Pinoža: bela trtica, oranžne prsi in zimske jate ob bukovem žiru

Oranžno oprsje in bela trtica

Pinoža je dolga približno 15 do 16 centimetrov. Njen kljun je kratek in stožčast, noge rožnato mesnate barve. Na temnih perutih so svetlejši robovi in proge, svetel trebuh pa je v kontrastu z oranžnim prednjim delom prsi. Na bokih so lahko temne pege.

Bela trtica je eden najuporabnejših znakov v letu. To je predel tik nad repom, ki se ob vzletu ali obratu pokaže kot jasno svetlo polje. Rep ostaja temen. Med opazovanjem mešane jate lahko zato ptico prepoznamo šele takrat, ko odleti s tal na vejo.

Samec v svatovski opravi nosi bleščeče črno glavo, tilnik in zgornji del hrbta. Oranžna so grlo, zgornji del prsi in ramena. Na spodnjem delu hrbta črna peresa s svetlejšimi rjavkastimi robovi ustvarjajo nekoliko luskast videz. Spomladi lahko na glavi še ostane kakšno svetlejše pero.

Pozimi samčeva glava ni več videti tako enotno črna. Rjavosivi in rjasti robovi peres dajejo lisast videz, kljun pa je rumenkast s temno konico. Samica ima podobno zadržano, vendar praviloma še bolj bledo opravo. Njena glava je rjavkasta, z manj izrazitimi temnimi predeli.

Mlada pinoža je podobna samici in pred prvo delno menjavo perja nima značilne odrasle oranžne risbe. Opazovana zimska jata lahko združuje ptice različne starosti in spola. Razpon videzov je zato precej širši od podobe povsem črnoglavega samca na fotografiji iz gnezditvenega časa.

Viri: Wikipedija: Brambling · Wikipedija: Pinson du Nord

Razlika od ščinkavca ni samo v barvi glave

Pinoža in ščinkavec sta podobne velikosti in postave. Pri ščinkavcu je trtica sivo zelena, pri pinoži bela. Oranžno oprsje pinože se razmeroma ostro loči od belega trebuha, ščinkavčeva spodnja stran pa je običajno bolj enakomerno rožnata ali rjavkasto svetla.

Pinoža ima oranžna ramenska peresa in pogosto temno pegaste boke. Ščinkavčeva ramena so bolj siva oziroma sivo rjava, boki pa niso tako pikasti. Pinoža tudi nima enake izrazite beline na zunanjih repnih peresih. Pri sedeči ptici so skupaj uporabni vzorec ramen, prsi, bokov in kljuna.

Zimski rumenkasti kljun s temno konico pomaga pri primerjavi z manj pisanimi ščinkavci, katerih kljun je bolj motno rožnat. Med gnezdenjem ta razlika ni enaka: samčev kljun pri pinoži potemni. Določanje je zato najzanesljivejše ob primerjavi več znakov, zlasti bele trtice in oranžno-belega kontrasta na telesu.

Viri: Wikipedija: Brambling

Zimska gostja v Sloveniji

V Sloveniji je pinoža redna zimska gostja, njeno število pa se močno spreminja. Gnezdi le izjemoma.

DOPPS je 30. januarja 2023 opisal veliko zimsko jato v Zgornji Savinjski dolini. Opazovalci so večernemu zbiranju sledili do prenočišča in število ocenili na malo manj kot milijon ptic. Poročilo je omenilo tudi velik pojav iz zime 2018/19. Takšna datirana opazovanja pokažejo, kako izrazite zgostitve lahko nastanejo v posamezni zimi. Med letom so se izmikale tudi ujedam, ki so jih skušale upleniti.

Viri: DOPPS: Pinoža · DOPPS: milijonska jata, 30. januar 2023

Severni gozd poleti in drugačna krajina pozimi

Gnezditveno območje sega prek severne Evrazije od Skandinavije proti skrajnemu vzhodu Azije. Uporablja svetlejše iglaste in brezove gozdove ter sestoje z vrbami in drugimi listavci. V severnih gozdovih ima poleti na voljo drugačne vire hrane kot na srednjeevropskih zimskih prehranjevališčih.

Jeseni se pomakne iz severnega gozdnega pasu proti prezimovališčem. Evropske ptice se pretežno selijo v jugozahodni smeri. Če na poti naletijo na obsežen bukov obrod, se lahko številne ustavijo na istem območju. Zimska razporeditev zato vključuje tako širšo selitveno smer kot lokalno dostopnost hrane.

