah in drugih odprtih pasovih, z domačimi drevesnimi in grmovnimi vrstami.

V kmetijski krajini isti nemški pregled med koristnimi sestavinami našteva manjše parcele, široke cvetoče robove, manjše vode, neobdelane površine, mejice in skupine drevja. Sadovnjake in pasove sadnega drevja blizu naselij obravnava kot lovišča in povezovalne sestavine krajine. Za oskrbo z žuželkami izpostavlja manj intenzivno uporabljene pašnike in travnike. V gozdu priporoča ohranitev majhnih odprtih površin, tudi gozdnih travnikov, ter mokrih predelov in naravnih stoječih voda. Teh gozdnih odprtin v priporočilih ne namenja pogozdovanju.

Ribniška raba lahko vpliva na razpoložljivost žuželk nad vodo. BfN med nevarnostmi navaja naselitev rib v naravno ribje prazne vode, preveliko gostoto rib v ribnikih in vnos tujerodnih rib. Kot primer omenja amurja, ki zmanjšuje vodno rastlinje. V priporočilih zato poleg ribogojnih ribnikov opisuje dodatne vode brez rib. Med drugimi obremenitvami navaja kopičenje onesnažil v telesnem maščevju netopirjev, med njimi živega srebra in kadmija, ki ju dobijo z onesnaženo hrano.

Pri obnovah stavb BfN posebej obravnava ohranitev vhodov in izhodov že prisotnih prezimujočih skupin. Med navedenimi ukrepi so tudi lesna zaščitna sredstva, primerna za netopirje, ohranitev stavbnih zavetij ter omejitev zimskega motenja. Med konkretnimi primeri starih drevesnih parkov v Nemčiji izpostavlja Philosophenwald v Gießnu in Englischer Garten v Münchnu. Pri rekah opisuje široke obrežne pasove z drevjem in grmovjem, v sredogorju pa naravne poplavne ravnice in odprte doline. To so priporočila nemškega vrstnega pregleda, ne predpis za posamezno slovensko parcelo.

Viri: BfN – Nyctalus noctula: biologija, nemški sezonski koledar, zatočišča in nevarnosti