Vejicati netopir: prepoznavanje, lov na muhe in podstrešna kotišča

Rdečerjav kožuh in zareza na robu ušesa

Vejicati netopir je srednje velik gladkonosi netopir iz rodu Myotis. Morfološki list nemškega Zveznega urada za varstvo narave, BfN, navaja dolžino glave in trupa od 41 do 53 mm, dolžino podlakti od 36 do 41 mm ter razpon prhuti od 220 do 245 mm. Njegova masa je po istem listu od 7 do 15 g. Ušesa so srednje dolga, na zunanjem robu v zgornji tretjini pa imajo izrazito, skoraj pravokotno zarezo.

Ušesni poklopec ali tragus je suličast in ne doseže povsem višine zareze na zunanjem robu uhlja. Gobček je rdečerjav, ušesa in letalne opne pa temno sivorjave. Stopala so majhna. Repno letalno opno podpira raven ostrog, ki izhaja iz območja gležnja in sega približno do polovice te opne. Ob njenem prostem robu na hrbtni strani izstopajo posamične kratke ukrivljene dlačice.

Dlaka je dolga in volnata. Posamezne dlake na hrbtu so tribarvne: ob korenu sive, v srednjem delu slamnato rumene, na konicah pa rjaste do lisičje rdeče. Spodnja stran telesa je rumenkasto siva. BfN za njegove ultrazvočne glasove navaja frekvence od 50 do 70 kHz, ki jih je mogoče dobro prepoznati na sonogramu.

Viri: BfN – Myotis emarginatus, morfološki list, stran 1

Razlike do sorodnih netopirjev

Resasti netopir Myotis nattereri ima v primerjavi z vejicatim sivorjav hrbet in svetlejšo trebušno stran. Njegov ušesni poklopec je daljši, ostrog ob repni opni pa je ukrivljen v obliki črke S. Pri vejicatem je ta oporna struktura ravna. Morfološki list BfN pri brkatih netopirjih poudarja odsotnost tribarvnega hrbtnega kožuha ter daljši ušesni poklopec, ki sega čez rob ušesa.

Velikouhi netopir Myotis bechsteinii ima daljša ušesa. Obvodni netopir Myotis daubentonii pa se od vejicatega razlikuje po neporasli repni opni in zunanjem robu ušesa brez izrazite zareze. Te primerjave se nanašajo na posamezne telesne znake v morfološkem listu; razpon velikosti vejicatega netopirja sam po sebi ni prikaz razlik med vsemi temi vrstami.

Viri: BfN – Myotis emarginatus, morfološki list, stran 1

Potrjeno kotišče v slovenskem raziskovalnem poročilu

Slovenski taksonomski pregled Prirodoslovnega muzeja Slovenije vrsto poimensko navaja kot vejicati netopir, Myotis emarginatus, v družini gladkonosih netopirjev. Neposreden terenski podatek je v poročilu Primoža Presetnika o raziskovalnem taboru Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici leta 2011. Skupina za netopirje je na raziskovalnem območju zabeležila eno kotišče vejicatih netopirjev.

Glavni območji dela sta bili Slovenske gorice in Dravsko polje, skupina pa je pogledala tudi v Prekmurje in Haloze. V poročilu je opisan pregled šestnajstih cerkva, štirih gradov oziroma dvorcev, štirih drugih stavb, dveh bunkerjev in podzemnega kamnoloma. Navedena najdba kotišča ni opremljena s točno lokacijo ali številom vejicatih netopirjev. Poročilo vrsto vključuje tudi v skupni seznam dvanajstih zabeleženih vrst netopirjev.

Viri: Primož Presetnik – Poročilo skupine za netopirje, raziskovalni tabor 2011, tiskani strani 59–60 · Prirodoslovni muzej Slovenije – Taksonomski pregled sesalcev, stran 1

Topli listnati gozdovi in drobno členjena krajina

Vrstni opis BfN umešča vejicatega netopirja predvsem v tople predele z veliko listnatega gozda. Posebej navaja listnate sestoje z bogato podrastjo. Za lov uporablja tudi obrečne gozdove, gozdne robove, sadovnjake, žive meje, pasove drevja ob vodotokih ter parke in vrtove. Med njegovimi lovnimi prostori so redno tudi hlevi z govedom, kjer lovi muhe.

