Rjava deva: jantarna krila nad vodo in gozdnim robom

Rjavo telo, rumene proge in obarvana krila

Odrasla rjava deva meri približno 73 milimetrov. Rjava obarvanost ni omejena na zadek: rahlo rjavo obarvana so tudi krila, kar jo dobro loči od mnogih dev s skoraj povsem prosojnimi krili. Rumene proge ob strani oprsja ustvarijo svetlejši kontrast, ki je pri sedečem osebku praviloma lažje viden kakor med hitrim preletom. Uporabna fotografija zato pokaže tako krila kot bočno stran telesa.

Samec ima zadek pri začetku opazno zožen. Po telesu nosi manjša modra in rumena znamenja, samičina svetla znamenja pa so rumena. Ne iščemo velike modre površine, kakršno si ob besedi deva morda predstavljamo: pri tej vrsti je splošni vtis rjav. Barvne podrobnosti spolov se zato smiselno presojajo skupaj s celotno obliko in obarvanostjo kril.

Nizozemski strokovni opis opozarja na možnost zamenjave z deviškim pastirjem, posebej v zgodnejšem delu tamkajšnje sezone. Rjava deva je večja, ima rjava krila in oči, ki niso zelene. Primerjava je uporabna, ker pokaže več sočasnih razlik. Posamezen rjav obris še ne pove, katera vrsta leti mimo, in samo fotografija zadka brez glave ali kril lahko izpusti prav odločilne značilnosti.

Viri: Wikipedia: Brown hawker, različica 1354730877 · Dijkstra in Hoeffnagel (2002): Libellen: Aeshna grandis – bruine glazenmaker

Zaraščena voda in razgibana gozdna okolica

Rjava deva uporablja različne stoječe vode, med njimi jezera, mlake, opuščene rečne rokave, jarke in z rastlinjem poraščene izkope. Pojavlja se tudi ob počasi tekočih vodah. Pomembno je bogato vodno rastlinje, ob njem pa raznolika okolica z gozdom, robovi in odprtimi prostori. Zato njenega življenjskega prostora ne opiše zgolj velikost ali ime vodnega telesa.

Strokovna nizozemska obravnava poudarja, da se razvojne vode močno razlikujejo po velikosti, globini, hranilih in kislosti. Hkrati opisuje naklonjenost starejšim vodam z razvito vegetacijo. V navedenem britanskem primeru se je vrsta začela razmnoževati šele v približno deset let starih mlakah. To ni univerzalna starostna meja za vsak ribnik, ampak primer, da nova vodna površina in ustaljen, poraščen življenjski prostor nista nujno enakovredna.

Tudi bližina gozda ne pomeni povsem sklenjene sence. V nizozemskem opisu so privlačne razgibane površine in ne pregosta zaraščenost. Odrasla deva lahko lovi ob robovih in na jasah, ličinka pa ostaja v vodi. Ti dve prostorski potrebi se dopolnjujeta: za odraslo žival je pomemben prostor za let in lov, za razvoj pa podvodno in obrežno okolje.

Viri: Dijkstra in Hoeffnagel (2002): Libellen: Aeshna grandis – bruine glazenmaker

Jajčeca na več različnih podlagah

Samica jajčeca odlaga sama. Podlaga so lahko stebla vodnih in obrežnih rastlin, napol razpadli rastlinski ostanki, vlažen razkrojen les, blatno obrežje ali živi šotni mahovi. Jajčeca tako niso omejena na eno vrsto rastline. Različne uporabljene podlage povezuje lega ob vodi oziroma v njenem neposrednem območju, kjer je mogoč nadaljnji vodni razvoj ličinke.

Dijkstra in Hoeffnagel opisujeta razpršeno odlaganje: manjše število jajčec samica odloži na več mestih. Tak način poveča možnost, da vsaj del potomstva pristane na ustrezni podlagi. Pri opazovanju lahko vidimo, kako se samica prestavlja med mesti. Če jo kaj zmoti, se z ukrivljenim zadkom nekoliko dvigne in nato spet pristane na mirnejšem delu.

