Navadna krastača v Sloveniji: prepoznava, mrest in spomladanska selitev

Kako prepoznamo navadno krastačo?

Odrasla navadna krastača ima široko telo in glavo s topo zaobljenim gobcem. Hrbet in boki so navadno rjavi, lahko pa imajo rumenkaste, rdečkaste ali temnejše odtenke. Po koži so številne izbokline, zaradi katerih deluje hrapava. Trebušna stran je svetlejša. Notranjski park navaja velikost odraslih približno od pet do petnajst centimetrov; samice so večje od samcev. Velikost sama zato ni dovolj za določitev vrste ali spola.

Pomembne so oči: šarenica ima oranžne do bakrene odtenke, zenica je vodoravna. Tik za očmi sta veliki zaušesni žlezi, imenovani parotidi. Švicarski strokovni center Info fauna jih skupaj s čokato postavo in kratkimi zadnjimi nogami izpostavlja med glavnimi prepoznavnimi znaki. Pri opazovanju lahko te značilnosti preverimo na fotografiji, ne da bi morali žival prijemati ali obračati na hrbet.

Info fauna opozarja, da se lahko barva iste krastače spreminja z letnim časom, ciklom levitve in bivanjem v vodi. Napol odrasli osebki so pogosto rdečkasti, nekatere samice pa imajo izrazitejše lise na bokih. Različno obarvani osebki zato niso nujno različne vrste: pri določitvi skupaj primerjamo postavo, zenico, žleze in površino kože.

Viri: Notranjski park — Navadna krastača · Info fauna — Erdkröte

Razlika med krastačo in žabo

Navadna krastača po obliki spominja na žabo, vendar ima krajše zadnje noge in bolj bradavičasto kožo. Po kopnem pogosto hodi, vmes naredi krajši skok. Notranjski park jo opisuje kot manj spretno skakalko od pravih žab. V vodi je gibčnejša in dobro plava. Njeno počasno premikanje po cesti tako ne pove, kako se znajde v vodnem okolju.

Bradavičasta koža ne povzroča človeških bradavic; Info fauna ta mit izrecno zavrača. Zaušesne in druge kožne žleze izločajo obrambne snovi, ki dražijo sluznice. DGHT opisuje še drugo obrambo pred belouško: krastača napihne telo in se dvigne na nogah. Takšna drža lahko odvrne napad, ne zaščiti pa je pred vsemi plenilci. Med njimi brošura našteva sove, sive čaplje, ptice iz družine vranov in dihurja.

Viri: Notranjski park — Navadna krastača · Info fauna — Erdkröte · DGHT — Die Erdkröte, Lurch des Jahres 2012

Samica, samec in paritveni objem

Samice so običajno občutno večje od samcev iste populacije. Brošura DGHT za kampanjo Dvoživka leta 2012 opisuje tudi močnejše samčeve sprednje okončine in temne paritvene odebelitve na prstih. Te pomagajo pri oprijemu samice. Samec lahko samico objame že med selitvijo in na njenem hrbtu ostane do odlaganja jajčec. Takšen objem se strokovno imenuje ampleksus.

Info fauna navaja, da samci od jeseni do pomladi nosijo temne paritvene odebelitve na treh notranjih prstih. Njihov glas je tih, saj nimajo zunanje zvočne vreče. Brošura DGHT razlikuje redkejše paritvene klice od kratkih obrambnih klicev, ki jih samci oddajo, ko jih objame drug samec. Pri tekmovanju se lahko na eno samico oprime več samcev. Fotografija iz jezera Kreda v Radovni iz leta 2008 prikazuje en par v vodi, z manjšo živaljo na hrbtu večje.

Viri: Info fauna — Erdkröte · DGHT — Die Erdkröte, Lurch des Jahres 2012

Kje živi v Sloveniji?

Notranjski park navadno krastačo opisuje kot splošno razširjeno slovensko vrsto. Njeno kopensko okolje so zlasti gozdovi, uporablja pa tudi vrtove in naselja z dovolj mejic ter zavetij. Urbanatura med skrivališči omenja prostor pod kamni, talne luknje in kleti. Žival zato lahko srečamo precej daleč od vode, čeprav je za njen življenjski cikel mrestišče bistveno.

Triglavski narodni park v predstavitvi barja Goreljek na Pokljuki navadno krastačo skupaj s sekuljo navaja med pogostimi dvoživkami, ki spomladi prihajajo iz okoliških gozdov. To je konkreten slovenski primer povezave gozda in vode. Obiskovalcem je namenjena urejena učna pot; park posebej poudarja občutljivost drugih barjanskih površin. Krastače lahko torej spoznavamo v okviru dovoljenega obiska, brez hoje po občutljivem barju.

