Srednji detel: rdeča glava, hrastove krošnje in hrana v lubju

Rdeče teme pri samcu in samici

Srednji detel je dolg okoli 20 do 22 centimetrov. Razpon peruti dosega približno 34 centimetrov, masa odraslih ptic pa je navadno med 50 in 85 grami. Od velikega detla je le nekoliko manjši, vendar zaradi kratkega, razmeroma tankega kljuna in zaobljene svetle glave pogosto deluje bolj drobno.

Teme je rdeče brez izrazitega črnega roba. Ob razburjenju ali dvorjenju peresa na njem dvigne, zato nastane nekoliko čopast videz. Rdečina je pri samici lahko manj živa in ob robu rjavkasta, vendar je razlika prešibka in preveč spremenljiva za preprosto razlikovanje spolov na daljavo.

Hrbet in peruti so črni z belimi ramenskimi lisami in belimi pasovi. Prsi so svetle, rahlo rumenkaste, po bokih potekajo temne vzdolžne proge. Trebuh postopoma prehaja v rožnato in rdečkasto podrepje. Zunanja repna peresa so bela s spremenljivimi črnimi oznakami.

Mlade ptice so manj kontrastne, s šibkeje izraženo rdečino na glavi in bolj umazano belim trebuhom. Njihov videz zato ni enak pomanjšani, povsem živo obarvani odrasli ptici. Pri prepoznavanju pomagajo razmerja glave in kljuna ter razporeditev črnine na obrazu.

Viri: Wikipedija: Mittelspecht, revizija 266487098 · Wikipedija: Middle spotted woodpecker, revizija 1363411871

Od velikega detla ga ločijo obraz, boki in podrepje

Pri velikem detlu se izrazita črna obrazna risba povezuje s kljunom, pri srednjem pa je obraz precej bolj bel in odprt. Črna proga ob licu ne sega do korena kljuna. Za opazovalca je to uporaben znak tudi takrat, ko rdeče teme zaradi položaja glave ni povsem vidno.

Veliki detel ima enotno svetle boke in izrazito rdeče podrepje z ostrejšo mejo proti svetlemu trebuhu. Srednji ima boke temno progaste, podrepje pa bolj rožnato in mehko prehaja v svetlejši trebuh. Razlika v velikosti je manj očitna od teh barvnih vzorcev.

Mladi veliki in sirijski detli imajo lahko prav tako rdeče teme. Pri njih zato sama rdeča glava ne zadošča za določitev vrste. Pozorni smo na močnejšo črnino ob obrazu, kljun ter vzorec bokov. Srednji detel ohranja značilen vtis svetlega, precej zaobljenega obraza.

Viri: Wikipedija: Mittelspecht, revizija 266487098 · Wikipedija: Middle spotted woodpecker, revizija 1363411871

Ozemlje označuje predvsem z glasom

Najznačilnejše oglašanje je zaporedje tožečih, nekoliko nosljajočih klicev, ki jih lahko ponazorimo kot »kveh, kveh, kveh«. Niz ob koncu pogosto postane bolj raskav. Uporablja ga pri označevanju območja in med dvorjenjem, najpogosteje samec, vendar ne izključno on.

Glasovno je lahko opazen že januarja, najizraziteje pa v glavnem obdobju dvorjenja od sredine marca do sredine aprila. Oglašanje slišimo tudi ob drugih delih leta, občasno znova pozno jeseni. Kratki klici lahko ob razburjenju preidejo v daljši niz.

Bobnanje je redko in razmeroma tiho. Vlogo zvočnega označevanja območja pri njem v veliki meri prevzema oglašanje. Pri iskanju srednjega detla je zato poslušanje njegovega značilnega glasu pogosto učinkovitejše od čakanja na močno, hitro bobnanje, kakršno poznamo pri velikem detlu.

Viri: Wikipedija: Mittelspecht, revizija 266487098 · Wikipedija: Middle spotted woodpecker, revizija 1363411871

Pomembna sta starost dreves in razgibano lubje

Srednji detel je tesno povezan z listnatim drevjem, na katerem ima dovolj razpok in drugih površin za iskanje hrane. V številnih delih srednje Evrope so takšen prostor stari hrastovi gozdovi. Grobo hrastovo lubje mu omogoča dostop do drobnih živali tudi na živem drevesu.

