Obvodni netopir se pri iskanju hrane pogosto drži vodne gladine. Plen lahko pobere z usti, z zadnjima nogama ali z opno med njima. Drevesna dupla ob vodi so pomembna poletna zatočišča te vrste.
Ime in slovenski zapis
Obvodni netopir je slovensko ime vrste Myotis daubentonii v taksonomskem pregledu Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Ta ga uvršča v rod Myotis in družino gladkonosih netopirjev. Nemška predstavitev BfN uporablja ime Wasserfledermaus, povezano z njegovim značilnim lovom ob vodni gladini.
Primož Presetnik obvodnega netopirja izrecno našteva med dvanajstimi vrstami v poročilu skupine za netopirje z raziskovalnega tabora Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici 2011. Glavni raziskovalni območji sta bili Slovenske gorice in Dravsko polje med Dravo in Muro. Posamezni pregledi so segli tudi v Prekmurje in Haloze. Ta podatek je datiran slovenski zapis vrste; poročilo v uporabljenem seznamu ne podaja njenega posebnega števila osebkov.
Viri: Prirodoslovni muzej Slovenije: Taksonomski pregled sesalcev, fizična 1; Obvodni netopir, Myotis daubentonii · Presetnik, P.: Poročilo o delu skupine za netopirje, Raziskovalni tabor študentov biologije Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici 2011; tiskani 59–60, fizični 61–62
Majhno telo in velike zadnje noge
Morfološki list nemškega zveznega urada BfN navaja dolžino glave in trupa od 45 do 55 mm, dolžino podlakti od 35 do 41,7 mm ter razpon prhuti od 240 do 275 mm. Navedeni masni razpon je od 7 do 17 g. To so mere vrstne predstavitve, ne meritve osebkov s slovenskega tabora.
Zadnje noge so izrazito velike: dolžina stopala dosega približno polovico dolžine goleni. Na stopalih so dolge ščetine. Ušesi sta razmeroma kratki in imata štiri do pet prečnih gub. Tragus, kožnata izrastlina pred sluhovodom, je zaobljen in krajši od polovice ušesa. BfN v morfološkem listu navaja tudi ultrazvočne glasove pri 45 kHz.
Viri: Bundesamt für Naturschutz: Myotis daubentonii – Merkmale, morfološki list, fizična 1
Barve kožuha in razlike med sorodniki
Osnova dlak je temno sivorjava. Kožuh na hrbtu je rjavosiv do bronast, konice dlak pa se pogosto svetijo. Spodnja stran je srebrnosiva, deloma nekoliko rjavkasta; zgornja in spodnja stran sta navadno izrazito barvno ločeni. Gobček je rdečerjav, ušesa in letalne opne pa temno sivorjave.
BfN ga primerja z Myotis dasycneme, ki ima večjo podlaket, od 43 do 49,2 mm, in še večja stopala glede na golen. Pri tej primerjani vrsti se letalna opna pripenja na peto. Myotis nattereri ima na zadnjem robu opne med zadnjima nogama vrsto togih, navzdol zavihanih dlak ter daljšo, v obliki črke S ukrivljeno ostrogo ob gležnju. Njegova ušesa in tragusa so daljši in svetlejši.
V istem morfološkem listu ima Myotis emarginatus izrazito zarezo na zunanjem robu ušesa in navadno rdečerjav kožuh. Myotis bechsteinii ima daljša ušesa. Myotis mystacinus se razlikuje po daljšem in bolj koničastem tragusu ter precej manjših stopalih. Primerjava se zato opira na več anatomskih znakov, ne samo na barvo hrbta.
Viri: Bundesamt für Naturschutz: Myotis daubentonii – Merkmale, morfološki list, fizična 1
Kako pobira plen z gladine
Najznačilnejša lovišča obvodnega netopirja so stoječe vode in počasi tekoče reke ali potoki. Po predstavitvi BfN večinoma leti hitro in tik nad gladino. Zabeležen je tudi lov nekoliko više, od enega do šestih metrov nad vodo. Občasno se njegova lovišča nahajajo v gozdu.
Plen lahko prestreže neposredno z usti. Opno med zadnjima nogama uporablja tudi kot nekakšno lovilno mrežo, s katero ulov usmeri proti gobčku. Velika stopala mu omogočajo prijemanje živali nad gladino ali neposredno z nje. BfN navaja, da lahko s takšnim načinom lova ujame celo majhne ribe.
Glavnino hrane sestavljajo žuželke, povezane z vodo: trzače, mladoletnice in enodnevnice. V manjšem deležu lovi tudi košeninarje, hrošče in metulje. Vodna površina je torej lovišče več vrst plena, pri čemer uradna predstavitev poudarja žuželke. Možnost lovljenja rib ni opisana kot njegova glavna prehrana.
