Slovenska razširjenost, mere in glas po pregledu 2017
Jan Gojznikar je v reviji Glej, netopir! leta 2017 povzel slovensko poznavanje vrste. Njegov pregled navaja najdbe v porečjih Reke in Rižane, v Škocjanskih jamah ter ob zgornji Krki in Kolpi. Retovlje z najdbo iz leta 2008 opisuje kot tedaj najsevernejše znano slovensko najdišče. Vrsta je bila v tem pregledu značilna za toplejše dele Slovenije. Evropsko jedro razširjenosti veže na Sredozemlje in Balkan, zunaj Evrope pa navaja severozahodno Afriko in območje od Turčije proti Iranu.
Podlaket po istem pregledu meri 38,4–44 mm, masa pa znaša sedem do deset gramov. Slovenske izmerjene samice so imele podlaket povprečno 42 mm z navedeno razpršenostjo 1,2 mm ter maso 8,5 g z razpršenostjo 0,5 g. Pri samcih so bile navedene podlakti 41–41,7 mm in mase 8,5–11,5 g. Pregled poudari poraščene goleni in repno opno ter razliko od obvodnega netopirja. Frekvenčno modulirani orientacijski klici se začnejo približno pri 70–90 kHz in običajno končajo pri 35–39 kHz, lahko tudi nižje. Zimsko mirovanje je v slovenskih jamah opisano v špranjah ali manjših skupinah.
Viri: Gojznikar (2017): Dolgonogi netopir, Glej, netopir! 14(1), fizične strani 6–9
Mladiči, porodniške skupine in sezonske poti
Vrstni portal muzejske raziskovalne skupine Quiropteros opisuje porodniške kolonije v jamah in rudnikih, od nekaj deset do približno šeststo živali. Samica navadno skoti enega mladiča. Rojstva v tamkajšnjem pregledu umeščajo od sredine maja do konca junija. Mladi osebki konec julija praviloma postanejo samostojni in začnejo sami loviti. Samice lahko spolno dozorijo po prvem letu, samci pa se začnejo razmnoževati v drugem letu življenja. Parjenje portal umešča v september in oktober. Gre za evropski oziroma sredozemski vrstni povzetek; datumi niso neposredno merjeni slovenski koledar.
Portal navaja premike do sto oziroma sto petdeset kilometrov in domnevne manjše višinske selitve glede na sezono. Območja bivanja povezuje z vodo in podzemnimi zatočišči. Vrsto v svojem geografskem okviru navaja od morja do 1.200 metrov nadmorske višine. Kadar lovi stran od vode, lahko išče plen v odprtem zračnem prostoru. Razpon prhuti je po tej predstavitvi 230–270 mm, rep meri 34–42 mm, stopala pa 12–15 mm. Mlad kožuh je navadno bolj siv kot pri odraslih. Med redkeje omenjenim žuželčjim plenom portal poleg dvokrilcev in metuljev izrecno našteva mladoletnice.
Viri: Quiropteros, muzejski vrstni pregled: Myotis capaccinii
Mirna voda in obrežno rastje v italijanski raziskavi
Biscardi in sodelavci so v raziskavi iz leta 2007 radijsko spremljali enaindvajset odraslih dolgonogih netopirjev ob porodniškem zatočišču v osrednji Italiji. Javni založniški izvleček navaja najdaljšo nočno razdaljo v ravni črti med zatočiščem in loviščem približno enaindvajset kilometrov. Povprečje te razdalje v raziskavi je bilo 7,5 kilometra. Netopirji so izbirali mirno vodo, dobro razvito obrežno rastje in vodne površine, kjer sta bila bregova oddaljena več kot pet metrov.
Čeprav so v prehrani prevladovale tudi žuželke, odporne proti onesnaženju, denimo trzače iz rodu Chironomus, so netopirji raje lovili nad manj onesnaženo vodo. Izvleček potrjuje tudi ribji plen. Avtorji med verjetnimi vzroki ogroženosti navajajo spremembe obrežnega rastja, onesnaženje in izgubo jamskih zatočišč. Kot prednostna varstvena ukrepa predlagajo obsežno obnovo obrežne vegetacije ter strogo zaščito zatočišč. Možnost tekmovanja z obvodnim netopirjem opisujejo kot razlago, povezano s prekrivanjem njunih ekoloških niš, ne kot dokazano posledico pri vsaki koloniji.
