Planinski zajec: med ruševjem, snegom in poletno pašo

Manjši uhlji in široko poraščena stopala

Planinski zajec je srednje velik zajec, navadno dolg približno od štirideset do šestdeset centimetrov. Telesna masa je odvisna od območja in sezone, pogosto je okoli treh kilogramov. Ob telesu izstopajo razmeroma kratki uhlji. Pri zajcih so uhlji povezani tudi z oddajanjem toplote, zato je njihova manjša površina smiselna prilagoditev za življenje v mrazu. V zimskem kožuhu je telo videti še bolj zaobljeno.

Pozimi so stopala močno poraščena. Dlaka poveča površino, s katero se žival opira na sneg, zato se ne pogreza tako globoko, kot bi se z ožjo oporno ploskvijo. Pri gibanju po zasneženem terenu tako ne pomaga samo barva kožuha. Pomembna je tudi zgradba nog in stopal, ki omogoča premikanje med mesti hranjenja in varnejšimi počivališči.

Bel rep ostaja uporaben znak tudi v poletnem času. Poljski zajec ima zgornjo stran repa temno, planinski pa belo. Velikost sama ni dovolj zanesljiva za razlikovanje, saj se razponi med osebki prekrivajo, hitro bežečo žival pa pogosto vidimo poševno ali od daleč. Boljšo predstavo daje kombinacija krajših uhljev, telesnih razmerij, repa in letnega časa.

Viri: Mountain hare – angleška Wikipedija, različica 1380860605 · Schneehase – nemška Wikipedija, različica 265918604

Bela dlaka ne nastane čez noč

Menjava kožuha je postopen proces. Med prehodom iz rjave v belo ali iz bele v rjavo so živali pisane, z različno velikimi svetlimi in temnimi deli. Tak prehodni videz je običajen del sezonskega cikla. Pri alpskih planinskih zajcih ostanejo vršički uhljev temni tudi v zimskem kožuhu. Poletna in zimska fotografija iste vrste zato lahko kažeta presenetljivo različno žival.

Ni pa vsak planinski zajec na celotnem območju razširjenosti pozimi povsem bel. Irska oblika ostane rjava, na Ferskih otokih pa je opisana bolj siva zimska barva. To kaže, da je zimski videz povezan z razmerami posameznih populacij. Bela dlaka je v zasneženem okolju koristna za prikrivanje, na kopnih tleh pa lahko postane zelo opazna.

Na čas menjave vpliva letni ritem, povezan z dolžino dneva, pomembne pa so tudi krajevne razmere. Stokes in sodelavci so na Norveškem primerjali fotografske zapise planinskih zajcev na stotinah mest. Na večjih nadmorskih višinah in bolj severno so živali belo dlako obdržale dalj časa: spomladi so pozneje porjavele, jeseni pa prej pobelele. Menjava zato po celotnem območju vrste ne poteka po enem samem koledarju.

Ista raziskava je ugotovila tudi nekaj razlik med posameznimi leti, predvsem pri spomladanski menjavi. Vendar majhna letna prilagoditev ne pomeni, da lahko žival barvo poljubno uskladi z vsako hitro otoplitvijo. Če sneg izgine, bela dlaka ne postane v istem trenutku rjava. Pri obravnavi krajših snežnih sezon je pomembno prav to časovno neskladje med spremembo okolice in postopno menjavo kožuha.

Viri: Mountain hare – angleška Wikipedija, različica 1380860605 · Schneehase – nemška Wikipedija, različica 265918604 · Stokes idr. (2023): Altitude, latitude and climate zone as determinants of mountain hare coat colour change

Gorska vrsta, ki drugod živi tudi v nižinah

Velik del razširjenosti planinskega zajca leži v severni Evraziji. Ločene populacije živijo tudi v Alpah in na nekaterih otokih. Ime zato dobro opisuje njegovo alpsko okolje, ne pa vseh krajev, kjer vrsta živi. Na Irskem uporablja tudi nižinske pašnike in obalne travnate površine. V Alpah je njegova višinska razširjenost odvisna od pokrajine in sezone.

Slovenska strokovna predstavitev poudarja poletno zadrževanje nad gozdno mejo in zimsko spuščanje niže. Poleti je v odprtem gorskem okolju več rastlinske hrane, pozimi pa postanejo pomembna tudi zavetnejša območja. Navedena razširjenost v slovenskih gorstvih ne pomeni, da je vrsta enako številna na vsakem pobočju. Natančna lokalna srečanja so odvisna od primernosti prostora in časa opazovanja.

