Belorobi netopir: bel rob opne, stavbna zatočišča in kotišče v Krašnji

Majhno telo in bel rob opne

Morfološki list BfN navaja dolžino glave in trupa 40–47 mm, podlaket 31–36 mm, razpon kril 210–220 mm ter maso 5–10 g. Hrbtna dlaka ima temnorjavo osnovo, njena zunanja barva pa je precej spremenljiva: srednje rjava, rumenorjava ali svetlorjava. Spodnja stran je svetlosiva do sivobela. Ušesa, gobček in letalne opne so temnorjavi do črnorjavi. Razmeroma ozka krila dopolnjuje bel rob, po katerem je vrsta poimenovana.

Na prostem robu opne med petim prstom in stopalom poteka bel pas, širok približno en do dva milimetra. Po določevalnem listu samo redko manjka. Opna se pripenja ob korenu prstov stopala. Ušesa so kratka in trikotna z zaobljenim vrhom; na njihovem zunanjem robu je pet prečnih gub. Tragus je nekoliko ukrivljen navznoter in se proti vrhu ne razširi. List povzema ultrazvočne klice pri 36–40 kHz.

BfN pri primerjavi z alpskim netopirjem izpostavlja rep, tragus in zobe. Pri alpskem ostaneta zadnji eno do dve repni vretenci oziroma tri do pet milimetrov repa prosta. Njegov tragus je krajši in se proti vrhu razširi. Alpski ima dvovršičast sekalec, belorobi pa enovršičastega. Tudi pri Natuzijevem netopirju je prvi zgornji sekalec dvovršičast; ta vrsta je navadno večja. Mali netopir je navadno manjši in ima drugačno, temnorjavo do rdečerjavo hrbtno dlako.

Monika Podgorelec je v društvenem glasilu Glej, netopir! leta 2008 podrobneje opisala zobovje. Prvi zgornji sekalec je dolg in ima eno grbico, drugi pa je kratek. Med podočnikom in velikim drugim predmeljakom se skriva zelo majhen prvi predmeljak, zamaknjen navznoter. Od strani je komaj viden ali povsem skrit. V istem opisu so nedorasle živali temnejše od odraslih, bel rob pa je opisan tudi na repni opni med nogo in repom.

Viri: BfN – Pipistrellus kuhlii, morfološki list · Monika Podgorelec, 2008 – Belorobi netopir, Glej, netopir!, tiskane strani 2–5, fizične 5–8

Zatočišča v naseljih

Porodniške skupine belorobega netopirja uporabljajo ozke stavbne prostore. Samice se po BfN skrivajo v zabojih rolet, za lesenimi ali pločevinastimi oblogami, pod žlebovi in strešnimi napušči. Najdbe v drevesnih duplih so redke. Porodniška skupina lahko šteje manj kot deset samic ali več sto živali. Največja nemška skupina, ki jo pregled povzema po Rudolphu in sodelavcih leta 2010, je štela 250 odraslih samic.

Samice porodniška zatočišča redno menjavajo. V enem letu lahko uporabljajo več razmeroma bližnjih stavbnih skrivališč. Samci med vzrejo mladičev bivajo ločeno, posamič ali v manjših skupinah. Njihovi prostori so prav tako večinoma stavbne špranje v naseljih. BfN posebno pozornost namenja večjim mestom, vendar lovišča vrste vključujejo tudi okolico pozidave. Tam uporablja žive meje, obrežno drevje, posamezna drevesa, sadovnjake in manjše lesnate skupine.

Viri: BfN – Pipistrellus kuhlii: biologija, nemški koledar in varstvo

Nočni lov in žuželčji plen

Belorobi netopir pogosto lovi ob cestnih svetilkah, kjer pleni tudi nočne metulje. Na začetku nočnega lova ga lahko opazujejo bliže zatočišču, pozneje pa obiskuje lovišča v širši okolici. BfN povzema doslej največjo dokazano oddaljenost lovišča od zatočišča 1,4 km, obenem pa dopušča večji dejanski prostor gibanja. Letalne poti lahko potekajo vzdolž kanalov, med stavbami, po ulicah in podolgovatih notranjih dvoriščih.

Nemški pregled po Beckovi raziskavi švicarskih osebkov navaja predvsem dvokrilce, zlasti trzače, metulje, mladoletnice in kljunate žuželke. Mestne in primestne vode so v pregledu predstavljene tako kot lovišča kakor kot možne letalne poti. Zunaj naselij belorobi netopir prav tako pogosto lovi nad vodami.

Podgorelčev pregled loči običajne eholokacijske signale od socialnih klicev. Eholokacijski klici se končajo blizu 36–40 kHz, vendar so zelo podobni signalom Natuzijevega netopirja. Članek zato opozori na nezanesljivo ločevanje obeh vrst samo z običajnim ultrazvočnim poslušanjem. Razlikovanje povezuje s sonogramom socialnih klicev. Avtorica lov opisuje kot hiter in okreten, z majhnim prostorom za manevriranje.

