Pisanica: modra lisa, lov med skalami in hkratno dvospolništvo

Modra lisa in vijugaste črte na glavi

Telo je podolgovato in bočno nekoliko stisnjeno, glava velika, gobec pa koničast. Usta se lahko iztegnejo naprej in so glede na velikost ribe zelo prostorna. V njih je veliko ostrih zob. Pri bližnjem opazovanju je zato zanimivo gledati tudi obliko glave, ne samo pisane površine telesa: ustni aparat je pomemben del njene lovske opreme.

Osnovna barva je lahko peščena, sivkasta ali nekoliko rdečkasta. Čez boke poteka več temnorjavih navpičnih pasov, na glavi pa se prepletajo tanke vijugaste črte. Modra trebušna lisa je posebno uporabna za razlikovanje od sorodne vrste Serranus cabrilla. Pri starejših osebkih je lahko izrazitejša in svetlo nebesno modra.

Na hrbtni, podrepni in repni plavuti so lahko rdečkaste pikice, prsni in trebušni plavuti pa sta navadno bledo rumenkasti. Barvni znaki se med seboj dopolnjujejo. Pisanice zato ne določamo samo po eni temni progi, ki jo imajo lahko tudi druge obalne ribe, temveč po kombinaciji trebušne lise, obraznih črt, pasov in telesne oblike.

Viri: Wikipedia: Painted comber, revizija 1355304175 · Wikipedia: Schriftbarsch, revizija 236593394

Majhna riba, ki lahko živi več let

Vrstna pregleda navajata običajne velikosti približno od petnajst do petindvajset centimetrov ter večje osebke do približno šestintrideset centimetrov. To niso velikosti vseh rib, ki jih srečamo v plitvini. Slovenski raziskovalni vzorec je obsegal precej manjše osebke: njihova celotna dolžina je segala približno od 10,8 do 21,7 centimetra.

Rast in starost nista povsem ista lastnost. V balearski raziskavi so starost ugotavljali iz prirastnih struktur v otolitih, drobnih slušnih kamenčkih. Razpon pregledanih pisanic je segal do enajstih let. Tega podatka ne prenašamo na vsak slovenski osebek, pokaže pa, da življenje vrste ni omejeno na eno samo poletje.

V slovenski prehranski raziskavi so ribe razvrščali v starostne skupine po dolžini, z uporabo predhodno objavljenega razmerja med rastjo in starostjo. To je drugačen pristop od neposrednega branja otolitov posamezne ujete ribe. Večina vzorca je pripadala manjšim velikostnim skupinam, zato so avtorji pri razlaganju rezultatov posebej upoštevali njihovo prevlado.

Viri: Wikipedia: Painted comber, revizija 1355304175 · Wikipedia: Schriftbarsch, revizija 236593394 · Lokovšek in sodelavci (2022): prehranska ekologija pisanice v severnem Jadranu · Alonso-Fernández in sodelavci (2011): razmnoževanje sredozemskih dvospolnih rib

Skale, alge in bližina morskega travnika

Pisanica uporablja razčlenjeno obalno dno z razpokami, kamni in algnim pokrovom. Pojavlja se tudi na morskih travnikih oziroma ob njihovih robovih. Mediteranski vrstni opis jo pogosto umešča v prvih nekaj deset metrov globine, čeprav je zabeležena tudi globlje. V raziskavi slovenskih živali je zbiranje potekalo v zelo plitvi vodi, od pol metra do petih metrov.

Večinoma živi samotarsko in je ozemeljska. Pred drugimi osebki lahko svoje območje odločno brani. Razpoke in prostori pod kamni ji ponujajo zavetje, iz katerega lahko plane proti plenu. Obalno rastje in kamnita podlaga sta obenem prostor za rake, manjše ribe in druge živali, ki sestavljajo njen jedilnik.

Za njeno življenjsko okolje zato ni pomembna le globina vode. Pomembna je tudi zgradba dna: skalnate površine, algni pokrov in sosednje zaplate travnikov ustvarjajo različne možnosti za skrivanje ter lov. V slovenskem vzorčenju so kraje izbirali prav glede na te lastnosti obrežnega življenjskega prostora.

