Rjavi uhati netopir (Plecotus auritus): videz, življenje in slovenska najdba

Videz in mere

Rjavi uhati netopir ima svetlo rjavkasto siv kožuh na hrbtu in glavi. Spodnja stran je svetlosiva, ponekod z rumenkastim odtenkom. Osnova dlake je temno sivorjava. Ob strani vratu je pri prehodu med hrbtno in trebušno obarvanostjo pogosto svetlejša rumenkasto rjava lisa. Ustnice so svetle, mesnate barve, predel okoli nosu in oči pa svetlorjav. Uhlji in letalna mrena so sivorjavi. Takšno kombinacijo barv navaja morfološki list nemškega Zveznega urada za varstvo narave BfN.

Dolžina glave in trupa je po istem listu od 42 do 53 milimetrov, dolžina podlakti od 37 do 42 milimetrov. Razpon kril je od 240 do 285 milimetrov, masa pa od 4,6 do 11,3 grama. Krila so široka, mrena med roko in telesom pa se pripenja pri korenu prstov na nogi. Nosni hrbet je kratek in razmeroma širok, z žleznimi blazinicami. Palec meri več kot šest milimetrov, njegov krempelj pa od 2,5 do treh milimetrov.

Najizrazitejši del glave sta zelo dolga uhlja. Med počivanjem ju lahko zaviha ob strani nazaj, tako da spominjata na majhna ukrivljena rogova. Blizu baze uhlja je na robu gumbast izrastek. Dolga uhlja uporablja pri zaznavanju zvokov plena. BfN vrsto opisuje tudi kot spretnega letalca, ki lahko dobro manevrira v tesnem prostoru. To je pomembno pri iskanju hrane med vejami in v bližini listja, kjer plen ni omejen na odprti zračni prostor.

Morfološki list pri samcu opisuje še ozek penis, ki se proti konici zožuje.

Viri: BfN: Braunes Langohr – Plecotus auritus, biologija in življenjski prostor · BfN: Plecotus auritus – Merkmale

Razlikovanje od podobnih netopirjev

Zamenjava je mogoča predvsem s sivim uhatim netopirjem, Plecotus austriacus. Pri njem je osnova dlake temno skrilastosiva, hrbtna stran pa deluje bolj siva. Gobček sivega uhatega netopirja je daljši in večinoma temnosiv. Nosni hrbet je daljši in bolj raven ter nima žleznih blazinic, opisanih pri rjavem uhatem netopirju. Njegova palec in krempelj sta krajša. Morfološki list zato razlikovanje opira na več telesnih značilnosti hkrati, ne samo na splošni vtis rjave ali sive barve.

Bechsteinov netopir ima krajša uhlja, ki sta spredaj pri bazi očitno ločena. Pri akustičnem določanju ostaja druga omejitev: BfN v morfološkem listu opozarja, da klicev rjavega in sivega uhatega netopirja s tam navedenimi značilnostmi ni mogoče razločiti. List navaja ultrazvočne glasove pri 25–35 kilohertzih in značilen vrh zvočnega nivoja pri 55 kilohertzih. Sama zvočna zaznava brez drugih dokazov torej ne loči teh dveh vrst.

Viri: BfN: Plecotus auritus – Merkmale

Dokumentirana najdba v Sloveniji

Primož Presetnik je v poročilu o skupini za netopirje na raziskovalnem taboru leta 2011 rjavega uhatega netopirja izrecno uvrstil med vrste, ulovljene z mrežami ob Muri in njenem pritoku. Poročilo ga skupaj z Brandtovim netopirjem izpostavi med vrstami, ki so navadno močno povezane z gozdnimi habitati. To je neposreden slovenski terenski podatek. Obravnavano območje tabora je zajemalo Slovenske gorice in Dravsko polje, skupina pa je obiskala tudi Prekmurje in Haloze.

Pri mreženju ob vodi so raziskovalci našli sedem različnih vrst. Radiotelemetričnega iskanja njihovih zatočišč niso izvedli zaradi pomanjkanja časa in težavne prehodnosti grmovja. Poročilo za rjavega uhatega netopirja v tem odlomku ne poda števila osebkov ali imena najdišča ob pritoku. V skupnem seznamu dvanajstih ugotovljenih vrst sta ločeno navedena rjavi in sivi uhati netopir. Devet najdenih kotišč, omenjenih na predhodni strani poročila, pripada sivemu uhatemu netopirju, ne rjavemu.

