Hribski urh v Sloveniji: prepoznava, rumeni trebuh in mrest

Kako prepoznamo hribskega urha?

Odrasli hribski urhi so praviloma dolgi približno tri do pet centimetrov. Telo in glava sta sploščena, gobec je zaobljen, hrbtna koža pa je posuta z izrazitimi bradavicami. Barva hrbta sega od sivorjave do olivnih odtenkov in žival dobro prikrije na blatnem dnu ali med mokrim listjem. Rumena barva je zato pri urhu, ki mirno sedi z zgornjo stranjo navzgor, lahko skoraj povsem skrita.

Pomembna značilnost je zenica v obliki srca oziroma kaplje, obrnjene s konico navzdol. Urh nima navzven vidnega bobniča in izrazitih zaušesnih žlez, značilnih za krastače. Pripada družini urhov Bombinatoridae. Bradavičasta koža torej sama po sebi še ne pove, da opazujemo krastačo; za prepoznavo so uporabnejši kombinacija oblike telesa, očesa in trebušnega vzorca ter velikost živali.

Trebušna stran ima velike rumene površine in temne lise, ki so lahko kovinsko sive do črne. Vzorec je pri posameznih urhih različen. Poročilo Centra za kartografijo favne in flore pojasnjuje, da se razporeditev ustali približno v dveh mesecih po preobrazbi, zato jo lahko raziskovalci uporabljajo za ponovno prepoznavanje iste živali. Fotografiranje trebušnega vzorca je strokovna raziskovalna metoda; za obiskovalca narave zadostuje opazovanje brez prijemanja.

Info fauna kot razliko med spoloma v paritvenem obdobju opiše temne odebelitve na samčevih podlahteh in prstih. Pri paglavcu izpostavi sivorjavo, jajčasto telo ter mrežaste črte na repnem grebenu. Zlasti mlade ličinke imajo prosojno zunanjo kožo. Znaki odraslega urha in njegovega paglavca so zato različni: trebušni vzorec odraslega osebka ne nadomesti prepoznave vodne ličinke.

Viri: DGHT — Die Gelbbauchunke, Lurch des Jahres 2014 · Urbanatura — Hribski urh · CKFF — Hribski urh na območju Ličenca pri Poljčanah · Info fauna — Gelbbauchunke

Razlika med hribskim in nižinskim urhom

V Sloveniji se pojavlja tudi nižinski urh. Pri hribskem urhu rumene površine na trebuhu zavzemajo velik delež in so pogosto povezane. Urbanatura opozarja tudi na rumene konice prstov ter na odsotnost izrazitih drobnih belih pik, ki pomagajo pri primerjavi trebušnih vzorcev. Razlike je smiselno presojati skupaj z drugimi telesnimi značilnostmi in območjem opazovanja.

V severovzhodnem delu Slovenije in v Jovsih poročilo CKFF opisuje območja križanja obeh vrst. Tam posamezni urhi lahko kažejo vmesne značilnosti. Barva trebuha zato ni zanesljivo potrdilo genetskega izvora živali. To je pomembno predvsem pri strokovnih popisih in varstvu populacij: vmesnega videza ni ustrezno razlagati kot povsem novo vrsto ali kot dokaz, da se je ena od vrst nenadoma naselila na območju.

Viri: Urbanatura — Hribski urh · CKFF — Hribski urh na območju Ličenca pri Poljčanah

Kje živi hribski urh v Sloveniji?

Poročilo CKFF iz leta 2021 opisuje hribskega urha kot široko razširjeno vrsto v Sloveniji, ki manjka predvsem v visokogorju. V njem je najvišja znana najdba navedena pri 1600 metrih nadmorske višine. Ta podatek pripada takratnemu poročilu, medtem ko je za razumevanje njegovega življenjskega prostora pomembnejša navzočnost ustreznih plitvih voda in bližnjih kopenskih zavetišč.

Uradni zapis Natura 2000 vrsto povezuje z alpsko in celinsko biogeografsko regijo. Med območji, kjer je predmet naravovarstvenega omrežja, so na primer Kočevsko, Ljubljansko barje, Kras, Pohorje, Goričko in Bohor. To so obsežna območja z različnimi vodnimi in kopenskimi habitati. Posamezna luža, jarek ali potok znotraj njih je lahko pomemben samo v določenem delu leta, ko so vodne razmere primerne.

Viri: Natura 2000 — Hribski urh, vrsta 1193 · CKFF — Hribski urh na območju Ličenca pri Poljčanah

Vode za mrestenje in vode za počitek

Hribski urh pogosto uporablja majhne, plitve in razmeroma slabo zaraščene vode. To so lahko kolesnice, jarki, manjši tolmuni ali mirnejši deli potokov. Številna mrestišča nastanejo ali se obnovijo ob padavinah, vodostaj pa skozi leto niha. Za vrsto so zato pomembne tudi vode, ki na prvi pogled delujejo premajhne ali preveč blatne, da bi jih povezali z razmnoževanjem dvoživk.

