Poljski zajec v Sloveniji: življenjski prostor, hrana in mladiči

Poljski zajec v Sloveniji

Lovska zveza Slovenije opisuje poljskega zajca kot splošno razširjeno vrsto zunaj visokogorskega alpskega sveta. Največje gostote dosega v nižavju subpanonskih in subsredozemskih območij. V Dinaridih, na primer na Snežniku, kjer ni planinskega zajca, se povzpne tudi do vrhov. Odprta polja, travniki in pašniki so njegovo značilno okolje, vendar lahko živi tudi v gozdnati krajini.

Hrbet ima mešanico rjavih, črnih in sivih odtenkov, prsi in boki so rdečkasto rjavi, trebuh bel. Posamezne hrbtne dlake imajo različno obarvane dele. Rep je zgoraj črn in spodaj bel, konice uhljev temne. Odrasla žival po slovenskem opisu tehta do pet kilogramov, izjemoma več.

Viri: Lovska zveza Slovenije — Poljski zajec

Telesne značilnosti in sezonska prehrana

Univerzitetni pregled Animal Diversity Web navaja skupno dolžino približno 60–75 centimetrov in uhlje, dolge okoli deset centimetrov. Samci in samice imajo podoben zunanji videz. Pozimi kožuh postane nekoliko bolj sivkast, ne preide pa v povsem belo zimsko obarvanost. Obraz je rjav, okoli oči je obroč. Zelo dolge zadnje noge omogočajo hiter tek in nenadne spremembe smeri; opis omenja tudi plavanje ob begu.

Poleti zajec uživa trave, zeli in poljščine, pozimi tudi poganjke, brste ter lubje grmov, manjših dreves in sadnega drevja. Ponovno zaužije mehke iztrebke. S tem delom prebave pridobiva hranila iz že predelane rastlinske hrane. Običajno je tih, samica pa se lahko z mladiči sporazumeva z nizkimi grlenimi glasovi. Ob poškodbi ali ujetju lahko glasno zakriči.

Viri: Animal Diversity Web — Lepus europaeus

Zajec, kunec in planinski zajec

NatureScot razlikuje zajce od kuncev po večji velikosti, daljših nogah in drugačnem bivališču. Zajci ne živijo v velikih skupinskih sistemih podzemnih rovov. Za počivanje oblikujejo posamezne plitve vdolbine v zemlji ali rastju. V takšni kotanji je telo blizu tal, obarvanost dlake pa pomaga skriti njegovo obliko.

Planinski zajec je druga vrsta, Lepus timidus. Njegova sivorjava poletna dlaka se pozimi spremeni v belo, kar ga prikrije na snegu. Poljski zajec ohrani rjavo obarvanost. Škotski opis za poljskega poudari mešane posevke in stalno zavetje: žive meje, pasove gozda in neobdelane površine. Na območjih z veliko objedenih mladih dreves lahko njegova paša vpliva na obnovo rastja. Naravovarstveni pregled zajce in kunce uvršča med rastlinojedce, ki lahko spreminjajo sestavo in zgradbo vegetacije.

Viri: NatureScot — Hares and rabbits

Legla, vreme in počivališča

Britanski raziskovalni opis GWCT navaja, da se samice lahko začnejo razmnoževati februarja in imajo tri ali štiri legla do septembra. Ob rojstvu mladiči ostanejo skupaj, v naslednjih dneh pa se razidejo. To je regionalni koledar britanskega vira. Uspeh razmnoževanja povezuje z vremenom: v toplih, suhih pomladih in poletjih so zaporedne brejosti uspešnejše, v hladnih in mokrih razmerah mladiči pogosteje poginejo zaradi mraza in bolezni, med njimi kokcidioze.

GWCT prikazuje tudi dnevna in nočna območja treh zajcev na kmetiji v Hampshiru. Dnevno počivanje in nočna paša potekata na različnih mestih. Pozimi uporabljajo bližnji gozd kot zavetje. Pri nevarnosti se najprej zanašajo na prikrivanje in mirovanje, nato na hiter beg. Lisica je v opisu pomemben plenilec, zlasti mladičev; odraslega zajca ji je težje presenetiti.

Viri: Game and Wildlife Conservation Trust — Conserving the brown hare

Kaj pomeni najdba samostojnega mladiča?

RSPCA pojasnjuje, da so mladiči zajca ob rojstvu odlakani in imajo odprte oči. Mladiči kunca so sprva goli in slepi ter ostanejo v rovu. Zajčkova samica mladiča pušča samega dalj časa in se vrača zaradi hranjenja. Zdrav, mirujoč mladič na prostem zato ni samodejno zapuščen. Pustimo ga pri miru, umaknemo domače živali in ga ne odnašamo domov.