Dokazan ribji plen v španski koloniji
Aizpurua in sodelavci so v raziskavi iz leta 2013 analizirali iztrebke kolonije pri Déniji v Španiji, zbrane v letih 2008–2010. V treh letnih zbirkah je bilo 409, 1.600 in 1.050 iztrebkov. Ribje ostanke so našli v 3,1 odstotka iztrebkov leta 2008, v 6,3 odstotka leta 2009 in v osemnajstih odstotkih leta 2010. Določljivi ribji ušesni kamenčki oziroma otoliti so pripadali vrsti Gambusia holbrooki. Raziskava ni pokazala statistično značilne razlike med mokrim in suhim obdobjem pri pojavljanju ribjih ostankov.
Po merah otolitov so raziskovalci ocenili, da so zaužite ribe merile povprečno 2,48 cm in tehtale približno 0,13 g. Njihove ocenjene dolžine so segale od 1,92 do 3,55 cm. Ribe, vzorčene v razpoložljivem ribniku, so bile povprečno daljše in težje: 3,87 cm ter 0,70 g. En netopir je izločil devetindvajset otolitov, kar pomeni najmanj petnajst zaužitih rib. Radijsko spremljanje treh doječih samic je pokazalo lov na dveh ribnikih ob igrišču za golf, približno poldrugi kilometer v ravni črti od jame. Ribnika sta bila globoka približno tri metre in brez rastja na površini.
Dva načina približevanja ribi v nadzorovanem poskusu
Aihartza in sodelavci so leta 2008 opisali dva načina lova v nadzorovanem prostoru z majhnim ribnikom. Pri prvem so dolgonogi netopirji počasi krožili tik nad gladino. Na enem krogu so stopala nežno pomočili dvakrat ali trikrat, največkrat blizu roba ribnika. Pri drugem so leteli hitreje in višje v zankah v obliki osmice, ki so segale tudi izven ribnika. Stopala so močno potopili predvsem na sredini vodne površine; nastal je slišen pljusk.
Fotografski posnetki v isti raziskavi so pokazali, da je netopir po potopu sklonil glavo in preveril repno opno. Ribo je držal s kremplji zadnjih nog. Nekateri prijemi niso uspeli in riba je padla nazaj v vodo. V tretji poskusni noči, ko je bila voda globoka deset milimetrov in je bilo v ribniku šeststo rib, sta bila po ribjih ostankih v iztrebkih uspešna dva od štirih osebkov prve skupine. Tudi v drugi skupini štirih živali sta ribe uspešno lovila dva osebka.
Kako spremeni potop, ko plen izgine
Raziskava Aizpurue in sodelavcev, objavljena leta 2015, je pri španski koloniji preizkusila odziv na ribo, ki ostane na površini, in na ribo, ki tik pred prihodom netopirja izgine pod njo. Eksperimentalni tarči sta bili mrtvi gambuziji. Med 261 zabeleženimi poskusi je bilo približno 69 odstotkov napadov namenjenih stalni površinski tarči in trideset odstotkov začasno vidni tarči. Samo dva napada sta bila usmerjena na valovanje brez ribe. V kontrolnih poskusih brez plena napadov ni bilo.
Pri stalni tarči je netopir navadno opravil krajši, plitvejši zajem; v 59,4 odstotka primerov je v vodo segel samo s prsti. Cele noge pri teh zajemih ni potopil. Ko je riba izginila, je v 86,8 odstotka primerov potopil več kot polovico stopala, do gležnja. Ti zajemi so bili daljši in globlji. Z zgodnejšim izginotjem tarče se je potop še podaljšal. V zaključnem zaporedju eholokacijskih klicev se je podaljšal prvi del brnenja, drugi pa skrajšal. Celotno trajanje zaključnega brnenja se med vrstama tarč ni značilno razlikovalo. Netopir je napad nadaljeval proti prej zaznani legi plena, tudi ko ga na površini ni bilo več.
Slovenska preiskava brez ribjih ostankov
Gojznikar je leta 2018 v Glej, netopir! poročal o slovenskem preverjanju ribojedosti dolgonogega netopirja. Terensko delo se je začelo maja 2017 pri Napoleonovem mostu na Vipavi. Raziskovalci so obiskali devetnajst mest in opravili enaindvajset mreženj. Pripravili in pregledali so štiriindvajset vzorcev iztrebkov dolgonogih netopirjev ter štiriinpetdeset vzorcev obvodnih netopirjev. V pregledanem gradivu niso našli ribjih lusk, kosti ali otolitov. Rezultat velja za te vzorce; ne pomeni, da dolgonogi netopir v Sloveniji nikoli ne zaužije ribe.