Različni ostanki ob vodi imajo zato lahko biološko vlogo tudi po odmrtju rastline. Vlažen les ali razpadajoče steblo nista zgolj naključna kulisa ob odrasli žuželki, ampak lahko predstavljata podlago za jajčeca. Pri razumevanju vrste je koristno povezati tak prizor z razvojem v vodi: odrasla samica izbira mesto za naslednjo generacijo, čeprav se sama tam ne prehranjuje kot ličinka.

Viri: Dijkstra in Hoeffnagel (2002): Libellen: Aeshna grandis – bruine glazenmaker

Lov v temnejših delih vodnega rastlinja

Ličinka ima podolgovato, razmeroma gladko obliko in ob koncu razvoja meri približno štiri do štiri in pol centimetra. Opisani so progaste noge, svetlejše in temnejše črte na glavi in oprsju ter široka lovilna maska. Maska je preoblikovana spodnja ustna, s katero kačji pastir zagrabi plen. Podvodna stopnja nima velikih delujočih kril odrasle deve.

Ličinke se običajno zadržujejo med vodnimi rastlinami in razpadajočimi ostanki na dnu. V nizozemskem strokovnem pregledu so opisane kot manj gibljive od ličink nekaterih drugih dev in naklonjene temnejšim kotičkom. Njihov lov zato ne spominja na neprestano patruljiranje odraslega osebka. Rastlinje in usedli rastlinski material sestavljata prostor, v katerem se plenilec zadržuje in srečuje s plenom.

Med navedeno hrano so ličinke komarjev in manjši hrošči. Zanimivi so tudi ostanki odraslih komarjev in kožekrilcev, najdeni v iztrebkih ličink, ter opaženi ulovi obvodnih enakokrilih kačjih pastirjev med odlaganjem jajčec. Takšne najdbe kažejo, da lahko ličinka lovi tudi blizu gladine. Vodni in zračni del prehranjevalnega spleta se tako stikata še pred njeno preobrazbo v odraslo žival.

Viri: Wikipedia: Brown hawker, različica 1354730877 · Dijkstra in Hoeffnagel (2002): Libellen: Aeshna grandis – bruine glazenmaker

Od prezimovanja do praznega leva

V nizozemskem pregledu življenjskega kroga najprej prezimijo jajčeca. Nato ličinke v vodi preživijo še eno, včasih dve zimi. Razvoj zato ni nujno zaključen v enem poletju. Tak opis pojasnjuje, zakaj je trajnost vodnega okolja pomembna skozi daljše obdobje; odrasla deva nad vodo predstavlja le zadnji, zračni del življenjskega kroga.

Preobrazba v odraslo žival je opisana ob koncu noči in zgodaj zjutraj. Ličinka spleza na vegetacijo, pogosto nekaj deset centimetrov nad gladino, včasih pa se oddalji nekaj metrov od vode. Na opori po izhodu odrasle živali ostane prazen zunanji skelet zadnje ličinkine stopnje, lev. Pravilno določen lev pove, da je žival na tistem mestu dejansko dokončala vodni del razvoja.

V enem angleškem ribniku so samci povprečno izleteli približno teden dni pred samicami. Nizozemski pregled navaja tudi zmanjševanje velikosti osebkov, ki so izletali pozneje v sezoni. To sta primera razlik znotraj razvojnega poteka, ne pravilo, po katerem bi iz ene opažene živali določili starost ali spol celotne populacije. Datum preobrazbe in datum opazovanja zrele, leteče deve opisujeta različna dogodka.

Sezona letenja se razlikuje od trajanja celotnega razvoja. Nizozemski atlas rjavo devo opisuje kot izrazito poletno vrsto: tamkajšnji glavni čas leta sega od konca julija do konca avgusta, posamezna opazovanja pa so bila zgodnejša in poznejša. Razmnoževalna dejavnost je bila zabeležena od začetka julija do sredine oktobra. Ti datumi opisujejo območje atlasa, ne natančnega slovenskega koledarja. Pri primerjavi opažanj je pomembno tudi, ali gre za preobrazbo, lov odraslega osebka ali dejansko odlaganje jajčec.

