Sivi uhati netopir: prepoznava, slovenska kotišča in lov nočnih metuljev

Velika ušesa in siv kožuh

Sivi uhati netopir, Plecotus austriacus, je srednje velika vrsta z zelo velikimi ušesi. Morfološki list BfN navaja dolžino glave in trupa 41–58 mm, podlakti 35–44,5 mm ter razpon prhuti 255–292 mm. Masa je med petimi in trinajstimi grami. Ušesa so skoraj tako dolga kakor trup; med mirovanjem jih zloži nazaj in vstran, zato spominjajo na majhne ovnove rogove.

Hrbet in glava sta siva, trebušni kožuh pa svetlo siv ali bel. Svetlejša spodnja stran je ostro ločena od hrbtne; osnova dlak je povsod temno siva ali skoraj črna. Letalne opne in ušesa so temno sivi. Prhuti so zelo široke in tankokožne. Nosni hrbet je dolg in raven, brez izrazitih žleznih blazinic.

Palec je po istem listu krajši od šestih milimetrov, njegov krempelj pa meri manj kot dva milimetra. Spolni ud samca je proti koncu razširjen in široko kijast. Ultrazvočni klici so navedeni pri 23–28 kHz, vendar list izrecno opozarja, da po teh klicih ni mogoče razlikovati sivega od rjavega uhatega netopirja.

Viri: BfN: Plecotus austriacus, biologija in nemška priporočila · BfN: Plecotus austriacus, morfološki list

Kako se razlikuje od drugih uhatih vrst

Rjavi uhati netopir ima krajši in manj koničast gobček ter žlezne blazinice na nosnem hrbtu. Njegov palec in krempelj sta daljša kakor pri sivem uhatem netopirju. BfN pri primerjavi z usnjebradim uhatim netopirjem prav tako navaja daljši palec in krempelj, poleg tega pa daljša zadnja stopala pri tej sorodni vrsti.

Slovenska društvena predstavitev razlikuje rod Plecotus od velikouhega netopirja po velikih uhljih, ki sta pri uhatih vrstah ob osnovi povezana s kožno gubo. Za sivega uhatega netopirja navaja tudi ozko neporaščeno polje na spodnji ustnici, podobno banani. Takšno polje ima tudi rjavi uhati netopir, zato ni samostojen razlikovalni znak med obema vrstama.

Viri: BfN: Plecotus austriacus, morfološki list · Kotnik in Zidar, strokovni pregled Koselj: Sivi uhati netopir, SDPVN

Slovenska kotišča v datiranem raziskovalnem poročilu

Primož Presetnik v poročilu raziskovalnega tabora Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici 2011 neposredno navaja devet kotišč sivih uhatih netopirjev. Glavni območji tabora sta bili Slovenske gorice in Dravsko polje, raziskovalci pa so obiskali tudi Prekmurje in Haloze. V skupnem pregledu stavbnih in podzemnih zatočišč so pregledali šestnajst cerkva, štiri gradove oziroma dvorce, štiri druge stavbe, dva bunkerja in podzemni kamnolom. Obiskana mesta so bila večinoma na nadmorski višini od 140 do 360 metrov. Skupini sta že znana zatočišča uhatih netopirjev pregledovali tudi zaradi natančne določitve vrste; poročilo posebej omenja zamreženost precejšnjega števila cerkva.

Društveni opis po monitoringu iz leta 2011 vrsto označuje za pogosto v vzhodni in zelo redko v zahodni Sloveniji, kjer je pogostejši usnjebradi uhati netopir. Navaja tudi porodniška zatočišča na toplih podstrešjih v vzhodni Sloveniji.

Društvena predstavitev po Horáčku in sodelavcih iz leta 2004 navaja pričakovano življenjsko dobo od petih do devetih let ter najdaljšo znano starost petindvajset let.

Viri: Kotnik in Zidar, strokovni pregled Koselj: Sivi uhati netopir, SDPVN · Presetnik 2011: Poročilo o delu skupine za netopirje, raziskovalni tabor Sveti Jurij ob Ščavnici, fizična 61–62

Mozaična kulturna krajina in topla lovišča

V srednjeevropskem opisu BfN je sivi uhati netopir značilen prebivalec vasi in kulturne krajine. Najdemo ga predvsem v ravninah in gričevju s suhimi, toplimi kmetijskimi okolji. Med lovišči so travniki, pašniki, opuščene površine, hišni vrtovi, sadovnjaki, robovi lesnatega rastja in gozdovi. Ponekod daje prednost listnatim gozdovom.

BfN povzema tudi telemetrijsko opažanje iz leta 2010, po katerem so živali v celotnem dejavnem obdobju uporabljale suhe iglaste gozdove. Lovile so v bolj odprtih delih borovih in smrekovih sestojev ter na gozdnih presekah.

Pomembne so tople, pred vetrom zaščitene površine z veliko žuželkami. Žive meje, drevesni pasovi in preseke so v nemškem pregledu navedeni kot usmerjevalni elementi med lovom. V samih stavbah in skednjih lovi le redko, čeprav v njih pogosto prebiva.