Ustrezajo mu tudi naravni mešani listnati gozdovi, obrečni sestoji in zelo stara drevesa drugih vrst. Pojavljanje v starih bukovih in jelševih gozdovih kaže, da njegova povezava s hrastom ni preprosta izključna odvisnost od ene drevesne vrste. Pomembni so starost sestoja, razpokana skorja in odmrli deli dreves.

V Sloveniji so njegova najmočnejša območja nižinski gozdovi ob Muri in Krakovski gozd. DOPPS ga navaja kot predvsem vzhodnoslovensko vrsto, drugod bolj lokalno razširjeno. Naseljuje zrele listnate gozdove in duplo pogosto izdolbe v razpadlem lesu.

Stari visokodebelni sadovnjaki ob gozdovih in večji parki z ustreznimi drevesi lahko dopolnjujejo življenjski prostor. V njih najde hrano ali vmesne postaje med premiki. Mlada drevesa z gladkim lubjem pa ne ponudijo enake zgradbe površine kot stari, razvejeni listavci.

Viri: DOPPS: Srednji detel v predstavitvi detlov · Wikipedija: Mittelspecht, revizija 266487098

Pobira drobne živali s površja in iz razpok

Glavni del prehrane sestavljajo drobni členonožci, torej žuželke in druge živali z razčlenjenim telesom ter nogami. Med plenom so listne uši, mravlje, hrošči, kaparji, gosenice, muhe in manjši dvokrilci. Posebej pomembne so živali, ki živijo na deblih in v lubju.

Plen večinoma pobira, izbezava iz špranj ali poišče pod rahlo odstopajočim lubjem. Globokega lesa ne razbija tako vztrajno kot nekateri drugi detli. Ličinke, ki živijo globoko v lesu, zato nimajo enake vloge kot pri izrazitih specialistih za dolbenje odmrlih debel.

Najmlajšim mladičem prinaša predvsem zelo majhen plen, na primer listne uši. Z odraščanjem postaja njihova prehrana vse bolj podobna hrani odraslih. Majhen kljun in način pregledovanja površin omogočata izkoriščanje hrane v številnih drobnih razpokah na istem drevesu.

Rastlinska hrana prehrano dopolnjuje. Spomladi pije drevesni sok iz ran ali iz drobnih odprtin, ki jih napravi v lubje, zlasti na lipah. Poleti lahko uživa češnje, jeseni in pozimi pa tudi oreške in semena iglavcev. Živalski plen kljub temu ostaja bistven del njegove prehrane.

Za rastlinsko hrano uporablja različne prijeme. Sok pobira tudi tam, kjer je lubje poškodovano ali so ga odprli drugi detli. Pri oreških in storžih si pomaga s preprostimi mesti za zatikanje, ki zadržijo predmet med obdelovanjem.

Viri: Wikipedija: Mittelspecht, revizija 266487098 · Wikipedija: Middle spotted woodpecker, revizija 1363411871

Spreten plezalec tudi na spodnji strani vej

Med hranjenjem se hitro pomika po drevesu in na posameznem mestu pogosto ne ostane dolgo. Pleza navzgor, navzdol in postrani, lahko tudi z glavo navzdol. Pri pobiranju češenj ali jagod se oprime tanke veje in pod njo visi.

Najraje preiskuje notranje dele krošenj starih listavcev. Spodnji del debla uporablja precej redkeje, na tleh pa hrano išče le občasno. Pozimi več pozornosti nameni tudi večjim stranskim vejam ter srednjim in zgornjim delom debla.

Med drevesi leti v valovih: več hitrih zamahov ga dvigne, nato peruti približa telesu in se spusti. Lahko sedi tudi prečno na veji, podobno ptici pevki. Dejaven je podnevi, noč pa preživi v spalnem duplu. Zgodaj popoldne lahko počiva v krošnji in čas nameni negi perja, ob slabem vremenu pa dnevno dejavnost skrajša.

Ob nevarnosti iz zraka se lahko tesno pritisne ob deblo in obmiruje, če se ne more umakniti v duplo. Pomemben plenilec je skobec. Pred vevericami in polhi, ki se približajo območju dupla, se lahko brani z neposrednimi letalskimi napadi. Odnos do drugih živali se zato spreminja glede na nevarnost, ki jo predstavljajo njemu ali zarodu.

