Nižinski urh: razširjenost v Sloveniji, prehrana in razmnoževanje

Kje je nižinski urh potrjen v Sloveniji?

Nižinski urh (Bombina bombina) v Sloveniji živi na robu svojega območja razširjenosti. V poročilu slovenskega monitoringa iz leta 2011 so raziskovalci izpostavili nižinski pas ob Muri in Dravi ter njunih pritokih Pesnici in Ledavi. Velik del tamkajšnjih poplavnih mokrišč je izginil zaradi regulacij in melioracij. Poročilo navaja, da so se ob Dravi nižinski urhi ohranili v ribnikih Podvinci in Velovlek, ob Muri pa so mokrišča ostala predvsem v pasu med protipoplavnimi nasipi.

Z analizo starejših fotografij so avtorji potrdili nižinskega urha tudi pri Petanjcih, kjer je bila fotografija posneta leta 2004. Pri Radgonsko-Kapelskih goricah v porečju Ščavnice so našli primerek te vrste. Hkrati so v severovzhodni Sloveniji dokumentirali križance s hribskim urhom.

Viri: Poboljšaj in sodelavci — Vzpostavitev monitoringa hribskega in nižinskega urha, 2011

Kakšen življenjski prostor potrebuje?

Nižinski urh je močno vezan na vodo, vendar potrebuje tudi kopenska skrivališča. Nemški urad za varstvo narave ga opisuje iz dobro osončenih, stoječih voda s podvodnimi rastlinami in plitvimi deli. Za razvoj ličink so ugodne vode brez rib. Po odlaganju jajčec lahko odrasle živali uporabljajo tudi vodna telesa, ki niso bila njihovo mrestišče. Ko voda presahne, prehajajo med drugimi vodami in bližnjimi vlažnimi travniki ali gozdovi.

Za poletni počitek uporabljajo vlažna skrivališča, denimo pod kamni, za prezimovanje pa zavetja brez zmrzovanja pod odmrlim lesom, ob koreninah ali v opuščenih rovih malih sesalcev. V nemškem pregledu je mrestenje navedeno od aprila do julija; v posamezni fazi samica odloži približno dvajset do sto jajčec. Preobrazba paglavcev glede na vreme traja pet do dvanajst tednov. Odrasli se navadno prvič razmnožujejo pri dveh letih.

Ob nevarnosti urh pokaže živo obarvano spodnjo stran telesa. To opozorilno vedenje imenujemo urhov refleks oziroma Unkenreflex; barvni vzorec opozarja na strupene kožne izločke. Samci med dolgim oglašanjem ležijo napihnjeni na vodni površini z iztegnjenimi zadnjimi nogami, s klici pa držijo tekmece na razdalji.

Viri: Bundesamt für Naturschutz — Bombina bombina, vrstni pregled

Kako se oglašajo samci?

Lörcher je v primerjalni raziskavi iz leta 1969 pri nižinskem urhu razlikoval pet vrst glasov: običajen in spremenjen paritveni klic, glas med objemanjem ter dve obliki sprostitvenega klica. Pri samcih, ki so se oglašali, je opazil krožna območja s polmerom od enega do poldrugega metra. Paritveni glasovi niso privabljali samo partnerk, ampak so sodelovali tudi pri vzdrževanju razdalje med samci.

Glas se je spreminjal s temperaturo vode. Ob naraščanju temperature sta se povečevali pogostost ponavljanja in osnovna frekvenca, trajanje posameznega klica pa se je krajšalo. Večji osebki so oddajali globlje in daljše klice kot manjši. Pogostost ponavljanja ni bila odvisna od velikosti urha. Raziskava je opisala tudi sezonsko spreminjanje časa oglašanja: v prvem obdobju so bili glasovi pogosti podnevi, pozneje pa zjutraj in zvečer ali le zvečer.

Viri: Lörcher — Vergleichende bio-akustische Untersuchungen an der Rot- und Gelbbauchunke, 1969

Ali se oglašajo tudi samice?

Gollmann, Benkö in Hödl so leta 2009 analizirali sprostitvene glasove samice nižinskega urha. Posnetek je nastal 4. maja 1984 blizu Marchegga v Spodnji Avstriji, pri temperaturi zraka 18,5 stopinje Celzija. Samica je merila oseminštirideset milimetrov od gobca do kloake in se oglasila, ko so jo po ujetju držali v roki. Njeni šibki glasovi so se razlikovali od glasnega paritvenega oglašanja samcev v ozadju.

Enajst analiziranih klicev je trajalo od petintrideset do šestinsedemdeset milisekund, povprečno sedeminpetdeset. Osnovna frekvenca je bila okoli osemsto hercev, dodatna zvočna energija pa je bila pri višjih harmoničnih frekvencah. Po trajanju in splošni zgradbi so bili podobni sprostitvenim glasovom samcev. Avtorji so zapisali tudi poznejše opazovanje iz Dunaja: avgusta 2007 so se ob držanju oglasile tri od petih samic. Sprostitveni klic je odziv na prijem ali objem, ki ga starejši opisi glasu te vrste pri samicah niso zaznali.

