Usnjebradi uhati netopir: dolgi uhlji in lov na gorskih traviščih

Uhlji, ki so skoraj tako dolgi kot telo

Glava s trupom meri približno od šestinštirideset do petinpetdeset milimetrov. Uhlji so dolgi okoli štiriintrideset do osemintrideset milimetrov, zato zavzamejo velik del njegove silhuete. Odrasla žival običajno tehta približno od šest do deset gramov, razpon kril pa meri okoli štiriindvajset do trideset centimetrov. Podobno kot pri drugih uhatcih je videz velikih ušes opaznejši od same velikosti telesa.

Kožuh je gost in razmeroma dolg. Hrbet je navadno svetlo sivkast, spodnja stran pa belkasta, včasih z rumenkastim nadihom ob vratu in ramenih. Posamezna dlaka ima temnejšo osnovo in svetlejši vršiček. Obraz je temnejši, oči so črne, uhlji pa svetlo rjavkasti. Letalna opna je svetlo rjava in ni poraščena z gostim kožuhom, kakršen pokriva trup.

V mirovanju lahko velika uhlja zvije in upogne ob stran, med letom in eholokacijo pa sta iztegnjena naprej. Njuna silhueta se zato spreminja s položajem živali. Mirujoč uhatec ne kaže vedno enako očitnih dolgih uhljev kakor žival, fotografirana med dejavnostjo.

Najznačilnejši znak je trikotna kožna blazinica pod spodnjo ustnico, s konico proti bradi. Oblika in izrazitost se med osebki spreminjata. Zlasti pri bližnjih vrstah zato ena sama barvna podrobnost ne zadošča za zanesljivo določitev. Usnjebradi uhati netopir je zelo podoben rjavemu in sivemu uhatemu netopirju, deloma pa tudi drugim sorodnim uhatcem na širšem območju razširjenosti.

Viri: Plecotus macrobullaris – francoska Wikipedija, različica 239433885 · Alberdi in Aizpurua (2018): Plecotus macrobullaris (Chiroptera: Vespertilionidae)

Zakaj so uhatci zahtevni za določanje

Rjavi uhati netopir Plecotus auritus in sivi uhati netopir Plecotus austriacus sta najpomembnejša bližnja primerjalna taksona. Razlikujejo se v kombinaciji telesnih mer, videzu obraza in drugih strokovno preverjanih znakov. Barva kožuha je spremenljiva, zato izraz sivi netopir sam po sebi ni vrstna določitev. Tudi fotografija brez dovolj razločnih podrobnosti glave lahko pokaže le uhatega netopirja.

Dolgo so vrsto obravnavali drugače kakor danes. Ime macrobullaris je bilo leta 1965 uvedeno za kavkaško podvrsto rjavega uhatega netopirja. Na začetku tega stoletja so evropske osebke opisali tudi pod imenoma Plecotus alpinus in Plecotus microdontus. Primerjava je pokazala, da ta imena pripadajo isti vrsti, prednost pa ima starejše ime Plecotus macrobullaris. Zgodovinska imena zato ne pomenijo treh dodatnih vrst v Sloveniji.

Viri: Plecotus macrobullaris – francoska Wikipedija, različica 239433885

Gorska vrsta, ki ni omejena na najvišje vrhove

Usnjebradi uhati netopir poseljuje gorovja od Pirenejev in Alp prek dinarskega sveta do gorstev zahodne Azije. Pri razporeditvi so pomembna strma, razčlenjena območja. V nekaterih gorstvih ga najdemo predvsem visoko, drugod pa sega precej nižje. Skupni razpon vrste je približno od morske gladine do dva tisoč osemsto metrov, kar ni isto kot višinski razpon v vsakem posameznem gorstvu.

V Pirenejih so številni podatki povezani z območji nad gozdno mejo, skalnimi pobočji in travišči. V Alpah pa so dobro znana tudi zatočišča v stavbah na nižjih nadmorskih višinah. Njegove povezanosti z gorami zato ne pojasni samo hladno podnebje: skalne razpoke, razgibanost terena in odprta lovišča so prav tako del prostora, ki ga uporablja.

Razdalja med zatočiščem in loviščem je pogosto manjša od štirih kilometrov. V posamezni noči pa so v Pirenejih zabeležili tudi premik sedmih kilometrov, na Korziki devetih. Lovski prostor zato lahko povezuje več pobočij in različnih delov pokrajine. Razdalja sama tudi ne zajame celotnega napora v gorah, saj premikanje poteka med različnimi nadmorskimi višinami.

