Laška žaba v Sloveniji: prepoznava, mrestišča in razvoj paglavcev

Kako prepoznamo laško žabo in kje živi v Sloveniji?

Laška žaba je gracilna rjava žaba. Bobnič je majhen in odmaknjen od očesa, svetla proga na zgornji ustni se konča pod očesom. Temneje obarvano grlo prečka svetla srednja črta. Samci praviloma ne presežejo petinpolcentimetrske dolžine telesa, samice pa sedem in pol centimetra.

V Sloveniji je potrjena v Vipavski dolini, Goriških Brdih, ob reki Idriji in v Slovenski Istri. Popis v Istri v letih 2019 in 2020 jo je zabeležil na devetinšestdesetih lokalitetah. Najpogosteje so bile to Dragonja in pritoki ter melioracijski jarki. Tri četrtine ugotovljenih mrestišč so bile največ petdeset metrov od gozda. Poročilo je opozorilo na izsuševanje, odvzeme vode, vzdrževalne posege v času razvoja paglavcev in onesnaževanje. Ocena se nanaša na raziskovano območje in obdobje.

Razmnožuje se ob koncu zime in zgodaj spomladi. Čvrste kepice mresta pritrjuje na veje in korenine, ki segajo v vodo. Samice nato mrestišče hitro zapustijo, samci ostanejo dlje. Razvoj do preobrazbe traja več mesecev, odvisno od temperature vode.

Viri: Lešnik — Laška žaba v območju Natura 2000 Slovenska Istra, 2021

Zakaj sta pomembna vlažen gozd in bližnja voda?

Laška žaba je vezana na vlažne listnate gozdove ob vodotokih. Italijanska strokovna ocena opisuje njeno povezavo z ostanki nižinskih poplavnih gozdov in bujno podrastjo. Lokalno uporablja tudi topolove nasade, če tla in podrast pod drevesi niso intenzivno obdelani. Drevesa sama zato ne pomenijo, da ima gozd za žabo vse potrebne lastnosti.

Razmnožuje se predvsem v počasi tekočih vodah in vodah, ki jih napaja podtalnica, med drugim v rokavih ob rekah. Uporablja lahko tudi spremenjena okolja, denimo namakalne kanale, vendar morajo biti v bližini ostanki gozda, potrebni za prezimovanje. Prezimuje na kopnem, tudi precej proč od vode. Širši areal obsega severnoitalijanske nižine in sosednja območja Švice, Slovenije ter Hrvaške. Slovenske populacije so zato del prostorsko omejenega areala, ne del razširjenosti po celotni Evropi.

Viri: IUCN Italia — Rana latastei, 2013

Laška žaba doseže zrelost zgodaj

Pri italijanski populaciji so Guarino in sodelavci preučevali starost s pomočjo rastnih zapisov v kosteh prstov. Osebke so zbirali v letih 1998 in 1999. Najvišja ugotovljena starost je bila tri leta pri samcih in štiri leta pri samicah. To so meje opazovanega vzorca, ki opisujejo kratkoživost populacije, ne dokaz, da noben osebek vrste ne more živeti dlje.

Spolno zreli so bili že majhni osebki: najmanjši potrjeni samec je meril šestintrideset milimetrov od konice gobca do zadnjega dela trupa, samica pa petintrideset. Pri obeh spolih je večina osebkov predvidoma sodelovala v razmnoževanju kmalu po prvem prezimovanju. Raziskava laško žabo zato uvršča med evropske rjave žabe, ki najhitreje dosežejo spolno zrelost in imajo kratko življenjsko dobo. Novo pokolenje se lahko razmnožuje že zgodaj, zato uspeh posamezne sezone pomembno zaznamuje naslednje generacije.

Viri: Guarino in sodelavci — A skeletochronological study of growth, longevity, and age at sexual maturity, 2003

Samci imajo dve vrsti oglašanja

Sacchi in sodelavci so celo razmnoževalno sezono neprekinjeno snemali oglašanje laške žabe in rosnice v vodi, kjer sta mrestili skupaj. Rosnica je uporabljala eno vrsto svatovskega klica, laška žaba pa dve strukturno različni vokalizaciji. Obe sta uporabljali že od začetka sezone, najpogosteje ponoči. Samci rjavih žab so pri tem klicali pod vodo.

Največja klicna aktivnost laške žabe je nastopila dva do tri dni pred vrhom odlaganja mrestov. Pri rosnici se je vrh bolj ujemal z odlaganjem in se je intenzivno klicanje nadaljevalo tudi po njem. Na podlagi časovnega poteka so avtorji razlagali oglašanje laške žabe predvsem kot signal med samci za pridobivanje oziroma potrjevanje položaja v skupini. Pri rosnici so predlagali še večjo vlogo privabljanja samic. To je razlaga opaženega vzorca: snemanje pokaže razlike v času in načinu oglašanja, ne neposrednega namena posameznega samca.

