Drobni netopir: prepoznava, slovenski zapis, lov ob vodi in zatočišča

Majhno telo in razlikovanje od podobnih vrst

Drobni netopir ima po morfološkem listu nemškega BfN telo dolgo 36–51 milimetrov, podlaket 28,5–32,5 milimetra in razpon kril 180–240 milimetrov. Tehta štiri do osem gramov. Kožuh je srednje do temnorjav, letalne opne pa črnosive do sivorjave. Gobček je izrazito kratek in svetel, čelo močno izbočeno. Med nosnicama ima majhno dvignjeno izboklino; žlezni blazinici v ustnih kotičkih sta rumenorjavi do oranžni.

Pri primerjavi z malim netopirjem Pipistrellus pipistrellus BfN opozarja na opne: pri drobnem posamezno polje deli elastično vlakno, pri malem ostaja nerazdeljeno. Opne malega so bolj črne, pri drobnem pa imajo rjavkast odtenek. Pri samcih list navaja še razliko v spolovilu: pri drobnem je rumenkastobelo, ob straneh lahko oranžno in brez svetle sredinske črte; pri malem je sivo s svetlo črto.

Od belorobega in Nathusijevega netopirja ga pomaga razlikovati peti prst, ki je pri obeh primerjanih vrstah daljši od štirideset milimetrov, pri drobnem pa krajši. BfN navaja tudi različne glavne frekvence oglašanja: približno 55 kilohertzov pri drobnem, 45 pri malem, 36–40 pri belorobem ter 37–41 pri Nathusijevem netopirju. BfN ga opredeli kot najmanjšo evropsko vrsto netopirja.

Viri: BfN – Mückenfledermaus: Merkmale, enostranski morfološki list

Drobni netopir v slovenskem taborskem gradivu

Primož Presetnik v poročilu o Raziskovalnem taboru študentov biologije Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici 2011 med dvanajstimi ugotovljenimi vrstami izrecno navede drobnega netopirja z znanstvenim imenom Pipistrellus pygmaeus. Netopirska skupina je raziskovala predvsem Slovenske gorice in Dravsko polje, deloma pa še Prekmurje in Haloze. Uporabljala je poslušanje ultrazvočnih klicev, mreženje ter preglede možnih stavbnih zatočišč.

Poimenski seznam je datiran dokaz prisotnosti vrste v slovenskem terenskem gradivu. Poročilo pri tej vrstici ne poda števila drobnih netopirjev ali njihovega posameznega najdišča. Pregled stavb in mreženje sta v besedilu opisana za skupino kot celoto; vrste zato ni mogoče samodejno vezati na vsako cerkev, mlako ali mrežišče, omenjeno v istem poročilu.

Viri: Primož Presetnik 2011 – Raziskovalni tabor študentov biologije Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici, fizični strani 61–62

Mladiči in poletno družbeno vedenje

Britanski Bat Conservation Trust opisuje porodniške skupine samic, ki junija ali v začetku julija skotijo enega mladiča. Prve tri do štiri tedne se mladič hrani samo z materinim mlekom. Okoli četrtega tedna že leti, pri približno šestih tednih pa si hrano išče sam.

Samci poleti uporabljajo zatočišča posamezno ali v majhnih skupinah. Med glavnim britanskim obdobjem parjenja, od julija do začetka septembra, branijo posamezna paritvena zatočišča. Samice privabljajo s ponavljajočimi se pevskimi leti okoli zavetja in družbenimi klici. Pri tej vrsti so nekateri taki klici dovolj nizki, da jih lahko slišijo otroci in posamezni odrasli z dobrim sluhom.

