Brandtov netopir: prepoznava, slovenska najdba, gozdna zavetja in letni cikel

Rjav kožuh z zlatim leskom

Brandtov netopir, Myotis brandtii, je majhen netopir z razmeroma dolgim kožuhom. Morfološki list nemškega BfN navaja dolžino glave in trupa 39–51 mm, dolžino podlakti 33–39,2 mm in razpon prhuti 190–240 mm. Masa je navedena v razponu 4,3–9,5 g. Podlaket in dolgi prsti podpirajo letalno opno; prhuti so pri tej vrsti razmeroma ozke.

Dlake imajo temno sivo rjavo osnovo. Hrbtna stran je svetlo rjava, navadno z zlatim leskom, trebušna pa svetlo siva in ponekod rumenkasto nadahnjena. Gobček, ušesa in letalne opne so srednje do svetlo rjavi. Mladi osebki imajo drugačen videz: hrbet je lahko temno črno siv do črno rjav, gobček in ušesa pa črno rjava.

Na zunanjem robu ušesa je jasna zareza. Dolg, koničast ušesni poklopec oziroma tragus sega nad njo. Osnova poklopca in notranjega roba ušesa sta izrazito svetlejši. Letalna opna med roko in telesom se pripenja pri osnovi prstov zadnjega stopala. Ostroga ob robu repne opne je krajša od polovice dolžine te opne. List navaja ultrazvočne klice v območju 38–50 kHz, pogosto okoli 42 kHz.

Viri: BfN: Große Bartfledermaus – Myotis brandtii, vrstna biologija in nemška priporočila · BfN: Große Bartfledermaus – Myotis brandtii, morfološki list

Kako se razlikuje od podobnih vrst

Brandtov in brkati netopir sta bila do leta 1970 obravnavana kot ena vrsta. BfN v današnji primerjavi opisuje več telesnih razlik. Pri brkatem netopirju so gobček in ušesa črno rjavi, osnova ušesnega poklopca ter notranjega ušesnega roba pa ni tako svetla. Zobne značilnosti se razlikujejo, vendar jih je mogoče razločiti šele s povečevalnim steklom. Pri odraslem Brandtovem samcu je konec spolnega uda izrazito kijasto odebeljen, pri brkatem pa ne.

Mladi Brandtovi netopirji so brkatemu posebej podobni. Njihov temnejši kožuh in temen gobček zmanjšata uporabnost barvne razlike, ki jo opazimo pri odraslih. Nimfni netopir je v istem listu manjši; njegov samec ima tanek spolni ud, ki je na koncu le malo odebeljen ali sploh ni.

Od obvodnega netopirja Brandtovega ločujeta daljši ušesni poklopec in manjša stopala. Pri primerjavi sta uporabni tudi oblika ter dolžina repne opne in ostroge. Vejicati netopir ima navadno rdeče rjav hrbet brez zlatega leska, njegov zunanji ušesni rob pa je stopničasto zarezan skoraj pod pravim kotom.

Viri: BfN: Große Bartfledermaus – Myotis brandtii, vrstna biologija in nemška priporočila · BfN: Große Bartfledermaus – Myotis brandtii, morfološki list

Slovenska terenska najdba iz poročila za leto 2011

Primož Presetnik v poročilu o skupini za netopirje na raziskovalnem taboru leta 2011 navaja Brandtovega netopirja med vrstami, ujetimi ob Muri in njenem pritoku. Takratni ulov je opisal kot desetega poznanega slovenskega osebka te vrste in prvo znano samico. To sta podatka o stanju poznavanja ob objavi poročila, ne današnji skupni števili slovenskih najdb.

V istem poročilu je vrsta vključena v seznam dvanajstih vrst, ugotovljenih med taborom. Raziskovalci so uporabljali mreže ob gozdnih poteh in vodotokih. Za ugotavljanje zatočišč samice bi bila potrebna radiotelemetrija, vendar je zaradi zahtevnega podrastja in omejenega časa niso izvedli. Najdba samice zato v tem poročilu ni združena z odkritjem njenega drevesnega ali stavbnega kotišča.