Viri: Gollmann, Benkö in Hödl — Release calls of female Bombina bombina, 2009

Zakaj so križanci povezani z različnimi vodami?

V hrvaškem hibridnem območju pri Pešćenici so raziskovalci primerjali 1613 urhov s petinosemdesetih najdišč. Križanci, ki so bili po genetskih označevalcih bolj podobni nižinskemu urhu, so bili pogostejši v ribnikih oziroma večjih mlakah. Križanci z večjo podobnostjo hribskemu urhu so bili pogostejši v manjših lužah. Sosednji najdišči sta se zato lahko močno razlikovali; prehod med genetskima skupinama ni bil povsod gladek.

Označevanje in ponovni ulovi so pokazali, da so se živali premikale na razdaljah, večjih od posameznih zaplat življenjskega prostora. Osebki na najdiščih so se pogosto menjavali, premikanje med dvema različnima tipoma voda pa ni bilo naključno. Avtorji so rezultate povezali z aktivno izbiro življenjskega prostora. Takšna izbira je pomagala vzdrževati povezavo med genetskimi lastnostmi in tipom vode, tudi ko so se urhi lahko premikali med različnimi mesti.

Viri: MacCallum in sodelavci — Habitat preference in the Bombina hybrid zone in Croatia, 1998

S čim se hranijo odrasli urhi?

V raziskavi romunske populacije na ravnini Livada so leta 2005 od aprila do julija pregledali prehrano sedeminosemdesetih nižinskih urhov. Le en želodec je bil prazen. Prepoznali so 1498 primerkov plena, razvrščenih v sedemintrideset skupin. Med pomembnejšimi so bili skakači, odrasli hrošči in mravlje. Povprečni delež kopenskega plena je bil večji kot delež vodnega, vendar ta odnos ni bil enak v vseh mesecih.

Aprila, ko je bila gladina vode visoka, so se urhi pretežno hranili s skakači, ujetimi na vodni površini. Po maju se je mlaka začela sušiti in kopenski plen je postal pomembnejši. Raznolikost hrane je bila najmanjša aprila, največja junija in julija. V prebavilih so bili tudi rastlinski ostanki; raziskovalke so njihovo zaužitje obravnavale kot najverjetneje naključno.

V aprilski hrani je bilo kar 95,1 odstotka vodnega plena. Kopenski plen je nato prevladal z deleži 92,7 odstotka maja, 95,1 junija in 99,2 julija. Aprila so v posameznem urhu našli povprečno 48 primerkov hrane, junija približno šest. Največje zabeleženo število v enem aprilskem urhu je bilo 142 primerkov plena.

Viri: Széplaki in sodelavci — Feeding niche characteristics of a Bombina bombina population from Livada Plain, 2006

Kako se jajčeca in paglavci razlikujejo od hribskega urha?

Rafińska je pri vzorcih obeh evropskih vrst urhov primerjala število in velikost jajčec ter rast paglavcev. Pri nižinskem urhu je povprečna skupina odloženih jajčec obsegala 32,5 jajčeca, pri hribskem 17,4. Jajčeca hribskega urha so bila prostorninsko 2,4-krat večja in so imela 2,3-krat večjo suho maso kot jajčeca nižinskega.

Razlika se je pokazala že ob izleganju: novorojeni paglavci hribskega urha so bili večji in težji. Ko so živali v laboratoriju dosegle preobrazbo, pa med vrstama ni bilo razlike v velikosti ali masi telesa. Paglavci nižinskega urha so do te stopnje potrebovali štirinajst dni več, čeprav sta bili hitrosti rasti enaki.

Ob izleganju so imeli paglavci hribskega urha 1,9-krat večjo prostornino in 2,5-krat večjo suho maso kot paglavci nižinskega urha. Pri nižinskem urhu je bila velikost jajčec manj spremenljiva kot pri hribskem. Obe vrsti sta kljub različni začetni velikosti v laboratoriju rasli enako hitro.

Viri: Rafińska — Reproductive biology of the fire-bellied toads Bombina bombina and B. variegata, 1991

Kako se paglavci odzivajo na plenilce?

Kruuk in Gilchrist sta primerjala paglavce nižinskega in hribskega urha v raziskavi iz leta 1997. V bolj trajnih mlakah, kjer se navadno razmnožuje nižinski urh, sta ugotovila večjo gostoto vodnih plenilcev kot v začasnih lužah hribskega urha. V poskusnem prostoru so bili paglavci nižinskega urha manj dejavni že pred vnosom plenilca, razlika pa je ostala tudi po njem.

Raziskovalca sta preizkusila tri pomembne skupine vodnih plenilcev: pupke, ličinke kozakov in ličinke kačjih pastirjev iz rodu Aeshna. Pri teh laboratorijskih poskusih so plenilci pogosteje ujeli paglavce hribskega urha. Manjša dejavnost nižinskih urhov je zmanjšala njihovo izpostavljenost, saj številni plenilci plen zaznajo po gibanju.

