Zelenomodra deva: leteča lovka in plenilec pod gladino

Velika deva z zelenim mozaičnim vzorcem

Telo je dolgo približno sedem centimetrov, razpon kril pa lahko doseže enajst centimetrov. Na rjavem oprsju sta dve široki zeleni vzdolžni progi. Na čelu je temno znamenje v obliki črke T. Krila so prosojna, njihovi sprednji robovi in pterostigme, torej odebeljena krilna znamenja ob vrhu, pa temni. Za prepoznavo je zato koristna fotografija oprsja in zadka, ne samo nejasen obris v letu.

Samec ima na temnem zadku zelene lise, proti zadnjemu koncu pa se pojavijo svetlomodra znamenja, združena v širše pasove. Samičin zadek je bolj rjavkast, svetle lise pa so zelene. Barvne razlike med spoloma so izrazite, vendar samo modrina še ni določitev vrste: podobne barve imajo tudi druge deve. Pomembna je razporeditev znamenj skupaj s širokima progama na oprsju.

Med letom je vzorec težje pregledati. Pri sedečem osebku se osredotočimo na celotno bočno in zgornjo stran telesa ter obliko lis. Ime zelenomodra dobro povzema značilni kontrast samca, vendar manj modra samica s tem ni nič manj značilna predstavnica iste vrste. Na fotografijah različnih spolov zato ni smiselno pričakovati povsem enakega barvnega učinka.

Viri: Wikipedia: Southern hawker, različica 1378932502

Majhna voda in velik prostor odraslega

Zelenomodra deva uporablja manjše, dobro zaraščene stoječe vode, tudi vrtne ribnike in mlake. Razmnožuje se lahko še v počasi tekoči vodi. Odrasli se od vode oddaljujejo in jih srečamo v vrtovih, ob gozdnih robovih ali na drugih odprtih poteh med rastjem. Prostor, kjer vidimo loviti odraslega, zato ni vedno hkrati njegova razvojna voda.

Samec pogosto patruljira ob robu vode. Ob srečanju z drugim samcem lahko sledi preganjanje in spiralni let; nekateri spori vključujejo tudi trke. V drugem delu dneva ali zunaj razmnoževalnega območja lahko isti velik kačji pastir pregleduje rastlinje in lovi žuželke. Bližnji prelet ob človeku je del takšnega dejavnega gibanja po prostoru, ne vedenje obrambe gnezda z želom.

Samica je pri odlaganju jajčec pogosto precej manj opazna. Zadek potiska v razpadajoče rastlinsko tkivo ali les ob vodi. Zato je ne iščemo samo nad odprto gladino: ustrezna mesta so lahko med starim rastlinjem in odmrlim lesom. Odrasli potrebujejo hrano v zraku, potomci pa kasneje v vodi; različna načina življenja uporabljata različne dele iste okolice.

Viri: Wikipedia: Southern hawker, različica 1378932502

Jajčece prezimi, ličinka raste v vodi

Po odlaganju poleti ali jeseni jajčeca prestanejo zimsko mirovanje in se izležejo v naslednjem toplejšem delu leta. Ličinke rastejo skozi več stopenj in se večkrat levijo. Razvita ličinka je dolga nekaj centimetrov ter ima razmeroma dolgo, vitko telo in močan lovilni ustni aparat. Življenje odraslega v zraku tako sledi precej daljšemu razvoju, ki poteka skoraj neopazno pod gladino.

Kalkman pri prepoznavanju ličinke poudarja obliko lovilne maske pod glavo. Je dolga in ozka, izrazito ločena na širši sprednji in vitkejši zadnji del. Ta zadnji del ima približno vzporedna robova. Podrobnosti pomagajo pri razlikovanju od drugih dev, vendar zahtevajo precej bližji pogled kot določanje odraslega po barvah. Sama dolžina velike ličinke ni dovolj za vrstno določitev. V opisu je maska več kot dvakrat tako dolga kot široka. Pri primerjanih drugih devah je navadno sorazmerno krajša; zato je uporabno pregledati tako razmerje mer kot prehod med obema deloma. To je drugačen določevalni znak od spremenljive splošne rjavkaste barve ličinke.