Viri: Primož Presetnik: Poročilo o delu skupine za netopirje, tabor 2011

Gozdovi, sadovnjaki in vrtovi

Po pregledu BfN je rjavi uhati netopir povezan z gozdovi, čeprav uporablja tudi stavbe. Živi v redkejših iglastih, mešanih, listnatih in obrečnih gozdovih. Posebej značilna je navezanost na sestoje z več razvitimi višinskimi plastmi. Različne plasti dreves in podrasti mu omogočajo lov ter uporabo drevesnih zatočišč. Nemški pregled kot izjemo navaja tudi borove monokulture, kadar v njih ostanejo posamezna stara drevesa z ustreznimi skrivališči.

V naseljih uporablja parke, vrtove, pokopališča in sadovnjake. Prehranjuje se tudi na travnikih, bogatih z žuželkami, ob skupinah grmovja, posameznih drevesih in živih mejah. BfN med lovnimi mesti našteva gozdne robove, jase ter grmovje ob železniških progah. Vrsta lahko lovi tako v gostem gozdu kot v odprtejšem sestoju. Lovno okolje se zato ne omejuje na eno vrsto gozda, temveč vključuje tudi manjše porasle dele kulturne krajine.

Viri: BfN: Braunes Langohr – Plecotus auritus, biologija in življenjski prostor

Lov in prehrana

Plen prestreza med letom ali ga pobira z vegetacije, predvsem listov in debel; uvodni opis BfN omenja tudi pobiranje s tal. Nekatere ujete živali odnese na posebna mesta, kjer jih poje. V prehrani prevladujejo nočni metulji, zlasti sovke, in dvokrilci. Poleg njih nemški pregled navaja še suhe južine, pajke in hrošče. Sestava hrane se med letom spreminja glede na to, katere žuželke so na voljo.

Na poti od zatočišča do lovišča uporablja žive meje, drevesne vrste in skupine drevja kot orientacijske linije. V času vzreje mladičev BfN navaja pretežno bližnja lovišča, oddaljena približno od 500 do 1.500 metrov od kotišča. Jeseni uporablja tudi bolj oddaljene predele. V pregledu je omenjena dokumentirana razdalja 3,3 kilometra med zatočiščem in loviščem. Te razdalje opisujejo povzete raziskave; niso izmerjene razdalje osebkov iz slovenskega tabora leta 2011.

Viri: BfN: Braunes Langohr – Plecotus auritus, biologija in življenjski prostor

Poletna zatočišča in kotišča

Poletna kotišča so pogosto v drevesnih duplih ter v ptičjih in netopirskih duplaricah. Redkeje jih najdemo v drevesnih razpokah ali za odstopajočim lubjem. Uporablja tudi stavbe, posebno podstrešja cerkva in skednjev blizu gozdov. Tam se skriva za tramovi, v njihovih vdolbinah in odprtinah lesenih spojev, med strešniki ali za lesenimi oblogami. Le redko prosto visi na steni ali stropu. V naseljih lahko začasna ali posamična skrivališča najde tudi za polkni, oblogami in v votlih gradnikih.

V kotiščih se po BfN navadno združi od deset do petdeset samic, izjemoma do sto. Samice so tesno sorodstveno povezane. Pregled povzema tudi najdbe samcev v kotiščih med vzrejo mladičev, pri katerih je njihov delež dosegal do trideset odstotkov. Velike skupine se lahko razdelijo v manjše podskupine. Zatočišča redno menjavajo, po povzeti raziskavi na vsakih en do štiri dni, razdalja med posameznimi uporabljenimi zatočišči pa lahko doseže sedemsto metrov.

Med dodatnimi stavbnimi skrivališči BfN izrecno našteva tudi škatle za žaluzije in prostor za skrilastimi oblogami. Za vrsto navaja izrazito zvestobo zatočiščem. Votli zidaki, škatle za žaluzije in zunanje obloge so v opisu naselij navedeni predvsem kot prehodna ali posamična zatočišča.

Viri: BfN: Braunes Langohr – Plecotus auritus, biologija in življenjski prostor

Razmnoževanje in odraščanje

Koledar BfN opisuje samice, ki kotišča naselijo od aprila. Mladiči se rojevajo od sredine junija; samica praviloma skoti enega. Ob koncu četrtega tedna po rojstvu so mladiči že sposobni letenja. Po vzreji se kotišča od sredine do konca avgusta razpustijo. Samci po pregledu poletje preživljajo posamično, čeprav isti vir dokumentira tudi njihovo prisotnost v nekaterih kotiščih. Gre za nemški pregled življenjskega cikla, ne za neposredno določen koledar slovenskega vzorca.