Drugače je pri vidni poškodbi, stiku s psom ali mačko, mušjih jajčecih na telesu ali mrtvi materi v bližini. Tak primerek potrebuje strokovno presojo veterinarja. Mušja jajčeca so podobna drobnim riževim zrnom. Organizacija svetuje, naj mladiča čim manj motimo: mati je lahko v bližini in čaka, da se umaknemo. Divji zajec potrebuje drugačno oskrbo kot domači kunec. Običajno mirovanje zaradi prikrivanja ne pomeni, da je mladič udomačen ali navajen človeka.

Viri: RSPCA — Rabbits and hares

Kako mladiči uporabljajo robove polj?

Voigt in Siebert sta v severnonemški kmetijski krajini spremljala mladiče do obdobja odstavljanja. Med raziskavo 2004–2010 sta zaznala 394 mladih zajcev, 122 pa opremila z oddajniki. Podnevi je 69,4 odstotka analiziranih živali uporabljalo robna skrivališča, kot so žive meje, pasovi ob poljskih poteh in manjše neobdelane površine. Preostali so počivali na obdelovanih površinah. Čez dan so bili mladiči po razhodu legla praviloma sami in dobro skriti.

Ponoči so živali iz dnevnih robnih skrivališč prehajale na sosednja polja, večinoma do dvajset metrov od roba. Oddaljenosti nad šestdeset metrov so bile pred koncem dojenja redke. Z naraščajočo starostjo se je dnevno premikanje zmanjševalo, nočno pa povečevalo. V 76 odstotkih zaporednih dnevnih opazovanj so uporabili isto počivališče. Avtorja posebej opozarjata na nevarnost priprave tal za sladkorno peso, koruzo in jara žita, kadar delo sega v mrak, ko mladiči zapustijo zavetje in čakajo na dojenje.

V prvem delu sezone so nekatere zelo mlade živali počivale na njivah z zimskimi brazdami ali v gostejših vrstah žita. Preživeli mladiči iz odprtih površin so se v prvih desetih dneh aktivno premaknili proti sosednjim robovom. Od tretjega tedna so skoraj vsi podnevi uporabljali robna skrivališča.

Viri: Living on the edge - circadian habitat usage in pre-weaning European hares (Lepus europaeus) in an intensively used agricultural area

Hrana, tekmeci in nevarnost

Weterings in sodelavci so leta 2018 primerjali vpliv hrane, lisic in kuncev na hranjenje poljskega zajca. Kakovost ter količino hrane so ocenjevali z vzorčenjem rastlin, gibanje in hranjenje zajcev pa z napravami GPS in merilniki pospeška. Lisice so obravnavali kot plenilce, kunce kot tekmece; njihovo dejavnost so spremljali s fotopastmi.

V dneh večje dejavnosti lisic so zajci več časa preživeli v rastju z manjšo količino hrane in več vlakninami. Ob večji dejavnosti kuncev so večji delež časa namenili hranjenju v rastju slabše kakovosti. V skupni primerjavi sta količina in kakovost hrane močneje pojasnjevali izbiro prostora ter hranjenje kot nevarnost plenjenja ali tekmovanje.

Viri: Food quality and quantity are more important in explaining foraging of an intermediate-sized mammalian herbivore than predation risk or competition

Večerno zbiranje in kratko dojenje

Broekhuizen in Maaskamp sta leta 1980 v raziskavi dojenja opazovala razhod legla nekaj dni po rojstvu. Mladiči so se zvečer zbirali pri rojstnem mestu ali v njegovi bližini. Samica je prišla pozneje, približno uro po sončnem zahodu, in jih dojila le nekaj minut. Nato je odskočila, mladiči pa so se ponovno razšli in ostali ločeni do naslednjega večera.

Med dojenjem je samica polizala urin mladičev. Posamezno prepoznavanje med materjo in mladiči po opazovanjih ni bilo odločilno; srečanje sta usklajevala kraj in čas. Običajno dojenje je trajalo štiri tedne, zadnja legla sezone pa so lahko dojila dlje. Avtorja takšno vedenje razlagata kot prilagoditev, ki zmanjšuje možnost, da plenilci odkrijejo mladiče.

Viri: Behaviour of does and leverets of the European hare whilst nursing

Velikost območja in nočna dejavnost

Mori in sodelavci so leta 2022 združili rezultate 51 raziskav iz naravnega območja poljskega zajca, nastalih v približno štirih desetletjih. Domača območja so se z večjim deležem njiv zmanjševala. Avtorji to povezujejo z boljšo dostopnostjo hrane: v njihovem modelu bi populacije brez poljščin uporabljale približno dvakrat večja območja kot populacije v povsem njivski krajini.

Za hranjenje so zajci prednostno izbirali njive in travišča. Pri skupni rabi prostora so večino habitatov uporabljali sorazmerno njihovi dostopnosti, naseljem pa so se praviloma izogibali. Dejavnost je bila večinoma nočna; dnevna je dosegala približno tretjino nočne. Zmanjšano dejavnost ob mesečini avtorji razlagajo kot možno izogibanje nočnim plenilcem. V vzorcih z večjim deležem samcev so bila domača območja večja, kar povezujejo s paritvenim sistemom.