Goretti in sodelavci so v letih 1996–1999 raziskovali ličinke v umbrijskih mlakah. V preučenem vzorcu je življenjski krog trajal približno dve leti: prvo zimo so preživela jajčeca, naslednjo predvsem ličinke nekaj stopenj pred odraslostjo. Preobrazbe so se zgoščevale julija. Raziskava je razvoj povezala z lokalnimi razmerami; ta časovnica zato ni enoten rok za vsako slovensko mlako. Pri razvrščanju so uporabljali tudi dolžino zasnov kril, ki se med zadnjimi stopnjami povečuje drugače kot nekatere druge telesne mere. Oznaka F-0 pomeni zadnjo ličinkino stopnjo, F-1 predzadnjo in F-2 stopnjo pred njo. Zimsko mirovanje tako ni bilo pri vseh ličinkah samodejno enako oddaljeno od zadnje levitve.

Pri zadnji levitvi ličinka zapusti vodo. Na opori ostane prazen ovoj, iz katerega se je izvila krilata žival. Sveže preobražen osebek, kakršnega navaja hotunjski popis iz avgusta 2022, je drugačen podatek kot odrasli v oddaljenem lovskem preletu. Povezuje opazovanje s prehodom med vodnim in zračnim življenjem, ne da bi iz njega sklepali o celotni populaciji.

Viri: Wikipedia: Southern hawker, različica 1378932502 · Bedjanič (2022): Favna kačjih pastirjev okolice Hotunj pri Ponikvi · Kalkman (1993): Herkenning van de larven van Aeshna cyanea · Goretti in sodelavci (2001): Larval development of Aeshna cyanea in Central Italy

Jajčeca tudi zunaj neposrednega roba vode

De Knijf in Tailly sta v belgijskem prispevku opisala tri nenavadna mesta odlaganja. Avgusta 2003 je samica pri vrtnem ribniku v Waregemu uporabljala suh mah na obrobni deski, nato pa še odmrli les in skorjo bezgove veje več kot štiri metre od vode. Septembra 2004 sta drugje zabeležila odlagalne gibe v mahu nad gladino majhnega, pretežno zasenčenega ribnika.

Še drugačno je bilo opazovanje iz julija 1999: samica je odlagala na soncu izpostavljene kamne nasipa ob tedaj izpraznjenem ribniku. Avtorja sta izbor povezala z možnostjo drugačnega vodostaja ob kasnejšem izleganju. Opaženo odlaganje pa samo ne potrjuje uspešnega razvoja na vsakem od teh nenavadnih mest. Za opazovalca primeri pokažejo predvsem, da samice ne iščemo izključno neposredno na gladini.

Viri: De Knijf in Tailly (2004/2005): Ei-afleg bij de Blauwe glazenmaker: enkele merkwaardige observaties

Ličinka ni omejena na drobne žuželke

Ličinke zelenomodre deve lovijo vodne nevretenčarje, pa tudi manjše ličinke dvoživk in druge dosegljive živali. Plen zaznavajo zlasti z vidom. Glede na okoliščine lahko prežijo ali se dejavneje premikajo. V zaraščeni vodi so zato hkrati del plenilske združbe in možna nevarnost za druga majhna bitja, ki uporabljajo isti prostor.

Gvoždík in Smolinský sta v raziskavi iz leta 2015 kot plen uporabila ličinke planinskega pupka. Pred srečanjem s plenilcem sta izmerila njihovo velikost in plavalno hitrost, nato pa spremljala preživele v kratkih poskusih. Zelenomodra deva je v tej raziskavi nastopala kot dejanski prosto gibajoči se plenilec, ne zgolj kot vonjalni dražljaj za pupke.

Primerjava s kontrolnimi skupinami brez plenilca je pokazala predvsem večjo ranljivost manjših ličink pupkov. Hitrost plavanja in njen odziv na temperaturo nista pojasnila izida tako jasno, kot bi lahko pričakovali. Rezultat se nanaša na konkretno razvojno stopnjo plena in zasnovo poskusa. Ne pomeni, da vsaka velika žival pobegne ali da se plen med napadom sploh ne poskuša umakniti.

Pomembno vlogo je imelo vodno rastlinje kot opora plenilcu. V poskusnih akvarijih je bila dodana rastlinska vejica, ki je omejila razlike v zapletenosti okolja med ponovitvami. V naravni mlaki je takšnih zavetij in poti veliko več. Raziskava zato dobro pokaže povezavo velikosti plena z ranljivostjo, ne podaja pa odstotka uplenjenih pupkov za poljuben vrtni ribnik.