Viri: Primož Presetnik: skupina za netopirje, raziskovalni tabor 2011, neposredno prebrani fizični strani 61–62

Vlažen gozd, voda in povezave skozi krajino

Predstavitev BfN Brandtovega netopirja povezuje z vlažnimi mešanimi gozdovi v bližini vode. Med opisanimi gozdnimi okolji so močvirni, poplavni in barjanski gozdovi. Lovi tudi v vrtovih ter ob gozdnih robovih, živih mejah, drevoredih, jarkih in potokih.

Na poti med zatočiščem in loviščem se močno drži krajinskih struktur. BfN opisuje let vzdolž živih mej in drevesnih vrst ter izogibanje širokim odprtim površinam. Do redno uporabljanih lovišč lahko leti več kot deset kilometrov od zatočišča. Pot med obema območjema ponavlja po istih povezavah.

Vlažna tla in vodna telesa so v nemškem pregledu pomembni tudi pri obravnavi hrane. Izsuševanje barij, mokrotnih gozdov in jarkov zmanjša ponudbo žuželk. Posegi na bregovih, ki odstranijo širok pas lesnate vegetacije, pa spreminjajo lovski prostor ob vodi. BfN med takšne obremenitve uvršča tudi ureditev rekreacijskih površin, marin in gostinskih objektov na bregovih.

Viri: BfN: Große Bartfledermaus – Myotis brandtii, vrstna biologija in nemška priporočila

Različne višine leta in nevretenčarski plen

Pri lovu BfN posebej opisuje patruljiranje vzdolž določene proge, na primer ob stavbi ali drevesni vrsti. Netopir se na takšni poti premika sem in tja vzdolž iste strukture.

V bližini rastja Brandtov netopir lovi s hitrim, zavitim letom. BfN za ta način opisuje višine približno tri do deset metrov. Nad vodo lahko leti precej nižje, približno od dvajset centimetrov do treh metrov nad gladino. Lovi tudi v višini krošenj, do približno dvajset metrov, pod njihovim sklenjenim vrhom.

Med glavnim plenom nemški pregled izpostavlja nočne metulje in košeninarje. Poleg teh navaja muhe, okenske mušice in strigalice ter pajke in suhe južine. Zadnji dve skupini sta pajkovca, zato celotnega seznama ni pravilno opisati kot seznam žuželk. Prehrana vključuje tako leteči plen kakor nevretenčarje, ki jih najdemo na površinah.

BfN pri gozdarskih in kmetijskih ukrepih povezuje uporabo insekticidov z zmanjšanjem plena. Posebej omenja tretiranje gozdov zaradi sprevodnih prelcev. Pregled opozarja tudi na vnos strupenih snovi v telo netopirja prek prehrane.

Viri: BfN: Große Bartfledermaus – Myotis brandtii, vrstna biologija in nemška priporočila

Špranje v stavbah in starih drevesih

V nemškem pregledu so številne porodniške skupine Brandtovega netopirja v stavbah. Živali uporabljajo ozke špranje za fasadnimi oblogami in polkni, prostor med tramovi ter opažem ali letvami v strehi in podstrešja. Kot strešne kritine so v opisu navedeni strešniki, les in valovite plošče. Med stavbnimi zatočišči so tudi votli zidaki.

Drevesna zatočišča so v razpokah debel, za odstopajočim lubjem in v duplih. BfN med zavetji omenja še ptičje gnezdilnice in netopirnice. Samci jih uporabljajo tudi med obdobjem parjenja.

Samice v času vzreje mladičev uporabljajo več različnih zatočišč. Skupina lahko menjava prostore v stavbah ali drevesih. Poleti samci pogosto bivajo posamezno, v gozdnih zatočiščih ali netopirnicah, medtem ko se samice zbirajo v porodniške skupine.

