Libušnje: cerkev sv. Duha in Gregorčičeva nova maša
Libušnje so vas na levem bregu Soče proti Krnskemu pobočju.
Na levi strani Soče proti Krnskemu pobočju
Libušnje skupaj z Ladro in Smastjo sestavljajo krajevno skupnost ob cesti iz Kobarida proti vasi Krn. Naselja ležijo na levem bregu Soče, proti Krnskemu pobočju. Občinska predstavitev kot njihovo versko središče izpostavlja cerkev Svetega Duha pod Libušnjami.
Skupna točka sodelovanja je tudi pokopališče pri sv. Lovrencu, kjer je pokopan Simon Gregorčič. Cerkev in pokopališče povezujeta prebivalce več vasi; pesnikov grob ni pri cerkvi Svetega Duha v samih Libušnjah.
Viri: Občina Kobarid: Krajevna skupnost Ladra–Smast–Libušnje ↗
Od prošnje vaških zastopnikov do povečane cerkve
Župnijska predstavitev Srečka Vončine navaja zapis čedadske kapitularne ustanove z dne 4. avgusta 1571. Pred njo sta kot zastopnika vaških skupnosti nastopila Tomaž Klementi iz Libušenj in Gašper Koren iz Smasti. Prosila sta za dovoljenje za gradnjo cerkve, saj so bile poti do tedanje župnijske cerkve v Tolminu dolge in naporne.
Vaščani so obljubili lastno gradnjo in sredstva za vzdrževanje bogoslužja. Predstavitev razlikuje letnico 1573 nad vhodom pod korom in letnico 1575 pri velikih vratih, povezano z dokončanjem. Sprva so cerkev posvetili Sveti Trojici, pozneje pa je v zapisih prevladalo poimenovanje po Svetem Duhu.
Leta 1781 so Libušnje postale samostojna lokalija s stalnim duhovnikom, leta 1881 pa vikariat pod Tolminom. Leta 1874 so cerkev povečali in zgradili zvonik. Povečano stavbo z glavnim oltarjem je 20. julija 1886 posvetil nadškof Alojzij Matija Zorn.
Groharjeva poslikava, zvonik in pokopališka cerkev
Cerkev sv. Duha ima ravno zaključen prezbiterij, kvadratno ladjo in zvonik pred vhodom. Obdaja jo kamnito obzidje, pred njo raste lipa. Register stropno poslikavo ladje in prezbiterija pripisuje I. Groharju ter jo datira v leto 1898.
Pokopališka cerkev sv. Lovrenca ima drugačno zasnovo: njen prezbiterij je križno obokan, ladja pa ima odprto ostrešje. Na vogalu ladje je letnica 1756. Ob njej je pokopališče s pesnikovim grobom; nagrobnik je prislonjen ob prezbiterij. Register kot avtorja navaja A. Bitežnika.
Poleg obeh cerkva register evidentira libušenjsko kapelico iz devetnajstega stoletja. Gre za zidano stavbico z odprto nišo in dvokapno streho, prekrito s korci. Kapelica predstavlja manjši sakralni element ob vaških poteh, medtem ko sta cerkvi evidentirani kot spomenika lokalnega pomena.
Viri: RNPD EŠD 3813: cerkev sv. Duha ↗ · RNPD EŠD 3814: cerkev sv. Lovrenca ↗ · RNPD EŠD 15342: kapelica ↗
Červova knjižnica in delo z mladimi
Karla Kofol iz Tolminskega muzeja opisuje dolgoletno povezavo duhovnika Janeza Evangelista Červa z Libušnjami. Najprej je tu kaplanoval med letoma 1835 in 1836. Po službovanju v Čezsoči se je leta 1839 vrnil in ostal do leta 1868. Pozneje je deloval v Braniku, ob upokojitvi pa se je znova vrnil na Libušnje, kjer je leta 1874 umrl.
Leta 1853 je ustanovil župnijsko knjižnico z okoli petdesetimi slovenskimi knjigami in časopisi. Pred tem je osnoval družbo mladeničev in devic ter društvo za podporo misijonarjem. Izobraževal je mladino in odrasle, o vzgoji in napredku pa pisal v Zgodnjo Danico. V njej je bil leta 1853 objavljen tudi njemu posvečeni sonet Blagi vrtnar. Njegov grob pri sv. Lovrencu je poleg Gregorčičevega.
Viri: Karla Kofol, Tolminski muzej: Janez Evangelist Červ, Obrazi slovenskih pokrajin ↗
Gregorčičeva nova maša in pot do svetega Lovrenca
Primorski slovenski biografski leksikon povezuje Libušnje z zgodnjim izobraževanjem Simona Gregorčiča. Leta 1851 je začel obiskovati tamkajšnjo enorazrednico, ki sta jo vodila Janez Evangelist Červ in Janez Bevk. Bevk ga je najprej poučeval, naslednje leto pa Anton Gregorčič, sorodnik njegovega očeta. Ta je očeta prepričal, da je sina poslal na nadaljnje šolanje v Gorico.
Gregorčič je bil duhovniško posvečen 20. oktobra 1867, slovesno novo mašo pa je 27. oktobra istega leta pel prav v cerkvi Svetega Duha.
Po pesnikovi smrti leta 1906 je pogrebni sprevod iz Gorice potoval skozi več krajev. Krsta je prenočila v kobariški cerkvi, nato pa so ga naslednje jutro po obredih odpeljali k sv. Lovrencu in pokopali za cerkvijo. Naslednje leto so odkrili nagrobnik Antona Bitežnika. Biografsko besedilo tako pojasni tako povezavo s farno cerkvijo kot izbiro ločenega pokopališča.
Viri: Slovenska biografija: Simon Gregorčič, uporabljeni odseki PSBL o šolanju, novi maši in pogrebu ↗