Prepelica: skrita talna ptica z močnim selitvenim nagonom

Majhna kura z dolgimi selitvenimi krili

Prepelica je dolga približno 16–18 centimetrov in ima razpon kril okoli 32–35 centimetrov. Telesna masa znaša približno 70–140 gramov ter je največja pred selitvijo ob koncu gnezditvene sezone. Samica je navadno nekoliko težja od samca. Za tako majhno talno ptico ima razmeroma dolga krila, kar je povezano z njenimi dolgimi selitvenimi potmi.

Njena postava je strnjena, kljun pa majhen in nekoliko ukrivljen. Po tleh se lahko izmuzne skozi rastlinje, še preden opazovalec ugotovi, kje je bila. Če jo splašimo, običajno odleti nizko in kmalu spet pristane v kritju. Takšni kratki begi so drugačen del njenega vedenja kot vztrajen let, ki ga opravlja med selitvijo.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common quail · Sodelavci Wikipedije: Wachtel (Art)

Svetle vzdolžne proge na rjavem perju

Po zgornji strani je rjavkasto siva, s številnimi rdečkastorjavimi in črnimi črtami. Svetle vzdolžne proge potekajo čez glavo in hrbet. Na hrbtu se prepletajo temne prečne lise in svetlejša vzdolžna risba, krilna peresa pa imajo drobnejše svetle prečne proge. Takšen razgiban vzorec se med travnimi stebli težko razloči.

Samčevo grlo obdajajo temnejše oznake, čez njegovo sredino poteka rjav pas. Samica mu je po splošni barvi podobna, vendar so prednji del vratu in prsi navadno bolj enakomerno belkasto sivi, oznaka ob grlu pa se ne nadaljuje enako kot pri samcu. Mladi osebki so podobnejši samici in nekoliko bolj motnih barv. Samca in samice zato ne ločujemo samo po velikosti.

Puhasti mladiči so spodaj svetlo rumenkasto bež. Zgoraj imajo toplejšo oranžno bež osnovo, temno liso na čelu in vzdolžne temne proge čez teme proti zatilju. Temna sredinska črta poteka tudi po hrbtu proti repu. Progasta oprava je tako vidna že pri mladičih, ki kmalu po izvalitvi začnejo spremljati samico po tleh.

Odrasle ptice marca in aprila zamenjajo del drobnega telesnega perja. Popolna letna menjava perja se začne v drugi polovici junija, vendar se njen čas med posameznimi pticami lahko precej razlikuje. Nova peresa tako ne nastanejo pri vseh osebkih istočasno.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Wachtel (Art)

Ponavljajoče se petje iz gostega rastlinja

Najbolj prepoznaven glas je samčevo kratko, tridelno oglašanje, ki se večkrat ponovi. Pogosto ga slišimo zjutraj in zvečer, lahko tudi ponoči. Nemški opis navaja zaporedje štirih do sedmih takšnih motivov, s poudarjenim prvim in tretjim zlogom. Samica se lahko odzove z mehkejšim gruljenjem. Vrsta ima še druge žvižgajoče in drhteče glasove, ki so manj znani od samčevega petja.

Med gnezditvijo je posebej dejavna v jutranjem in večernem mraku. Ob vrhuncu dvorjenja se lahko oglasi tudi podnevi. Njena prisotnost zato ni omejena na čas, ko ptico vidimo v odprti vrzeli med rastlinjem. Glasen samec lahko ostaja povsem skrit v poljskem ali travniškem sestoju.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common quail · Sodelavci Wikipedije: Wachtel (Art)

Visoka zelnata plast nad odprtimi tlemi

Prepelica naseljuje odprto poljsko in travniško krajino z dovolj visoko zelnato plastjo za skrivanje. Uporablja žitna polja, neobdelane površine, deteljišča in lucernišča. Ustrezajo ji tudi nekoliko vlažna tla. Znotraj tako odprte pokrajine ji rastlinje omogoča zavetje za gibanje in za talno gnezdo.

V višjih legah se lahko zadržuje na travniških zaplatah, obdanih z gozdom. V širšem arealu uporablja tudi stepe ter nekatere slane močvirne površine. Njena razširjenost torej vključuje različne odprte rastlinske sestoje. Skupna značilnost ostaja nizko življenje med rastlinjem, kjer hodi, pobira hrano in skriva gnezdo.

