Pegasta sova v Sloveniji: srčasti obraz, oglašanje in gnezdenje

Srčasti obraz in pegasto perje

Urbanatura navaja telesno dolžino 33–39 centimetrov in razpon kril 80–95 centimetrov. Bel obrazni disk je oblikovan kot srce. Temnejši zgornji deli telesa združujejo sivino z rumenkastorjavimi odtenki; na ramenskih peresih so drobne bele pike. Letalna peresa imajo prečne pasove, rumenorjav rep pa sive prečne pasove. Spodnja stran je lahko bela ali rumenkastorjava. Pri obliki guttata je obarvanost izrazitejša.

Slovenska predstavitev vrsto opisuje kot stalnico. Mladi osebki se pozimi potepajo in iščejo lastno ozemlje. Odrasle ptice se oglašajo z dolgotrajnim, pogosto ponavljajočim se predirnim vreščanjem; Urbanatura ga pogosteje pripisuje samici, občasno tudi samcu. Ob očeh in kljunu je obraz lahko rumenkastorjav. Urbanatura opisuje sivkast zgornji del glave, medtem ko so drugi deli glave lahko rumenkastorjavi. Vrsta se pri lovu pogosto useda na obcestne količke; slovenski opis posebej opozarja na trke z vozili ob takšnih lovnih prežah.

Viri: Urbanatura — Pegasta sova

Odprta slovenska krajina

V pregledu DOPPS je pegasta sova povezana z odprto kmetijsko krajino blizu naselij. Njeno lovno okolje so nižine, gnezditveno zavetje pa lahko najde v cerkvi, gradu, seniku ali skladišču. Med plenom so miši, podgane, rovke in voluharice, pa tudi netopirji, plazilci in žuželke. DOPPS med dejavniki ogrožanja navaja pomanjkanje gnezdišč in prehranjevališč, pesticide ter promet.

Viri: DOPPS — Sove Slovenije

Kako obraz in krila pomagajo pri lovu

Lusby in O’Clery v irski publikaciji pojasnjujeta, da obrazni disk usmerja zvok proti notranjima ušesnima odprtinama, skritima za obraznim perjem. Odprtini sta na nekoliko različnih višinah. Mehko perje in prilagojeni robovi peres na sprednjem delu kril zmanjšujejo šum leta. Velika površina kril glede na lahko telo omogoča počasen, valovit lovni let. Z dolgimi operjenimi nogami sova poseže v rastje, z močnimi kremplji pa zagrabi plen.

Ista publikacija opisuje razlike od male uharice: ta ima temnejši rjavi obraz, vzdolžno progasto spodnjo stran, oranžne oči in opazne peresne čopke. Pegasta sova ima izrazit srčasti disk in temne oči. Pri mladičih irski avtorji opisujejo glasove, podobne smrčanju ali sikanju, povezane s pričakovanjem hrane. Irski razvojni prikaz kaže slepe, skoraj gole mladiče ob izvalitvi. V prvem tednu se odprejo oči in začne rasti beli puh. Pri petnajstih dneh že rastejo prva večja krilna in repna peresa, okoli dvaindvajsetega dne pa puh prekriva telo. Takrat lahko mladič uravnava telesno temperaturo in pogoltne cel plen.

Viri: BirdWatch Ireland — Barn Owls in Ireland

Določanje smeri zvoka

Knudsen in Konishi sta leta 1979 preverjala slušno orientacijo pegaste sove z merjenjem natančnosti obračanja glave proti viru zvoka. Pri čistih tonih je bila napaka najmanjša med štirimi in osmimi kiloherci. Pod štirimi kiloherci se je izrazito poslabšala določitev višine izvora, medtem ko vodoravna smer med enim in osmimi kiloherci ni bila enako odvisna od frekvence.

Pri širokopasovnem šumu je bila povprečna napaka skoraj trikrat manjša kot pri šestkilohertznem tonu, najbolj ugodnem posameznem tonu. Zapora desnega ušesa je usmeritev premaknila pod vir in levo, zapora levega pa nad vir in desno. Po odstranitvi obrobnih obraznih peres je ptica še vedno dobro določala vodoravno smer, ne pa višine. Avtorja sta zato določanje navpičnega položaja povezala s primerjavo zvočnega spektra med ušesoma; pri vodoravni smeri sta ugotovila tudi vlogo razlike v času začetka zvoka.

Pri neprekinjenem zvoku ni na voljo razlike v času njegovega začetka med ušesoma. V takšnem poskusu je sova vodoravno smer lahko določila samo s primerjavo zvočnega spektra med ušesoma, vendar je bila njena prostorska ločljivost slabša.