Strokovna brošura DGHT razlikuje med vodami za razmnoževanje in vodami, ki jih urhi uporabljajo za zadrževanje oziroma počitek. Mrestišča so lahko toplejša, bolj osončena in z malo rastlinja, počivališča pa hladnejša, bolj senčna in bolj zaraščena. Različna zgradba teh voda pojasnjuje, zakaj urha ne najdemo vedno v istem tipu luže. Pomembna je celotna mreža manjših vodnih prostorov.

Občasno izsuševanje zmanjša možnosti, da bi se v vodi trajno ohranili številni vodni plenilci. Toda izsušitev pred preobrazbo paglavcev lahko uniči razvojni zarod. Primeren življenjski prostor zato vsebuje več voda z različnim trajanjem in razmerami. Velik trajen ribnik z ribami ne nadomesti samodejno takšne mreže, saj imajo ribe drugačen vpliv na jajca in ličinke kot kratkotrajna plitva mrestišča.

Viri: Info fauna — Gelbbauchunke · DGHT — Die Gelbbauchunke, Lurch des Jahres 2014 · CKFF — Hribski urh na območju Ličenca pri Poljčanah

Kopenska zavetišča in prezimovanje

Na kopnem urh uporablja gozd, grmovje, mejice in vlažne travniške površine. Skriva se pod odmrlim lesom, kamni ali med koreninami. Takšna mesta mu zagotavljajo zavetje tudi takrat, ko ne sodeluje pri razmnoževanju. Povezave med vodami in okoliškim rastlinjem omogočajo premikanje, mlade živali pa se po preobrazbi razširjajo tudi izven vode, v kateri so se razvile.

Prezimovanje poteka na kopnem, približno od oktobra do konca marca. Urh potrebuje primerno skrivališče, ker si sam ne more izkopati dovolj globokega prostora za zaščito pred zmrzaljo. Odstranjevanje lesa, kamnov in gostega zavetnega rastlinja lahko zato vpliva na vrsto tudi ob popolnoma ohranjenem mrestišču. Vodni in kopenski del življenjskega prostora imata vsak svojo funkcijo in oba prispevata k preživetju skozi leto.

Viri: Info fauna — Gelbbauchunke · CKFF — Hribski urh na območju Ličenca pri Poljčanah

Spomladanska dejavnost in oglašanje

Slovensko poročilo CKFF prihod prvih odraslih urhov povezuje z aprilskim dežjem in povprečno dnevno temperaturo nad deset stopinj Celzija. Večje število se lahko ob vodi zbere šele deset do dvajset dni za prvimi osebki. Mlajši urhi se navadno pojavijo maja ali junija. Razmnoževanje poteka med aprilom in avgustom, najizraziteje od druge polovice maja do sredine julija. Poročilo opisuje oglašanje v jasnem vremenu, večinoma brez vetra; med močnim vetrom ali silovitimi padavinami je v vodi vidnih manj živali.

Samci se oglašajo v vodi. Njihovi ponavljajoči se, mehki glasovi sodelujejo pri privabljanju samic, čeprav hribski urh nima zvočnih mehurjev. Brošura DGHT opisuje tudi označevanje prostora z valovanjem vodne površine, ki ga samec povzroča z zadnjimi nogami. Pri parjenju samec objame samico okoli pasu; ta položaj se razlikuje od prijema neposredno za sprednjimi nogami pri nekaterih drugih brezrepih dvoživkah.

Viri: DGHT — Die Gelbbauchunke, Lurch des Jahres 2014 · CKFF — Hribski urh na območju Ličenca pri Poljčanah

Mrest, paglavci in preobrazba

Samica jajca odlaga v manjših, ohlapnih skupinah. Pritrjena so lahko na vodne rastline, potopljeno travo ali drugo razpoložljivo podlago, v slabo zaraščenih vodah pa tudi na dno. Urhovega mresta zato ne opisujemo kot dolgih neprekinjenih vrvic, kakršne poznamo pri nekaterih krastačah. Pomembna sta razporeditev manjših skupin in njihova navezanost na razmere v posamezni vodi.

Poročilo CKFF opisuje odlaganje jajc v vodi med desetimi in tridesetimi stopinjami Celzija ter do trideset centimetrov globoko. Pri spodnji temperaturni meji se parijo le posamezni osebki. Brošura DGHT za nemški opis navaja običajne skupke z desetimi do dvajsetimi jajci in premer jajca od 1,7 do 2,2 milimetra. Razvoj zarodka do izvalitve je odvisen od temperature in v brošuri traja od štiri do deset dni. Padavine lahko sprožijo več ločenih obdobij odlaganja; ob ugodnih vodah je dejavnost bolj enakomerno razporejena skozi sezono.

Slovensko poročilo prve preobražene mlade urhe navaja junija, največ pa med julijem in septembrom. Ob preobrazbi se vodna ličinka spremeni v žival, ki se začne vključevati tudi v kopenski del življenjskega prostora. Spolno zrelost urhi dosežejo približno pri dveh letih. Gre za razmeroma dolgožive dvoživke, zato je za populacijo pomembno ohranjanje odraslih živali skozi več zaporednih razmnoževalnih sezon.