Viri: Wikipedia: Painted comber, revizija 1355304175 · Wikipedia: Schriftbarsch, revizija 236593394 · Lokovšek in sodelavci (2022): prehranska ekologija pisanice v severnem Jadranu

Raki, mnogoščetinci in manjše ribe

Pisanica se prehranjuje z živalmi. Slovenska analiza je med plenom prepoznala rake, mnogoščetince, mehkužce, ribe in ribje ikre. Mnogoščetinci so skupina morskih kolobarnikov, med katerimi so tudi gibljivi črvi ob dnu. Tak raznolik jedilnik kaže prehranskega oportunista: uporablja več vrst plena, ne ene same ozko določene hrane.

Posebno pomembni so bili raki deseteronožci, med njimi drobni predstavniki rodu Pisidia. V ostankih plena so našli tudi enakonožce in druge manjše rake. Trde dele, kot so oklepi in škarje, je bilo mogoče prepoznati po prebavi. Pisanica tako doseže živali, ki jih opazovalec med algami in kamenjem pogosto sploh ne opazi.

Med ribjim plenom so bile različne manjše pridnene ribe, med drugim glavači in predstavniki ustnač. Pri nekaterih so identiteto ugotovili iz ohranjenih otolitov. Velika usta pisanici omogočajo, da poleg drobnih nevretenčarjev pogoltne tudi manjšo ribo; z večanjem lastnega telesa se spreminjajo tudi možnosti izbire in obvladovanja plena.

Viri: Lokovšek in sodelavci (2022): prehranska ekologija pisanice v severnem Jadranu

Lov iz zasede in srečanje s čistilno ribo

Podvodna opažanja v slovenski raziskavi opisujejo čakanje za skalo ali pod večjim kamnom, ki mu sledi hiter napad. Pisanica uporablja zasedo in kratek sunkovit pregon. Pri iskanju rakov pregleduje tudi votlinice ter razpoke pod kamni. Skalnato okolje tako ne pomeni samo skrivališča pred nevarnostjo, temveč konkretno lovišče z različnimi možnostmi približevanja plenu.

Pomembna ni zgolj dolžina plena, ampak tudi višina njegovega telesa. Večje pisanice lahko pogoltnejo bolj visoke, bočno sploščene ribice, manjše pa lažje obvladajo vitkejše glavače. Pri ustnačah so opazili tudi obrambno obračanje boka proti plenilcu in razpiranje hrbtne ter trebušne plavuti. Takšna postavitev poveča njihov navidezni telesni profil in lahko pisanico odvrne od napada.

Odnos med vrstama pa ni vedno samo odnos lovca in plena. Raziskovalci so opazili drobne ustnače Symphodus ocellatus, ki so s pisanic odstranjevale zajedavce. Čistilna ribica se je torej približala živali, ki bi jo sicer lahko pojedla. Opisano opažanje pokaže posebno prehransko srečanje na domačem obrežju, kjer ista vrsta v različnih okoliščinah prevzame drugačno vlogo.

Viri: Lokovšek in sodelavci (2022): prehranska ekologija pisanice v severnem Jadranu

Z rastjo se spremeni delež ribjega plena

V domačem vzorcu se je s telesno velikostjo povečeval delež rib v prehrani, delež nekaterih nevretenčarjev pa se je zmanjševal. Takšno spremembo med razvojem imenujemo ontogenetski prehranski premik. Mlajša in starejša pisanica zato v istem obalnem okolju ne uporabljata povsem enakega razmerja razpoložljive hrane.

Avtorji so posebej opozorili na malo največjih oziroma najstarejših rib v vzorcu. Sklepi za te skupine so zato manj trdni kot opis prevladujočih manjših osebkov. Pomemben je sam opaženi premik proti ribjemu plenu, ne domneva, da mora vsak velik osebek vsak dan zaužiti enak odstotek rib.

Število posameznih zaužitih živali tudi ne pove vsega o prehranskem pomenu plena. Ena manjša riba lahko predstavlja večjo maso kot več drobnih rakov. Raziskovalci so zato razlagali prehrano s številčnostjo posameznih skupin in njihovo pogostostjo pojavljanja. Pogost plen in količinsko velik obrok nista nujno ista stvar.