Pri dnevnem zatočišču in nočnem lovišču gre za različni nalogi prostora. Podstrešje ali skalna špranja daje zavetje, trava in druga vegetacija v okolici pa podpirata žuželke, na katere je vezana prehrana. Sam podatek, da se netopir zadržuje v stavbi, tako ne pove, da v njej tudi lovi. Pri tej vrsti so povezave med zavetjem in odprto pokrajino posebej izrazite.

Viri: Plecotus macrobullaris – francoska Wikipedija, različica 239433885 · Alberdi, Garin, Aizpurua in Aihartza (2012): The Foraging Ecology of the Mountain Long-Eared Bat Plecotus macrobullaris Revealed with DNA Mini-Barcodes

Podstrešja, skalne razpoke in melišča

Znana zatočišča obsegajo podstrešja cerkva in drugih stavb, skalne razpoke ter prazne prostore v meliščih. V naravnih skalnih zatočiščih so osebke izsledili tudi visoko nad gozdno mejo. Stavbe zato predstavljajo le en del njegovega nabora možnosti. Način rabe zavetja se spreminja s spolom, razmnoževalnim stanjem in s ponudbo primernih prostorov v pokrajini.

Doječe samice so praviloma bolj zveste izbranemu zatočišču. Samci v raziskovanih pirenejskih razmerah pogosto menjajo skrivališče, nekateri skoraj vsak dan. Tudi zavetje v melišču je bilo manj stalno kot zavetje v stavbi. Takšno menjavanje omogoča, da ena žival uporablja več drobnih prostorov; posamezno prazno skrivališče zato ni nujno dokaz, da je netopir zapustil celotno območje.

V stavbah navadno tvori skupine lastne vrste, ponekod pa si prostor deli tudi z drugimi uhatimi netopirji. Skupno podstrešje torej ne pomeni vedno ene same vrste. Podobno je pri jamah, kjer so ga našli skupaj z drugimi rodovi netopirjev. Vrsta zatočišča in vrstna sestava skupine sta dva ločena podatka, ki ju strokovni popisi obravnavajo posebej.

Viri: Plecotus macrobullaris – francoska Wikipedija, različica 239433885

Nočni metulji so osrednji plen

Prehrana je močno povezana z nočnimi metulji. V pirenejski raziskavi Alberdija in sodelavcev so ti sestavljali skoraj vse prepoznane zapise plena v analiziranih iztrebkih. Med ugotovljenimi vrstami so prevladovale sovke, med drugim Agrotis clavis in Apamea maillardi. Raziskava je zajela poletji 2009 in 2010, zato njenega odstotka ne moremo razumeti kot nespremenljivo celoletno sestavo prehrane po vsej Evropi.

V prehrani so tudi širše razširjeni metulji, kot sta Autographa gamma in Apamea monoglypha. Posamezna vrsta metulja zato sama po sebi še ne pove, na kateri višini je bil plen ujet. Bolj zgovorna je kombinacija več vrst, zlasti če vključuje metulje, tesno vezane na alpska in subalpska travišča. Ta kombinacija kaže, da netopir poleti res izkorišča žuželke visokogorskega prostora.

Prepoznani plen je v tej raziskavi večinoma pripadal odprtim habitatom. Številni metulji so bili povezani s travišči, tudi njihove gosenice pa uporabljajo rastline takšnih okolij. Med rastlinstvom, metulji in netopirjem tako poteka prehranska povezava prek različnih razvojnih stopenj žuželk. Odrasli netopir ulovi letečega metulja, njegov razvoj pa je odvisen tudi od rastlin, na katerih je živela gosenica.

V visokogorju je ponudba letečih žuželk sezonska. Nekatera možna lovišča v Pirenejih ostanejo zasnežena do junija, rast vegetacije in pojavljanje odraslih metuljev pa sta zamaknjena. Poletni lov na visoko ležečih traviščih zato izkorišča čas, ko je tam na voljo ustrezen plen. Takšna sezonskost povezuje prehrano netopirja z razvojem rastlin, žuželk in potekom taljenja snega.

Pri ugotavljanju prehrane so raziskovalci uporabili kratke prepoznavne odseke DNK iz ostankov plena v iztrebkih. S tem so lahko ugotovili tudi vrste, katerih drobni telesni ostanki niso več dobro prepoznavni. Takšna metoda osvetli prehrano brez opazovanja vsakega posameznega lova. Hkrati ne pomeni, da je vsak genetski zapis v iztrebku enak deležu mase zaužite hrane.