Viri: BfN – Pipistrellus kuhlii: biologija, nemški koledar in varstvo · Monika Podgorelec, 2008 – Belorobi netopir, Glej, netopir!, tiskane strani 2–5, fizične 5–8

Mladiči, parjenje in zima

Po sezonskem opisu BfN se samice po prezimovanju zbirajo v porodniških zatočiščih od začetka marca. Mladiči se rojevajo od konca maja oziroma začetka junija. Dvojčki so opisani kot običajni, posamezni mladiči kot redkejši. Po približno enem mesecu postanejo sposobni leta. Pozno poleti, po razpadu porodniških skupin, so opisani roji pri stavbah in preleti živali v njihovo notranjost. Jeseni se samci glasno oglašajo v bližini paritvenih prostorov.

Za južno Evropo pregled opisuje paritveno obdobje od konca avgusta oziroma začetka septembra, dolgo približno dva tedna. Samice in samci se lahko tedaj združijo v skupine več sto živali v stavbah, tudi za stenskimi oblogami. Poznavanje paritvenega vedenja je po uporabljenem pregledu omejeno. Zimske prostore živali začnejo obiskovati od konca septembra. Nemški povzetek njihove najvišje zabeležene starosti navaja osem let.

Vrsta je v BfN predstavljena kot razmeroma krajevno zvesta, brez značilnih selitev, vendar z nagnjenostjo k raziskovanju novih območij. Zimska zatočišča so zato večinoma blizu poletnih življenjskih prostorov. Uporablja stavbne špranje in votline, kleti ter skalne razpoke. Vsaj del porodniške skupine lahko poletni prostor uporablja tudi pozimi. Pregled širjenje iz prvotno sredozemskega območja proti severu loči od redne sezonske selitve.

Viri: BfN – Pipistrellus kuhlii: biologija, nemški koledar in varstvo

Kotišče v Krašnji in drugi slovenski zapisi

Primož Presetnik in Matilda Cerar sta leta 2003 objavila raziskavo skupine v Krašnji. Belorobi netopirji so uporabljali manj kot dva centimetra široko špranjo med zidom in zunanjim lesenim opažem, približno pet metrov nad tlemi. Naselili so se jeseni 1978, takoj po dokončanju fasade in namestitvi opaža. Poleti so se skrivali na zahodni in vzhodni strani iste hiše. Najdba onemogle samice z mladičem 9. julija 1996 ter ulovi doječih samic in mladih živali v letih 2001 in 2002 podpirajo uporabo tega prostora kot kotišča.

Raziskovalca sta 24. julija 2001 ujela dve odrasli doječi samici in tri mlade živali: samca ter dve samici. Podlakti doječih samic sta merili 36,5 in 34,5 milimetra, njuni masi pa sedem in pet gramov. Mlad samec je imel podlaket 34,5 milimetra in maso 5,5 grama; mladi samici sta tehtali po šest gramov. Aprila 2002 so ujeli odraslega samca ter tri odrasle samice, od katerih sta dve že dojili v preteklem letu.

Slovensko glavno besedilo raziskave opisuje menjavo strani hiše spomladi 2002. Do 10. maja so spremljali izlete iz zahodnega opaža. Pet dni pozneje so na vzhodni strani prešteli skoraj toliko živali, kolikor so jih deset dni prej videli na zahodni. Avtorja sklepata, da je skupina najverjetneje zamenjala zatočišče. Večina se je 25. maja odselila na neznano mesto. Posamezni osebki so ostali čez poletje, v začetku avgusta pa se je na vzhodno stran vrnila skupina, približno pol manjša od spomladanske največje.

Pred večernim izletom so v Krašnji nekaj minut poslušali socialne klice. Po izletu so netopirji nekaj minut krožili blizu zatočišča, nato je večina odletela vzdolž dreves proti severozahodu. V raziskavi so izlete neposredno videli ob oseminštiridesetih od triinšestdesetih opazovanj. V enaindvajsetih primerih je zavetje zapustilo deset ali več netopirjev, v enajstih pa le eden. Prvi netopir je ob sedeminštiridesetih časovno spremljanih izletih izletel povprečno 18,3 minute po sončnem zahodu.

Podrobnejši spomladanski pregled zajema devetnajst opazovanj med 24. aprilom in 24. majem 2002. Ob teh izletih je iz zavetja prišlo od deset do enaindvajset živali. Izletavanje cele spremljane skupine je trajalo od sedem do dvaindvajset minut, povprečno 13,4 minute. Začetek je bil od štiri do štiriindvajset minut po sončnem zahodu, konec pa od dvanajst do štiriinštirideset minut po njem. Skupina torej ni zapustila opaža hkrati, ampak so živali izletavale zaporedoma.

V Podgorelčevem pregledu iz leta 2008 so po podatkovni zbirki CKFF iz leta 2008 našteta še kotišča v Lipovcih, Svetem Petru, Predloki in Prešnici. Lendavska sled je izrecno domnevna, zato je ne enačimo s potrjenimi primeri. Poročilo Primoža Presetnika z raziskovalnega tabora leta 2011 belorobega netopirja uvršča med dvanajst zabeleženih vrst. Glavni raziskovalni območji sta bili Slovenske gorice in Dravsko polje.

