Sekulja v Sloveniji: prepoznava, razlika od rosnice, mrest in prezimovanje

Prepoznava: čokato telo in top gobec

Notranjski park navaja dolžino trupa odrasle sekulje od štiri do enajst centimetrov. Samice so večje od samcev. Glava je široka in zaobljena, gobec kratek in top. Zadnje noge so glede na telo razmeroma kratke, posebno v primerjavi z dolgonogo rosnico. Okrogel bobnič za očesom je manjši od očesa, kar je uporabno pri dovolj ostrem stranskem posnetku.

Hrbet in boki so lahko rdečkastorjavi, sivorjavi ali drugače rjavo obarvani. Po njih so razporejene temne lise, pike oziroma marmoriran vzorec, ki se med posamezniki precej razlikuje. Temna lisa ob očesu je značilna tudi za druge rjave žabe. Sekulje zato ne prepoznamo po enem samem znamenju, temveč po kombinaciji postave in telesnih razmerij.

Trebuh je lahko belkast, rumenkast ali oranžen, običajno s temnejšimi lisami in pikami. Urbanatura opozarja, da lahko vzorec tudi manjka. Info fauna poudarja veliko barvno spremenljivost vrste, pri čemer prava zelena barva zanjo ni značilna. Fotografija močno lisaste živali in fotografija precej enotno rjave žabe lahko tako prikazujeta isto vrsto.

Info fauna med zunanjimi znaki navede še temne prečne pasove na stegnu in goleni. Na posnetku od zgoraj ali s strani so lahko ti pasovi dobro vidni tudi takrat, ko se temna lisa ob očesu zlije z okolico. Telesni vzorec tako vključuje hrbet, boke in noge, ne le glave.

Viri: Notranjski park — Sekulja · Info fauna — Grasfrosch · Urbanatura — Sekulja

Razlika med sekuljo, rosnico in plavčkom

Rosnica ima v primerjavi s sekuljo daljše zadnje noge in bolj koničast gobec. Sekuljina čokata oblika in krajši, topi sprednji del glave sta zato pomembna že pri običajnem opazovanju. Razlika ni odvisna samo od tega, kako svetla ali temna je žival, saj se obarvanost posameznih rjavih žab lahko prekriva.

Urbanatura navaja, da se samci sekulje v paritvenem obdobju lahko sivomodro obarvajo, podobno kot samci plavčka oziroma barske žabe. Modrikast odtenek zato sam zase ne zadostuje za določitev plavčka. Pri fotografiranju so uporabni stranski pogled na glavo, razmerje bobniča in očesa ter celotna postava. Paglavci rjavih žab so po opozorilu istega vira na terenu posebej težko določljivi.

Viri: Notranjski park — Sekulja · Urbanatura — Sekulja

Kje živi sekulja v Sloveniji?

Notranjski park sekuljo opisuje kot splošno razširjeno po Sloveniji. Bolj ji ustrezajo hladnejša, hribovita območja, najdemo jo tudi do približno tisoč sedemsto metrov nadmorske višine. Slovenske Istre in Primorja se po tej predstavitvi izogiba. Ta geografska razlika pomaga razumeti, zakaj je ne srečujemo enako pogosto v vseh delih države.

Njen kopenski prostor so senčni in vlažni gozdovi, gozdni robovi ter gosto rastje na močvirnih travnikih in barjih. Konkretno prisotnost v gorskem mokrišču potrjuje Triglavski narodni park: na učni predstavitvi barja Goreljek na Pokljuki sta sekulja in navadna krastača navedeni kot najpogostejši vrsti tamkajšnjih dvoživk. Spomladi iz okoliških gozdov prihajajo na barje zaradi odlaganja mresta.

Viri: Notranjski park — Sekulja · Triglavski narodni park — Učna pot Goreljek

Poletno življenje med listjem in koreninami

V suhih in toplih dneh sekulja uporablja zavetja pod listjem, trhlim lesom in kamni, med koreninami ali v gostem rastju. Vlažen gozdni rob ji ponuja tako skrivališča kot območja za iskanje hrane. Ob mraku in v vlažnem vremenu se odpravi na lov, zato je lahko poletna žaba na gozdnih tleh precej oddaljena od vode, kjer se je razmnoževala.

Urbanatura med prehrano navaja deževnike, polže, žuželke in njihove ličinke ter pajke. Notranjski park podobno poudarja različne manjše nevretenčarje. Sekulja je torej plenilka številnih drobnih talnih živali. Pri razumevanju njenega habitata sta pomembni tudi ohranjena listna plast in raznolika kopenska zavetja, ne samo obstoj bližnje mlake.