Viri: DGHT — Die Gelbbauchunke, Lurch des Jahres 2014 · CKFF — Hribski urh na območju Ličenca pri Poljčanah

S čim se prehranjuje hribski urh?

Hrana odraslih urhov vključuje žuželke in druge majhne nevretenčarje, med njimi pajke, pršice, drobne rake in kolobarnike. Hrano iščejo tudi na kopnem, v vodi pa lahko zajemajo žuželke, ki padejo na površino. Poročilo CKFF opozarja, da pri zajemanju plena jezika ne iztegujejo na način, ki je značilen za nekatere druge brezrepe dvoživke. Način prehranjevanja je povezan z majhnostjo plena in okoljem, kjer ga najdejo.

Paglavci se prehranjujejo drugače. Viri omenjajo alge, kremenaste alge, bakterijske prevleke in drobne organske ostanke. Vodna ličinka in odrasel urh imata tako različni prehranski vlogi. Med plenilci urhov so ptice in kače, jajca ter ličinke pa ogrožajo tudi ribe, pupki in različni plenilski vodni nevretenčarji. Odsotnost rib in manjša navzočnost nekaterih drugih plenilcev sta zato pomembni značilnosti številnih mrestišč.

Viri: DGHT — Die Gelbbauchunke, Lurch des Jahres 2014 · CKFF — Hribski urh na območju Ličenca pri Poljčanah

Zakaj pokaže rumeni trebuh?

Ob nevarnosti lahko urh izvede značilen obrambni odziv: usloči sprednji in zadnji del telesa ter dvigne okončine, tako da izpostavi svetlo trebušno barvo. Ne gre za običajno prevračanje na hrbet. Rumeno-temni kontrast je povezan z opozorilnim učinkom, kožni izločki pa lahko odvračajo plenilce. Brošura DGHT opozarja tudi na draženje sluznic in oči ob stiku z izločki.

DGHT poleg opozorilne drže opisuje tudi beg v vodo. Urh se umakne na dno, pogosto prekrito z razkrajajočimi se organskimi delci, in se za kratek čas plitvo skrije v podlago. V glinenih vodah se potopi v motno vodo. Med plenilci brošura našteva črno štorkljo, sivo čapljo, črno vrano, belouško in kobranko. Opozorilne barve in izločki zato ne preprečijo vseh napadov. Živali zaradi ogleda trebuha ne prijemamo ali obračamo.

Viri: DGHT — Die Gelbbauchunke, Lurch des Jahres 2014

Kaj je pokazal popis na območju Ličenca pri Poljčanah?

Terenska raziskava iz leta 2019, objavljena v poročilu CKFF aprila 2021, je na območju Ličenca pri Poljčanah zajela 350 vodnih lokalitet. Urhi so bili zabeleženi na 148 lokalitetah, odrasle živali na 93, razmnoževanje pa je bilo potrjeno na 69. To so števila pregledanih oziroma potrjenih mest, ne ocena skupnega števila živali. Popisi so potekali od konca aprila do začetka oktobra in so zajeli različne dele sezone.

Med lokalitetami z urhi je bilo največ kolesnic: šestinosemdeset od sto oseminštiridesetih, približno oseminpetdeset odstotkov. Od tega je bilo petinštirideset skupin luž v gozdu, dvaindvajset na gozdnem robu in devetnajst na travnikih. Sledilo je trideset najdišč v potokih in devetnajst v jarkih. Na triindvajsetih od devetinšestdesetih mest s potrjenim razmnoževanjem niso našli odraslih urhov. Najdba jajc, paglavcev ali sveže preobraženih živali je tako v tem popisu potrdila razmnoževanje tudi tam, kjer odrasle živali ob pregledih niso bile opažene.

Viri: CKFF — Hribski urh na območju Ličenca pri Poljčanah

Varstvo hribskega urha in načrti za Bohor

Med grožnjami so izguba in spreminjanje mokrišč, zasipavanje majhnih voda, izsuševanje, posegi v potoke ter onesnaževanje. Pomembna je tudi sprememba kopenskih površin, kjer se živali zadržujejo in prezimujejo. Varstveni ukrepi zato obravnavajo celoten življenjski prostor. Pri obnovi mrestišč je smiselno sodelovanje strokovnjakov in upravljavcev zemljišč, da nastanejo različne primerne vode z ohranjenimi kopenskimi zavetji.

Uradna novica Natura 2000 z dne 22. julija 2026 je za Bohor napovedala vzpostavitev novih vodnih habitatov v projektu Natura Kozjansko. Kot težavo je navedla prehitro izsuševanje obstoječih voda, ki otežuje razmnoževanje. Objava opisuje načrtovane ukrepe, ne že potrjenega rezultata vseh novih mrestišč. Primer povezuje biologijo hribskega urha s konkretnim varstvenim vprašanjem: voda mora ostati na voljo dovolj dolgo, da paglavci zaključijo razvoj.

Viri: DGHT — Die Gelbbauchunke, Lurch des Jahres 2014 · CKFF — Hribski urh na območju Ličenca pri Poljčanah · Natura 2000 — Novi vodni habitati za hribskega urha na Bohorju