Pavlinka: pisan ustnač z očesasto liso in gnezdom iz alg

Očesasta lisa ostaja pomembna med številnimi barvami

Pavlinkino telo je podobno telesom drugih manjših sredozemskih ustnačev iz rodu Symphodus. Barva sama zato ni vedno dovolj za določitev. Zgornji obris glave je na čelnem delu rahlo vbočen. Na škržnem poklopcu je velika ovalna lisa s temnejšo sredino, na repnem korenu pa manjša temna lisa v višini pobočnice. To sta dva različno velika znaka na različnih delih telesa.

Pri samcu je poklopčeva očesasta lisa zelenkasta in obrobljena z živo rdečo barvo. Pri samici je lahko njena sredina črna ali temno modra, rob pa svetleje rdeč. Osnovno telo je pogosto rjavo ali zelenkasto. Osebki v travnatem okolju so lahko izrazito zeleni, kar pomeni, da tudi živali iste vrste na različnih fotografijah niso nujno enako obarvane.

Vzdolž boka je pogosto temnejši pas, včasih razdeljen v niz krajših navpičnih oznak. Nad njim je lahko svetlejši, skoraj bel pas. Obstajajo tudi skoraj enotno zlato rumeni ali oranžni osebki, pri katerih ostaneta opazni predvsem obe značilni lisi. Namesto iskanja ene obvezne splošne barve je zato smiselna primerjava položaja lis in celotnega vzorca.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Symphodus ocellatus, italijanska revizija 150537395

Razmnoževalne barve dopolnjujejo vedenje

Samec v času razmnoževanja dobi izrazitejše barve. Osnova je lahko rožnata ali oranžna, spodnji del glave in grlo pa krasijo modre pike ter črte. Okoli očesa potekajo valovite rdeče ali modrozelenkaste črte. Takšen videz je del sezonske podobe in ni dober razlog, da bi poletnega samca ter manj izrazito samico obravnavali kot dve različni vrsti.

Razlike med samci vključujejo tudi velikost in vedenje. Veliki, pisani samci gradijo gnezda, srednje veliki se lahko z njimi povezujejo kot spremljevalci, majhni pa izkoristijo trenutek drsti pri tujem gnezdu. Gre za različne razmnoževalne vloge znotraj iste vrste. Ko opazujemo ribo ob algalnem kupčku, je zato pomembno tudi, kaj počne, ne samo kako je obarvana.

Raziskave te vloge povezujejo z zgodnjo rastjo in velikostjo ribe. Po opisanih življenjskih poteh lahko počasneje rastoč mlad samec prvo sezono sodeluje prikrito, naslednjo pa kot spremljevalec. Hitreje rastoči lahko prej postane spremljevalec in pozneje gnezdilec. Izvor razlik v rasti ni povsem pojasnjen, zato to ni predstavljeno kot enostavna dedna razdelitev v tri nespremenljive skupine.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Symphodus ocellatus, italijanska revizija 150537395 · Alonzo in sodelavci (2016): jajčniška tekočina in zunanja oploditev · Alonzo in sodelavci (2021): različni razmnoževalni tipi samcev pavlinke

Majhna riba skal in morske trave

Vrsta je razširjena po Sredozemskem, Črnem in Azovskem morju. Uporablja plitvo skalnato dno, mladice pa najdemo tudi v travnikih pozejdonke. Vrstni pregled navaja dolžino približno do dvanajst centimetrov. Majhnost ji omogoča uporabo drobnih razmakov med rastjem in kamni, vendar za prepoznavanje ostajata bolj uporabni očesasta lisa in sezonska podoba kot sama velikost.

Strokovni pregled življenjskih podatkov v raziskavi Onay iz leta 2023 opisuje predvsem pridneno življenje v globinah od približno enega do tridesetih metrov. Hrano pobira ob podlagi, ob obilju planktona pa se lahko dvigne v vodni stolpec in uporablja tudi tamkajšnje drobne rake. Povezanost z dnom torej ne pomeni, da se nikoli ne prehranjuje nekoliko nad njim.