Viri: Notranjski park — Sekulja · Urbanatura — Sekulja

Zgodnja spomladanska selitev na mrestišče

Sekulje se proti mrestiščem odpravijo ob prvem toplejšem obdobju po zimi. Notranjski park čas njihovega zadrževanja na mrestiščih umešča med februar in april. Zberejo se v plitvih stoječih ali počasi tekočih vodnih telesih na sončnih legah. Selitev je lahko množična, kar opazovalcem pokaže številne živali, ki jih med običajnim kopenskim življenjem redko vidijo.

Švicarski strokovni center Info fauna opisuje tudi zbiranje ob prvih odtaljenih delih vode, medtem ko je večina površine še lahko zaledenela. Tamkajšnje nizke lege in visoke Alpe imajo zelo različen čas razmnoževanja. Primer pojasnjuje odvisnost od krajevnega vremena in višine; švicarskega marčevskega vrhunca ali julijskih gorskih primerov ne uporabljamo kot enotnega slovenskega koledarja.

Viri: Notranjski park — Sekulja · Info fauna — Grasfrosch

Tiho gruljenje in paritveni objem

Sekuljino oglašanje je nizko, gruleče in precej manj izrazito kot glasen zbor zelenih reg. Slovenski predstavitvi ga opisujeta s podaljšanimi zlogi, podobnimi »rroar«. Urbanatura dodaja, da se samci pogosto oglašajo pod vodo. Info fauna pojasnjuje, da sekulja nima zunanjih glasilnih mehurjev, kakršne vidimo pri nekaterih drugih brezrepih dvoživkah.

Na mrestišču lahko nastanejo goste skupine samcev. Ko samec doseže samico, jo oprime za prednjimi nogami. Jajčeca oplodi ob odlaganju, zunaj njenega telesa. Info fauna opisuje, da samci navadno prispejo pred samicami, razmnoževalno zbiranje pa je lahko kratko in intenzivno. Po zaključku velik del odraslih zapusti vodo in se vrne v kopensko okolico.

V švicarski predstavitvi se ob blagem in mirnem vremenu zbor sliši tudi podnevi, sicer predvsem zvečer. Razmnoževalni dogodek ni nujno dolgotrajno bivanje cele populacije v vodi: večina po nekaj dneh odide, manjši del pa lahko ostane še več tednov. Različne živali na istem mrestišču zato ne zapustijo vode vse naenkrat.

Viri: Notranjski park — Sekulja · Info fauna — Grasfrosch · Urbanatura — Sekulja

Kako je videti mrest sekulje?

Samica odlaga jajčeca v želatinasti kepi. Notranjski park za posamezen mrest navaja premer deset do trideset centimetrov. Samice pogosto odlagajo na istem območju, zato se kepe stikajo in je njihove meje težko razločiti. Info fauna opisuje tudi velike preproge mresta na plitvih mestih, kjer se zbirajo odrasle živali.

Urbanatura navaja, da je mrest lahko prosto plavajoč ali pritrjen na veje. Pomembno razliko od navadne krastače predstavlja njegova oblika: sekulja odlaga kepe, krastača pa dolge vrvice jajčec. V naravni mlaki so ob različnih časih lahko prisotne različne vrste, zato za prepoznavo uporabljamo obliko posameznega mresta in spremljajoče odrasle živali.

Število jajčec je spremenljivo. Urbanatura navaja širok razpon od sedemsto do štiri tisoč petsto, Info fauna pa za opisane živali glede na velikost samice osemsto do dva tisoč petsto in višje vrednosti v drugih območjih. Številke predstavljajo razpone iz različnih strokovnih predstavitev. Velika združena površina mresta obenem lahko izvira od več samic, zato njene velikosti ne enačimo z odlaganjem ene živali.

Viri: Notranjski park — Sekulja · Info fauna — Grasfrosch · Urbanatura — Sekulja

Od paglavca do drobne kopenske žabe

Info fauna opisuje izleganje temnih ličink, ki sprva nosijo zunanje škržne šope. Ti pozneje izginejo in razvije se značilen paglavec. Pri preobrazbi zrastejo noge, razvijejo se pljuča, rep se zmanjšuje, način prehranjevanja pa se spreminja. Ličinka se v vodi prehranjuje drugače od odrasle žabe, ki na kopnem lovi živ plen.