V slovenskem prostoru so zanjo pomembni vlažni, pozno košeni travniki. Značilni samčev glas pri nas ponazarjamo kot »pet-pedi«. Ptica se navadno skriva v travi.

Viri: DOPPS: Poljske kure – prepelica · Sodelavci Wikipedije: Wachtel (Art)

Semena na tleh in poletne žuželke

Prepelica se prehranjuje na tleh. V celoletni prehrani prevladuje rastlinska hrana: semena trav in drugih rastlin, žitno zrnje ter zeleni rastlinski deli. Spomladi pobira predvsem zelenje in različna semena trav, jeseni pa tudi žitno zrnje in proso. Polje ji tako ponuja različne vrste hrane v različnih delih leta.

Poleti uživa tudi različne žuželke in njihove ličinke. Med njimi so hrošči, stenice, kobilice in drugi ravnokrilci; v prehrani so lahko tudi mravlje, strigalice ter občasno polži. Hrana združuje drobne živali in rastlinske dele, ki jih lahko doseže med hojo po tleh. Prepelice zato ne opisujemo samo kot ptice, ki pobirajo žito.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common quail · Sodelavci Wikipedije: Wachtel (Art)

Samica pripravi skrito talno kotanjico

Pri izbiri partnerjev lahko prihaja do povezav z več osebki. Samci se parijo s samicami, ki jih poiščejo in se odzovejo na njihovo vabljenje. Če se za isto samico poteguje več samcev, lahko pride tudi do spopadov. Samci na gnezditveno območje navadno prispejo pred samicami.

Gnezdo pripravi samica. V tla izpraska plitvo kotanjico in jo skromno obloži s travnimi bilkami ter drugimi rastlinskimi deli iz okolice. V srednji Evropi gnezdenje običajno poteka od sredine oziroma konca maja do julija, lokalni potek pa se po arealu precej razlikuje. Običajno vzredi eno leglo na leto, včasih tudi drugo.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common quail · Sodelavci Wikipedije: Wachtel (Art)

Pegasta jajca vali samo samica

V leglu je navadno sedem do dvanajst jajc. Njihova svetla osnova je belkasta do rumenkasta, po njej pa so različno goste rjave, rdečkaste ali temnejše pege. Jajca imajo gladko, svetlečo lupino in ovalno do nekoliko hruškasto obliko. Med legli se risba peg razlikuje.

Vali samo samica, začetek valjenja pa je povezan z dokončanim leglom. Po približno 16–19 dneh se mladiči izvalijo precej sočasno. Od prve počene lupine do izvalitve zadnjega mladiča lahko vseeno mineta približno dva dneva. Pri opisu razvoja je zato pomemben čas celotnega izvaljevanja, ki ga samica usklajuje z začetkom neprekinjenega valjenja.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Wachtel (Art)

Mladiči kmalu hodijo in sami pobirajo hrano

Prepelice so begavci: puhasti mladiči gnezdo zapustijo že nekaj ur po izvalitvi. Samostojno pobirajo hrano, vendar jih vodi samica. Dokler so majhni, jih tudi greje. Zgodnja sposobnost hoje in hranjenja tako še ne pomeni, da se je materinska skrb že končala.

Pri približno enajstih dneh lahko mladiči že prhutajo, okoli devetnajstega dne pa so sposobni leta. Družinska skupina lahko ostane skupaj še dlje; angleški profil navaja 30–50 dni. Pri opazovanju mlade prepelice je zato treba razlikovati med odhodom iz gnezda, začetnimi zamahi kril in poznejšo sposobnostjo letenja. To so zaporedne stopnje razvoja iste talne ptice.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common quail · Sodelavci Wikipedije: Wachtel (Art)

Majhna kura, ki se seli ponoči

Prepelica gnezdi v Evropi, severozahodni Afriki in velikem delu zahodne oziroma osrednje Azije, proti vzhodu do Mongolije in severne Indije. Zimuje v Afriki in na južnejših območjih Indije. Njena selitvena narava jo loči od številnih drugih kur, ki so bolj krajevno stalne. Ponoči prečka tudi morja, puščavske predele in gorske ovire.

