Smrdokavra v Sloveniji: čop, prehrana, mladiči in sadovnjaki

Kako prepoznati smrdokavro

Odrasla smrdokavra je dolga približno 25–29 centimetrov, razpon peruti pa meri 44–48 centimetrov. Na glavi izstopa okrasto obarvana perjanica s črnimi konicami. Ko jo ptica razpre, nastane značilen pahljačast čop. Vendar čop ni ves čas pokončen. Pogosto je zložen nazaj, zato ga pri mirujoči ptici opazimo kot podaljšan obris glave. Dolg, tanek in navzdol ukrivljen kljun ostaja dober prepoznavni znak tudi takrat, ko perjanica ni razprta.

Glava, vrat in prsi so pretežno okrasti z rožnatim pridihom, peruti pa močno črno-belo progaste. Čez črn rep poteka širok bel pas. Kombinacija vzorca, kljuna in čopa je pri nas posebno značilna. Urbanatura opisuje samca in samico kot na videz enaka, zato razločevanja spolov ne gradimo na preprostem pravilu različnih barv. Za prepoznavanje vrste je zanesljivejša celotna postava kakor ena sama podrobnost na fotografiji.

Viri: Notranjski park — Smrdokavra · Urbanatura — Smrdokavra

Čop, let in glas upkača

Smrdokavra čop pogosto razpre po pristanku ali ob vznemirjenju. Tako se njena silhueta v nekaj trenutkih precej spremeni: ptica z zloženim čopom deluje bolj ozkoglava, z odprto perjanico pa izrazito širokoglava. Bela in črna polja peruti postanejo posebno opazna v letu. Urbanatura njen način letenja primerja z metuljastim gibanjem, pri katerem široko razprte peruti in rep poudarijo kontrastni vzorec. Čop in let zato dobro dopolnjujeta znake, ki jih vidimo pri ptici na tleh.

Oglašanje sestavljajo zamolkli ponavljajoči se zlogi, navadno zapisani kot up-up-up. Glas se lahko sliši precej daleč, čeprav ptice ne vidimo. Z njim so povezana ljudska imena upkač oziroma hupkač; med drugimi imeni je tudi vodeb. Notranjski park omenja zgodovinsko zanimanje ljudi za to nenavadno ptico. Za današnje opazovanje je bolj uporabno poznavanje njenega glasu: pogosto nas prav oglašanje opozori na smrdokavro v sadovnjaku ali na robu odprtega travišča.

Urbanatura pri letu opisuje še cvrčeč žvižg »crr-ii«. Ta se razlikuje od zamolklega »up-up-up«, po katerem ptico pogosto prepoznamo na pomladnem sprehodu.

Viri: Notranjski park — Smrdokavra · Urbanatura — Smrdokavra

Kakšno krajino potrebuje

Smrdokavra združuje dve potrebi, ki sta v tradicionalni kulturni krajini pogosto blizu skupaj. Za gnezdenje uporablja votline, zlasti dupla starih dreves, za prehranjevanje pa odprte površine z dostopnim talnim plenom. Visokodebelni travniški sadovnjak lahko ponuja oboje: staro sadno drevo ima duplo, pod njim in v okolici pa so travnate površine. Pomembni so tudi pašniki, mejice, kolovozi in posamezna drevesa. Takšen preplet omogoča prehajanje med gnezdom, prehranjevališči in mesti za oglašanje.

Notranjski park opisuje prednost toplih prisojnih leg ter površin z nizkim rastjem in zaplatami golih tal. DOPPS je na Goričkem opazoval gnezdenje predvsem v duplih jablan v visokodebelnih sadovnjakih. Raziskovalni članek iz leta 2015 dodatno povezuje uspešen lov z zgradbo talnega rastja. Za ptico ni odločilno samo, koliko žuželk živi na parceli, temveč tudi, ali do njih s svojim kljunom lahko pride. Gosta visoka vegetacija in dostopen košen rob sta zato različni prehranski priložnosti.

Viri: Notranjski park — Smrdokavra · DOPPS — Smrdokavra na Goričkem · Podletnik in Denac 2015 — prehrana in habitat na Goričkem

S čim se prehranjuje smrdokavra

Glavnino njene prehrane sestavljajo žuželke in drugi talni nevretenčarji. Med plenom so bramorji, kobilice, hrošči, strigalice, različne ličinke in deževniki. Dolg kljun uporablja za iskanje hrane v tleh, včasih pa pobere plen na površju ali med iztrebki živine. Aktivna je podnevi. Pri opazovanju na travniku zato pogosto vidimo ptico, ki napreduje po tleh in s kljunom preverja posamezna mesta, namesto da bi pretežno lovila žuželke visoko v zraku.