Pri pregledovanju je delo oteževala brezoblična sluz, ki je prekrivala delce in zmanjšala preglednost pripravkov. Mreže so bile razpete nad vodo ali preko vhodov v zatočišča. Posamezne živali so začasno zadržali v čistih bombažnih vrečkah, iztrebke pa po izpustu shranili ločeno za vsakega netopirja. Iz vsakega vzorca so za preparat izbrali en iztrebek. Karta ulovov razlikuje mesta z obema vrstama, samo dolgonogim, samo obvodnim ali brez obeh ciljnih vrst. Avtor med možnimi razlogi negativnega izida našteva odsotnost primernega plena, naključno odsotnost ribjega obroka in premajhno zbirko vzorcev.
Ribojedost in črevesna mikrobiota
Aizpurua in sodelavci so leta 2021 primerjali črevesne mikrobne združbe ribojedih in žužkojedih netopirjev. Pri dolgonogem so vključili osebke iz španske kolonije z dokazano ribjo prehrano ter petnajst osebkov iz treh kolonij, kjer v iztrebkih niso zaznali ribje DNK ali vidnih ribjih ostankov. Med značilnimi bakterijami ribojedih netopirjev so izpostavili rod Aeromonas. Tudi pri dolgonogih iz kolonij brez neposredno zaznanega ribjega plena je bila mikrobna združba podobna tisti pri ribojedih osebkih. Njihova razvrstitev po mikrobioti je bila zato drugačna od razvrstitve zgolj po trenutno zaznanem obroku.
Pri ribojedih združbah so raziskovalci našli več mikrobnih funkcij, povezanih s presnovo maščob in glikanov. Primerjave bakterijskih genov so podprle tudi povečano zmožnost mikrobne sinteze vitamina B12. Za podobno povečanje pri vitaminih B6 in B9 niso dobili enako trdne podpore. Avtorji obravnavajo mikrobioto kot možen del prilagoditve na prehransko razširitev proti ribam. Prisotnost take združbe sama po sebi ne dokazuje, da je vsak obravnavani dolgonogi netopir nedavno lovil ribe. V raziskavi so bile mikrobne podobnosti zaznavne tudi tam, kjer neposrednih prehranskih sledov ni bilo. Razlike zato opisujejo na ravni primerjanih kolonij in skupin, ne kot diagnostični znak posamezne živali.
Učenje in razlike med posamezniki
Clarin in sodelavci so leta 2013 v Bolgariji primerjali učenje dolgonogega, navadnega in vejicatega netopirja v labirintu. Dolgonogih je bilo osem. Živali so se po ceveh plazile do prostorov s hrano, zato poskus ni posnemal njihovega običajnega lova v letu. Po dveh vadbenih nočeh so vse tri vrste podobno uspešno osvojile preprosto pravilo izbire strani. Merilo uspeha je bilo najmanj osem pravilnih odločitev med desetimi. Ko so nagrado prestavili na drugo stran, je večina dolgonogih prvič obiskala novo vejo šele po najmanj dveh dneh, večina osebkov drugih dveh vrst pa že prvi dan.
Pri zahtevnejšem pravilu so se dolgonogi močno razlikovali med seboj. Štirje od sedmih vključenih osebkov so pravilo osvojili v enem ali dveh dneh, trije pa so potrebovali šest oziroma sedem dni. Pri preizkusu prilagodljivosti je en dolgonogi prvo novo vejo obiskal po oseminsedemdesetih poskusih. Drug osebek pri ponovnem učenju v petnajstih sejah ni dosegel zahtevanega merila. Ta dva primera se nanašata na različni živali. Raziskovalci so primerjali tudi ponovno učenje in prilagajanje spremenjeni nagradi; sklepanje je bilo občutljivo na posamezne odstopajoče osebke. Rezultati kažejo raznolikost odzivov pri dolgonogem, ne enotne lastnosti vseh osebkov te vrste.