Viri: BfN: Große Bartfledermaus – Myotis brandtii, vrstna biologija in nemška priporočila

Porodniške skupine in nemški letni koledar

BfN navaja običajne velikosti porodniških skupin od dvajset do sto dvajset samic. V posameznih primerih omenja tudi do tristo petdeset samic.

V nemškem življenjskem koledarju samice porodniška zatočišča zasedejo od konca aprila. Rojstva so umeščena v zadnja dva tedna junija. Samica praviloma skoti enega mladiča, ki začne leteti po treh do štirih tednih. Samci imajo med majem in julijem dnevna zatočišča večinoma posamezno v gozdu ali v netopirnicah. Te datacije so povzete po nemški predstavitvi, slovenski ulov samice iz leta 2011 pa ostaja samostojen terenski podatek.

Viri: BfN: Große Bartfledermaus – Myotis brandtii, vrstna biologija in nemška priporočila

Rojenje, parjenje in premiki

Proti koncu poletja Brandtove netopirje opazujejo pri rojenju ob jamah in opuščenih rudniških rovih. BfN takšno zbiranje povezuje z domnevnim parjenjem.

Nemški pregled Brandtovega netopirja uvršča med vrste s srednje dolgimi premiki. Kot največjo navedeno razdaljo premika navaja 308 kilometrov.

Viri: BfN: Große Bartfledermaus – Myotis brandtii, vrstna biologija in nemška priporočila

Podzemno prezimovanje in dolga življenjska doba

Pozimi Brandtov netopir uporablja jame, rudniške rove in kleti. Pogosto visi posamezno na steni ali se umakne v razpoke in vrtine. V podatku iz nekdanjega apnenčastega rudnika na Saškem BfN omenja od sedem do triinosemdeset osebkov ob šestindvajsetih kontrolah v posamezni zimi. Gre za ponavljajoča štetja na prezimovališču, ne za šestindvajset ločenih zim.

Nemški koledar glavno prezimovanje umešča od oktobra do marca oziroma aprila. Pregled vključuje tudi zgodnejše in poznejše zapise, od začetka septembra do sredine maja. Vhod v podzemno zatočišče, razpoke v njem in odsotnost trajne osvetlitve so med lastnostmi, ki jih BfN obravnava pri ohranjanju prezimovališč.

BfN povzema izjemno dolgo življenjsko dobo nekaterih osebkov. Po Podlutskem in sodelavcih iz leta 2005 navaja sibirski primer z najmanj enainštiridesetimi leti. Za Nemčijo po Krausu iz leta 2004 omenja leta 1986 ujetega osebka, starega osemindvajset let in pol. To sta starostna rekorda posameznih živali, navedena v strokovnem pregledu, ne običajna pričakovana starost vseh Brandtovih netopirjev.

BfN v opisu zimskih skupin navaja, da se v istem podzemnem zatočišču lahko zberejo živali iz različnih kolonij. Zimska skupina se zato po sestavi razlikuje od poletne porodniške skupine. Brandtovi netopirji lahko prezimovališče zamenjajo med posamezno zimo in tudi med zaporednimi leti. Nemški pregled obravnava še povezane skupine bližnjih prezimovališč, ki so med seboj oddaljena manj kot sto metrov. Poleg porodniških skupin posebej opisuje pozno poletne skupine samcev in samic v paritvenih zatočiščih. Ta zatočišča so navadno raztresena po krajini.

Viri: BfN: Große Bartfledermaus – Myotis brandtii, vrstna biologija in nemška priporočila

Kaj je pokazala raziskava prezimovanja in dolgoživosti

Seim in sodelavci so leta 2013 raziskovali fiziologijo Brandtovega netopirja s primerjavo izražanja genov v jetrih prezimujočih in poleti dejavnih živali. Pri šestmesečnem prezimovanju so bile manj dejavne skupine genov, povezane s sintezo beljakovin in razgradnjo sladkorjev. Spremembe v presnovi maščob so bile skladne s prehodom na maščobne zaloge med obdobjem zmanjšane presnove. Raziskava je vključevala odrasle samce iz ruskih zimskih in poletnih zatočišč.