Viri: Knudsen in Konishi (1979): Mechanisms of sound localization in the barn owl (Tyto alba)

Kaj so pokazali izbljuvki na Goričkem

Franc Janžekovič in Melita Ficko sta leta 2000 objavila raziskavo izbljuvkov, zbranih v letih 1997 in 1998 na podstrešjih cerkva v Domanjševcih, Adrijancih in Hodošu. Javni povzetek v Digitalni knjižnici Slovenije navaja 18 vrst sesalcev. Med ugotovljenimi živalmi je bil navadni netopir, Myotis myotis. Poljska voluharica, Microtus arvalis, je predstavljala 39 odstotkov plena po številu in 54 odstotkov biomase.

Avtorja sta pegasto sovo opisala kot oportunističnega plenilca malih sesalcev. Indeks pestrosti plena je znašal 0,80, navedena povprečna telesna masa izbranega plena pa je bila med desetimi in tridesetimi grami.

Viri: Janžekovič in Ficko — Prehrana pegaste sove na Goričkem

Prehrana se spreminja s pokrajino

Milchev je v raziskavi, objavljeni leta 2015, iz bolgarskih izbljuvkov ugotovil 18.810 primerkov plena. Mali sesalci so predstavljali 98,2 odstotka po številu in 97,5 odstotka biomase. Ptice, plazilci, dvoživke in žuželke skupaj so prispevali preostali majhen delež. Voluharice rodu Microtus so bile najštevilnejše na devetih od trinajstih ločeno obravnavanih lokacij, na preostalih štirih pa Crocidura suaveolens.

Voluharice so kljub tej krajevni razliki prevladovale po biomasi v vseh vzorcih. Podobnejše razmerje habitatov okoli gnezdišč je bilo povezano z večjim prekrivanjem prehrane. Več mokrišč je bilo povezano z večjim deležem mokriščnih sesalcev, vrste Microtus subterraneus in belozobih rovk ter s širšo prehransko nišo. Avtor je sestavo plena statistično povezal tudi s heterogenostjo habitatov in reliefom lovnih območij. Gre za osrednjo južno Bolgarijo. Povprečni številčni delež voluharic je bil 35,3 odstotka, s krajevnimi vrednostmi od 14,6 do 67,1 odstotka. Po biomasi je njihov povprečni delež dosegel 51,4 odstotka. Crocidura suaveolens je po številu povprečno prispevala 20,8 odstotka; njena krajevna razpona sta bila 7,3 in 32,8 odstotka.

Viri: Milchev (2015): Diet of Barn Owl Tyto alba in Central South Bulgaria as influenced by landscape structure

Jajca in razvoj mladih ptic

Britanski BTO navaja značilno leglo štirih do šestih jajc, ki jih vali samica. Običajna dolžina valjenja je 32 dni, z zabeleženim razponom 30–34 dni. Povprečno jajce meri 39 krat 32 milimetrov. Prvi datum začetka legla je v britanskih podatkih povprečno 6. maj, razpon navedenih prvih legel pa sega od 30. marca do 4. julija.

Za čas do poleta BTO navaja značilno obdobje približno 52,5–60,6 dneva in povprečje 56,24 dneva. Britanska običajna pričakovana življenjska doba ptice, ki doseže gnezditveno starost, je štiri leta; prvo gnezdenje je značilno pri enem letu. Obročkana ptica z največjo navedeno starostjo je dosegla petnajst let, tri mesece in enaindvajset dni. BTO v britanskem vzorcu povezuje velikost zaroda s hrano: ob obilju malih sesalcev lahko odrase šest ali več mladičev, ob pomanjkanju samo eden ali dva. V britanskem naboru telesnih mer BTO znaša povprečna masa odraslih 337,3 grama pri 522 izmerjenih pticah. Samice v ločenem vzorcu tehtajo povprečno 354,3 grama, samci 311,5 grama. Povprečna dolžina krila odraslih znaša 292,2 milimetra; obe spolni povprečji sta si pri tej meri zelo podobni.

Viri: BTO — Barn Owl BirdFacts

Mladiči se sporazumevajo tudi brez staršev

Roulin je leta 2001 raziskoval glasovno sporazumevanje mladičev pegaste sove. Mladiči se oglašajo tudi takrat, ko odrasle ptice ni v gnezdu. Raziskava je razlikovala takšno sporazumevanje med sorojenci od glasov ob prihodu starša s hrano. Pri šestindvajsetih zarodih je raziskovalec količino hrane spreminjal z dodajanjem ali odvzemanjem kosov plena.

V odsotnosti staršev so se zarodi z dodatno hrano oglašali značilno manj kot zarodi, ki jim je bila hrana odvzeta. Ko je odrasla ptica prispela, intenzivnost oglašanja ni bila značilno povezana s to spremembo zaloge. Avtor razlaga, da imajo lačni mladiči več razloga za intenzivno sporazumevanje pred naslednjim hranjenjem. Razlika med obema položajema je bila pomembna za hipotezo o sporazumevanju med sorojenci: glasovi pred prihodom hrane lahko sporočajo pripravljenost posameznega mladiča, da se zanjo poteguje.