V paritvenih zatočiščih se samci in samice znova združijo. BfN povzema skupine do trideset osebkov, med njimi primer z dvajsetimi samicami in desetimi samci. Parjenje poteka večinoma jeseni, opaženo pa je bilo tudi v prezimovališčih in spomladi. Najvišja dokumentirana starost, navedena v pregledu, je trideset let. To je zabeležen skrajni primer dolgoživosti, ne povprečna življenjska doba celotne populacije.

Viri: BfN: Braunes Langohr – Plecotus auritus, biologija in življenjski prostor

Prezimišča in sezonski premiki

Dokumentirana prezimovališča vključujejo kleti, bunkerje, rove in jame. Netopirji tam visijo ali se skrijejo v razpoke, večinoma posamično. Manj pogosto so združeni v skupinice od enega do štirih osebkov, v globokih in ozkih razpokah pa so bili izjemoma najdeni tudi skupaj do deset. Med zimo lahko menjajo zatočišče in mesto visenja. Po nemškem koledarju je zimsko spanje razmeroma kratko, od konca novembra do začetka marca.

Med poletnimi in zimskimi zatočišči navadno opravlja kratke premike, dolge od enega do deset kilometrov. BfN navaja največjo ugotovljeno razdaljo devetdeset kilometrov. Vrsta dobro prenaša mraz, zato pregled dopušča tudi prezimovanje v pred zmrzaljo zaščitenih drevesnih duplih, vendar ob tem poudari, da je takih najdb malo. Spomladi in jeseni uporablja raznovrstna prehodna zatočišča v drevesih ter na stavbah in v njih.

Viri: BfN: Braunes Langohr – Plecotus auritus, biologija in življenjski prostor

Kako raziskovalci obravnavajo skupine

BfN za poletno lokalno populacijo šteje kotišče oziroma celoten splet zatočišč, ki jih uporablja ista skupina. Ko se samice razdelijo na podskupine, lahko hkrati zasedajo več skrivališč. Raziskovalno zato niso pomembni samo osebki v enem duplu, temveč vsi člani takega spleta. Zaradi skritega načina življenja in menjavanja zatočišč pregled ugotavlja, da velikost skupine praviloma zahteva strokovno terensko raziskavo.

Pozimi se lahko v istem prezimovališču zberejo netopirji iz različnih poletnih skupin. Zimska skupina zato ne ustreza nujno poletnemu kotišču. Ker lahko menjajo tudi prezimovališča, BfN pri razmejevanju upošteva posamezno zimsko zatočišče ali skupino tesno povezanih zatočišč. Tudi poletne skupine samcev in poznejše paritvene skupine obravnava ločeno. Pri njih je razmejitev težja, saj je poznavanje njihovih zatočišč pomanjkljivo.

Viri: BfN: Braunes Langohr – Plecotus auritus, biologija in življenjski prostor

Izguba skrivališč in hrane

Med glavnimi nevarnostmi BfN navaja posek dreves z dupli in uničenje zatočišč v stavbah. Odstranjevanje starega ali stoječega odmrlega lesa, dreves z razpokami ter drugih poškodovanih dreves zmanjšuje razpoložljiva skrivališča. Prenova podstrešij, zapiranje dostopnih odprtin in obdelava lesa s škodljivimi zaščitnimi sredstvi lahko prizadenejo stavbna zatočišča. Motenje v rovih, jamah in kleteh predstavlja posebno nevarnost v času prezimovanja.

Drugi del tveganj je povezan s hrano in povezavami med lovišči. Odstranjevanje živih mej, robov, posameznih dreves in sadovnjakov zmanjšuje žuželčje bogate površine ter orientacijske povezave. Pretvarjanje listnatih mešanih gozdov v smrekove sestoje, pogostejša košnja in sprememba travnikov v njive lahko zmanjšajo dostopnost plena. BfN opozarja tudi na insekticide, ki zmanjšujejo hrano in lahko povzročijo zastrupitev netopirjev. Nizko letenje predstavlja tveganje za trke ob prometnicah.