Notranjski park navaja tudi občasno večji plen, denimo kuščarice. To dopolnjuje osnovni opis talnega lovca, ne nadomešča pomena žuželk. Prehrana je povezana z lokalno ponudbo: v okolju z veliko določeno vrsto ličink jo lahko smrdokavra izkoristi. DOPPS opisuje nabiranje ličink kalnic, ki zapuščajo gnojnico pred zabubljenjem v zemlji. Takšen primer lepo pokaže, kako ptica uporablja kratkotrajno razpoložljivo hrano v okolici svojega gnezda.

Viri: Notranjski park — Smrdokavra · Urbanatura — Smrdokavra · DOPPS — Smrdokavra na Goričkem

Kaj je razkrila raziskava na Goričkem

Mojca Podletnik in Damijan Denac sta v članku, objavljenem leta 2015 v reviji Acrocephalus, predstavila raziskavo prehrane in prehranjevalnih habitatov smrdokavre na Goričkem iz let 2012 in 2013. Kamere ob gnezdih so beležile prineseni plen, opazovalci pa so odrasle ptice spremljali na prehranjevališčih. Sestavo hrane so določili na 2895 posnetkih. Takšen pristop poveže konkretno vrsto plena s tem, kje in kako so jo starši iskali za mladiče.

Bramorji so predstavljali 35,4 odstotka ugotovljenega plena po pogostosti. Tabela raziskave jim pripisuje 81,3 odstotka njegove suhe biomase. Razlika med obema deležema je pomembna: večji plen lahko prinese veliko hrane, čeprav ni prisoten pri večini obiskov gnezda. Med drugimi pogostimi skupinami so bile ličinke skarabejev, metuljev in dvokrilcev. Sestava plena se je razlikovala med lokacijami in letoma. Ti rezultati opisujejo proučevane zarode, ne enotnega jedilnika vsake smrdokavre v Sloveniji.

Viri: DOPPS — Smrdokavra na Goričkem · Podletnik in Denac 2015 — prehrana in habitat na Goričkem

Nizko rastje in razdalja do hrane

V isti raziskavi so zabeležili 265 različnih poligonov prehranjevalnih habitatov. Pogosta mesta iskanja hrane so bili košeni travniki in travnata dvorišča, pomembni pa tudi peščeni kolovozi ter travnati robovi cest. Pticam je skupna značilnost teh mest olajšala talni lov: nizka vegetacija s posameznimi neporaščenimi zaplatami. Raziskava zato podpira pomen mozaične krajine, v kateri so različne površine dovolj blizu, da jih odrasli uporabljajo med hranjenjem zaroda.

Po metodi minimalnega konveksnega poligona so raziskovalci ocenili domače okoliše na 5,8–42,9 hektarja. Povprečne razdalje do prehranjevališč so se med spremljanimi pari razlikovale; tabela navaja približno 148–269 metrov. Najbolj oddaljeno zabeleženo mesto je bilo približno 751 metrov od gnezda. Te številke pomagajo razumeti pomen okoliške krajine: gnezditveno drevo je središče dejavnosti, hrano pa ptica zbira na več bližnjih mestih. Razpon velja za spremljane pare na Goričkem v navedenih letih.

Viri: Podletnik in Denac 2015 — prehrana in habitat na Goričkem

Duplo namesto odprtega gnezda

Smrdokavra gnezdi v votlini. Poleg drevesnih dupel lahko uporabi primerno gnezdilnico, odprtino stare stavbe ali vrzel v skalah. Na Goričkem je DOPPS opazoval, da so pogosto izbrana dupla razmeroma nizko nad tlemi, včasih celo manj kot meter. Za opazovalca je to pomembna posebnost: gnezdišče ni nujno visoko v krošnji. Ptica lahko vstopa v odprtino v spodnjem delu stare jablane, nato pa odleti na bližnjo travnato površino.

DOPPS opisuje tudi sprejemanje nameščenih gnezdilnic, pri katerem lahko mine več let, preden jih smrdokavre zasedejo. Zato postavitev nadomestnega zavetja in ohranjanje že uporabnega drevesnega dupla nista povsem enaki stvari. Staro drevo z votlino je neposredno povezano z gnezditveno biologijo vrste. V raziskavi iz let 2012 in 2013 so nekateri pari ponovno uporabili isto gnezdilnico, drug par pa drugo duplo v istem sadovnjaku, kar kaže več načinov uporabe znanega okolja.

Viri: Notranjski park — Smrdokavra · Urbanatura — Smrdokavra · DOPPS — Smrdokavra na Goričkem · Podletnik in Denac 2015 — prehrana in habitat na Goričkem

Jajca, mladiči in delo staršev

Jajca vali samica, samec pa ji v tem času prinaša hrano. Po izvalitvi mladiči ostanejo v gnezditveni votlini, kjer potrebujejo hranjenje odraslih. Urbanatura opisuje začetno hranjenje po samcu in poznejše sodelovanje samice. Razvoj do poleta traja približno štiri tedne. V tem času se mladiči iz odvisnih gnezdomcev razvijejo v operjene ptice, pripravljene na izhod iz votline. Gnezditveni prostor je tako več tednov osrednja točka številnih prinašanj hrane.