Premiki se lahko nadaljujejo tudi sredi zime. Obročkovalski podatki vključujejo večstokilometrske poti med zimskimi območji. Pinoža tako ne prepotuje nujno le ene razdalje jeseni in iste spomladi: med posameznimi območji se premakne tudi tedaj, ko se spremeni hranilna ponudba ali jo prekrije sneg.

Viri: Wikipedija: Brambling · Wikipedija: Pinson du Nord · Jenni (2022): sestava množičnih zimskih zgostitev

Poleti nevretenčarji, pozimi predvsem semena

Poletna prehrana temelji predvsem na žuželkah in drugih nevretenčarjih. V severnih gozdovih so lahko posebno pomembne gosenice metuljev. Gnezditvene gostote in uspeh so se v nekaterih raziskovanih letih povečali tam, kjer so se množično razmnožile gosenice vrste Epirrita autumnata.

Jeseni in pozimi je pomembnejša semenska hrana. Pinože pobirajo bukov žir, druga drevesna semena ter semena zelnatih rastlin. V prehrani so lahko tudi jagodičasti plodovi, denimo jerebik in bezgov. Na vrtovih pridejo do sončničnih semen, na odprtih površinah pa brskajo po tleh med rastlinskimi ostanki.

Bukov žir je energijsko bogata hrana, vendar jo mora ptica poiskati in odpreti. Ker večina žira jeseni odpade na tla, se pinože v bukovem gozdu hranijo spodaj, med listjem. Njihovo pojavljanje v krošnjah pri večernem zbiranju zato ne pomeni, da glavnino zimske hrane nabirajo na vejah.

Obilni bukovi obrodi niso vsako leto enaki in se pojavljajo na različnih območjih. Pinože lahko bogato ponudbo izkoristijo v velikih skupinah. Zgostitev v enem gozdu je povezana s tem, da se na razmeroma omejenem prostoru zbere veliko hrane, ki jo ptice v drugih zimah iščejo bolj razpršeno.

Razpiranje žira zahteva čas, ki se razlikuje tudi med spoloma. Jenni povzema preizkuse, v katerih so samci trd suh žir oluščili in pojedli hitreje od samic. Pri namočenem žiru sta bila oba spola hitrejša. Samice so bolj dosledno pobirale drobtine, samci pa so pogosteje puščali ostanke semena.

Viri: Wikipedija: Brambling · Wikipedija: Pinson du Nord · Jenni (2022): sestava množičnih zimskih zgostitev · Wikipedija: Bergfink

Ko je žira dovolj, a ga prekrije sneg

Za prehranjevalko na tleh je pomembno, ali do semen sploh lahko pride. Snežna odeja lahko naenkrat prekrije bogato zalogo žira. Tedaj morajo številne ptice poiskati druge vire ali se premakniti na manj zasneženo območje. Obrod in dejanska dostopnost hrane zato nista vedno ista stvar.

Jenni v raziskavi, objavljeni na spletu leta 2021 in v letniku 2022, obravnava takšne premike z obročkovalskimi in drugimi podatki. Med zimo 1977/78 so pinože po februarskem sneženju večinoma zapustile dve veliki švicarski prenočišči. Pozneje so se številne hranile na skoraj kopnih poljih zahodne Švice.

Ob preselitvi se lahko povečajo tudi obiski alternativnih prehranjevališč, vključno s krmilnicami. Na bogatem žirovem območju je hrana zgoščena, drugje pa je lahko redkejša in bolj razpršena. Nenadna sprememba vremena tako vpliva na to, koliko poti mora ptica preleteti in kje se lahko nahrani.

Viri: Jenni (2022): sestava množičnih zimskih zgostitev

Velika jata nima vedno enake sestave

Selitev in prezimovanje se razlikujeta tudi med samci, samicami, odraslimi in mladimi pticami. V evropskih podatkih so mladi samci pogosteje ostajali bolj severno, odrasle samice pa so bile močneje zastopane proti jugu. Odrasli samci in mlade samice so v povprečju zavzemali vmesna območja.

Švicarske množične zgostitve so imele v primerjavi z običajnimi zimskimi skupinami več odraslih ptic, posebej odraslih samcev. Delež mladih, zlasti mladih samic, je bil manjši. Posamezna velika jata zato ni nujno pomanjšana podoba celotne populacije z enakim razmerjem vseh skupin.