Viri: Kruuk in Gilchrist — Mechanisms maintaining species differentiation: predator-mediated selection in a Bombina hybrid zone, 1997

Ali se križanci razvijajo enako kot obe izvorni vrsti?

Kruuk, Gilchrist in Barton so razvoj urhov primerjali na podlagi naravno odloženih jajčec iz hrvaškega hibridnega območja. Jajčeca so po odvzemu spremljali v laboratoriju. V vzorcih iz sredine hibridnega območja so ugotovili večjo smrtnost zarodkov in ličink ter več nepravilnosti telesne oblike kot pri obeh izvornih vrstah. Od dneva odvzema jajčec do treh tednov po izleganju je skupna smrtnost v osrednjih hibridnih populacijah dosegla dvajset odstotkov, v čistih populacijah pa dva.

Med nižinskim in hribskim urhom v tem merilu ni bilo značilne razlike. V hibridnih populacijah pa rezultat ni bil pri vseh genetskih kombinacijah enak: pri nekaterih niso našli zmanjšane življenjske sposobnosti.

Viri: Kruuk, Gilchrist in Barton — Hybrid dysfunction in fire-bellied toads, 1999

Kaj so pokazali genetski podatki o parjenju?

V študiji hrvaškega hibridnega območja, objavljeni leta 2005, so raziskovalci primerjali genetske podatke odraslih urhov in skupin njihovih potomcev. Njihovi analizi nista pokazali odstopanja od naključnega parjenja, čeprav sta imeli po oceni avtorjev dovolj statistične moči za zaznavanje takšnega odstopanja. Odrasli osebki, ki so bili bolj podobni hribskemu urhu, so hkrati k preučevani skupini potomcev prispevali nesorazmerno velik delež.

Avtorji so ta rezultat povezali s tipom vode na izbranem mestu. Nižinski urh se navadno razmnožuje v razmeroma trajnih nižinskih mlakah, hribski pa v bolj začasnih vodah. Skupina odraslih na vzorčnem mestu je lahko vključevala tudi živali, ki so skozi območje le prehajale, ter živali, ki so ga sprejele za razmnoževanje.

Viri: Nürnberger, Barton, Kruuk in Vines — Mating patterns in a hybrid zone of fire-bellied toads, 2005

Kako široko je razširjen in kakšna je mednarodna ocena?

Nižinski urh je razširjen po srednji in vzhodni Evropi, od Danske in severne Nemčije proti Uralu ter južno do Donavskega nižavja in severnih pobočij Kavkaza. Med državami njegove naravne razširjenosti je v oceni IUCN izrecno navedena Slovenija. Gre pretežno za nižinsko vrsto: uradni pregled navaja pojavljanje od morske gladine do sedemsto tridesetih metrov na zahodu Češke.

V mednarodni oceni, objavljeni leta 2023 na podlagi ocenjevanja iz leta 2021, je uvrščen v kategorijo Least Concern oziroma LC. Razlogi so obsežna razširjenost in domnevno velika skupna populacija. V isti oceni je za Slovenijo navedeno močno zmanjšanje v predhodnih dvajsetih letih, povzeto po strokovni informaciji Katje Poboljšaj iz septembra 2019.

Viri: IUCN — Bombina bombina, Red List, objava 2023

Kako temperatura in izpostavljenost snovem vplivata na jajčeca?

V raziskavi, objavljeni leta 2022, so razvoj jajčec nižinskega urha preizkusili pri osmih, dvanajstih, osemnajstih, petindvajsetih in tridesetih stopinjah Celzija. Primerjali so kontrolno skupino ter jajčeca, izpostavljena dimetoatu, pirimifos-metilu in glifosatu. Osem stopinj je bilo v preizkušenih pogojih prenizka temperatura za razvoj zarodkov, ne glede na tretiranje.

Pri dvanajstih stopinjah so se jajčeca v skupini s pirimifos-metilom izlegla prej kot v kontroli in skupini z dimetoatom. Pri tridesetih stopinjah sta imeli ti dve snovi največji učinek na podaljšanje razvoja. V preizkušeni skupini z glifosatom se jajčeca niso izlegla.

Viri: Jovanović Glavaš in Lončarić — Utjecaj temperature i pesticida na izlijeganje crvenog mukača, 2022

Kako sta povezani velikost in starost?

Bülbül in sodelavci so pri populaciji iz Değirmenyenija v Turčiji preučili starost in rast nižinskih urhov. Povprečje preučevanega vzorca je bilo 4,23 leta, najstarejši ugotovljeni osebki pa so dosegli sedem let. Spolna zrelost je nastopila pri dveh do štirih letih. Povprečna dolžina od gobca do kloake se med spoloma ni razlikovala.

Pri samcih in samicah je bila telesna dolžina pozitivno povezana s starostjo. Ocenjeni vzorec rasti se je dobro ujemal z razmerjem med starostjo in dolžino, obe spolni skupini pa sta imeli podobno rast in ugotovljeno dolgoživost.

Viri: Bülbül in sodelavci — Age Structure and Some Growth Parameters in a Population of Bombina bombina from Turkey, 2018