Povezava med gozdom in vodo
Med zatočiščem in loviščem uporablja stalne letalne poti. Pri orientaciji sledi vodnim tokovom, gozdnim potem, gozdnim robovom ter vrstam dreves in grmovja. Uporablja tudi robove naselij, sadovnjake in parke, kjer lahko med potjo lovi. Največja v predstavitvi navedena razdalja med zatočiščem in loviščem je sedem do osem kilometrov.
Poletna zatočišča se pogosto nahajajo blizu gozdnih jas, robov ali poti. Ker lovi predvsem ob mirnih ali počasi tekočih vodah, BfN pripisuje veliko vrednost gozdovom v njihovi bližini. Drevesna zatočišča je težko odkriti, zato je kljub široki razširjenosti vrste razmeroma malo podatkov o porodniških skupinah.
Mreža drevesnih zatočišč za samice
Samice za porodniška zatočišča večinoma uporabljajo drevesna dupla, luknje odlomljenih vej, razpoke debel in špranje. Pogosto se naselijo v duplih, ki so jih izdolble žolne. Nadomestno lahko uporabijo netopirnice, redkeje pa stavbe. BfN za večino porodniških skupin navaja manj kot štirideset samic.
V povzeti literaturi so zabeležene tudi precej večje skupine: več kot sto in celo več kot šeststo samic. Posamezna porodniška skupina običajno uporablja več bližnjih zatočišč in jih redno menja. Ta so le redko med seboj oddaljena več kot kilometer. Skupina torej ne ostaja nujno v enem samem duplu skozi vse poletje.
Samci imajo drugačno poletno razporeditev
Samci poleti prebivajo posamič ali v skupinah, predvsem v drevesnih duplih in razpokah. Uporabljajo tudi gnezdilnice in špranje v mostovih ter svoja zatočišča pogosto menjavajo. Skupine samcev lahko za dnevni počitek obiščejo podzemna zatočišča. Nemška predstavitev navaja večinoma manj kot dvajset živali v skupini, redkeje tudi do dvesto.
V času porodniških skupin so v njihovih zatočiščih lahko prisotne manjše skupine samcev. Ob koncu poletja se samci in samice zbirajo tudi v paritvenih zatočiščih. BfN poleg poletnih porodniških skupin zato posebej obravnava poletne skupine samcev in skupine v času parjenja.
Poletna bivališča samcev so pogosto razpršena. BfN jih zaradi slabše poznanih zatočišč težje razmejuje od porodniških kolonij; v takšnem primeru pri opisu lokalne skupine uporablja primeren življenjski prostor, na primer posamezen gozd. Celotno mrežo zatočišč porodniške skupine pa obravnava skupaj, vključno z živalmi, ki si ta mesta delijo.
Letni potek razmnoževanja po nemškem viru
Koledar BfN opisuje nemški raziskovalni in varstveni okvir. Glede na vreme obvodni netopir zapusti prezimovališče med začetkom marca in koncem aprila. V poletnih življenjskih prostorih ga je mogoče srečevati do konca oktobra. Samice se v porodniška zatočišča naselijo aprila ali maja.
Od druge polovice junija običajno skotijo po enega mladiča. Avgusta, ko so mladiči sposobni letenja, porodniške skupine razpadejo. Samci so pripravljeni na parjenje od konca avgusta oziroma začetka septembra. Parjenje poteka tako v zatočiščih poletnega življenjskega prostora kot v prezimovališčih.
Že od sredine avgusta se lahko ob prezimovališčih pojavljajo roječe skupine netopirjev. Od oktobra je v zatočiščih mogoče najti prve speče živali. V času brejosti in vzreje mladičev imajo samice povečane potrebe po hrani; zmanjšanje dostopnosti žuželk je zato posebej pomembno v tem delu leta.
Prezimovanje v razpokah in podzemnih prostorih
Zimska zatočišča so jame, rovi, bunkerji in kleti. V njih se obvodni netopir pogosto skrije v težko opazne globoke stenske ali stropne razpoke. Posamezne živali prezimujejo celo med drobirjem na tleh. Pozimi so v zatočiščih posamič ali v manjših skupinah.
Razdalja med poletnim in zimskim zatočiščem je večinoma manjša od 150 km; najdaljša v predstavitvi navedena ugotovljena razdalja je 304 km. V enem prezimovališču se lahko zberejo živali različnih poletnih kolonij. Zimska zatočišča lahko zamenjajo znotraj iste zime ali med leti. Najvišja dokazana starost, ki jo povzema BfN, je skoraj trideset let.