Viri: Mountain hare – angleška Wikipedija, različica 1380860605 · Lovska zveza Slovenije: Planinski zajec

Prehrana, ko travo prekrije sneg

Planinski zajec je rastlinojed. Njegova hrana vključuje trave, detelje, drugo zeliščno rastlinje, poganjke in lubje. Ko sneg zmanjša dostopnost zelenih delov, lahko uporablja tudi mahove, lišaje in lesnate dele rastlin. V gozdu se hrani z listi ter poganjki različnih dreves in grmov. Kaj dejansko poje, je odvisno od razpoložljivega rastlinja, zato jedilnik irske travniške populacije ni enak jedilniku alpskih živali.

Alpsko pritlikavo grmičevje je lahko pomemben del prehrane. Schai-Braun in sodelavci so v švicarskem kantonu Graubünden primerjali rastlinske ostanke v iztrebkih planinskih in poljskih zajcev ter genetsko prepoznanih križancev. Planinski zajci so uporabljali več rastlin iz družine vresovk kot primerjani poljski zajci in križanci. Med predstavniki te družine so bili v okolici denimo borovnice, brusnice, vresa in sleč.

Takšno rastlinje ni nujno lahko prebavljivo. Vresovke vsebujejo fenolne spojine, med katerimi so tudi čreslovine. Te se lahko vežejo na beljakovine in s tem zmanjšujejo izkoristek hrane. Avtorji raziskave razpravljajo, da planinski zajci takšne spojine prenašajo bolje od poljskih zajcev. Uporaba značilnega alpskega rastlinja je zato lahko prednost pri izkoriščanju hrane v okolju, kjer se obe vrsti srečujeta.

Primerjava ni pokazala, da bi se vrsti razlikovali pri prav vsaki rastlinski skupini. Pri uporabi enokaličnic in dvokaličnic kot širših kategorij značilne razlike ni bilo; razlikovanje je izstopalo na ravni družine vresovk. Obe vrsti lahko torej izrabljata del iste ponudbe, vendar ne nujno v enakih razmerjih. S tem dobimo bolj natančno podobo kot s preprosto delitvijo na zajca, ki je samo travo, in zajca, ki je samo vejice.

Viri: Mountain hare – angleška Wikipedija, različica 1380860605 · Schai-Braun idr. (2024): Diet niches of the Alpine mountain hare and European hare living in coexistence in the Alps

Počivanje v zavetju in gibanje ponoči

Vrsta je pretežno nočno dejavna. Dan preživi v plitvi kotanji v tleh ali snegu, kjer je manj izpostavljena vetru. To počivališče lahko uporabi večkrat, lahko pa ga tudi opusti. Med dnevnim mirovanjem ne prespi nujno celega dolgega neprekinjenega obdobja: kratke faze spanja se izmenjujejo z budnostjo in negovanjem kožuha. Zavetno mesto je pomemben del varčevanja z energijo.

Planinski zajci se lahko na mestih paše zberejo skupaj, ne živijo pa ves čas v tesni, nespremenljivi skupini. Lovska zveza Slovenije jih opisuje kot samotarje, ki se družijo na pasiščih. Med njihovimi plenilci navaja lisico, ujede, veliko uharico in kune. Dobro prikrivanje, zavetje in možnost hitrega umika so zato povezani z vsakdanjim iskanjem hrane.

Viri: Lovska zveza Slovenije: Planinski zajec · Erika Detweiler: Lepus timidus – Animal Diversity Web

Mladiči so ob rojstvu že odlakani

Samica lahko v eni sezoni skoti več legel, njihovo število in velikost pa se spreminjata glede na območje in razmere. Brejost traja približno sedem tednov. Novorojeni zajčki so odlakani in imajo odprte oči, kar jih razlikuje od golih, slepih mladičev nekaterih drugih malih sesalcev. Mleko začnejo sesati zgodaj po rojstvu in sesajo približno štiri tedne.

Lovska zveza Slovenije navaja do tri legla na leto, navadno z dvema ali tremi mladiči. Mladiči spolno dozorijo v drugem letu.

