Človeška ribica v Sloveniji: življenjski prostor, mladiči in dolgoživost

Kako prepoznamo močerila?

Bela oblika ima dolgo svetlo telo, kratke noge in rep, ki je bočno sploščen. Tular navaja običajno dolžino približno 25–30 centimetrov, posamezne živali pa lahko zrastejo tudi bolj. Sprednji in zadnji par nog sta med seboj precej oddaljena. Na sprednjih nogah ima po tri prste, na zadnjih po dva. To je uporabna prepoznavna značilnost, ki jo je lažje razumeti na dobri fotografiji kot pri kratkem pogledu skozi vodo.

Svetla koža ni preprosto bela barvna prevleka. Pri beli obliki v njej ni običajnega temnega pigmenta, skozi kožo pa proseva kri, zaradi česar je lahko žival rožnata. Tular omenja tudi rumenkast pigment, povezan z vitaminom B2. Ličinke imajo pigment, pri izpostavljenosti svetlobi pa se lahko pigmentacija pojavi tudi pozneje. Barva posnetka je obenem odvisna od vode in osvetlitve; zato en sam rumenkast ali rožnat ton na fotografiji ne določa posebne vrste.

Viri: Tular — Človeška ribica

Škrge, koža in plavanje

Za glavo so vidne zunanje škrge. Človeška ribica diha tudi skozi kožo, ima pa še preprosta pljuča, ki jih Tular opisuje kot manj pomembna za dihanje. Zunanje škrge zato niso dokaz, da je žival riba: sodijo v njeno dvoživkasto razvojno zgodbo. Pri številnih drugih dvoživkah takšne ličinkine značilnosti po preobrazbi izginejo, pri močerilu pa ostanejo tudi v odraslosti.

Pri plavanju pomaga bočno sploščen rep s kožno plavutjo. Postojnska jama opisuje gibanje z vijuganjem telesa, pri katerem sodelujejo tudi noge. Dolg trup in kratke okončine sta tako del načina premikanja v vodi. Fotografija v članku prikazuje živali v urejenem vodnem prostoru v Postojnski jami; ni posnetek neokrnjenega naravnega dna podzemnega vodotoka. Na njej lahko opazujemo osnovno telesno obliko, ne pa sklepamo o običajni gostoti živali v naravi.

Viri: Tular — Človeška ribica · Postojnska jama — Skrite zgodbe zmajevih mladičev

Čutila za življenje v temi

Oči so pri ličinkah delno razvite, pozneje pa zakrnijo in jih prekrije koža. To je natančnejši opis od trditve, da žival nikoli nima oči. Svet v podzemlju zaznava z drugimi čutili. Tular posebej izpostavlja dobro razvita voh in okus ter sluh. Hrano in spremembe okolja tako zaznava po drugačnih poteh kot žival, ki pri dnevni svetlobi predvsem opazuje okolico.

Med prilagoditvami so tudi receptorji za električne dražljaje. Telo je občutljivo na svetlobo, čeprav oči niso običajno razvite. To ne pomeni, da koža ustvarja enako podobo sveta kot oči človeka. Gre za različne načine zaznavanja dražljajev, uporabne pri življenju v temi. Podzemna prilagoditev zato ni samo izguba pigmenta ali zmanjšanje oči, temveč kombinacija telesnih značilnosti in čutnega zaznavanja.

Viri: Tular — Človeška ribica

Kje živi človeška ribica v Sloveniji?

Človeška ribica je povezana s podzemnimi vodami dinarskega krasa. Tular razlikuje belo obliko od črne človeške ribice iz Bele krajine. Postojnska jama je znan kraj predstavitve vrste, vendar njena razširjenost ni omejena na eno turistično jamo. Za razumevanje habitata so pomembni podzemni vodni sistemi, ki jih obiskovalec na površju pogosto sploh ne vidi.

Uradni slovenski portal Natura 2000 vodi Proteus anguinus pod oznako 1186. Med povezanimi območji navaja Kras, Notranjski trikotnik, Ljubljansko barje ter več drugih kraških območij in vodnih zaledij. Takšen seznam je uporaben za širši pregled varstvenega prostora. Na posamezni lokaciji pa življenjski prostor oblikujejo podzemna voda in povezave v krasu; turistično ime jame samo po sebi še ne opiše celotnega sistema, v katerem lahko žival živi.