Viri: Alberdi, Garin, Aizpurua in Aihartza (2012): The Foraging Ecology of the Mountain Long-Eared Bat Plecotus macrobullaris Revealed with DNA Mini-Barcodes

Tihi klici pri lovu na žuželke s sluhom

Številni nočni metulji lahko zaznajo ultrazvočne klice netopirjev in se jim z begom izognejo. V pirenejskem vzorcu plena so bili prav takšni metulji zelo pogosti. Avtorji so zato predlagali, da usnjebradi uhati netopir med lovom v zraku uporablja šibke klice, ki mu pomagajo približati se plenu. To je razlaga lovske strategije, podprta z lastnostmi plena in poznanimi lastnostmi uhatcev.

Vrstni strokovni pregled opisuje zelo šibke eholokacijske pulze, ki hitro oslabijo z oddaljenostjo. Večina detektorjev jih težko zabeleži že z razdalje nekaj metrov. Poleg tega se glasovi različnih uhatcev prekrivajo. Zato odsotnost jasnega posnetka pri akustičnem popisu še ne pomeni odsotnosti vrste, posamezen posnetek uhatca pa ni vedno dovolj za določitev prav te vrste.

Dolžina klicev se spreminja z okoljem: blizu ovir so kratki, na odprtem pa so lahko daljši. Takšna prilagoditev omogoča uporabo zvoka v zelo različnih prostorskih razmerah. Vratolomno strmo pobočje, odprto travišče in bližina stavbe za netopirja niso enako zvočno okolje, četudi so si na zemljevidu zelo blizu.

Viri: Plecotus macrobullaris – francoska Wikipedija, različica 239433885 · Alberdi, Garin, Aizpurua in Aihartza (2012): The Foraging Ecology of the Mountain Long-Eared Bat Plecotus macrobullaris Revealed with DNA Mini-Barcodes · Alberdi in Aizpurua (2018): Plecotus macrobullaris (Chiroptera: Vespertilionidae)

Podobna prehrana ne pomeni povsem istega prostora

Usnjebradi in sivi uhati netopir lovita podoben tip plena, vendar se njuno pojavljanje v posameznih pokrajinah razlikuje. V Pirenejih usnjebradi uhatec uporablja višje odprte predele, sivi pa je pogostejši nižje. Drugod se območji obeh vrst tudi prekrivata. Podobnost v velikosti uhljev in prehrani tako ne pomeni, da sta vrsti prostorsko popolnoma izmenljivi ali da nikjer ne živita skupaj.

Viri: Plecotus macrobullaris – francoska Wikipedija, različica 239433885

Poletne porodniške skupine

Samice se v času razmnoževanja združujejo v manjše porodniške skupine. Pogosto gre za približno pet do petindvajset samic, ponekod pa so opisane tudi večje skupine z mladiči. Kotitve so navadno junija in julija. Mladiči ostajajo v zatočišču skupaj z odraslimi tudi pozneje poleti, v opisanih evropskih kolonijah do septembra.

Porodniška skupina ni nujno sestavljena samo iz samic, ki imajo tisto leto mladiča. V njej se lahko zadržujejo tudi samice brez potomca, občasno pa so zabeležili samca. Število opaženih odraslih živali zato ni enako številu mladičev. Za razumevanje razmnoževanja je pomembno tudi, v katerem delu poletja je bil opravljen popis.

O zimskih zatočiščih te vrste je podatkov precej manj kot o poletnih. Starejše najdbe prezimujočih uhatcev iz visokih jam so bile zabeležene še pred današnjim razlikovanjem vrst. Zato jih strokovni pregled obravnava kot možno sled prezimovanja usnjebradega uhatca, ne kot enako zanesljive vrstne določitve, kakršne dajejo sodobni poletni popisi.

Slovenski monitoring je poleti 2024 novo porodniško skupino ugotovil v okviru preverjanja razširjenosti med Cerkljanskim hribovjem, Bohinjem in Dražgošami. Takšna ugotovitev dopolnjuje poznavanje kotišč in kaže, da imajo tudi pregledi možnih zatočišč še vedno pomembno vlogo. Podatek je časovno določen; ne pove pa sam po sebi, koliko skupin v Sloveniji poznamo danes.

Viri: Plecotus macrobullaris – francoska Wikipedija, različica 239433885 · Alberdi in Aizpurua (2018): Plecotus macrobullaris (Chiroptera: Vespertilionidae) · Presetnik, Zamolo in Šalamun (2024): Monitoring populacij izbranih vrst netopirjev – zima 2023/2024 in poletje 2024