Britanski opis navaja izlet dvajset minut po zahodu in lov dva do deset metrov nad tlemi. Majhne muhe, zlasti z vodo povezane mušice in komarji, ujame in poje med letom. Britanska poletna zatočišča imajo povprečno okoli dvesto živali, nekatere skupine pa več sto ali prek tisoč. Drobnega in malega netopirja so kot ločeni vrsti prepoznali šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Britanski pregled ju zato primerja kot podobni živali, katerih razlikovanje pogosto temelji na frekvenci eholokacije. Drobni ima praviloma svetlejši obraz in višje klice.

Viri: Bat Conservation Trust – Soprano pipistrelle, britanski vrstni opis

Kako zvok spremlja lov

Univerzitetni pregled iz Bristola, nazadnje posodobljen leta 2005, za drobnega netopirja opisuje klice s frekvenčno spremenljivim in bolj stalnim delom. Pri navedenih meritvah je bila povprečna dolžina klica 5,7 milisekunde, razmik med zaporednima klicema 81 milisekund, najmanjša frekvenca 54,1 in največja 64,7 kilohertza. Največ zvočne energije je bilo okoli 55,5 kilohertza. To so povprečja citirane raziskave, ne nespremenjena oblika vsakega klica.

Bristolski pregled po Kalku loči iskanje, približevanje, ulov in prevzem plena. Med iskalnim letom ima klic manj izrazito spreminjanje frekvence. Ob približevanju žuželki se frekvenca izraziteje spreminja, posamezni signali pa se krajšajo in si sledijo hitreje. V zadnji fazi hitra ponovitev klicev omogoča natančnejše določanje položaja plena. S spreminjanjem trajanja klicev se netopir izogiba prekrivanju oddanega signala z vračajočim se odmevom.

Za drobnega netopirja pregled navaja dve obliki družbenih klicev: zapleten klic, podoben pesmi, ob paritvenem zatočišču in na lovišču ter kratek klic med letom. Opisani družbeni klic ima tri sestavine, pri malem netopirju pa štiri. Lovska pot se lahko ponavlja več noči; pregled navaja tudi spremembo nočnih izletov samic od enega daljšega med brejostjo do dveh krajših po rojstvu mladičev. Med plenom pregled navaja trzače iz družine Chironomidae, katerih ličinke živijo v vodi, ter tudi podnevi dejavne dvokrilce.

Viri: University of Bristol 2005 – Soprano Pipistrelle Bat, vrstni pregled

Voda in listnati gozd v škotski primerjavi

Rachwald, Bradford, Borowski in Racey so leta 2016 objavili primerjavo drobnega in malega netopirja v dveh gozdovih ob dolini Dee na severovzhodu Škotske. Leta 2004 so med junijem in avgustom zbirali posnetke v naravnem brezovem gozdu Muir of Dinnet in gospodarskem iglastem gozdu Torphantrick. V vsakem so primerjali bližino vode, rob travnika in gosto notranjost gozda; posnetki so zajeli enainštirideset noči.

Drobni netopir je bil najbolj dejaven ob vodi in najmanj v gosti gozdni notranjosti. V brezovem gozdu so ga zabeležili večkrat kot v iglastem. Mali netopir je uporabljal življenjske prostore širše in je bil v gosto poraslem gozdu bolj dejaven od drobnega. V brezovem gozdu je drobnemu pripadalo 754 oziroma 78,3 odstotka opredeljenih preletov, v iglastem pa 410 oziroma 52,2 odstotka.

Raziskovalci so poleg lovskih klicev spremljali družbene klice. Drobni jih je pogosto oddajal ob vodi. Razprava obravnava možnost tekmovanja za hrano na območjih z veliko žuželkami, vendar tega ne potrdi kot edinega vzroka oglašanja. Neposredni rezultat primerjave je prostorska razlika: vodni robovi in odprtejši deli listnatega gozda so imeli več njegove dejavnosti kot gosta iglasta notranjost. Osemnajst posnetkov pri 51 kilohertzih so pustili opredeljenih samo do rodu Pipistrellus, ker jih niso mogli zanesljivo pripisati posamezni vrsti.