Viri: BfN: Plecotus austriacus, biologija in nemška priporočila

Porodniške skupine na podstrešjih

BfN vrsto opisuje kot zelo zvesto svojemu prostoru. Poletna zatočišča so v srednjeevropskem pregledu skoraj vedno v stavbah ali na njih; porodniška zatočišča BfN opisuje izključno tako. Pogosta so prostorna podstrešja, kjer netopirji prosto visijo. Uporabljajo tudi zidne votline, redkeje špranje za stenskimi oblogami. Porodniška skupina navadno šteje deset do trideset samic, v posameznih primerih pa tudi do sto osemdeset.

V vročini so lahko živali razporejene v več manjših skupin po istem zavetju. Med porodniškimi prostori so znane predvsem menjave na majhne razdalje. Če kolonija uporablja več bivališč, BfN njihovo celoto obravnava kot mrežo zatočišč ene porodniške skupine.

Samci poletje preživljajo posamezno. Njihova zavetja so bolj raznolika: raztezne rege mostov, jame in rudniški rovi, posamezno pa tudi ptičje in netopirske gnezdilnice. V poznem poletju se lahko samci in samice zbirajo v paritvenih zatočiščih, ki so raztresena po širšem prostoru.

Viri: BfN: Plecotus austriacus, biologija in nemška priporočila

Počasno pobiranje plena in hitrejši let

Sivi uhati netopir uporablja dve lovski strategiji. Na majhnih površinah leti počasi tik nad rastjem, v odprtem zračnem prostoru ob živih mejah ali drevesnih vrstah pa tudi hitro. Lov letečega plena lahko združuje s pregledovanjem rastja in pobiranjem sedečih žuželk. Običajno lovi na višini dveh do petih metrov, celotni navedeni razpon pa sega od tik nad tlemi do več kot desetih metrov.

V primerjavi z rjavim uhatim netopirjem ima v prehrani več letečih žuželk in več nočnih metuljev. Nemški pregled za metulje navaja sedemdeset do sto odstotkov plena; med njimi prevladujejo sovke. Metulje lovi tudi ob cestnih svetilkah. Ob množičnem pojavu se hrani z listorožci do velikosti majskega hrošča, jeseni pa tudi z dvokrilci, na primer košeninarji.

Večji plen pogosto odnese na poseben prostor za visenje in ga tam poje. Nekatera lovišča so več kot sedem kilometrov oddaljena od zavetja. Bližnja območja, oddaljena manj kot približno 1,4 km, lahko obišče večkrat v eni noči.

Viri: BfN: Plecotus austriacus, biologija in nemška priporočila

Rojstva, parjenje in letni premiki

Nemški koledar BfN postavlja odhod iz zimskih zatočišč v marec. Samice se v porodniških prostorih zbirajo od maja do septembra. Rojstva so sredi ali ob koncu junija, najpozneje julija. Samica skoti enega mladiča; pregled pravi, da dvojčkov v Nemčiji pri tej vrsti dotlej niso ugotovili. Med vzrejo mladičev sta spola prostorsko ločena.

Pozno poleti porodniške skupine razpadejo, parjenje pa je navedeno od septembra. Znana so tudi spomladanska parjenja med februarjem in aprilom, vendar jih opazujejo redkeje. Paritvena zavetja so na podstrešjih, v rovih, jamah in gnezdilnicah. Pri menjavi med poletnimi in zimskimi prostori so v Nemčiji zabeležili razdalje do osemnajst kilometrov.

Viri: BfN: Plecotus austriacus, biologija in nemška priporočila

Prezimovanje tudi na poletnih podstrešjih

Od oktobra živali zasedajo zimska zatočišča posamezno ali v majhnih skupinah. Prezimujejo v kleteh, zidnih špranjah, jamah, rovih, skalnih razpokah in cerkvah ali drugih stavbah. Redno so jih našli tudi v podstrešnih prostorih, ki jih uporabljajo poleti. BfN vrsto opisuje kot odporno proti mrazu in navaja, da lahko prenese temperaturo −7 °C. Ob prikazu zimskega mirovanja BfN opisuje zaščito dolgih ušes, skritih pod prhutmi.

Pregled pri zimskem mirovanju razlikuje menjavo mesta visenja od menjave celotnega zatočišča: živali lahko prestavijo položaj znotraj istega prostora. V ločenem poglavju o lokalni populaciji opozarja, da se v prezimovališčih lahko srečajo osebki iz različnih poletnih kolonij, zato zimska skupina ni nujno ista kot poletna. V nemškem pregledu navedena dokazana starost presega petnajst let.

Za zimsko prostorsko skupino BfN obravnava posamezno prezimovališče ali skupek tesno sosednjih zimskih prostorov, oddaljenih manj kot približno sto metrov. Poglavje o populaciji dopušča menjavo zimskih prostorov med leti in tudi znotraj zime, medtem ko posebni biološki opis poudarja opazovane premike mesta visenja v istem zatočišču.