Viri: BfN: Braunes Langohr – Plecotus auritus, biologija in življenjski prostor

Ukrepi v gozdu in kulturni krajini

Nemška priporočila za gozdove poudarjajo ohranitev znanih zatočiščnih dreves in mreže prihodnjih dreves z dupli. Pomembna so tudi drevesa z razpokami in odstopajočim lubjem. BfN priporoča več listnatih in mešanih sestojev, stoječega odmrlega lesa ter bogato razvito podrast. Ohranitev raznolikih notranjih in zunanjih gozdnih robov podpira lovna območja. V bližini znanih kotišč priporoča gospodarjenje, ki ohranja večplastne gozdove z naravnimi dupli.

V kmetijski krajini pregled predlaga majhne parcele, cvetoče robove, neobdelane površine, žive meje in skupine drevja. Med posebej omenjenimi lovišči so visokodebelni sadovnjaki in vrstno bogati travniki. Nemška priporočila obravnavajo njihovo ohranitev v štirikilometrskem pasu okoli kotišč ter največ dve košnji brez insekticidov, herbicidov in gnojil. Te prostorske in upravljavske usmeritve so pripisane BfN; niso opis današnje ureditve ob slovenski najdbi.

Pri stavbah priporočila vključujejo ohranitev dostopa do podstrešnih zatočišč in nadomestnih mest za visenje ob izgubi obstoječih struktur. Za prezimovališča poudarjajo varovanje kleti, bunkerjev in rovov, zatemnitev ter zaščito pred motenjem. Med nevarnostmi navajajo tudi osvetljevanje izletnih odprtin in svetila v zimskih zatočiščih. V povezovalni krajini je predlagana ohranitev oziroma ponovna zasaditev živih mej, drevesnih robov in sadovnjakov med gozdnimi območji.

Za prenove stavb BfN priporoča uporabo netopirjem prijaznih sredstev za zaščito lesa. Med strokovnimi ukrepi posebej navaja skrb za obstoječa zatočišča ter obveščanje prebivalcev s pomočjo strokovnjakov za netopirje. Kot možnost dodatnih prezimovališč obravnava tudi ureditev primernih stavb v bližini poletnih zatočišč.

Viri: BfN: Braunes Langohr – Plecotus auritus, biologija in življenjski prostor

Podrobnejše usmeritve za povezana zatočišča

V gozdu BfN predlaga tudi daljše obhodnje, izločitev starih sestojev iz redne rabe in gozdne površine, prepuščene naravnemu razvoju. Med predstavljenimi usmeritvami je ohranitev najmanj petih odstotkov gozdne površine brez gospodarske uporabe. Pri znanih drevesnih kotiščih posebej obravnava petstometrsko okolico skupine. Poleg današnjih dreves z dupli poudarja mlajša drevesa, ki bodo lahko takšna zatočišča razvila v prihodnosti. Tudi tanjše drevje in razcepljena debla zato obravnava kot potencialni vir novih skrivališč.

Za linearne krajinske povezave nemška priporočila navajajo najmanj dvajsetmetrski odmik od prometnic. Podzemna zimovališča je mogoče varovati z ustreznimi zaporami za preprečevanje nedovoljenega vstopanja in s strokovnim spremljanjem zatočišč. Pri kleteh, bunkerjih in vodnih zbiralnikih BfN kot možnost izboljšave navaja dodatna mesta za visenje ter zatemnitev. Ob urejanju kolesarskih poti v železniških predorih predlaga uporabo samo takrat, ko je dokazano, da predor ni netopirsko poletno, zimsko ali paritveno zatočišče.

Med nevarnostmi za zimska skrivališča pregled posebej našteva preureditev, zasutje in porušitev nekdanjih zaklonišč, kleti in rovov. V naseljih med izgubljenimi lovišči omenja stare hišne vrtove in vaške sadovnjake, kadar jih nadomestijo nove stavbe. Odstranjevanje parkovnega in drevorednega drevja ter živih mej pri vzdrževanju površin lahko hkrati odstrani lovna mesta in orientacijske linije. Osvetljevanje izletnih odprtin zgodovinskih stavb pa je navedeno kot poseg v samo zatočišče. To so razločeni mehanizmi ogrožanja v nemškem pregledu, ne popis izvedenih posegov na slovenskem taborskem območju.

Viri: BfN: Braunes Langohr – Plecotus auritus, biologija in življenjski prostor