Viri: Wikipedija: Mittelspecht, revizija 266487098

Dvorjenje in izbira dupla

Par se oblikuje za gnezditveno sezono. Samec zgodaj spomladi z glasnim oglašanjem prehaja po svojem območju. Ob prihodu samice še okrepi klicanje in jo v značilnem prhutajočem letu obletava, pri čemer dviga rdeča peresa na temenu.

Samici pokaže začeta ali izdelana dupla in ob njih trka. Ogled primernega prostora je del nastajanja para, ki pozneje sodeluje pri valjenju in hranjenju. Povezava med partnerjema po gnezdenju postane ohlapnejša, lahko pa se ohrani tudi čez zimo.

Viri: Wikipedija: Mittelspecht, revizija 266487098

Za izdolbenje potrebuje mehkejši les

Duplo izteše v topolu, vrbi, jelši ali drugem drevesu, kjer je les dovolj mehak. V trših drevesih uporablja dele, ki so jih že razgradile glive. Pogosto gre za sušico ali odmrli del sicer še živega drevesa.

Značilna je lega v debelejši vodoravni stranski veji. Vhod je lahko na njeni spodnji strani ali pod drevesno gobo, ki ga delno prekriva. Duplo gradita oba partnerja, vendar samec navadno dela pogosteje in dlje.

Notranja votlina je običajno globoka okoli 20 do 35 centimetrov in široka približno 12 centimetrov. Gradnja pogosto traja od dveh do štirih tednov. Včasih par uporabi tudi staro lastno duplo, prilagodi votlino velikega detla ali razširi manjše že obstoječe duplo.

Gnezdilna dupla so najpogosteje približno pet do deset metrov nad tlemi, posamezna pa precej višje ali nižje. Skoraj okrogel vhod meri najmanj 34 milimetrov. Primerna votlina lahko nastane v pokončnem deblu ali v vodoravni veji, z delno naravno zaščito drevesne gobe.

Viri: Wikipedija: Mittelspecht, revizija 266487098

Oba starša valita in hranita

V srednji Evropi se odlaganje začne spomladi, najprej v začetku aprila. Leglo običajno vsebuje pet ali šest bleščeče belih jajc, široki zabeleženi razpon pa je od štirih do osmih. Posamezno jajce meri približno 23 krat 18 milimetrov in tehta nekaj več kot štiri grame.

Redno valjenje se začne po zadnjem jajcu. Valita oba, ponoči samec. Izvalitev navadno sledi po dvanajstih ali trinajstih dneh. Praviloma vzredita en zarod na leto; po zgodnjem propadu lahko sledi nadomestno leglo.

Mladiči ostanejo v duplu približno 20 do 24 dni, hranita jih oba odrasla. Po poletu jih starša kmalu odvedeta od gnezdilnega dupla. Družina se lahko razdeli v dve skupini, pri čemer vsak odrasli do približno dva tedna skrbi za del mladičev.

Viri: Wikipedija: Mittelspecht, revizija 266487098

Stalnica z območjem tudi zunaj gnezdenja

Srednji detel se ne seli v afriška prezimovališča. Tudi v ostrih zimah večinoma ostane v širšem gnezditvenem območju, vendar pozimi uporablja večji prostor. Ob ugodni hrani se lahko pojavi v parku ali na krmišču.

Tudi mlade ptice po osamosvojitvi večinoma ne odpotujejo zelo daleč, vendar so mogoči daljši premiki. En osebek, obročkan še v gnezdu, je bil pozneje najden 55 kilometrov stran. Stalnost zato pomeni predvsem odsotnost redne sezonske selitve, ne popolne negibnosti vseh ptic.

Del odraslih ptic nima svojega gnezditvenega območja. Hugo Robles in Carlos Ciudad sta v letih 2004–2016 spremljala takšne negnezdeče osebke v razdrobljenih hrastovih gozdovih severozahodne Španije. Ti so prehajali med območji parov in lahko zapolnili sproščeno mesto.

V raziskavi je 18 obročkanih negnezdečih ptic nadomestilo izginulega partnerja ali zasedlo prazno območje. Majhne lokalne populacije so se ob prisotnosti takšnih osebkov naslednje leto ohranile pogosteje. To poudarja pomen kakovostnih gozdnih zaplat tudi za ptice, ki trenutno nimajo gnezda.

Viri: Wikipedija: Mittelspecht, revizija 266487098 · Robles in Ciudad (2017): Negnezdeči osebki in ohranjanje majhnih populacij