Viri: BfN: Plecotus austriacus, biologija in nemška priporočila

Ultrazvok skozi usta ali nos

Posebnost uhatih netopirjev je možnost oddajanja ultrazvočnih valov skozi usta ali nos. BfN jo izrecno navaja tudi pri sivem uhatem netopirju. Morfološki list opozarja na prekrivanje klicev z rjavim uhatim netopirjem.

Viri: BfN: Plecotus austriacus, biologija in nemška priporočila · BfN: Plecotus austriacus, morfološki list

Izguba stavbnih prostorov in hrane

Zaradi tesne navezanosti na stavbe BfN med nevarnostmi izpostavlja neusklajene obnove, zapiranje vhodov in strupene zaščitne premaze v ostrešjih. Osvetlitev izletnih odprtin ali trajna svetloba v zimskih prostorih prav tako spreminjata razmere v zavetju. Obnova lahko prizadene prostore, ki jih vrsta uporablja v različnih delih leta.

V kmetijski krajini združevanje manjših parcel odstranjuje žive meje in cvetoče robove. Večkratna košnja bogatih travnikov, spreminjanje travinja v njive ter zmanjševanje opuščenih površin zmanjšujejo žuželčji plen. Podobno učinkuje izguba visokodebelnih sadovnjakov, tudi ob širjenju naselij na nekdanje vaške vrtove.

V gozdu pregled omenja spreminjanje z žuželkami bogatih listnatih mešanih sestojev v smrekove gozdove, sečnjo na lovskih območjih in odstranjevanje naravnih gozdnih robov. Insekticidi zmanjšujejo hrano, obenem pa se lahko strupene snovi prek plena kopičijo v netopirjih.

BfN ob nemškem rdečem seznamu po Meinig in sodelavcih iz leta 2020 sivega uhatega netopirja uvršča med vrste, ki jim v Nemčiji grozi izumrtje.

Viri: BfN: Plecotus austriacus, biologija in nemška priporočila

Ohranitev zatočišč in mozaičnih lovišč

Nemška priporočila BfN vključujejo ohranitev vhodov ob obnovi stavb, poletnih in zimskih prostorov v istem naselju ter starih kleti, obokov in ruševin kot možnih prezimovališč. Predlagajo zaščitne premaze, primerne za netopirje, in izogibanje osvetljevanju vhodov. Skrb za kolonije in obveščanje prebivalcev sta v pregledu povezana s strokovnjaki za netopirje.

V okolici porodniških zatočišč priporočila izpostavljajo visokodebelne sadovnjake in vrstno bogate travnike. Za pas petih kilometrov navajajo ekstenzivno rabo z največ dvema košnjama ter brez insekticidov, herbicidov in gnojenja.

Za nočne metulje so v pregledu posebej omenjene površine s trpotcem, kislicami in lakoto. Predlagane so tudi skupine dreves in grmov blizu naselij, ki dajejo gosenicam hrano, odraslim metuljem pa nektar ali medeno roso. Žive meje in lesnati robovi povezujejo lovišča z naselji. Med drugimi ukrepi so naravna oskrba vrtov, ohranitev starih dreves in drevoredov ter spreminjanje kratko košenih zelenic v naravne travnike.

Viri: BfN: Plecotus austriacus, biologija in nemška priporočila

Primerjava prehrane v južni Angliji

Razgour in sodelavci so v raziskavi, objavljeni leta 2011, primerjali sive in rjave uhate netopirje iz Devona, Somerseta ter otoka Wight. Vzorci sivih uhatih so bili zbrani med aprilom 2009 in oktobrom 2010. Molekularna analiza je zajela osemindvajset njihovih vzorcev ter štiriindvajset vzorcev rjavih uhatih. V prehrani sive vrste je zaznala devetdeset molekularnih skupin plena, pri rjavi pa oseminšestdeset.

Pri sivem uhatem netopirju so med molekularno zaznanimi skupinami prevladovali metulji in dvokrilci. Noctua pronuba je bila ugotovljena pri devetnajstih sivih in trinajstih rjavih uhatih, Autographa gamma pa pri enajstih sivih in dveh rjavih. Košeninar Tipula oleracea je bil zaznan pri osmih sivih ter enem rjavem uhatem netopirju.

Sivi uhati so poleti uživali večji delež metuljev kot spomladi. Pri plenu z ožjo vezanostjo na življenjsko okolje so pri sivih uhatih prevladovale vrste odprtih travnatih površin, pri rjavih pa gozdne vrste. Obema so bile skupne številne žuželke s širšo izbiro okolja. Avtorji zato predlagajo, da sobivanje omogoča predvsem razlika v uporabi lovskih okolij, čeprav se prehrana precej prekriva.

Viri: Razgour in sod. 2011: High-throughput sequencing offers insight into mechanisms of resource partitioning in cryptic bat species