Viri: Tular — Človeška ribica · Natura 2000 — Proteus anguinus, 1186

Črna človeška ribica iz Bele krajine

Tular črno obliko poimenuje Proteus anguinus parkelj. Od svetle oblike se razlikuje po temnejši koži in bolje razvitih očeh. V slovenski predstavitvi je povezana z ozkim življenjskim območjem v Beli krajini. Zaradi teh razlik je zanimiva tudi za razumevanje prilagoditev vrste: vse človeške ribice niso po videzu enako blede in očesno zmanjšane.

Po Tularjevem zgodovinskem pregledu je črno človeško ribico leta 1986 odkril Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Tular jo raziskuje od leta 2002. Ti letnici opisujeta raziskovalno zgodovino, ne starosti populacije. Pri predstavitvi tako občutljivega habitata so pomembnejši njegova posebnost, voda in varstvo kot razkrivanje točnih mest, na katerih bi obiskovalci skušali iskati živali.

Viri: Tular — Človeška ribica

S čim se prehranjuje?

Človeška ribica se prehranjuje z manjšimi vodnimi živalmi. Tular njen jedilnik opisuje kot različne drobne živali iz vodnega okolja. Pri tem ji koristita voh in okus, s katerima zaznava okolico tudi brez običajnega vida. Njena prehrana zato sodi v podzemni vodni ekosistem, v katerem se hrana pojavlja drugače kot v svetlem površinskem ribniku.

Znana je tudi po sposobnosti dolgotrajnega preživetja brez hrane. Tular omenja več let, vendar ta podatek opisuje prilagoditev živali na pomanjkanje in ni navodilo za njeno oskrbo. Za razumevanje vrste je pomembno, da počasni življenjski procesi in prilagoditve na jamsko okolje dopuščajo drugačen ritem od tistega, ki ga pričakujemo pri številnih površinskih živalih. Sam podatek o stradanju še ne pojasni njene dolgoživosti.

Viri: Tular — Človeška ribica

Neotenija: odrasla žival z ličinkinimi značilnostmi

Neotenija pomeni, da žival tudi ob spolni zrelosti ohrani nekatere značilnosti ličinke. Pri močerilu so posebej opazne zunanje škrge in vodni način življenja. Izraz ne pomeni, da se razvoj povsem ustavi ali da žival ne raste. Mladič mora še vedno razviti telo, pridobivati velikost in sčasoma doseči sposobnost razmnoževanja.

Raziskava Voiturona in sodelavcev, objavljena v reviji Biology Letters leta 2011, je v francoski gojitveni koloniji ugotovila povprečno starost spolne zrelosti samic 15,6 leta. Slovenske predstavitve pogosto navajajo približno štirinajst let. Francosko povprečje izvira iz določene dolgo spremljane kolonije; je konkreten raziskovalni rezultat, ki pokaže počasnost življenjskega cikla. Takšna meritev dopolnjuje splošen opis, ne določa nespremenljivega rojstnega dne spolne zrelosti vsake živali.

Viri: Tular — Človeška ribica · Voituron in sodelavci — Extreme lifespan of the human fish

Jajčeca in razvoj v Postojnski jami

Človeška ribica se razmnožuje z jajčeci. Posebej dobro dokumentirana je zgodba iz razstavnega akvarija Postojnske jame leta 2016, ko se je izleglo 21 mladičev. Objavljena časovnica spremlja razvoj od začetne delitve celic do izleganja. To je posamezen opazovan zarod in pomembna priložnost za spremljanje razvoja, ki je v naravnem podzemlju težko dostopen.

V časovnici je okoli tridesetega dne predstavljena nevrula z zametki možganov in hrbtenjače, okoli petdesetega oblikovanje glave in trupa, pozneje pa prvi gibi ter zametki nog in škrg. Izleganje je v tej zgodbi označeno pri 124. dnevu. Tular razvoj zarodka povezuje tudi s temperaturo vode, zato časovnica ni univerzalen koledar za vsako jajčece. Prikazuje zaporedje telesnega razvoja v dejansko spremljanih razmerah.

Postojnska predstavitev nato spremlja rast istega mladega zaroda: po osmih mesecih navaja približno pet centimetrov, po štirih letih približno štirinajst centimetrov. Tako lahko obiskovalec primerja zgodnje razvojne stopnje z dolgim odraščanjem. Zgodba o zmajevih mladičkih je privlačno ljudsko poimenovanje, medtem ko časovnica dokumentira razvoj resničnih dvoživk, ki ga raziskovalci in oskrbniki spremljajo več let.

Tular v povzetku laboratorijskih ugotovitev navaja do sedemdeset jajčec in njihov premer približno dvanajst milimetrov. Takšen opis omogoča primerjavo velikosti jajčeca z drobnim mladičem, ki se iz njega razvije. Število jajčec v laboratorijskem opisu in enaindvajset izvaljenih mladičev v postojnskem zarodu sta različna podatka, zato iz njune primerjave ne izračunavamo uspešnosti istega legla.