Viri: Dijkstra in Hoeffnagel (2002): Libellen: Aeshna grandis – bruine glazenmaker · Piano in sodelavci (2021): Niche Partitioning at Emergence of Two Syntopic Dragonflies

Kaj so pokazali levi v treh alpskih jezerih

Piano in sodelavci so v raziskavi, objavljeni leta 2021, primerjali mesta preobrazbe rjave in barjanske deve v treh jezerih doline Valtournenche v severozahodni Italiji. V zadnjem tednu avgusta 2014 so ob vodnem robu pregledali 118 krožnih ploskev premera en meter. Izbrali so obdobje skupnega vrhunca preobrazbe obeh vrst na teh jezerih, da bi lahko primerjali predvsem prostorske razlike.

Med skupno 266 najdenimi levi dev so 82 določili kot rjavo in 144 kot barjansko devo. Ob vsaki ploskvi so merili ali ocenili tudi globino vode, višino vegetacije, delež vodnih in obrežnih rastlin ter zasenčenost s krošnjami. Na ta način so posamezno najdbo povezali s konkretno sestavo neposredne okolice. Rezultat ni samo seznam vrst ob jezeru, temveč primerjava drobnih prostorov ob njegovem robu.

Prisotnost levov rjave deve je bila povezana z večjim deležem vodnih rastlin; na že primernih ploskvah je bila večja globina povezana z več levi. Ekološka prostora obeh vrst sta se precej prekrivala, vendar je rjava deva uporabljala širši nabor razmer. Število levov druge vrste ni ostalo v končnih modelih kot pojasnjevalni dejavnik. Raziskava zato ni neposreden dokaz, da ena vrsta preprosto izrine drugo.

Avtorji poudarjajo ohranjanje strukturirane vodne vegetacije na proučenih jezerih. Višje in gostejše rastlinje lahko ponuja več opor ter zavetja v ranljivi fazi preobrazbe, vendar so to ekološke razlage ugotovljenih povezav. Odrasla deva, ki je pravkar zapustila lev, in zrel, močan letalec nimata enakih neposrednih možnosti umika. Rastlinski rob vode je zato pomemben del zgodbe, ki ga pogled samo na leteče osebke hitro spregleda.

Tri proučena jezera so ležala na različnih nadmorskih višinah, približno med 1480 in 2020 metri, in niso imela enakega rastlinja. Lot je imel gost obrežni pas, Loz veliko vodne vegetacije, Lod pa manj vodnih rastlin. Raziskovalci so preglede načrtovali vsaj teden po zadnjem dežju, saj lahko dež leve poškoduje ali odstrani. Tudi takšna podrobnost vpliva na primerljivost najdb: odsotnost ohranjenega leva in odsotnost uspešne preobrazbe nista samodejno ista stvar.

Viri: Piano in sodelavci (2021): Niche Partitioning at Emergence of Two Syntopic Dragonflies

Močan letalec, ki lovi tudi ob mraku

Odrasle rjave deve lovijo predvsem manjše žuželke, lahko pa ujamejo tudi metulje in druge kačje pastirje. Pogosto preletavajo gozdne robove in jase nekaj metrov nad tlemi. Njihov let vključuje počasnejše drsenje, čeprav gre za močne letalce. Lovska dejavnost se lahko nadaljuje pozno zvečer; nizozemski pregled posebej omenja povečano lovljenje komarjev v mraku.

Samec lahko nadzoruje večji odsek obrežja, v strokovnem opisu pogosto okoli petdeset metrov. Teritorialno vedenje je zabeleženo tudi nekoliko stran od vode. Kjer sta skupaj patruljirali rjava in zelenomodra deva, je bila prva opisana nad odprto vodo, druga pa bliže bregu. Takšna prostorska razlika je zanimiv prizor za opazovanje, vendar ostaja opazovani primer in ne obvezna razporeditev vsakega para živali.

Močan let omogoča tudi oddaljevanje od razvojnih voda. Strokovni pregled navaja posameznike zunaj mest razmnoževanja in celo najdbe na ladjah ob obali. Zato deva nad gozdno potjo ne dokazuje, da je neposredno ob poti njena razvojna mlaka. Za bralca, ki spremlja vrsto, sta uporabni dve ločeni vprašanji: kako odrasla žival uporablja prostor za lov in kje ličinka dejansko uspešno zaključi razvoj.

Viri: Dijkstra in Hoeffnagel (2002): Libellen: Aeshna grandis – bruine glazenmaker