Viri: Notranjski park — Navadna krastača · Urbanatura — Navadna krastača · Triglavski narodni park — Učna pot Goreljek

Dan v zavetju, noč na lovu

Navadna krastača je v kopenskem delu leta dejavna predvsem v mraku in ponoči. Čez dan uporablja podzemna skrivališča, prostore pod kamni, listjem, odmrlim lesom ali koreninami. Strokovna brošura med zavetji omenja tudi opuščene rove manjših sesalcev. Razgibana gozdna tla ji tako ponujajo več možnosti kot povsem očiščena površina brez naravnih zaklonov.

Po švicarskem opisu Info fauna je poletno območje posamezne krastače pogosto veliko približno sto metrov v premeru. Žival mu ostaja zvesta več tednov ali mesecev, včasih tudi naslednje leto; lovišča različnih osebkov se lahko prekrivajo. Center omenja pomnjenje dobrih mest za lov, na primer poti mravelj. DGHT za obravnavana poletna območja navaja površine od petsto do štiri tisoč petsto kvadratnih metrov. Velikost se torej razlikuje glede na kakovost življenjskega prostora.

Za prezimovanje potrebuje mesta, kjer jo tla in zavetje ščitijo pred zmrzaljo. DGHT opisuje zakopavanje v zemljo in uporabo gozdnih tal. Vstop v mirovanje je odvisen od vremena in nadmorske višine. Del gibanja proti območju mrestišča se lahko začne že jeseni, zato spomladanska selitev ni edini pomemben premik v letu. Starost ob prvem razmnoževanju je prav tako različna: srednjeevropska brošura opisuje pogosto približno tri leta pri samcih in štiri ali pet pri samicah, v zahtevnejših razmerah pa pozneje. Velikost mlade krastače in sposobnost razmnoževanja zato ne nastaneta v enem samem poletju; življenjski cikel vključuje večletno rast na kopnem.

Viri: Info fauna — Erdkröte · DGHT — Die Erdkröte, Lurch des Jahres 2012

S čim se prehranjuje navadna krastača?

Odrasla navadna krastača lovi različne manjše živali. Slovenska vira omenjata deževnike, polže, žuželke in druge nevretenčarje. DGHT jedilnik dopolnjuje s stonogami, hrošči, pajki in gosenicami. Njena prehrana je raznolika; gre za plenilko, ki pri izbiri hrane ni vezana na eno samo skupino. Na vrtu je zato del naravne prehranske mreže.

Notranjski park opisuje lov iz zasede: žival negibno čaka, da se plen dovolj približa, nato ga pograbi. DGHT prepoznavanje plena povezuje z njegovim premikanjem in velikostjo, ki jo krastača še lahko pogoltne. V brošuri so med pogostimi skupinami plena poleg deževnikov posebej navedeni krešiči, pajki, polži in nočno dejavne žuželke. Kopenski jedilnik odrasle živali se razlikuje od hrane paglavcev, ki imajo za strganje podlage rožene čeljusti in drobne zobce.

Viri: Notranjski park — Navadna krastača · DGHT — Die Erdkröte, Lurch des Jahres 2012 · Urbanatura — Navadna krastača

Spomladanska selitev proti mrestišču

V Sloveniji Notranjski park kot običajen čas selitve navaja marec in april, redkeje poznejše obdobje. Topli in vlažni večeri omogočijo gibanje proti vodi. Začetek je odvisen od vremena in krajevnih razmer, zato koledarski datum ni zanesljiv za vsako območje. Samci se lahko pojavijo prej in samice pričakajo na poti ali v vodi.

Razdalje so lahko velike. Notranjski park omenja selitve do pet kilometrov, Info fauna pa v švicarski predstavitvi opisuje pogosto spomladansko gibanje od nekaj sto metrov do kilometra ter bolj oddaljena poletna območja. Viri obravnavajo različne populacije in dele letnega gibanja. Skupno sporočilo je jasno: krastača potrebuje prehodno krajino med kopnim in vodo. Cesta na tej poti lahko prizadene živali tako pri prihodu na mrestišče kot pri vrnitvi.

Viri: Notranjski park — Navadna krastača · Info fauna — Erdkröte · DGHT — Die Erdkröte, Lurch des Jahres 2012

Mrest v dolgih vrvicah

Samica odlaga jajčeca v dolge želatinaste vrvice, ki jih povezuje z vodnimi rastlinami, vejami ali drugimi strukturami. Samec jih med odlaganjem zunanje oplaja. Notranjski park navaja vrvice do šest metrov, DGHT pa za srednjeevropska legla opisuje pogosto dolžino od dveh do petih metrov. Dolžina in raztegnjenost se med legli razlikujeta; ključni prepoznavni znak ostaja vrvičasta oblika.