Viri: Rachwald in sodelavci 2016 – Habitat Preferences of Soprano Pipistrelle and Common Pipistrelle in Two Different Woodlands in North East Scotland

Lovne poti skozi smrekove nasade

Kirkpatrick in sodelavci so leta 2018 objavili sledenje enajstim samicam v parku Galloway na Škotskem, opravljeno poleti 2014 in 2015. Pokrajino tam obvladujejo nasadi sitke. Samice so za prehode uporabljale predvsem reke in gozdne poti. Posameznice so več noči zapored obiskovale ista lovna območja, njihove izbire pa so se med osebki precej razlikovale.

Na ravni manjših lovišč so bile pomembne voda, posekane zaplate in ostanki listnatega gozda. V nasadih je bilo veliko mušic Culicoides impunctatus; avtorji njihovo obilje povezujejo z dostopno hrano v času dojenja. Več sledilnih samic je lovilo na posekanih površinah. Na takih mestih je plen dostopnejši tudi zato, ker gostota vej in debel manj ovira let. Med sledenjem so opazili tudi preganjanje med netopirji.

Odkrili so sedemnajst porodniških zatočišč, vsa v stavbah. V večini so delna štetja presegla petsto živali. Nekateri osebki so za dnevno ali nočno zavetje uporabljali stare oziroma odmrle bukve in hraste; zatočišč v sitki niso našli. Vse hiše z ugotovljenimi zatočišči so bile največ sto metrov od vodotoka. Ena samica je do lovišča opravila približno štiridesetkilometrsko povratno pot, druga pa je v isti noči dvakrat odletela do deset kilometrov oddaljenega lovišča in nazaj.

Viri: Kirkpatrick in sodelavci 2018 – Flexible foraging strategies in Pipistrellus pygmaeus in response to abundant but ephemeral prey

Sezonska dejavnost na jugozahodu Norveške

Karl Frafjord je leta 2021 objavil celoletno spremljanje drobnega netopirja v dolini Frafjord na jugozahodu Norveške. Glavni posnetki so nastajali od aprila 2018 do junija 2019, manjkajoče spomladansko obdobje pa je dopolnil leta 2020. V oceanskem podnebju te doline je bila redna dejavnost ugotovljena od poznega aprila oziroma začetka maja do poznega oktobra, posamezni posnetki pa tudi novembra.

Zabeležil ga je v vseh mesecih, toda od decembra do marca je bilo letov zelo malo. Drugega januarja 2020 je pri osmih stopinjah Celzija opazil dva netopirja, ko so letale tudi žuželke. Lesobetonska netopirnica je bila uporabljena za prezimovanje, osebki pa so pozimi vanjo prihajali in iz nje odhajali. Pozno poleti in jeseni so bili v njej potrjeni haremi.

Večina dejavnosti je potekala med sončnim zahodom in vzhodom, največ sredi noči. Let pred zahodom je bil redek, po vzhodu pa skoraj ni bil zabeležen. Razpored se je prilagajal spreminjajoči se dolžini noči. Družbene klice je posnel od aprila do novembra, z izrazitim viškom avgusta in septembra. Avtor zgodnji julij navaja kot verjeten konec porodniškega obdobja, konec septembra ali začetek oktobra pa kot konec obdobja paritvenih skupin. V dveh spremljanih zatočiščih je bilo največ okoli deset živali; štetje stisnjenih skupin je bilo približno.

Viri: Karl Frafjord 2021 – Activity patterns of the soprano pipistrelle Pipistrellus pygmaeus throughout the year in southern Norway

Kaj je pokazalo spremljanje selitev med hišami

Stone in sodelavci so leta 2015 objavili poskus začasnega oziroma trajnega zaprtja zatočišč na petih angleških mestih. Sledili so samicam spomladi, ko še niso bile močno breje in niso imele odvisnih mladičev. Za 114 osebkov so odkrili devetinosemdeset nadomestnih zatočišč, največ v stanovanjskih stavbah, manj v garažah, lopah, skladiščih in drevesih. Enainštirideset zatočišč so ocenili kot primerne nadomestitve za celotno skupino.

