Velikouhi netopir med lovom pobira žuželke z rastlin in tal. Poleti uporablja mrežo drevesnih votlin, v katerih se manjše skupine samic pogosto preoblikujejo.
Slovenski zapis iz Krašc pri Moravčah
Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani v poročilu za 31. teden leta 2023 poimensko navaja velikouhega netopirja Myotis bechsteinii. Sprejem živali je datiran 31. julija 2023, kraj pa je zapisan kot Krašce v občini Moravče. Razlog za sprejem je bila poškodba obeh prhuti.
Stari listnati gozdovi in sadovnjaki
BfN opisuje velikouhega netopirja kot značilno gozdno vrsto z osrednjo razširjenostjo v srednji Evropi, posebej v Nemčiji. Prednost daje listnatim gozdovom pred mešanimi s prevlado iglavcev in pred iglastimi gozdovi. Med pomembnimi sestoji so hrastovo-bukovi gozdovi, v katerih je veliko starih dreves in odmrlega lesa. Njegov življenjski prostor ima več vegetacijskih plasti, poleg krošenj tudi vmesno in nižjo rastlinsko plast.
V vrstnem opisu so posebej navedeni naravi bližnji vlažni listnati in mešani listnati gozdovi z majhnimi vodotoki, vrzelmi in jasami. Pomemben je star drevesni sestoj z mnogimi dupli. Velikouhi netopir v nekaterih regijah lovi tudi v visokodebelnih sadovnjakih ter v drugih polodprtih krajinah. V majhnih, med seboj ločenih gozdnih otokih lahko za lov uporablja prav takšne sadovnjake in polodprte površine zunaj gozda.
Porodniška zatočišča v duplih
Naravna zatočišča samic z mladiči so drevesna dupla. BfN posebej navaja dupla, ki so jih izdolble žolne, in votline, nastale zaradi trohnenja. Uporabljena so v različnih drevesnih vrstah, med njimi v hrastu, brezi in bukvi. Občasno vrsta zasede nadomestna zatočišča v ptičjih ali netopirskih gnezdilnicah. Za odstopajočim lubjem in v skalnih votlinah običajno prebivajo posamezni osebki. Stavbe uporablja kot zatočišča le redko.
Poletna skupina samic uporablja več zatočišč hkrati. Skupina se skoraj vsak dan razdeli v manjše podskupine z vedno znova drugačno sestavo. Posamezna zatočišča praviloma menjava vsak dan ali na dva dni, večinoma na majhnem območju. BfN zato za eno poletje navaja potrebo po ponudbi do petdesetih drevesnih votlin.
Sorodstvo, podskupine in samci
Porodniške skupine so lahko majhne, z manj kot desetimi samicami, ali pa štejejo do osemdeset samic. V njih niso samo samice, ki trenutno dojijo. BfN navaja, da lahko delež samic, ki ne dojijo, v nekaterih skupinah presega trideset odstotkov.
Mlade samice se večinoma vrnejo v porodniško skupino, v kateri so se rodile. V takšnih skupinah zato prebivajo tesno sorodni osebki. Mladi samci zapustijo svoje rojstno območje in se razpršijo v širšo okolico. BfN poletno bivanje samcev opisuje v drevesnih duplih ali za lubjem, posamično oziroma v manjših skupinah. Tudi posamezni samci kažejo izrazito zvestobo območju in zatočiščem; ta lastnost je navedena tudi za porodniške skupine.
Dva načina iskanja plena
Pri lovu so opazovali dva načina gibanja. Prvi poteka v območju drevesnih krošenj: netopir leti z zmerno hitrostjo in obletava tako listavce kot iglavce. Drugi poteka približno od enega do treh metrov nad tlemi. Tam plen išče z zmerno hitrim, okretnim letom; občasno ga prekine z obletavanjem posameznega drevesa.
Velik del njegovega plena predstavljajo žuželke, ki v trenutku lova ne letijo ali sploh niso sposobne leteti. Med lebdečim letom jih pobira neposredno z rastlin in tudi s tal.
Žuželke, pajki in suhe južine
Sestava hrane se v poletnem delu leta spreminja glede na razpoložljivost plena. BfN med pomembnimi žuželkami posebej izpostavlja košeninarje, dolgonoge dvokrilce. Poleg njih v prehrani navaja metulje, hrošče, večje komarje, mrežekrilce in kožekrilce. Zastopani so tudi ščurki, stenice in dolgotipalčne kobilice. Občasno poje pajke in suhe južine, ki so v seznamu plena navedeni ločeno od žuželk.
Lovišča in poti med gozdnimi deli
Lovišča so navadno blizu porodniških zatočišč, večinoma v krogu do približno 1,5 km. Opisana so tudi lovišča do tri kilometre od njih. Le v redkih izjemah so bila oddaljena več, do osem kilometrov.