Raziskava je vključila trideset parov poskusov in kontrol, skupaj s šeststo ličinkami pupkov. Po štiriindvajsetih urah je bila smrtnost v skupinah s plenilcem od nič do polovice osebkov, v kontrolah pa poginov ni bilo. Različni izidi posameznih ponovitev pokažejo, da navzočnost ene ličinke deve še ne določi povsem enakega izida vsakega srečanja.

Viri: Gvoždík, Černická in Van Damme (2013): Predator-Prey Interactions Shape Thermal Patch Use in a Newt Larvae-Dragonfly Nymph Model · Gvoždík in Smolinský (2015): Body size, swimming speed, or thermal sensitivity? Predator-imposed selection on amphibian larvae

Plenilec spremeni tudi izbiro prostora svojega plena

Druga raziskava Gvoždíka in sodelavcev iz leta 2013 je povezala plenjenje s temperaturo. Ličinke pupkov so lahko izbirale med toplejšim in hladnejšim delom vode. V nekaterih poskusih so bile same, v drugih pa jim je družbo delala sita ali lačna ličinka zelenomodre deve. Poskuse so izvedli v akvarijih in v zunanjih posodah z bolj spremenljivimi razmerami.

Ko je bil prisoten plenilec, so ličinke pupkov preživele manj časa v toplejšem delu. Ni šlo samo za prostor, kjer jih je ličinka deve pravkar lovila: že prisotnost prostega plenilca je spremenila njihovo razporeditev. Toplota, ki je ugodna za razvoj in dejavnost, je torej lahko povezana tudi z drugačnim tveganjem pri hranjenju ali premikanju.

Zelenomodra deva se ni odzvala enako kot njen plen. Lačne in site ličinke niso dosledno drugače razporejale časa v toplem delu, niti niso preprosto sledile razporeditvi pupkov, kot je napovedoval preizkušeni model. V zunanjih poskusih so lačne ličinke sicer uplenile več pupkov. Vpliv lakote na uspeh lova in vpliv lakote na izbiro temperaturnega prostora tako nista ista stvar.

Viri: Gvoždík, Černická in Van Damme (2013): Predator-Prey Interactions Shape Thermal Patch Use in a Newt Larvae-Dragonfly Nymph Model

Kaj ličinki pomenijo znaki poškodovanega osebka

Tóth in sodelavci so v raziskavi, objavljeni leta 2026, preučevali ličinke iz madžarske mlake. Primerjali so kemijske znake poškodovanih osebkov iste vrste z možnostjo opazovanja sosednje ličinke. Odzivi niso bili preprosto posnemanje soseda: pri delu ličink so kemijski znaki zmanjšali gibanje, pri sosednjih pa je bil odziv odvisen tudi od vidnega stika.

Ko so se kemijski znaki lahko širili brez vidnega stika, so se sosednje ličinke premikale več; ob dodatnem vidnem stiku takšnega povečanja ni bilo. Raziskava podpira povezovanje različnih čutnih informacij, ne samodejnega širjenja enakega alarma med vsemi osebki. Avtorji opozarjajo na eno preučeno populacijo in na neznane predhodne izkušnje ličink.

Viri: Tóth in sodelavci (2026): Visual Cues Can Alter the Behavioural Responses of Dragonfly Larvae to Chemical Alarm Cues

Odraslo lovko opazujmo skupaj z razvojnim prostorom

Pri vodi se splača najprej opazovati način leta. Patruljiranje ob robu, preganjanje drugega samca in prestrezanje žuželk so različni prizori. Ko se deva usede, lahko pregledamo široki progi na oprsju ter mozaik zelenih in modrih znamenj. Barva kril je pri tej vrsti precej manj vpadljiva od vzorca na telesu; prosojna krila se tako razlikujejo od temnih kril bleščavcev.

Razpadajoči les in stara vegetacija ob mlaki lahko služita odlaganju jajčec, podvodno rastlinje pa ličinkam ponuja prostor za lov in oporo. Življenjski krog najbolje razumemo kot povezavo teh struktur. Odstranjen les ali močno poenostavljeno obrežje nista samo estetska sprememba, če sta bila del prostora, ki ga žival uporablja za razmnoževanje in razvoj.

Viri: Wikipedia: Southern hawker, različica 1378932502 · Gvoždík, Černická in Van Damme (2013): Predator-Prey Interactions Shape Thermal Patch Use in a Newt Larvae-Dragonfly Nymph Model · Gvoždík in Smolinský (2015): Body size, swimming speed, or thermal sensitivity? Predator-imposed selection on amphibian larvae