Njeno telo se pred odhodom spremeni: poveča se količina telesnih maščob, ki pomenijo zalogo energije, več pa je tudi nočne dejavnosti. Povečano nočno nemirnost pri pticah v ujetništvu imenujemo selitveni nemir. Takšna dejavnost je povezana s pripravljenostjo na selitev in jo raziskovalci lahko spremljajo, ne da bi morala ptica dejansko preleteti celotno pot.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common quail · Marasco in sodelavci (2024): Brain gene expression reveals pathways underlying nocturnal migratory restlessness · Nadal in sodelavci (2024): The effects of cities on quail migration

Gnezditveno poletje vključuje tudi premike

Prepelice se lahko med poletjem selijo tudi med različnimi gnezditvenimi območji. Ko žetev spremeni rastlinski pokrov, lahko zapustijo prvo območje in poiščejo drugo primerno okolje. V evropskem poletju se tako izmenjujeta razmnoževanje in iskanje novih zelenih površin ter drugih prepelic. Njihov letni krog vključuje zimsko obdobje, spomladanski prihod, gnezditveni čas in jesenski odhod.

Italijanski obročkovalski podatki kažejo povezave med območji Evrope, Sredozemlja in Afrike. V analizi, objavljeni leta 2024, so primerjali ponovne najdbe iz let 1939–1951 ter 1998–2017. Smeri zabeleženih poti so se skozi čas spreminjale. Avtorji jih povezujejo s spremembami krajine, kmetijske rabe in širjenjem pozidanih območij. Takšne najdbe povežejo kraj označitve s krajem poznejše najdbe.

Viri: Nadal in sodelavci (2024): The effects of cities on quail migration

Dolžina dneva sproži pripravo telesa na pot

V dunajskem poskusu s 68 prepelicami so postopoma skrajševali dan za pol ure na teden, dokler nista svetli in temni del dneva trajala vsak po dvanajst ur. Ptice so izvirale iz gojene skupine z divjimi predniki brez primesi domače japonske prepelice. Ob krajšanju dneva so si kopičile maščobo in povečale telesno maso; v povprečju za 22 odstotkov.

Ko je dolžina dneva nato ostala nespremenjena, je pozneje sledila faza izgubljanja maščobnih zalog in manj izrazitega selitvenega stanja. Selitveno pripravljene ptice so več jedle in bile ponoči bolj dejavne kot ptice v neselitveni fazi. Poskus je tako povezal spreminjanje osvetlitve z vedenjsko in telesno pripravo na jesenski odhod.

Spremembe so spremljale tudi razlike v delovanju genov v hipotalamusu, delu možganov, ki sodeluje pri uravnavanju telesne mase in vedenja. Med njimi so bile poti, povezane s prenosom maščob. Izražanje gena APOH je bilo pri selitvenih pticah, vzorčenih ponoči, povezano z njihovo nočno dejavnostjo. Gre za poskus z vzrejenimi prepelicami in nadzorovanim dnevom, ki kaže na notranje procese sezonske priprave.

Viri: Marasco in sodelavci (2024): Brain gene expression reveals pathways underlying nocturnal migratory restlessness

Divja evropska in domača japonska prepelica

Prepelica Coturnix coturnix in japonska prepelica Coturnix japonica sta sorodni, vendar ločeni vrsti. Na videz sta si podobni, oglašanje pa se jasno razlikuje. Za domačo prirejo jajc se uporablja udomačena oblika japonske prepelice. Njene razmere vzreje in proizvodnje jajc zato niso opis življenjskega kroga divje prepelice v slovenski naravi.

Evropska prepelica spada v družino fazanov in rod Coturnix. Linnaeus jo je leta 1758 prvotno opisal pod imenom Tetrao coturnix. V širšem arealu poznamo več geografskih podvrst, med njimi imenovalno podvrsto v Evropi ter podvrste na Azorih, Zelenortskih otokih in v Afriki. Selitveni način življenja se zato prepleta z geografsko raznolikostjo vrste.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Common quail · Sodelavci Wikipedije: Wachtel (Art)

Ohranjena polja in travišča skozi gnezditveno sezono

Za prepelico je pomembno ohranjanje odprte krajine z dovolj rastlinske odeje. V srednjeevropskem opisu so med dejavniki zgodovinskega zmanjševanja populacij izguba življenjskega prostora, intenzivnejša kmetijska raba s pesticidi in gnojili ter lovni pritisk v delu areala. Opuščene poljske površine in manj intenzivna raba lahko ponovno ponudijo prostor. V času gnezdenja je treba upoštevati, da so gnezdo, valilna samica in mladiči vezani na tla v rastlinskem pokrovu.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Wachtel (Art)