Viri: Lokovšek in sodelavci (2022): prehranska ekologija pisanice v severnem Jadranu

Jajčniško in semensko tkivo delujeta hkrati

Pisanica je znan primer hkratnega oziroma simultanega dvospolništva. Mikroskopski pregled spolnih žlez balearskih osebkov je pokazal hkratno prisotnost funkcionalnega jajčniškega in semenskega tkiva. V isti žlezi ju ločuje vezivno tkivo. Ena žival torej lahko proizvaja obe vrsti spolnih celic v istem življenjskem obdobju.

To ne pomeni, da je njeno razmnoževanje preprosto stalno preklapljanje videza iz samice v samca. Spolni vzorec določajo delujoča tkiva, ne modra lisa ali velikost osebka. Prav tako iz samega obstoja obeh tkiv ne sledi, da se riba običajno oplodi sama. Raziskava obravnava možnost samooploditve, vendar izrecno opozarja, da je treba način preprečevanja oziroma pojavljanja še razjasniti.

V populaciji z Balearov je razmnoževalna sezona obsegala čas od maja do avgusta, največja dejavnost pa je bila maja in junija. Podatki o različnih razvojnih stopnjah jajčnih celic so kazali pogosto, skoraj vsakodnevno drstenje v vrhuncu sezone. Semenčice so v tkivu oziroma izvodilih našli od marca do avgusta, kar kaže daljše obdobje razpoložljivosti moških spolnih celic. Koledar velja za preučevano območje in ni neposredna določitev drsti pri vsakem delu slovenske obale.

Jajčne celice ne dozorijo vse hkrati v eni sami veliki skupini. V spolni žlezi sočasno najdemo različne razvojne stopnje, kar omogoča zaporedne drstitvene dogodke. Osebek lahko zato razmnoževalni napor razporedi skozi daljše obdobje. To je pomembna razlika od predstave, da vsaka riba vse leto pripravi samo eno nespremenljivo zalogo iker za en sam dan.

Viri: Alonso-Fernández in sodelavci (2011): razmnoževanje sredozemskih dvospolnih rib

Kaj so pokazale žive ribe iz slovenskega morja

Prehranska raziskava Lokovšek in sodelavcev je zajela osem lokacij, med njimi Žusterno, Belveder, Fieso, Pacug, Bernardin in območje Pirana. Posamezne ribe so po ulovu nekaj časa zadržali ločeno v morski vodi ter zbrali njihove iztrebke. Iz neprebavljenih delov so nato določali plen. Večino rib so zatem vrnili v obalno morje.

Metoda je omogočila prehransko raziskovanje brez načrtne usmrtitve vseh osebkov, vendar ni bila povsem brez tveganja. Dve ribi od sto petdesetih sta poginili zaradi poškodb ob zaužitju trnka. To je pomembno pri razumevanju izraza neuničevalna metoda: opisuje cilj ter način pridobivanja podatkov in ni zagotovilo, da ulov nikoli ne poškoduje živali.

Pri podvodnih štetjih so pisanice opazovali tudi pri rtu Ronek, Pacugu in rtu Piran. Ti podatki skupaj z ulovljenimi osebki potrjujejo uporabo slovenskega plitvega obrežja. Navajajo konkretne raziskovalne kraje ter obdobje, ne današnje zaloge rib ali obljube, da bo obiskovalec na vsaki točki vedno srečal enako število pisanic.

Viri: Lokovšek in sodelavci (2022): prehranska ekologija pisanice v severnem Jadranu

Manjši plenilec z opaznim vplivom na obalno združbo

Pisanica povezuje več delov obalnega prehranjevalnega spleta. Del hrane pobira med nevretenčarji na dnu, del pa predstavlja lov na manjše ribe. V strokovni razlagi njena vloga zato sodi med srednje velike oziroma vmesne plenilce. Takšna oznaka opisuje mesto v prehranjevanju, ne telesne velikosti v primerjavi z velikimi morskimi plenilci.

Razpoložljivost plena, telesna velikost pisanice in zgradba okolja skupaj oblikujejo njen jedilnik. Primerjave različnih sredozemskih območij kažejo, da deleži hrane niso povsod enaki. Za slovenski prostor imajo zato posebno vrednost domači podatki o dejanskih ribah, njihovih ostankih plena in življenjskem okolju, dopolnjeni s širšim razumevanjem biologije vrste.

Viri: Lokovšek in sodelavci (2022): prehranska ekologija pisanice v severnem Jadranu