Viri: Factors affecting spatiotemporal behaviour in the European brown hare Lepus europaeus: a meta-analysis

Počivanje in hranjenje ne zahtevata istega rastja

Meriggi in sodelavci so v raziskavi, objavljeni leta 2026, spremljali poljske zajce od januarja do julija 2015 v zahodni Padski nižini. Krajino so sestavljale njive, majhne neobdelane površine in žive meje. Na ravni domačih območij so zajci izbirali lucerno ter trajne travnike. Dnevna počivališča so bila predvsem na travnikih in preoranih njivah.

Počivališča so imela večjo pokritost z grmovno in zelnato plastjo ter višje rastje kot primerjalne točke. Za hranjenje so bile izbrane ozimne žitarice in površine za pridelavo sena.

Viri: Winter-spring habitat selection by brown hares (Lepus europaeus) in an area of north-western Italy

Selektiven rastlinojedec

Schai-Braun in sodelavci so v avstrijski raziskavi prehrane 2003–2005 primerjali rastline v okolju z vsebino želodcev. Za energijske in osnovne hranilne preference so analizirali 263 zajcev. Zaužita hrana je imela povprečno bruto energijsko vrednost približno 14,36 kilodžula na gram, razpoložljive rastline pa 12,45. Živali so izbirale hrano z več surovimi maščobami in se praviloma izogibale vlakninam. Skupni učinek starosti in spola na te hranilne sestavine ni bil značilen.

Od 349 rastlinskih taksonov v raziskovanem okolju so jih 47 našli v želodcih, deset pa je bilo prednostno izbranih v celotnem obdobju ali skozi leto. Izbira se je sezonsko spreminjala: pozimi sta bili priljubljeni sladkorna pesa in lucerna, spomladi soja, jeseni tudi navadna zvezdica, ječmen ter koruza. V poletni analizi noben posamezen rastlinski takson ni bil značilno prednostno izbran.

Beljakovinam so dajali prednost jeseni in pozimi, spomladi ter poleti pa ne. Ob primerjavi širših rastlinskih skupin so prednostno izbirali plevele in trave ter skupino drugih poljščin, žitom pa se izogibali. Avtorji predlagajo, da zajci ne izbirajo le določene rastlinske vrste, ampak tudi njene dele z več maščobami.

Viri: The European Hare (Lepus europaeus): A Picky Herbivore Searching for Plant Parts Rich in Fat

Odziv na zvočno nevarnost

Brandsen in sodelavci so v nizozemski obalni krajini sipin pozimi 2014–2015 primerjali predvajanje alarmnih glasov zajcev, ovčjih glasov in odsotnost zvoka. Poskus je obravnaval neposredni odziv na zaznano nevarnost. Poleg časa hranjenja so z napravami GPS in merilniki pospeška ocenjevali sprejem fosforja, čas budnega opazovanja z opustitvijo hranjenja in višino rastja, v katerem so živali ostajale.

Povečana nevarnost ni značilno spremenila sprejema fosforja, časa takšnega budnega opazovanja ali časa v visokem rastju. Povečal pa se je čas hranjenja. Avtorji kot možno razlago navajajo, da zajec ne more preprosto poiskati varnega podzemnega zatočišča. Vedenjski odziv na nevarnost torej ni bil samo prekinitev paše.

Lažji zajci so več časa namenili hranjenju. V suhem vremenu so se hranili dlje kot med dežjem, tudi ocenjeni sprejem fosforja je bil brez dežja večji. Med šesto uro zjutraj in četrto popoldne so več časa budno opazovali okolico in uporabljali višje rastje. Fosforni vnos je postopoma naraščal od četrte ure zjutraj do četrte popoldne, nato upadal.

Viri: Reactive response to predation risk affects foraging time of hares, yet not their phosphorus intake

Višina rastja in velikost njiv

Mayer in sodelavci so leta 2018 objavili primerjavo 52 zajcev z napravami GPS iz Danske, Brandenburga in Bavarske. Podatki iz let 2014–2015 kažejo, da so aktivne živali praviloma izbirale rastje, visoko od enega do 25 centimetrov. Višini nad petdeset centimetrov in golim tlom so se bolj izogibale tam, kjer so bile njive večje. V višjem rastju so se aktivni zajci držali bliže robov, v nizkem pa uporabljali tudi mesta na vmesni oddaljenosti od njih.

Pri mirujočih zajcih je bila pomembnejša vrsta posevka: izbirali so površine s stročnicami, neobdelano rastje in koruzo. V večjih njivah so za mirovanje prednostno uporabljali rastje med 25 in petdeset centimetri, nižjemu ter višjemu pa se izogibali. Raziskovalci za takšno kmetijsko krajino priporočajo manjše njive, raznolike posevke in trajne neobdelane oziroma cvetlične površine. Pasovi kratkega rastja bi izboljšali dostop do hrane, neobdelani deli pa ohranili zavetje skozi leto.

Viri: Habitat selection by the European hare in arable landscapes: The importance of small-scale habitat structure for conservation