Avtorji so v Brandtovem genomu našli posebne spremembe receptorjev za rastni hormon in inzulinu podoben rastni dejavnik. Predlagali so, da bi te skupaj s prezimovanjem, nizko razmnoževalno stopnjo in bivanjem v jamah lahko prispevale k dolgi življenjski dobi. Njihova razlaga je raziskovalna hipoteza. V razpravi posameznemu mladiču pripisujejo maso približno deset do petnajst odstotkov mase odrasle živali.

V raziskavi so obravnavali tudi čutno zaznavanje. Spremembe genov, povezanih s fotoreceptorji, so razlagali kot možne prilagoditve na šibko svetlobo. Pri genih notranjega ušesa so našli spremembe, skupne Brandtovemu netopirju in velikemu pliskavemu delfinu, ter jih povezali z možnimi funkcijami pri eholokaciji. Razprava o vidu in sluhu tako temelji na genomskih primerjavah, ne na neposrednem poskusu določanja vidne ostrine te vrste.

Viri: Seim in sodelavci 2013: Genome analysis reveals insights into physiology and longevity of the Brandt’s bat Myotis brandtii; uporabljeni uvod, rezultati in razprava

Ohranjanje zavetij in lovskih povezav

Nemška priporočila BfN predlagajo označevanje in ohranjanje znanih ter možnih drevesnih zatočišč. Med uporabnimi znaki so dupla, razpoke po streli in odstopajoče lubje. V gospodarskem gozdu naj ostajajo stara drevesa in stoječi odmrli les. Kot številčno priporočilo za ponudbo zavetij pregled navaja najmanj petindvajset drevesnih votlin ali sedem starih dreves na hektar. To je nemški strokovni predlog, ne predstavljena slovenska pravna norma.

Pri stavbah naj strokovno načrtovana obnova ohrani porodniške skupine in njihove vhodne odprtine. BfN opozarja na zapiranje špranj, osvetljevanje izletnih odprtin ter strupene zaščitne premaze za les. Pri podzemnih zatočiščih predlaga netopirjem prehodne rešetke. Preureditev opuščenega železniškega predora v kolesarsko pot obravnava kot sprejemljivo šele po preverbi, da predor ni pomembno zatočišče vrste.

Za povezave med gozdom, zatočišči in hrano pregled predlaga ohranjanje živih mej, drevesnih vrst, travnatih robov, ledin in sadovnjakov. Pri poteh so priporočene žive meje na obeh straneh. Njihovo rez naj bi opravili izmenično na različnih straneh in v različnih letih. Ob potokih so pomembna drevesa na obeh bregovih.

Med vodnimi ukrepi BfN priporoča naravno oblikovane gozdne robove in ohranitev mokrotnih gozdov ter manjših voda. Mreže nad majhnimi ribniki lahko ogrožajo nizko leteče netopirje. Dodatne manjše vode za povečanje ponudbe hrane so v priporočilih mišljene kot ribniki brez rib. Pri cestah pa so med predlogi podhodi in zelene povezave čez prometnice, namenjeni ohranjanju prehodov med uporabljanimi območji.

Pri prezimovanju nemški pregled opozarja na pogoste obiske in vandalizem v jamah, rovih ter opuščenih rudnikih. Pri stavbnih kolonijah omenja tudi neposredno preganjanje in zapiranje zatočišč zaradi nenaklonjenosti lastnikov do netopirjev ali njihovih iztrebkov. V prometni krajini je med ločeno navedenimi nevarnostmi trčenje z vozili.

Viri: BfN: Große Bartfledermaus – Myotis brandtii, vrstna biologija in nemška priporočila