Viri: Roulin (2001): Food supply differentially affects sibling negotiation and competition in the barn owl (Tyto alba)

Slovenske najdbe v stavbah

Denac, Marčič, Radolič in Tomažič so od 27. junija do 2. julija 2002 pregledali 53 stavb v Vipavski dolini in na Krasu: 34 cerkva, devet gradov in deset drugih objektov. Znake sov so odkrili v osmih. Pegasto sovo so ugotovili v petih objektih samostojno, v enem skupaj s čukom; preostali najdbi sta pripadali čuku in lesni sovi. Znaki so vključevali gnezda, ptice ali izbljuvke.

V hiši na Biljenskem griču sta gnezdila čuk in pegasta sova približno dva metra narazen. Čuk je uporabljal zidno luknjo, pegasta sova podstrešje. Sova je sikajoče svarila, ko je čuk prinesel hrano in so se njegovi mladiči oglasili. Pri dvajsetih od pregledanih cerkva je bil dostop v zvonik in na podstrešje zaprt. Avtorji so kot možen ukrep predlagali gnezdilnice na podstrešjih, ki jih golobi ne zasedejo. V Batujah so v železniški postaji našli več kot dvajset svežih izbljuvkov pegaste sove in gnezdenje označili kot verjetno. Pri Biljah so v opuščeni opekarni našli deset več let starih izbljuvkov. V Vrhpolju je najdbo predstavljal en svež izbljuvek.

Viri: Denac in sodelavci — Sove v cerkvah, gradovih in drugih objektih

Datirani podatki o Goričkem

Denac in Kmecl sta v poročilu o Goričkem iz julija 2014 pegasto sovo opisala kot maloštevilno gnezdilko vzhodnega dela območja. Navedla sta takratno oceno enega do treh parov v Krajinskem parku Goričko in slovensko oceno osemdesetih do sto tridesetih parov. Poročilo jo povezuje s travniki in njivami ter z gnezdenjem na gospodarskih podstrešjih, v zvonikih in gnezdilnicah.

Pri Domanjševcih, Adrijancih in Hodošu sta navedla zgodovinske izbljuvke iz let 1997–1998 in izginotje s teh mest povezala z zamreževanjem cerkva. Poudarila sta tudi občutljivost za rodenticide zaradi uživanja malih sesalcev. Te ocene in krajevno stanje so zapis iz leta 2014, ne nov popis današnje slovenske populacije.

Viri: Denac in Kmecl — Popis ptic Goričkega

Počivališče in lovišče sta različna prostora

Séchaud in sodelavci so v letih 2016–2017 spremljali 134 gnezdečih pegastih sov v zahodni Švici. Podnevi je bilo 909 od 915 ugotovljenih počivanj v gospodarskih stavbah; skoraj polovica vseh je bila v drugi stavbi kakor gnezdo. Ponoči so sove za posedanje izbirale travnike, pašnike, naselja in gozdne robove. Za lov so posebej izbirale cvetlične pasove ter ekstenzivne in intenzivne travnike; gozdu so se izogibale.

Lovni let je bil povprečno počasnejši od preleta med območji: 4,9 proti 6,6 metra na sekundo. Preleti so potekali pretežno po odprti pokrajini. V označenem nočnem obdobju so sove povprečno 77,5 odstotka časa posedale, 12,7 odstotka lovile in 9,8 odstotka preletavale. Povprečni domači okoliš je meril 6,6 kvadratnega kilometra, pri samcih je bil manjši kot pri samicah. Spremljali so odrasle ptice med intenzivnim hranjenjem mladičev, ko je bil najstarejši mladič ob namestitvi sledilnika povprečno star petindvajset dni. Dnevna počivališča zunaj stavb so ugotovili samo pri treh samicah. Pri izbiri nočne preže so bile ekstenzivne travniške površine najbolj izbrane, sledili so intenzivni travniki in pašniki. Sove so pri preletavanju najhitreje letele ob vračanju v gnezdo, počasneje ob odhodu in najpočasneje med drugimi območji.

Viri: Séchaud in sodelavci (2021): Behaviour-specific habitat selection patterns of breeding barn owls

Gnezdilnice na Dolenjskem

DOPPS v poročilu za leto 2022 opisuje delo dolenjske sekcije, ki je pegasti sovi namenjala pozornost od leta 2017. Prostovoljci so v navedenem letu namestili pet novih gnezdilnic na gospodarske objekte z dovoljenjem domačinov. V eni izmed spremljanih gnezdilnic je par ponovno uspešno gnezdil. Poročilo ne pravi, da je bila ta gnezdilnica ena od petih novih.

Viri: DOPPS — Letimo skupaj 2022