Brošura DGHT navaja za večino obravnavanih vrvic približno 2.000–3.600 jajčec. Ta so v želatinastem ovoju razporejena v vrstah. To ni meritev vsakega slovenskega legla, ampak uporaben srednjeevropski opis. Mrestišče mora omogočati vodni razvoj potomstva, rastlinje in podobne strukture pa sodelujejo pri pritrditvi mresta. Info fauna posebej izpostavlja trajnejše vode in veliko zvestobo živali njihovemu mestu razmnoževanja.

Viri: Notranjski park — Navadna krastača · Info fauna — Erdkröte · DGHT — Die Erdkröte, Lurch des Jahres 2012

Črni paglavci in preobrazba

Paglavci so temni in se lahko zbirajo v velikih skupinah. Urbanatura opisuje skupine ob obrežju in v plitvejši vodi, DGHT pa tudi pasaste jate, ki se premikajo ob robu vodnega prostora. Pri zgodnjem razvoju še ostajajo blizu mresta, pozneje se razširijo po vodi. Zaradi temne barve in skupinskega gibanja lahko od daleč spominjajo na drobne ribice.

Njihova prehrana vključuje mikroorganizme ter strganje hrane s podlage in rastlin. Brošura opisuje tudi hranjenje z odmrlimi živalskimi ostanki. Paglavec torej ne lovi enakega jedilnika kot odrasla kopenska krastača. Med preobrazbo se razvijejo noge, telo pa preide v mlado krastačo, pripravljeno na kopensko življenje. DGHT celoten razvoj od jajčeca do preobražene živali opisuje kot približno dva do štiri mesece, močno odvisno od temperature.

DGHT opisuje izhod mladih krastač iz vode večinoma od začetka junija do sredine julija. Sprva so dejavne podnevi in se zadržujejo ob obrežju; v vlažnem vremenu se razpršijo v kopensko okolje. Info fauna za svoj švicarski opis navaja ob preobrazbi velikost nekaj manj kot centimeter in prehod k nočnemu življenju po nekaj tednih. Množični odhod številnih drobnih živali je pojav, imenovan »žabji dež«, čeprav krastače prihajajo iz vode, ne z neba.

Urbanatura za paglavca navaja približno štiri centimetre dolžine in opisuje repni greben, ki sega od hrbtišča do konice repa ter spodaj proti trebuhu. Na trebušni strani je greben prosojen. Tudi pri temnem paglavcu so zato poleg barve pomembni oblika telesa, rep in njegova plavalna površina.

Viri: Info fauna — Erdkröte · DGHT — Die Erdkröte, Lurch des Jahres 2012 · Urbanatura — Navadna krastača

Kaj kaže slovenska raziskava pri Podkraju?

Poročilo projekta LIFE AMPHICON o odseku Podpeč–Ig pri Podkraju je obravnavalo selitve leta 2020 in je bilo pripravljeno aprila 2021. V sedemindvajsetih spomladanskih terenskih dneh so zabeležili 276 navadnih krastač: 194 živih in 82 povoženih. V petih jesenskih terenskih dneh je bilo zabeleženih 59, od tega 45 živih in 14 povoženih. Podatki neposredno pokažejo, da so na tem odseku cesto prečkale tudi navadne krastače.

Poročilo ločuje opazovane najdbe od naknadnih modelskih ocen. Terensko delo je potekalo ponoči s pregledovanjem cestišča in bližnjega pasu, zapisovali pa so vrsto, starostno skupino in spol, kadar je bila določitev mogoča. Navedene številke so rezultat spremljanja določenega odseka in obdobja. Njihova vrednost je v konkretnem prikazu tveganja ter podlagi za ukrepe, ne v predstavljanju celotnega slovenskega števila krastač.

Viri: Poboljšaj in sodelavci — Selitve dvoživk na odseku Podkraj leta 2020

Kako ohranimo prostor za krastače?

Krastače potrebujejo mrestišče, kopenska zavetja in prehodne poti med njimi. DGHT med uporabnimi kopenskimi elementi izpostavlja mejice, strukturirane gozdne robove in odmrl les; naraven vrt pa ponuja tudi nevretenčarje za prehrano. Pomembno je ohranjanje že uporabljenih vod, saj Info fauna opisuje močno zvestobo mrestišču. Nova mlaka na drugi lokaciji zato ne nadomesti nujno takoj izgubljenega starega prostora.

Za cestne odseke strokovni viri opisujejo usmerjevalne ograje, prehode za dvoživke in organizirano sezonsko varstvo. Ukrepi morajo upoštevati dejanske selitvene poti ter biti ustrezno vzdrževani. Na domačem vrtu so lahko težava tudi jaški in strmi odprti prehodi, iz katerih žival ne more izstopiti. Varstvo je tako kombinacija dobre krajinske povezave in preprečevanja konkretnih pasti, zaradi katerih sicer primeren življenjski prostor postane nevaren.

Viri: Info fauna — Erdkröte · DGHT — Die Erdkröte, Lurch des Jahres 2012