V odprti krajini velikouhi netopir pretežno leti vzdolž vodilnih struktur, kot so gozdni robovi, mejice in manjši skupki dreves. Te strukture povezujejo posamezna gozdna območja. Zmanjšanje mejic, drevoredov in drevesnih skupin lahko poslabša povezavo med porodniškimi zatočišči in lovišči. Združevanje manjših kmetijskih površin v velika polja lahko odstrani prav takšne povezave, obrobne pasove in visokodebelne sadovnjake.
Rojstvo in jesensko razhajanje skupin
Sezonski koledar BfN je podan v nemškem vrstnem okviru. Samice zasedejo porodniška drevesna zatočišča konec aprila ali v začetku maja. Mladiči se rojevajo od prve polovice junija do sredine julija. Samica običajno skoti enega mladiča. Porodniške skupine se ponovno razidejo od konca avgusta, v istem obdobju pa se netopirji vse pogosteje zbirajo ob jamah in rovih.
Od konca avgusta poteka tudi parjenje. V opisu življenjskega cikla je paritveno obdobje podaljšano do začetka zimskega spanja. Zbiranje ob podzemnih mestih tako časovno sovpada z razpadom poletnih porodniških skupin. BfN kot največjo dokazano starost vrste navaja enaindvajset let.
Skrito prezimovanje v razpokah
Vrsta prezimuje predvsem v podzemnih rovih, jamah in kleteh. BfN kot dodatno možnost previdno omenja tudi posamezna prezimovanja v drevesnih duplih. V podzemnih prostorih se osebki skrivajo v globokih razpokah in jih je zato redko mogoče videti. Običajno najdejo posamezne netopirje, zelo redko manjše skupine z največ desetimi osebki. Zimsko spanje je v nemškem sezonskem opisu umeščeno od novembra do marca.
Med poletnim in zimskim zatočiščem BfN navaja največjo doslej ugotovljeno razdaljo 53,5 km. V istem zimskem prostoru se lahko zberejo osebki iz različnih poletnih kolonij. Prezimovališča lahko menjajo med enim zimskim obdobjem in tudi med različnimi leti.
Izguba dreves in prekinjene povezave
Med osrednjimi nevarnostmi BfN navaja močno gozdarsko izkoriščanje, posebej odstranjevanje starih sestojev in dreves z dupli. Za vrsto so lahko pomembna tudi stoječa odmrla drevesa ter drevesa z razcepljenimi debli in poškodovanimi deli, ki jih gozdarstvo obravnava kot manj vredna. Zmanjševanje večplastnih listnatih gozdov in naravnih, stopničastih robov pomeni izgubo lovnih območij. V preglednici groženj sta navedena tudi zmanjševanje gozdov, starejših od 120 let, in prezgodnji posek.
Pogozdovanje z drevesnimi vrstami, ki niso naravno značilne za rastišče, lahko osiromaši združbo žuželk in pajkov; BfN kot primer navaja duglazijo. Insekticidi proti gozdnim škodljivcem zmanjšujejo ponudbo hrane, v telesih netopirjev pa se lahko kopičijo strupene snovi. Promet povzroča nevarnost trkov in hrup. Posegi v podzemna prezimovališča vključujejo neustrezno obnovo ali spremembo rabe jam, rovov, kleti, prepustov in nekdanjih železniških predorov. BfN v opisu gozdnega zatiranja škodljivcev posebej omenja majskega hrošča in sprevodne prelce kot primera, pri katerih insekticidi prizadenejo tudi prehransko ponudbo netopirjev.
Varovanje mreže drevesnih zatočišč
Nemška priporočila BfN poudarjajo ohranjanje večplastnih listnatih gozdov z dovolj naravnimi votlinami, posebej s hrastom. Za lovne površine predlagajo nižjo rastlinsko plast, ki ni preveč gosta, z navedeno pokrovnostjo od petnajst do trideset odstotkov. V priporočilih za ponudbo zatočišč je navedenih najmanj sedem do deset dreves z dupli na hektar. Predvideno je ohranjanje dreves z votlinami, odstopajočim lubjem in prihodnjimi možnostmi nastanka zatočišč.
Priporočena je mozaična gozdna raba na majhnih površinah brez golosekov, pri odvzemu lesa pa posamezna drevesna sečnja. BfN poudarja tudi ohranitev različnih gozdnih razvojnih faz, od mladja do starega in razpadajočega sestoja. Za povezovanje življenjskih prostorov predlaga ohranjanje in vzpostavljanje mejic, drevesnih obrob ter visokodebelnih sadovnjakov. Podzemna zatočišča naj bodo zavarovana pred nedovoljenim vstopanjem; med možnimi ukrepi so netopirjem prilagojene rešetke. Pri prometnicah navaja zelene mostove, podhode, zaščitne stene in predore kot ukrepe za zmanjšanje prometnih žrtev.