Viri: Lovska zveza Slovenije: Planinski zajec · Erika Detweiler: Lepus timidus – Animal Diversity Web

S poljskim zajcem se lahko tudi križa

Planinski in poljski zajec sta različni vrsti, vendar se v delih Alp njuni območji prekrivata. Tam je dokumentirano tudi križanje. Švicarska prehranska raziskava je zato iztrebke najprej razvrščala z genetskimi metodami. Nekateri vzorci so kazali različna jedrna in mitohondrijska genetska ozadja, kar je razkrilo posledice starejšega križanja in poznejšega povratnega križanja.

Ti podatki pojasnjujejo, zakaj raziskovalci na območjih stika ne določajo vseh vzorcev le po videzu iztrebkov. Del prehranskih podobnosti križancev s poljskim zajcem so v raziskavi povezali prav z njihovim pretežno poljskim jedrnim genetskim ozadjem. Posameznik lahko nosi sled starega križanja, četudi ne pripada prvi generaciji križancev. Razlikovanje vrst v takšnem območju je zato bolj zahtevno od primerjanja dveh značilnih fotografij.

Viri: Schai-Braun idr. (2024): Diet niches of the Alpine mountain hare and European hare living in coexistence in the Alps

Vresovke, iglavci in pomen rastlinskih delov

V švicarski alpski raziskavi so med prepoznanimi rastlinami v prehrani nastopali tudi smreka in macesen. Pri njuni uporabi med primerjanimi zajci niso odkrili značilnih razlik. Oba sta iglavca, vendar podatek o uživanju rastline še ne pove, da žival vedno uporablja vse njene dele ali da predstavlja enak delež hrane skozi vse leto. Iglavci so del širšega nabora hrane v gorskem okolju.

Med vresovke sodijo rastline, ki jih obiskovalec gora prepozna po zelo različnih oblikah: nizke borovnice in brusnice, vresa ter lesnati sleč. Raziskava je njihove ostanke primerjala predvsem na ravni rastlinske družine. Boljše prenašanje fenolnih spojin bi lahko planinskemu zajcu omogočalo izkoriščanje hrane, ki je za poljskega manj ugodna. To je razlaga prilagoditve, ne trditev, da so bile posamezne kemične obrambne poti v tej primerjavi neposredno izmerjene.

Viri: Schai-Braun idr. (2024): Diet niches of the Alpine mountain hare and European hare living in coexistence in the Alps

Del prehranjevalnega spleta hladnih območij

Planinskega zajca lovijo tudi velike ptice plenilke. V nekaterih območjih je pomemben plen planinskega orla, lovi ga tudi velika uharica. Med sesalskimi plenilci se pojavljajo lisica, ris, kune in drugi mesojedi. Njihov pomen se po območjih razlikuje: odprto gorsko pobočje nima enakih razmer za lov kot gozd ali severna tundra. Zajec tako povezuje rastlinsko hrano s prehrano več različnih plenilcev.

V rodu Lepus je več vrst, prilagojenih hladnemu podnebju. Arktični zajec Lepus arcticus je danes obravnavan kot samostojna vrsta, čeprav so ga nekoč uvrščali med podvrste planinskega zajca. Njegova severnoameriška opažanja zato niso podatki o razširjenosti evropskega planinskega zajca. Za alpske živali se uporablja tudi ime podvrste Lepus timidus varronis, ki ohranja povezavo z vrsto Lepus timidus.

Viri: Mountain hare – angleška Wikipedija, različica 1380860605 · Schai-Braun idr. (2024): Diet niches of the Alpine mountain hare and European hare living in coexistence in the Alps

Zakaj je pozimi pomemben mir

Zimska rekreacija lahko poveča obremenitev planinskih zajcev. Rehnus, Wehrle in Palme so v Švici primerjali območja z različno intenzivnim turističnim obiskom. Na najbolj obiskanem območju so izmerili več presnovkov stresnih hormonov v iztrebkih. V ločenem poskusu s šestimi živalmi so motnje spremenile počivanje in negovanje, zato obremenitev ni bila omejena samo na kratek trenutek bega.

Avtorji so ugotovitve povezali z dodatnimi energijskimi zahtevami pozimi, ko sneg že tako omejuje dostop do hrane. Za obiskovalca gora je zato smiselno omogočiti živali mir in se ji ne približevati za boljši posnetek. Vidni beli zajec na kopnem robu poti morda že slabše izkorišča prikrivanje; dodatno preganjanje mu ne pomaga pri iskanju zavetja ali hranjenju.

Viri: Stokes idr. (2023): Altitude, latitude and climate zone as determinants of mountain hare coat colour change · Rehnus, Wehrle in Palme (2014): Mountain hares and tourism: stress events and reactions