Slovenska raziskava algalnih pasov je pavlinko neposredno zabeležila v vseh treh primerjanih letih. Avtorji obenem razpravljajo o pomenu gostih algalnih gozdov za mlade ustnače. Rastje daje obalnemu pasu prostorsko zgradbo, ki je golo kamenje nima. Za razumevanje življenjskega prostora je zato pomemben tako tip podlage kot njena poraščenost, ne zgolj oznaka skalnate obale.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Symphodus ocellatus, italijanska revizija 150537395 · Lipej in sodelavci (2023): obalne ribe v algalnih pasovih severnega Jadrana · Onay (2023): rast in razmnoževanje pavlinke v jugovzhodnem Črnem morju

Velikost in starost sta odvisni tudi od vzorca

V raziskavi ob turški obali Črnega morja so od junija 2015 do maja 2016 pregledali tristo dvajset rib. Njihove dolžine so segale od 6,9 do 13,7 centimetra. Starost so ocenjevali z branjem rastnih pasov v otolitih, drobnih ušesnih kamenčkih. Med pregledanimi samci so bile ribe od nič do treh let, samice pa so pripadale starostim od enega do treh let.

Najstarejša ocenjena starost v tem vzorcu je bila tri leta, medtem ko vrstni pregledi poročajo tudi o življenju do približno petih let. Razlika je pomembna: ulov v določenem letu in z določenimi mrežami ni seznam vseh mogočih starosti. Riba, ki je v vzorcu ni bilo, zato še ne določa zgornje biološke meje vrste.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Symphodus ocellatus, italijanska revizija 150537395 · Onay (2023): rast in razmnoževanje pavlinke v jugovzhodnem Črnem morju

Raki, mehkužci in druge drobne živali

Pavlinka se prehranjuje z različnimi nevretenčarji. Med navedenimi skupinami so raki, mehkužci, morski črvi, trdoživnjaki in mahovnjaki. To so živali z različno zgradbo in načinom življenja, ki jih lahko najde na porasli podlagi. Njen jedilnik zato vključuje več kot eno vrsto plena in ni omejen samo na organizme, ki jih človek jasno vidi s površine.

Pri prehodu v vodni stolpec lahko uporablja ceponožne rake, kadar so ti številni. Ta dopolnitev pridnene prehrane povezuje pavlinko tudi s planktonsko ponudbo hrane. Ista obalna riba tako dostopa do živali na podlagi in do drobnega plena v vodi nad njo. Položaj pri hranjenju je zato lahko drugačen od mesta, kjer pozneje najdemo gnezdo.

Onayin vrstni pregled med pridneno hrano navaja tudi luknjičarke. To so drobni enocelični organizmi, kar dodatno razširi predstavo o velikosti in raznolikosti njenega plena.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Symphodus ocellatus, italijanska revizija 150537395 · Onay (2023): rast in razmnoževanje pavlinke v jugovzhodnem Črnem morju

Samec sestavi gnezdo iz alg

Gnezdilec brani svoje območje in zbira algalno gradivo. Gnezdo namesti v manjšo vdolbino med skalami. Vrstni opis navaja približno petnajst centimetrov široko krožno območje, zato gre za drobno strukturo obalnega dna. Gnezdo ni jama, izkopana globoko v sediment, ampak izbrano mesto z razporejenimi algami, kamor prihajajo samice odlagat ikre.

Ikre se oprimejo alg v gnezdu. Oploditev je zunanja: samica izpusti ikre, samci pa v neposredni bližini sprostijo semensko tekočino. Samica lahko izbira med gnezdi, toda prihod drugih samcev pomeni, da ne nadzoruje povsem, kateri bo oplodil vse njene ikre. Izbira gnezda in dejansko očetovstvo sta zato dva povezana, vendar različna dela razmnoževanja.

Samica po drsti ne ostane na samčevem območju in ne prevzame nege. Zaščito iker opravlja gnezdilec. Celotni cikel gradnje, drsti in skrbi za zarod v strokovnem opisu traja približno sedem do deset dni. V tem času se spreminja tudi dogajanje pri gnezdu: priprava prostora, prihod samic in poznejša nega niso ena sama nespremenjena dejavnost.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Symphodus ocellatus, italijanska revizija 150537395 · Alonzo in sodelavci (2016): jajčniška tekočina in zunanja oploditev · Alonzo in sodelavci (2021): različni razmnoževalni tipi samcev pavlinke

Spremljevalec je hkrati pomočnik in tekmec

Srednje velik spremljevalni samec se lahko za nekaj dni poveže z določenim gnezdom. Odganja manjše prikrite tekmece in poskuša pritegniti samice. S tem zmanjša konkurenco pri gnezdu, kar koristi tako njemu kot velikemu gnezdilcu. Toda tudi sam skuša oploditi del iker. Sodelovanje med tema samcema zato ne pomeni, da se eden odpove lastnemu razmnoževanju.