BfN posebej obravnava nekdanje železniške predore, ki jih lahko netopirji uporabljajo pozimi, poleti pa tudi kot zatočišča samcev ali za parjenje. Urejanje kolesarskih poti v takšnih predorih priporoča samo tam, kjer je dokazano, da jih netopirji ne uporabljajo v nobenem od teh obdobij. Pri gozdni krajini poudarja ohranjanje visokodebelnih sadovnjakov v bližini naselij in majhnih obdelovalnih enot s širokimi cvetočimi obrobami. Med prednostnimi hrasti v gozdnih priporočilih sta dob in graden.
V priporočilih za ustrezno lovno gozdno okolje BfN navaja potrebo po najmanj 250 hektarjih gozda. Številka je del predloga upravljanja življenjskega prostora vrste, ne meritev ozemlja posameznega netopirja. Pri odstranjevanju lesa priporoča označevanje in ohranitev dreves z že obstoječimi zatočišči ter dreves, v katerih bi lahko nastala v prihodnosti, zlasti tistih z razcepljenimi debli in poškodbami.
Dolgoročne vezi med samicami
Gerald Kerth, Nicolas Perony in Frank Schweitzer so leta 2011 objavili raziskavo dveh kolonij velikouhega netopirja, spremljanih od leta 2004 do leta 2008. Manjša kolonija BS je štela od enajst do osemnajst netopirjev, večja GB2 pa od triintrideset do dvainštirideset. V večji koloniji so ugotovili dve dolgotrajni družbeni skupnosti, v manjši takšne razdelitve ni bilo. Skupnosti večje kolonije sta šteli od šestnajst do triindvajset osebkov.
Samice v večji koloniji so imele močne vezi z nekaterimi članicami ter ohlapnejše z drugimi. Pripadnost skupnostim je ostajala pretežno stalna tudi med leti: od 124 primerov vrnitve osebka po prezimovanju je bilo deset prehodov v drugo skupnost. Matere in hčere so bile skupaj v isti skupnosti v 231 od 247 možnih primerov. Šest od osmih samic, ki so med leti zamenjale skupnost, je to storilo skupaj z materjo ali hčerjo.
Večja kolonija se ni povsem razcepila v dve ločeni koloniji. Članice različnih skupnosti so si še naprej delile zatočišča, povprečno na dvajset do trideset odstotkov dni. Povezave med skupnostma so vzdrževale predvsem starejše samice; statistična povezava s starostjo je bila potrjena v vseh spremljanih letih razen leta 2008. Sorodstvo ni povsem pojasnilo sestave, saj so bile v isti skupnosti tako sorodne kot nesorodne samice.
Pogosta vprašanja o vrsti
Kako velik je velikouhi netopir?
BfN navaja glavo in trup 45–55 mm, podlaket 39–47 mm, razpon prhuti 250–286 mm in maso 7–13,6 g.
Preverite vir odgovoraPo čem ga ločimo od uhatih netopirjev?
Uhati netopirji imajo še daljša ušesa, ki so ob osnovi zraščena. BfN pri velikouhem netopirju navaja izrazito dolga in široka ušesa ter suličast tragus.
Preverite vir odgovoraAli obstaja slovenski zapis vrste?
Veterinarska fakulteta navaja osebek iz Krašc pri Moravčah, sprejet 31. julija 2023 zaradi poškodbe obeh prhuti.
Preverite vir odgovoraKje samice vzgajajo mladiče?
Predvsem v drevesnih duplih, med katerimi so žolnina dupla in votline zaradi trohnenja. BfN navaja tudi občasno uporabo ptičjih in netopirskih gnezdilnic.
Preverite vir odgovoraKaj lovi velikouhi netopir?
Predvsem žuželke, ki jih pobira z rastlin in tal; BfN navaja košeninarje, metulje, hrošče in druge skupine, občasno tudi pajke in suhe južine.
Preverite vir odgovoraKje prezimuje?
BfN navaja predvsem podzemne rove, jame in kleti, kjer se skriva v globokih razpokah. Posamezna prezimovanja v drevesnih duplih omenja kot možnost.
Preverite vir odgovoraViri in preverjanje
Izvirna uredniška predstavitev povezuje podatke za Slovenijo s splošno biologijo vrste. Leto raziskave ni nujno leto objave; zgodovinskih ocen ne prikazujemo kot današnje številčnosti. Natančnih občutljivih najdišč ne objavljamo.
- Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani: Poročila o delu s prostoživečimi živalmi, 31. julij–6. avgust 2023
- Bundesamt für Naturschutz: Myotis bechsteinii; Matthias Simon, Karola Gießelmann, Heiko Köstermeyer in Sandra Brand
- Bundesamt für Naturschutz: Myotis bechsteinii – Merkmale, morfološki list
- Kerth, Perony in Schweitzer (2011): Bats are able to maintain long-term social relationships despite the high fission–fusion dynamics of their groups; Proceedings of the Royal Society B 278: 2761–2767, DOI 10.1098/rspb.2010.2718
- Gilles San Martin: Myotis bechsteini, 11. september 2009; Wikimedia Commons, CC BY-SA 2.0
Opazite napako ali imate novejši strokovni vir? Sporočite uredništvu.