Menjavanje zavetij je potekalo že pred zaprtjem: 110 osebkov je v štirih do sedmih kontrolnih dneh uporabilo najmanj eno drugo zatočišče. Nekateri so ga zamenjali vsak dan, drugi ostali v enem skozi celoten poskus. Po zaprtju so se skupine v treh dneh zbrale v znanih nadomestnih zatočiščih, oddaljenih največ poldrugi kilometer od prejšnjega. Na dveh mestih je bila nova stavba manj kot petindvajset metrov stran.

Netopirji so še naprej lovili na istih območjih in do njih leteli podobne razdalje. Prednost so dajali obvodnim življenjskim prostorom, nato gozdu; najmanj so izbirali njive in gosteje pozidana stanovanjska območja. Raziskava ni ugotovila spremembe pogostosti menjavanja zatočišč. Spremljanje je bilo kratko in ni merilo dolgoročnega preživetja ali uspešnosti razmnoževanja; avtorji zato iz odziva niso sklepali, da izguba zatočišč nima dolgoročnih posledic. Prvotna zatočišča: 150–300 osebkov, številna nadomestna pa samo posameznike ali skupine.

Viri: Stone in sodelavci 2015 – Managing Conflict between Bats and Humans: The Response of Soprano Pipistrelles to Exclusion from Roosts in Houses

Letni krog in ohranjanje različnih zavetij

V nemškem pregledu BfN se prvi osebki v poletnih zatočiščih pojavijo sredi ali proti koncu marca, porodniške skupine pa nastajajo proti koncu maja. Mladiči se rodijo maja ali junija, praviloma po eden, redkeje dvojčka. Samci junija že zasedajo paritvena zatočišča. Ob poznejšem parjenju branijo posamezna drevesna zavetja, v katerih so lahko skupaj z dvema do petimi samicami.

BfN opisuje različne selitvene navade. Nekateri drobni netopirji ostajajo v okolici poletnih bivališč, drugi opravijo dolge poti. Najdaljši navedeni dokumentirani premik meri 1.279 kilometrov. Za zimo uporablja razpoke za fasadnimi oblogami, stavbna zavetja in netopirnice. Porodniška zatočišča so predvsem v ozkih prostorih za zunanjimi oblogami, med kritino in podlogo ter v votlih zidovih; uporablja tudi drevesne dupline in razpoke poškodovanih debel.

Nemški varstveni pregled poudarja ohranjanje obvodnih gozdov, starih listavcev z duplinami ter povezanih drevesnih pasov med zatočišči in lovišči. Za ogrožanje navaja posek takih dreves, izgubo poplavnih gozdov, odstranjevanje povezovalnega rastja in spremembe stavb, ki zaprejo uporabljene reže. Med opisanimi ukrepi so označevanje zatočiščnih dreves, ohranjanje starega lesa ob vodotokih in prilagoditev prenov znanim zatočiščem.

Nemški BfN med konkretnimi obremenitvami prehranskega prostora navaja previsoko gostoto rib v ribnikih in vnos tujerodnih rib, denimo amurja, ki zmanjšuje vodno rastlinje. Mreže nad ribniki lahko pomenijo oviro in nevarnost poškodb pri lovu. V onesnaženih žuželkah, med katerimi pregled izpostavi trzače, lahko prejme živo srebro in kadmij, ki se kopičita v telesnem maščevju. Za zgornji Ren pregled posebej omeni zmanjševanje prehranske ponudbe zaradi zatiranja komarjev z Bacillus thuringiensis israelensis. Pri vetrnih elektrarnah navaja trke z rotorji in poškodbe zaradi hitrih sprememb zračnega tlaka ob njih.

Viri: BfN – Pipistrellus pygmaeus, nemški vrstni pregled