Viri: Postojnska jama — Skrite zgodbe zmajevih mladičev · Postojnska jama — Rojstvo zmajevih mladičkov · Tular — Človeška ribica

Ali človeška ribica res živi sto let?

Raziskava dolgoživosti je temeljila na koloniji v Moulisu v Franciji. Živali so tam nastanjene od leta 1952, tedenski zapisi rojstev in smrti pa segajo v leto 1958. Dolga evidenca je omogočila primerjavo preživetja in razmnoževanja. Najstarejše spremljane živali so bile ob raziskavi stare najmanj 48 let, verjetno okoli 58, ker njihove natančne starosti ob prvotnem zajetju niso poznali.

Avtorji so iz izmerjenega preživetja izračunali pričakovano življenjsko dobo odrasle živali 68,5 leta. Ocena največje življenjske dobe približno 102 leti je bila modelska napoved, zasnovana tudi na primerjavah razmerja med povprečno in največjo starostjo pri drugih skupinah. Naslovna stoletnica zato ni bila dejansko preverjena starost konkretnega osebka. Raziskava vseeno pokaže izjemno preživetje in počasen razvoj, brez potrebe po zgodbi o nesmrtnosti.

Viri: Voituron in sodelavci — Extreme lifespan of the human fish

Kaj dolgoročna raziskava pove o razmnoževanju?

V isti francoski koloniji je bilo povprečje med razmnoževalnimi dogodki samic približno 12,5 leta. Pri analiziranih leglih je bilo povprečno približno 35 jajčec. To ponazarja, kako različen je lahko življenjski ritem močerila od predstav o živalih, ki vsako leto proizvedejo nov zarod. Raziskovalci so z več desetletji evidenc dobili vpogled, ki ga kratko spremljanje težko doseže.

Ločili so tudi preživetje mladih in odraslih živali. V prvem letu je bilo v tej koloniji preživetje približno polovico, pri odraslih pa je bila letna stopnja preživetja približno 98,4 odstotka. Visoka dolgoživost odrasle živali torej ne pomeni, da vsako jajčece ali vsak mladič doseže visoko starost. Poleg tega je bila povprečna uspešnost izleganja analiziranih legel okoli 40,6 odstotka. Razlikovanje jajčec, izvaljenih mladičev in odraslih je ključno za razumevanje življenjskega cikla, saj gre za različne razvojne stopnje z različnimi izidi. Vsi ti deleži izvirajo iz spremljanja v Moulisu; opisujejo raziskovano kolonijo in jih ne prenašamo v oceno uspešnosti naravnih zarodov v slovenskih jamah.

Raziskava je obravnavala tudi presnovo in antioksidativne značilnosti. Ti rezultati niso pokazali preproste izjemne presnovne posebnosti, ki bi sama pojasnila dolgoživost. Avtorji so predlagali nadaljnje hipoteze. Za bralca je zato koristno razlikovati med dobro dokumentiranimi podatki o preživetju in odprtim vprašanjem fiziološkega vzroka. Laboratorijska povprečja hkrati ostajajo podatki te kolonije, ne meritev vseh slovenskih populacij.

Viri: Voituron in sodelavci — Extreme lifespan of the human fish

Okoljska DNK in varstvo podzemne vode

Tular opisuje projekt iz let 2013–2014, pri katerem so človeško ribico iskali s sledmi njene DNK v vodi. Vzorčenje in filtriranje vode omogočata zaznavanje bioloških sledi tudi tam, kjer živali neposredno ne opazimo. Projekt je obravnaval preverjanje starih podatkov in iskanje novih območij. Takšen pristop razširi možnosti raziskovanja podzemnega življenja, vendar zaznana sled sama ne poda števila osebkov.

Glavne nevarnosti so povezane tudi z dogajanjem na površju: Tular izpostavlja onesnaževanje zaradi odpadnih voda, odlagališč in kmetijstva ter posege v habitat. Uradna predstavitev podzemnih jam poudarja njihovo naravovarstveno vrednost in različne režime vstopa. Obisk jame zato prilagodimo njenim pravilom. Ob najdbi človeške ribice zunaj podzemlja, na primer po poplavnem iznosu, je smiselno pridobiti strokovno pomoč; Tular za takšne najdbe objavlja kontakt SOS Proteus. Živali ne spreminjamo v spominek z obiska krasa.

Viri: Tular — Varstvo človeške ribice · GOV.SI — Podzemne jame