Majhni samci se približajo ob pravem trenutku in sprostijo semensko tekočino med drstjo drugega para. Ne gradijo svojega gnezda in ne skrbijo za ikre. Pri uspešnem gnezdu se lahko pojavi več takšnih tekmecev. Vedenjska razlika pojasni, zakaj število rib v bližini gnezda ni enako številu njegovih skrbnikov in zakaj gnezdilec ne oplodi nujno vsake ikre.

Poimenovanje pomočnik ne pomeni pomoči pri vseh opravilih. Raziskava iz leta 2021 sodelovanje spremljevalcev povezuje predvsem z zmanjševanjem tekmovanja za oploditev. Dvorijo samicam in odganjajo manjše tekmece, ne prevzamejo pa običajne očetovske nege zaroda. To razlikovanje je pomembno pri opazovanju: odganjanje drugega samca še ni isto kot prezračevanje ali neposredno varovanje razvijajočih se iker.

Viri: Alonzo in sodelavci (2016): jajčniška tekočina in zunanja oploditev · Alonzo in sodelavci (2021): različni razmnoževalni tipi samcev pavlinke

Iz iker v gnezdu nastanejo planktonske ličinke

Po vrstnem pregledu se zarodki v oplojenih ikrah razvijajo približno tri do štiri dni, nato se izležejo ličinke. Te preidejo v plankton. Gnezdo je torej pomembno za začetno razvojno obdobje, poznejša ličinka pa uporablja drugačno okolje. Odrasla riba, pritrjena ikra in prosto raznašana ličinka ne živijo ves čas na isti prostorski ravni.

Razmnoževanje je sezonsko. Ob Korziki so raziskovalci dejavnost spremljali maja in junija, pri čemer je drst potekala skozi dnevne ure. V jugovzhodnem Črnem morju je raziskava iz let 2015 in 2016 iz razvoja spolnih žlez sklepala na obdobje od aprila do julija, z vrhom maja in junija. Dva regionalna primera kažeta pomladno in zgodnjepoletno povezavo, ne povsem enakega koledarja vseh obal.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Symphodus ocellatus, italijanska revizija 150537395 · Alonzo in sodelavci (2016): jajčniška tekočina in zunanja oploditev · Alonzo in sodelavci (2021): različni razmnoževalni tipi samcev pavlinke · Onay (2023): rast in razmnoževanje pavlinke v jugovzhodnem Črnem morju

Pri oploditvi ne odloča samo število semenčic

Samica skupaj z ikrami sprošča tudi jajčniško tekočino. Poskusi s pavlinkami iz zaliva Revellata ob Korziki so pokazali, da ta vpliva na tekmovanje semenčic. Raziskovalci so primerjali oploditev, ko je tekočina ostala ob ikrah, ko so jo odstranili in ko so jo po odstranitvi vrnili. Tako so ločili njen učinek od samega spiranja iker.

Ob prisotni tekočini je bila številčna prednost semenčic manj odločilna, njihova hitrost pa relativno pomembnejša. Tekočina ni neposredno povečala uspeha samo ene skupine samcev; izboljšala je več lastnosti gibanja semenčic obeh primerjanih tipov. Ker gnezdilci običajno proizvajajo manj, a hitrejše semenčice, lahko takšen mehanizem vpliva na njihov uspeh. Rezultat opisuje fiziologijo oploditve, ne zavestnega izbiranja posamezne semenčice.

Razlike se kažejo tudi v sami zgradbi semenčic. Raziskava iz leta 2021 je pri prikritih samcih ugotovila večjo površino glavic kot pri gnezdilcih, ni pa potrdila razlik v dolžini repkov med primerjanimi tipi. Mikroskopska zgradba se torej ne spreminja nujno povsod enako. Večja glavica in daljši repek nista ista meritev ali zamenljivi oznaki boljše semenčice.

Pri jutranjem odvzemu so prikriti samci dali manjšo prostornino semenske tekočine z vsebovanimi semenčicami kot spremljevalci in gnezdilci. Raziskovalci ob tem niso ugotovili značilne razlike v skupnem ocenjenem številu semenčic. Prostornina tekočine zato sama ne pove, koliko spolnih celic vsebuje. Ta ločitev dopolnjuje razliko med količino in hitrostjo, ki vplivata na tekmovanje pri zunanji oploditvi.

Viri: Alonzo in sodelavci (2016): jajčniška tekočina in zunanja oploditev · Alonzo in sodelavci (2021): različni razmnoževalni tipi samcev pavlinke