Gorička raziskava je pokazala izrazito povezanost hranjenja s starostjo mladičev. Največja pogostost hranjenja je bila v obdobju njihove hitre rasti, približno med osmim in enaindvajsetim dnevom. Pri spremljanih gnezdih so odrasli največ obiskov opravili zjutraj, nato je pogostost postopoma upadala. Takšne ugotovitve dopolnijo splošno sliko starševske skrbi: ne gre le za število prinesenih žuželk, temveč za spreminjajoče se potrebe zaroda in časovno razporeditev lova čez dan.

Viri: Urbanatura — Smrdokavra · BTO BirdFacts — Hoopoe · Podletnik in Denac 2015 — prehrana in habitat na Goričkem

Zakaj se imenuje smrdokavra

Ime je povezano z obrambo mladičev v votlini. DOPPS opisuje smrdljiv oljnat izloček ter iztrebke, ki jih mladiči proti vsiljivcu brizgajo iz kloake. Oba pojava je treba razlikovati: žlezni izloček ni isto kot iztrebek. Pri gnezdečih samicah in mladičih posebna žleza blizu repa izloča oljnato snov; vonj skupaj z drugimi obrambnimi odzivi pomaga odvračati plenilce. Gnezditvena votlina zato ni samo prostor, v katerem starši odlagajo hrano.

Kamere v raziskavi DOPPS so zabeležile tudi primer, pri katerem je obramba odvrnila kuno belico. To je konkreten vedenjski primer, ne trditev, da je vsak zarod varen pred vsakim plenilcem. Za razumevanje imena zadošča povezava s to posebno obrambo. Hkrati ptico prepoznamo predvsem po zunanjem videzu in glasu; značilnega vonja ni treba iskati ob duplu. Prav raziskovalno spremljanje je omogočilo opis dogajanja, ki bi ga na običajnem sprehodu težko videli.

Viri: Notranjski park — Smrdokavra · DOPPS — Smrdokavra na Goričkem

Spomladanski prihod in jesenski odhod

Smrdokavra je selivka, ki se iz afriških prezimovališč vrača spomladi. Notranjski park za slovensko pojavljanje opisuje prihod večinoma aprila in jesenski odhod septembra. Njeno oglašanje in hranjenje mladičev sta zato povezana z bolj toplim delom leta. Kulturna krajina, v kateri se zadržuje po prihodu, mora zagotavljati gnezditvena mesta in hrano v času razvoja zaroda. Stalnost teh površin čez več let omogoča ponavljajočo se uporabo istega širšega območja.

BTO navaja širok gnezditveni areal od Portugalske proti Kitajski ter severno do Estonije. V Veliki Britaniji je predvsem redek selitveni obiskovalec, tamkajšnje pojavljanje pa je drugačno od gnezdenja v Sloveniji. Ta primerjava pokaže, da ista vrsta v različnih delih Evrope nima enake sezonske vloge. Slovenski opis je zato treba vezati na domače vire in habitat, medtem ko širši evropski pregled pomaga umestiti njeno selitev ter obsežen razpon pojavljanja.

Viri: Notranjski park — Smrdokavra · Urbanatura — Smrdokavra · BTO BirdFacts — Hoopoe

Kaj ji pomaga v sadovnjakih in na travnikih

DOPPS na podlagi goričkih raziskav priporoča ohranjanje negnojenih travnikov in mozaično košnjo. Pomembno je tudi ohranjanje visokodebelnih sadovnjakov ter obnavljanje sadnih dreves na bujnih podlagah. Dupla v obstoječih drevesih imajo neposredno gnezditveno vrednost, posamezne odmrle veje pa so lahko mesta za oglašanje in parjenje. Pri urejanju okolice hiše lahko travnato dvorišče ohrani prehransko površino, ki bi jo tlakovanje ali asfaltiranje odstranilo iz ptici uporabnega prostora.

Raziskovalni članek iz leta 2015 opozarja na pomen preprečevanja spreminjanja travnikov v njive ter nevarnost uporabe sredstev proti bramorjem. Povezava je zelo konkretna: bramor je bil v proučenih zarodih energijsko posebno pomemben plen. Varovanje smrdokavre zato ni omejeno na eno gnezdilnico. Zajema staro drevo, talne nevretenčarje in način rabe okoliških površin. Prav ta povezanost je razlog, da je smrdokavra zanimiva ptica za razumevanje narave tradicionalne kmetijske krajine.

Viri: DOPPS — Smrdokavra na Goričkem · Podletnik in Denac 2015 — prehrana in habitat na Goričkem