Viri: Monika Podgorelec, 2008 – Belorobi netopir, Glej, netopir!, tiskane strani 2–5, fizične 5–8 · Presetnik in Cerar, 2003 – Opazovanja kolonije belorobega netopirja (Pipistrellus kuhlii) v Krašnji, Natura Sloveniae 5(2):47–57 · Primož Presetnik, 2011 – Poročilo skupine za netopirje, Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici, fizični 61–62

Gobec usmerja sonarski snop

V raziskavi Eitana in sodelavcev, objavljeni leta 2022 v BMC Biology, so belorobi netopirji med letom prilagajali odprtost gobca. V laboratoriju so iskali pristajalno ploščad, na kateri so dobili ličinko mokarja. Med kroženjem so včasih izvedli približevanje tarči, ne da bi pristali. Pri približevanju so skrajšali posamezne ultrazvočne klice, zmanjšali čas med njimi in zvišali frekvenco najmočnejšega dela signala.

Pri petih merjenih živalih je bila povprečna odprtost gobca med iskanjem približno dva milimetra, pri približevanju tarči pa 5,6 milimetra. Med iskanjem so gobec za vsak klic odprli in ga nato zaprli. V zadnjem delu približevanja je ostal skoraj ves čas odprt, le z manjšimi prilagoditvami. Raziskovalci so izmerjene spremembe povezali z oženjem navpičnega sonarskega snopa, ko je žival pregledovala tarčo. Širše odprt gobec je torej v tem poskusu pomenil ožji zvočni snop, ne širšega.

Povprečno trajanje klicev je v poskusu padlo z 2,3 na 0,5 milisekunde. Razmik med klici se je zmanjšal s približno 118 na 14 milisekund, frekvenca največje energije pa zvišala s 43 na 49,4 kHz. Pri usmerjenem približevanju so živali snop poravnale s tarčo s premikanjem glave. Pri iskanju je bil usmerjen predvsem v smer leta, z manjšim odklonom v smer zavoja. Navedene meritve pripadajo laboratorijski nalogi, ne terenskemu popisu slovenskih osebkov.

V raziskavi sonarskega snopa so izmerjene spremembe dopolnili z akustičnim modelom glave. Model je napovedal, da večja odprtost gobca zoži navpični snop za približno 53 stopinj; povečanje frekvence ga je dodatno zožilo za približno dvajset stopinj. Vodoravna širina se ni bistveno spremenila. Živali so gobec prilagodile tudi pri zelo kratkih začetkih približevanja, ki so obsegali le tri signale in jim ni sledil pristanek. Avtorji vedenje razlagajo kot usmerjanje akustične pozornosti na možni cilj.

Viri: Eitan in sodelavci, 2022 – Echolocating bats rapidly adjust their mouth gape to control spatial acquisition when scanning a target

Stavbe, mačke in ohranjanje lovišč

Glavna nevarnost v BfN pregledu je odstranjevanje stavbnih zatočišč pri prenovah ali rušenju. Izginejo lahko špranje za oblogami, prostori v roletah in odprtine pod žlebovi. Med nevarnostmi so tudi lesna zaščitna sredstva, zapiranje zatočišč zaradi nestrpnosti do živali ali iztrebkov ter osvetljevanje vhodov. V naseljih lovišča zmanjšuje izguba dreves in zelenih površin. Pregled omenja tudi smrtne trke v cestnem prometu.

Pri vodah BfN povezuje zmanjšano količino plena z izgubo plitvin in previsoko gostoto rib v ribnikih. Med priporočili navaja ohranitev plitve vode, dreves na obrežju in dodatne ribnike brez rib. V mestih priporoča manjše vode v parkih, posamezna drevesa med stanovanjskimi bloki, žive meje in lesnate robove. Pri obnovah stavb poudarja ohranitev poletnih zatočišč in strokovno spremljanje lastnikov ter gradbenih posegov.

Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev v predstavitvi Nike Krivec opisuje tudi plenjenje domačih mačk. Po njihovih zabeleženih primerih mačka ujetega belorobega netopirja pogosto ne poje, vendar so poškodbe lahko smrtne. Društvo poroča, da živali zaradi stavbnega načina življenja zaidejo tudi v hiše in stanovanja.

Nemški pregled pri urejanju naselij posebej obravnava povezavo drevja in voda. Priporoča obrežne pasove z drevjem, širše od petih metrov. Za območja ob večjih zimskih zatočiščih navaja okolico do enega kilometra od pozidave, za kraje s porodniškimi skupinami pa do 1,5 km. Pri ustvarjanju stavbnih skrivališč predlaga bližnje medsebojne povezave, do približno enega kilometra.

Viri: BfN – Pipistrellus kuhlii: biologija, nemški koledar in varstvo · Nika Krivec, strokovni pregled Klemen Koselj – SDPVN, Belorobi netopir