Nemška predstavitev pri zimski razmejitvi skupin upošteva posamezno prezimovališče ali prostor tesno skupaj ležečih zatočišč, približno manj kot sto metrov narazen. Takšna zimska skupina se lahko razlikuje od poletne, ker se v njej srečujejo živali iz več kolonij. Dnevni počitek samcev v podzemlju poleti ni isto kot zimsko spanje.
Kaj ogroža njegova poletna zatočišča
Ker poletna zatočišča skoraj v celoti temeljijo na drevesnih duplih, BfN med glavnimi nevarnostmi navaja odstranjevanje votlih dreves. Pomembna sta tudi pomanjkanje starega lesa in odstranjevanje odmrlih dreves, v katerih lahko nastajajo nova zatočišča. Posebej izpostavljeni so gozdovi manj kot kilometer in pol od najbližje vode.
Zmanjševanje naravno razčlenjenih gozdnih robov lahko odstrani lovišča in letalne poti. Podoben vpliv ima združevanje kmetijskih zemljišč v velike parcele, kadar izginejo žive meje, grmišča ali obrobni pasovi. BfN med ukrepi poudarja ohranitev votlih dreves, starega in odmrlega lesa ter domačega rastlinja na večstopenjskih gozdnih robovih.
V nemških gozdarskih priporočilih sta posebej navedena podaljšanje obhodnje bukve na več kot 180 let in hrasta na več kot 240 let. Kot druga možnost so omenjene ohranjene površine starega lesa v poldrugem kilometru od vode. Besedilo navaja eno takšno površino na kilometer reke oziroma trideset primernih dreves za zatočišča na kolonijo. To so številčni predlogi nemške predstavitve za upravljanje gozdov, ne meritve slovenskih kolonij.
Spremembe vodnih lovišč
Izsuševanje mokrišč in majhnih gozdnih vodnih teles zmanjšuje razpoložljiva lovišča. Odstranjevanje trstičja in obrežnih pasov zmanjšuje ponudbo žuželk. Pretiran vnos hranil lahko povzroči strnjene preproge alg na vodi, ki jih BfN opisuje kot neugodne. Regulacije rek in utrjevanje bregov lahko povečajo hitrost toka in osiromašijo žuželčjo združbo.
Pri ribnikih uradna predstavitev opozarja na mreže, razpete čez vodno površino: za netopirje, ki lovijo tik nad njo, pomenijo oviro in nevarnost poškodbe. Nevarni so lahko tudi ribiški trnki, zataknjeni v obrežno rastlinje. Med priporočenimi ureditvami BfN navaja plitvine v gospodarskih ribnikih, dodatne ribnike brez rib ter ohranjanje naravnih obrežnih pasov in povezave z gozdom.
Poleg sprememb vode BfN navaja zmanjšanje hrane in vplive na zdravje netopirjev zaradi insekticidov ter herbicidov v kmetijstvu in gozdarstvu. Med primeri vpliva na ponudbo hrane obravnava tudi zatiranje komarjev z bakterijo Bacillus thuringiensis israelensis. Med gozdnimi ukrepi priporoča zmanjšanje odvodnjavanja, povrnitev zadrževalnih površin, ohranjanje močvirij ter naravnih vodotokov in stoječih voda.
Svetloba, mostovi in zimski mir
Osvetljevanje vodnih teles in letalnih poti lahko povzroči izgubo življenjskega prostora. BfN posebej priporoča opustitev dekorativne osvetlitve mostov, ki se nahajajo manj kot šest metrov nad gladino, in osvetlitve z značajem prireditev ob vodah. Gradnja prometnic lahko pretrga povezave med zatočišči in lovišči ter poveča nevarnost trkov.
Neustrezna obnova mostov lahko zapre vhodne odprtine ali uniči mesta, kjer netopirji visijo. Podobno zapiranje vhodov v rudnike in rove lahko odvzame prezimovališča. BfN opozarja tudi na stalno razsvetljavo v zimskih zatočiščih ter na motnje zaradi urejenih turističnih obiskov ali nenadzorovanega vstopanja.
Med priporočili so varovanje zimskih zatočišč pred motnjami, uporaba netopirjem primernih rešetk ter ohranjanje vhodov in obešališč v stavbah. Ureditev kolesarske poti v opuščenem železniškem predoru je po predstavitvi primerna le, kadar je dokazano, da ga netopirji ne uporabljajo kot zatočišče. Za stavbna porodniška zatočišča priporoča izogibanje obnovitvenim delom v času vzreje mladičev.
Stari železniški predori lahko poleti služijo tudi samcem in ne samo prezimujočim živalim. Pri ribnikih BfN predlaga nizko gostoto rib in ločene vodne površine brez ribjega zaroda. V kmetijski krajini med prednostnimi ureditvami navaja majhne parcele, široke cvetoče obrobne pasove, praho, žive meje in skupine dreves, ki ohranjajo letalne povezave.