Celotna razširjenost po BfN sega od severne Afrike prek južne Evrope in Male Azije do Izraela, Kavkaza in Afganistana. V nemškem delu razširjenosti se pojavljanje osredotoča na podnebno ugodna območja, zlasti dolino Rena in jugovzhodno Zgornjo Bavarsko z Rosenheimsko kotlino. Na jugu razširjenosti uporablja kotišča tudi v jamah, medtem ko BfN nemška kotišča opisuje predvsem na ostrešjih stavb.

Na poti iz zatočišča proti loviščem sledi živim mejam, vrstam dreves, pasovom grmovja in drevju ob vodi. Med vzrejo mladičev lovišča samic po povzetku BfN navadno ležijo do približno osem kilometrov od kotišča. Lovišča ob naseljih, na primer hlevi, vrtovi, parki in sadovnjaki, so v primerjavi z gozdnimi razmeroma majhna.

Viri: BfN – Myotis emarginatus: biologija in nemška priporočila varstva

Pobiranje plena z listov in hlevskih sten

Vejicati netopir pobira plen, ki sedi na podlagi, med letom. BfN posebej izpostavlja dvokrilce in pajke, ki jih pobere z listov ali hlevskih sten. Širši seznam plena vključuje metulje, hrošče, muhe, mrežekrilce in druge žuželke. Lov na muhe v hlevih z govedom je značilna sestavina vrstnega opisa in eden od razlogov za njegovo povezanost s podeželskimi območji.

Njegove lovne faze so dolge. Po povzetku raziskav, ki ga podaja BfN, ob primernem vremenu ponoči počiva le nekaj minut. Pri lovu uporablja gozdove z podrastjo, robove gozdov, obvodne drevesne pasove in sadovnjake. V času vzreje mladičev so med pomembnimi bližnjimi lovnimi prostori tudi tradicionalni živinorejski hlevi ter žive meje in vrste dreves v okolici kotišča.

Viri: BfN – Myotis emarginatus: biologija in nemška priporočila varstva

Prosto viseče skupine pod ostrešjem

Kotišča so po nemškem vrstnem opisu predvsem na večjih podstrešjih cerkva in drugih velikih stavb. Prostori so razmeroma svetli, s stalnimi, zmerno toplimi temperaturami. Netopirji prosto visijo na tramovih in deskah, pogosto v gostih skupinah s tesnim telesnim stikom. Med obdobjem vzreje mladičev pogosto zamenjajo mesto visenja znotraj zatočišča.

Za vstop in izstop dajejo prednost oknom ali drugim odprtinam, skozi katere lahko neovirano preletijo. Stavbnih špranj kot zatočišč skoraj ne uporabljajo. Skupina ima pogosto eno kotišče, lahko pa hkrati uporablja več zatočišč in med njimi prehaja. BfN takšna povezana zatočišča opisuje kot mrežo, ki jo uporablja ista porodniška skupina.

V kotiščih samic so lahko prisotni posamezni samci, ki visijo ločeno od gostih skupin. Večina samcev poleti živi posamično v drugih zatočiščih. BfN poleg podstrešij navaja posamične najdbe v gnezdilnicah in drevesnih duplih, za odstopajočim lubjem ter v hlevih, senikih in lesenih lopah. Drevesna poletna zatočišča so v tem vrstnem opisu izjema.

Viri: BfN – Myotis emarginatus: biologija in nemška priporočila varstva

En mladič in poletni razpad porodniških skupin

Nemški koledar BfN opisuje zbiranje v kotiščih od začetka maja, po končanem zimskem spanju. Velikost skupin je zelo različna. V Nemčiji so zabeležili majhna kotišča z dvema do dvajsetimi osebki, pogosto srednje velika s petdesetimi do dvesto ter tudi skupine s precej več kot tristo odraslimi samicami. V skupinah samice visijo tesno skupaj.