Strokovna švicarska predstavitev pri ugodnih razmerah opisuje množičen odhod komaj dvanajst do petnajst milimetrov dolgih mladih žabic. Takšen pojav je lahko videti kot nenadno povečanje števila žab ob vodi. Čas razvoja je povezan z razmerami v mrestišču: prezgodnje presihanje plitvin ogroža jajčeca in paglavce še pred končano preobrazbo.

Ličinke se po opisu Info fauna rade zadržujejo v plitvi vodi in sprva tudi na praznih želatinastih ovojih, kjer izkoristijo višjo temperaturo. Hkrati je tak položaj občutljiv na znižanje vodne gladine. Med preobrazbo je telesna prenova tako velika, da mlade živali za več dni prekinejo hranjenje. Rep, dihala, noge in ustni aparat se uskladijo z novim načinom življenja.

Mladiči nato več let živijo zelo skrito. Info fauna za svoje območje navaja običajno spolno zrelost pri približno treh letih, v gorah pozneje. Te navedbe razlikujejo preobrazbo v mlado žabo od kasnejše sposobnosti razmnoževanja. Kljub podobni telesni obliki mlada žabica, ki ravno zapušča mlako, še ni odrasla žival na poti k lastnemu odlaganju mresta.

Isti vir opisuje razlike tudi pri odraslih samicah: v gorah se nekatere razmnožujejo v dveletnem ciklu. Kot običajno življenjsko dobo v predstavljenih populacijah navaja približno pet do sedem let, starejše živali pa kot redkejše. Ti podatki pomagajo razumeti ponavljajoče se vračanje na mrestišče skozi več pomladi, vendar iz njih ne sklepamo o starosti posamezne sekulje na fotografiji.

Info fauna prehrano vodnih ličink konkretneje opiše z rastlinsko hrano in mrhovino. Njihovi drobni strgalni zobci med preobrazbo izginejo, razvije pa se jezik za lov kopenskega plena. Sprememba ustnega aparata zato spremlja spremembo prehrane: iz vodnega paglavca, ki strga in pobira hrano, nastaja žaba, ki lovi manjše živali.

Viri: Info fauna — Grasfrosch · Urbanatura — Sekulja

Prezimovanje na kopnem in v vodi

Sekulja lahko prezimuje na kopnem, posamezne skupine pa tudi na dnu vodnih teles. Notranjski park navaja skupinska prezimovališča in eno takšnih omenja na robu Cerkniškega jezera. Ta možnost jo razlikuje od preproste predstave, da se vse kopenske žabe pozimi zakopljejo na istem tipu talnega skrivališča.

Info fauna pri vodnem prezimovanju poudarja mesta z dovolj kisika, na primer potok ali območje dotoka oziroma odtoka mlake. Opisuje tudi pogine v manjših zaprtih vodnih telesih pod ledenim pokrovom, pri čemer kot verjetna dejavnika obravnava pomanjkanje kisika in razgradnjo organskega materiala. Razmere v vodi so zato pomembne tudi zunaj obdobja odlaganja mresta.

Za švicarske populacije vir opisuje premikanje proti območju mrestišča že med avgustom in novembrom. Del živali nato prezimi neposredno v vodi, drugi del v gozdnih tleh in pot nadaljuje ob prvi odjugi. Sezonska pot torej lahko vključuje jesenski in spomladanski del, odvisno od izbranega prezimovališča. To dopolnjuje bolj opazno množično zbiranje, ki ga v Sloveniji opisujemo predvsem zgodaj spomladi.

Viri: Notranjski park — Sekulja · Info fauna — Grasfrosch

Kako ohraniti njen gozdni in mokriščni prostor?

Za sekuljo so pomembna manjša vodna telesa, plitvi deli večjih voda in počasni vodotoki, povezani z vlažnimi kopenskimi površinami. Info fauna opozarja na prometne izgube med selitvami, izsuševanje vlažnih gozdnih in travniških predelov ter uporabo pesticidov in gnojil. Varstvo vrste tako povezuje razmnoževalni prostor z gozdom in potmi, po katerih se živali premikajo.

Na Pokljuki Triglavski narodni park obiskovalce usmerja na učno pot Goreljek, saj so barjanske površine zelo občutljive na hojo in druge obremenitve. Obisk po urejeni poti omogoča spoznavanje življenjskega prostora sekulje skupaj s šotnimi mahovi in drugimi barjanskimi organizmi. Ohranjena tla, voda in okoliški gozd ustvarjajo celoto, ki ji daje zavetje v različnih delih leta.

Viri: Info fauna — Grasfrosch · Triglavski narodni park — Učna pot Goreljek