Viri: Clarin in sod. (2013): Foraging Ecology Predicts Learning Performance in Insectivorous Bats
Varovanje jame in vodnih lovišč
Projekt ANSE v jugovzhodni Španiji v letih 2020–2021 je obravnaval zatočišča in vodna lovišča skupaj. Med grožnjami organizacija navaja nenadzorovane obiske jam, uničenje zavetij in zapiranje vhodov, spremembe vodnega režima ter onesnaževanje s pesticidi in gnojili. Priporoča zaščito celotne mreže zatočišč, tudi kadar netopirji med letom uporabljajo različne jame. Pri omejevanju dostopa morajo pregrade omogočiti prehod netopirjev. Med ukrepi za lovišča poudarja ohranjanje oziroma obnovo obrežnega gozda, naravnega rastja ob vodi, mokrišč in primernih vodnih tokov.
Radijsko sledenje šestnajstim osebkom v Murcii je pokazalo poti do dvajset kilometrov v ravni črti od zatočišča in dejavnost skoraj vso noč. V projektu so potrdili tudi zimsko dejavnost vrste v jugovzhodnem iberskem območju. Pregledali so 137 možnih zatočišč in vrsto prvič našli v šestnajstih. V petih novih zatočiščih je bilo razmnoževanje potrjeno ali verjetno; skupna ocena je znašala 507–657 odraslih osebkov v razmnoževalnem obdobju. V dvajsetih prej znanih zatočiščih, uporabljenih med razmnoževanjem, so ocenili 4.906–6.292 osebkov. To so izidi datiranega španskega projekta, ne slovenska populacijska ocena.
Viri: ANSE: projekt varovanja dolgonogega netopirja v jugovzhodni Španiji, 2020–2021
Pogosta vprašanja o vrsti
Po čem se dolgonogi netopir razlikuje od obvodnega?
Ima večja poraščena stopala, bolj siv kožuh in prhutno opno, pripeto na golen.
Preverite vir odgovoraJe dolgonogi netopir potrjen v Sloveniji?
Da. Gojznikarjev pregled iz leta 2017 navaja slovenske najdbe ob Reki, Rižani, Krki, Kolpi in pri Retovljah.
Preverite vir odgovoraAli lahko lovi ribe?
Da. Španska raziskava je v iztrebkih prepoznala ostanke gambuzije Gambusia holbrooki.
Preverite vir odgovoraKoliko mladičev ima samica?
Običajno enega; muzejski vrstni pregled navaja rojstva od sredine maja do konca junija.
Preverite vir odgovoraSo bile ribe dokazane tudi v slovenski raziskavi leta 2017?
Ne v pregledanih štiriindvajsetih vzorcih dolgonogega netopirja; v njih ni bilo ribjih ostankov.
Preverite vir odgovoraKaj ogroža njegova lovišča in zatočišča?
ANSE izpostavlja motenje in izgubo jamskih zavetij, spremembe vodnega režima ter onesnaževanje vode.
Preverite vir odgovoraViri in preverjanje
Izvirna uredniška predstavitev povezuje podatke za Slovenijo s splošno biologijo vrste. Leto raziskave ni nujno leto objave; zgodovinskih ocen ne prikazujemo kot današnje številčnosti. Natančnih občutljivih najdišč ne objavljamo.
- SDPVN: Dolgonogi netopir – Nika Krivec, strokovni pregled Klemen Koselj
- Aizpurua in sod. (2013): Fishing Long-Fingered Bats (Myotis capaccinii) Prey Regularly upon Exotic Fish
- Aizpurua in sod. (2021): The role of the gut microbiota in the dietary niche expansion of fishing bats
- Gojznikar (2017): Dolgonogi netopir, Glej, netopir! 14(1), fizične strani 6–9
- Gojznikar (2018): Več sreče prihodnjič ali zakaj v iztrebkih ni bilo lusk, Glej, netopir! 15(1), fizične strani 40–42
- Aizpurua in sod. (2015): Insight on how fishing bats discern prey and adjust their mechanic and sensorial features during the attack sequence
- Quiropteros, muzejski vrstni pregled: Myotis capaccinii
- Clarin in sod. (2013): Foraging Ecology Predicts Learning Performance in Insectivorous Bats
- ANSE: projekt varovanja dolgonogega netopirja v jugovzhodni Španiji, 2020–2021
- Wikimedia Commons: Murin de Capaccini.jpg – XX Vulzok Xx, CC BY-SA 4.0
- Biscardi in sod. (2007): Foraging requirements of the endangered long-fingered bat: the influence of micro-habitat structure, water quality and prey type – javni založniški izvleček
- Aihartza in sod. (2008): Fishing behaviour in the long-fingered bat Myotis capaccinii (Bonaparte, 1837): An experimental approach – javna avtorska kopija
Opazite napako ali imate novejši strokovni vir? Sporočite uredništvu.