Rojstva po istem nemškem povzetku potekajo od sredine junija do sredine julija; samica navadno skoti enega mladiča. Mladiči začnejo leteti v začetku oziroma sredi avgusta. Takrat porodniške skupine razpadajo, v nekaterih večjih kotiščih pa posamezni netopirji ostanejo do septembra. Občasna parjenja potekajo konec poletja tudi v prostorih kotišč, med drugim na nekdanjih mestih visenja samcev.

Avgusta in septembra se netopirji zbirajo oziroma rojijo pri zimskih zatočiščih; od tega obdobja dalje se tudi parijo. BfN za Nemčijo navaja vseljevanje v jamska in rovna prezimovališča že od oktobra. Zimsko spanje lahko traja do maja. To je koledar nemškega vrstnega povzetka in ni rezultat merjenja slovenskega kotišča iz poročila leta 2011.

BfN po raziskavi Brinkmanna in sodelavcev iz leta 2001 navaja avgustovsko najdbo treh samic in enega samca pod balkonom. Ta konkretni zapis dopolnjuje opis poznopoletnih skupin v stavbnih zavetjih; ne gre za slovensko terensko najdbo.

Viri: BfN – Myotis emarginatus: biologija in nemška priporočila varstva

Vlažna in razmeroma topla prezimovališča

Zimska zatočišča so jame in podzemni rovi s stalno temperaturo, kjer vejicati netopirji prosto visijo. BfN navaja prednost toplejšim delom rovov s temperaturami od 7,2 do 11,9 °C in zelo veliko zračno vlažnostjo. V zimskih zatočiščih so osebki lahko posamični ali v manjših skupinah.

Vrsta je po BfN zvesta območju in med poletnimi ter zimskimi zatočišči ne opravlja dolgih selitev. Največja razdalja med krajem ulova in ponovne najdbe, povzeta v tem viru, je 106 kilometrov. Najvišja dokazana starost, ki jo BfN navaja po starejši literaturi, je šestnajst let. Zimska zatočišča lahko netopirji zamenjajo med posamezno zimo ali med leti; v enem prezimovališču se lahko zberejo osebki iz različnih poletnih skupin.

BfN loči poletne skupine samic, posamična poletna pojavljanja samcev in poznopoletne paritvene skupine. V zimski jami se lahko srečajo osebki iz več kolonij, zato njen zimski sestav ni enak eni sami poletni porodniški skupini. Poletna skupina lahko uporablja več bližnjih podstrešij in prehaja med njimi; njena zatočišča se zato ne omejujejo vedno na eno stavbo. V zimskem obdobju vir opisuje posamične osebke in manjše skupine ter možnost menjavanja prezimovališč.

Viri: BfN – Myotis emarginatus: biologija in nemška priporočila varstva

Izguba zatočišč, lovišč in povezav

BfN med glavne vzroke ogrožanja uvršča uničevanje zatočišč in izgubo drobno členjenih življenjskih prostorov. Z združevanjem kmetijskih površin izginejo žive meje, obrobni pasovi in druge manjše strukture z veliko žuželkami. Za vrsto pomenijo izgubo lovišč tudi zmanjševanje naravnih gozdnih robov, sadovnjakov in drevesnih pasov ob vodotokih ter širjenje naselij na takšne površine.

Prenove podstrešij lahko spremenijo prostor ali zaprejo vstopne in izstopne odprtine. Vrstni opis opozarja tudi na strupena sredstva za zaščito lesa, osvetljevanje preletnih odprtin in stalno razsvetljavo v prezimovališčih. Tradicionalni hlevi so lahko izgubljeni ob modernizaciji ali opustitvi živinoreje. Lepljivi lovilniki muh v njih predstavljajo past za netopirje, ki lovijo ob hlevskih površinah.