Odrasli samci lahko ustvarijo velike energijske zaloge in pogosto uporabljajo osrednja mesta v skupini ali na prenočišču. Jenni to obravnava kot možne prednosti pri izkoriščanju žirovih območij, kjer obstaja tveganje nenadnega sneženja. Pri takšnih razlagah so povezani tekmovanje, energija, plenilci in izkušnje ptic.

Viri: Jenni (2022): sestava množičnih zimskih zgostitev

Večerni prihod v skupno prenočišče

Ob večeru se manjše skupine stekajo proti skupnemu prenočišču. Za prenočevanje lahko uporabijo iglaste sestoje, medtem ko se podnevi hranijo tudi v bukovem gozdu in na drugih površinah. Prenočišče je zato le en del širšega območja, ki ga jata uporablja v zimskem dnevu.

V podatkih iz velikih švicarskih zgostitev so prehranjevališča segala približno 30 do 40 kilometrov okoli prenočišč. To pokaže, kako širok prostor lahko poveže večerno zbiranje. Velik tok ptic proti enemu gozdu lahko tako prihaja z več ločenih dnevnih prehranjevališč.

Med približevanjem prenočišču lahko slišimo ostre nosljajoče klice, v letu tudi kratke tk-tk. Petje je bolj grobo, drgetajoče trrrrr in spominja na del oglašanja zelenca. Glas pomaga odkriti posamezne pinože tudi takrat, ko so pomešane z drugimi ščinkavci in se hitro premikajo med vejami.

Viri: Wikipedija: Brambling · Jenni (2022): sestava množičnih zimskih zgostitev · Wikipedija: Bergfink

Samica zgradi skodelico ob drevesnem deblu

Na severnih gnezdiščih se družabno zimsko življenje spremeni v branjenje območja para. Med dvorjenjem samec razkazuje kontrastna ramena in s spuščenimi perutmi pokaže belo trtico. Samica lahko odgovori z nižjo telesno držo, nekoliko razprtimi perutmi in tihim glasom.

Gnezdo je postavljeno na drevesni veji, pogosto ob deblu breze ali drugega primernega drevesa. Zgradi ga samica. Zunanje plasti sestavljajo rastlinska stebla, trava, mah, lišaji, pajčevina in koščki lubja. Notranjost je mehkejša, z drobno travo, dlako in perjem.

BTO navaja običajno pet do sedem jajc. Vali samica, navadno 11 do 12 dni; mladiči gnezdo zapustijo po približno 13 do 14 dneh. Običajno vzredi eno leglo, ponekod tudi dve. Tipično jajce v istem profilu meri približno 19 krat 14 milimetrov in tehta okoli 2,1 grama.

Jajca imajo lahko svetlomodro do temnejšo olivno osnovo z rožnatimi, rjastimi ali rjavimi lisami. Samica jih odlaga v dnevnih presledkih, valjenje pa se začne po zadnjem jajcu. Za hrano in oskrbo mladičev skrbita oba starša. Pinože lahko prvič gnezdijo že pri enem letu.

Viri: Wikipedija: Brambling · Wikipedija: Pinson du Nord · BTO BirdFacts: Brambling

Menjava perja in premiki med gnezditvenimi leti

Odrasle pinože po gnezdenju opravijo popolno menjavo perja, mlade pa v prvem letu le delno. Pri mladih se med drugim razlikuje število zamenjanih večjih krovnih peres na perutih. To so peresa, ki prekrivajo bazo daljših letalnih peres; njihova ohranjenost pomaga obročkovalcem pri določanju starosti.

Razlike v perju niso zanesljiv zemljevid izvora posamezne ptice. V Jennijevi raziskavi dolžina in oblika peruti nista pokazali uporabne geografske razlike za razlikovanje izvora velikih zimskih skupin. Obročkovalske najdbe pa povezujejo prezimovališča s širokim pasom severnih gnezdišč.

Tudi med zaporednimi gnezditvami lahko zamenja območje. V Fenoskandiji so zabeležili premike gnezdečih ptic za več sto kilometrov. Takšna gibljivost se navezuje na spremenljivo prehransko ponudbo severnih gozdov in dopolnjuje zimsko iskanje žirovih območij, zaradi katerega je njeno število po krajih tako neenakomerno.

Viri: Jenni (2022): sestava množičnih zimskih zgostitev