Kaj lovski poskus pokaže o odzivanju na plen
Cornelia Geberl in sodelavci so v raziskavi, objavljeni leta 2015, primerjali prestrezanje plena v zraku in pobiranje z vodne gladine. Terenska opazovanja so opravili ob nemški reki Würm v letih 2010 in 2011. Obvodni netopirji so se naučili pobirati mokarje, obešene približno štirideset centimetrov nad reko. V laboratoriju na Danskem so trije obvodni netopirji, dva samca in samica iz reke Odense, pobirali mokarje z vodne površine.
Pri ulovu v zraku je netopir spustil zadnji nogi, zajel mokarja v opno med njima, se zvil v klobčič in z usti pobral plen. Celotno zaporedje je v kontrolnih poskusih trajalo mediano 296 ms. Pri pobiranju z gladine so živali mokarja prijele s stopali in skupaj približale glavo ter nogi, da so ugriznile vanj. Za prosto plavajoč plen je zaporedje trajalo mediano 157 ms; za plen, pripet na napravo za umik, 177 ms.
Tik pred prijemom plena so živali oddajale hitro zaporedje eholokacijskih klicev. Raziskovalci so plen nepričakovano umaknili in spremljali, kako se spremenijo oglašanje ter gibi. Ob dovolj zgodnjem umiku se je zadnji del zaporedja klicev skrajšal. Pri zelo poznem umiku so živali oddale celotno zaporedje, čeprav plena ni bilo več na pričakovanem mestu.
Lovski gibi so se pri umiku plena razlikovali med zrakom in vodo. V zraku so živali prijem prekinile tudi ob zelo poznem umiku. Nad vodo so pri umiku manj kot šestdeset milisekund pred pričakovanim stikom opravile celotno zaporedje kot v kontrolnih poskusih. Včasih so s stopali potegnile skozi vodo tudi za mestom, kjer je bil plen pred umikom. Avtorji to povezujejo tudi s tipnimi povratnimi informacijami stopal ob stiku z vodo. Razlaga o vlogi tipa ostaja njihova razlaga poskusnega rezultata.
Pogosta vprašanja o vrsti
Ali je obvodni netopir zabeležen v Sloveniji?
Da. Presetnik ga našteva med dvanajstimi vrstami v poročilu raziskovalnega tabora Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici 2011.
Preverite vir odgovoraKako velik je obvodni netopir?
BfN navaja dolžino glave in trupa 45–55 mm, razpon prhuti 240–275 mm ter maso 7–17 g.
Preverite vir odgovoraKaj lovi nad vodo?
Predvsem trzače, mladoletnice in enodnevnice, manj tudi druge žuželke; z usti, stopali ali opno lahko pobere plen neposredno z gladine.
Preverite vir odgovoraKje samice vzrejajo mladiče?
Večinoma v drevesnih duplih in razpokah, pogosto v duplih žoln; uporabljajo tudi netopirnice in redkeje stavbe.
Preverite vir odgovoraKoliko mladičev ima samica?
Nemška predstavitev BfN navaja običajno enega mladiča od druge polovice junija.
Preverite vir odgovoraKje prezimuje?
V jamah, rovih, bunkerjih in kleteh, pogosto v globokih stenskih ali stropnih razpokah, posamezne živali tudi v talnem drobirju.
Preverite vir odgovoraViri in preverjanje
Izvirna uredniška predstavitev povezuje podatke za Slovenijo s splošno biologijo vrste. Leto raziskave ni nujno leto objave; zgodovinskih ocen ne prikazujemo kot današnje številčnosti. Natančnih občutljivih najdišč ne objavljamo.
- Prirodoslovni muzej Slovenije: Taksonomski pregled sesalcev, fizična 1; Obvodni netopir, Myotis daubentonii
- Presetnik, P.: Poročilo o delu skupine za netopirje, Raziskovalni tabor študentov biologije Slovenske gorice – Sveti Jurij ob Ščavnici 2011; tiskani 59–60, fizični 61–62
- Bundesamt für Naturschutz: Myotis daubentonii, celotna vrstna predstavitev; avtorji Matthias Simon, Heiko Köstermeyer, Karola Gießelmann in Sabine Schade
- Bundesamt für Naturschutz: Myotis daubentonii – Merkmale, morfološki list, fizična 1
- Rauno Kalda: Myotis daubentonii, Estonija, 10. september 2011, CC BY-SA 3.0
- Geberl, C., Brinkløv, S., Wiegrebe, L. in Surlykke, A.2015: Fast sensory–motor reactions in echolocating bats to sudden changes during the final buzz and prey intercept. PNAS112(13):4122–4127; DOI10.1073/pnas.1424457112
Opazite napako ali imate novejši strokovni vir? Sporočite uredništvu.