V podzemnih zatočiščih so med motnjami navedeni hrup, bliskavice in vandalizem. Neprimeren zapor vhodov v rove lahko odvzame zimsko zatočišče. BfN posebej povezuje nizko letenje ob živih mejah in drugih usmerjevalnih strukturah s povečanim tveganjem trkov na prometnicah. Širše ceste lahko delujejo kot ovira, ker jih netopirji ne prečkajo.

V nemškem pregledu je preoblikovanje listnatih gozdov z zasaditvijo tujerodnih dreves navedeno kot dodatno tveganje. Takšna sprememba lahko osiromaši združbe žuželk in pajkov, ki sestavljajo njegov plen. Med drugimi posegi BfN izpostavlja večjo porabo lesa za kurjavo v soteskastih in obrečnih gozdovih, kjer se sečnja prej ni izplačala. Izguba starega in odmrlega drevja pri takšnih posegih zmanjšuje ponudbo življenjskega prostora. Tudi spremembe mlečne živinoreje povezuje z zmanjševanjem lovnih možnosti v hlevih.

Viri: BfN – Myotis emarginatus: biologija in nemška priporočila varstva

Ohranjanje podstrešij in povezanih lovnih prostorov

Nemška priporočila BfN vključujejo ohranjanje visokodebelnih sadovnjakov, živih mej, obvodnega drevja in razgibanih robov listnatega gozda. V gozdovih poudarjajo večplastno zgradbo sestojev in podrast. Ohranjene stare drevesne votline ter odmrli les dopolnjujejo ponudbo zavetij tam, kjer se posamezni netopirji poleti zadržujejo v drevesih.

Za stavbna zatočišča BfN priporoča ohranjanje dostopnih odprtin ter načrtovanje obnove tako, da zatočišče ostane uporabno. Med navedenimi ukrepi so netopirjem primerna sredstva za zaščito lesa, strokovna skrb za zatočišča in obveščanje prebivalcev o kolonijah. Ohranjanje dostopa do tradicionalnih hlevov je povezano z lovom na muhe. Za zimska zatočišča vir poudarja zaščito pred motnjami in zapiranje z vrati, ki še omogočajo prost prelet.

Povezave med zatočiščem in loviščem so v nemških priporočilih obravnavane skupaj z oskrbo gozda. BfN za okolico kotišč navaja ohranjanje večplastnih listnatih sestojev in raznolikega, stopničasto oblikovanega gozdnega roba. Žive meje ter manjše skupine dreves z navezavo na gozd priporoča najmanj dvajset metrov od prometnic. Ob vodah kot izgubo življenjskega prostora posebej izpostavlja krčenje naravnih ali naravi bližnjih, več kot pet metrov širokih obrežnih pasov z drevjem in posameznimi drevesi.

Pri posamičnih drevesnih zatočiščih BfN priporoča označevanje in ohranjanje dreves, ki jih netopirji že uporabljajo, ter mrežo drugih dreves z možnimi zavetji. Med primernimi strukturami našteva dupla detlov, votline zaradi trohnenja, razpoke v deblih in močne rogovile. Stara in odmrla drevesa tako vključuje med konkretne sestavine ponudbe poletnih zavetij. Pri stavbah pa so predlagana nadomestna zatočišča v sosednjih objektih, če obstoječega ob posegu ni mogoče ohraniti.

Za podzemna prezimovališča BfN opisuje primerne zaščitne zapore z odprtinami za prost prelet in strokovno spremljanje zatočišč. V tradicionalnih hlevih poleg ohranjanja dostopa navaja opustitev lepljivih pasti za muhe oziroma njihovo zaščito z žičnim mrežastim ovojem. Kot širši ukrep za ohranjanje hrane priporoča zmanjševanje uporabe insekticidov in herbicidov v kmetijstvu ter opustitev njihove uporabe v gozdovih z vejicatimi netopirji.

Viri: BfN – Myotis emarginatus: biologija in nemška priporočila varstva