Viri: Sacchi in sodelavci — Male calling activity in syntopic populations of Rana latastei and Rana dalmatina, 2015

Kako začetna velikost in hrana vplivata na paglavce?

Ficetola in sodelavci so paglavce iz več mrestov vzrejali v skupnih razmerah, vendar z dvema vrstama hrane: z višjo in nižjo vsebnostjo beljakovin. Primerjali so paglavce znotraj istega mresta, s čimer so zmanjšali vpliv genetskih razlik med materami. Opazovali so preživetje, rast in hitrost razvoja.

Paglavci z večjo začetno telesno velikostjo so ostali večji skozi celotni razvoj in so se prej preobrazili. Hrana z višjo vsebnostjo beljakovin je zmanjšala smrtnost ter pospešila rast in razvoj. Učinka začetne velikosti in hrane nista bila povezana tako, da bi ena obravnava jasno odpravila ali obrnila drugo. Raziskava kaže, da materin vložek v jajčece lahko vpliva dlje od samega izleganja. Hrana po izleganju pa prav tako spreminja potek razvoja. To so rezultati nadzorovane vzreje, ne navodilo za jemanje ali gojenje zaščitenih živali iz narave.

Viri: Ficetola in sodelavci — Starting size and tadpole performance in the frog Rana latastei, 2011

Paglavci se na nevarnost odzivajo tudi s spremembo oblike

V piemontskem poskusu so primerjali paglavce laške žabe in rosnice. Jajčeca so marca 2022 zbrali v dveh zavarovanih območjih porečja Pada. Paglavce so vzrejali posamezno ali skupaj s sorojenci, ob prisotnosti oziroma odsotnosti signalov plenilcev. Ob izleganju se vrsti po celotni dolžini še nista jasno razlikovali; pozneje so rosničini paglavci rasli hitreje.

Pri obeh vrstah so paglavci ob večji gostoti razvili sorazmerno večji trup, ob plenilcih pa večje repne plavuti. Repni odziv je bil pri laški žabi šibkejši kot pri rosnici. Večja gostota je preobrazbo pri obeh podaljšala, pri laški žabi pa je negativno vplivala tudi na velikost in obliko preobraženih žabic. Plenilski signali časa njene preobrazbe niso podaljšali. Oblika in hitrost razvoja paglavca torej nista nespremenljivi: spreminjata se z razmerami, pri sorodnih vrstah pa so lahko odzivi različni.

Viri: Castellano, Seglie in Friard — Morphological and life-history plastic responses to predators and competitors, 2024

Kako se paglavci odzivajo na plenilce?

Paglavci laške žabe se na nevarnost odzivajo na več načinov. Gazzola in sodelavci so jih izpostavili kemičnim signalom domačih plenilcev, ličink kačjih pastirjev, ter tujerodnega rdečega močvirskega raka. Spremljali so njihovo gibanje in pot plavanja, pri zgodnejšem preizkusu pa tudi čas izleganja ob domačem plenilskem signalu.

Čas izleganja se ni jasno spremenil, poznejše obrambno vedenje pa je bilo odvisno od vrste plenilca in njegove prehrane. Paglavci so uporabljali mirovanje in bolj cikcakasto plavanje. Kompleksnejša pot bi lahko plenilcu otežila predvidevanje naslednjega položaja; avtorji to razlagajo kot možno obrambno funkcijo. Zmanjšala se je tudi izrazitost bočne usmerjenosti, kar pomeni manj enostransko pregledovanje okolice. Raziskava je tako pokazala več kot en sam odgovor zmanjšanega gibanja. Plenilska nevarnost lahko spremeni tako količino gibanja kot način, kako se paglavci premikajo po prostoru.

Viri: Gazzola in sodelavci — Contextual behavioural plasticity in Italian agile frog tadpoles, 2021

Laško žabo so opazili tudi v jami

Pri raziskavi Pazinske jame v hrvaški Istri aprila 2015 so dva dni zapored zabeležili približno dvajset laških žab. Ena skupina je bila v kanalu blizu vhoda, kjer je še segalo nekaj svetlobe in tekla voda. Večja skupina je bila globlje v popolni temi, ob peščenem robu podzemnega jezera in na deblih v vodi.

Avtorica je opisala dve možni razlagi: živali bi lahko v jamo odnesle poplavne vode ali pa bi vanjo prišle same zaradi razmer, kot sta vlaga in manj plenilcev. S tem opazovanjem ni potrdila razmnoževanja v jami niti stalne jamske populacije. Je pa najdba odraslih osebkov dopolnila poznavanje vrste na južnem robu njenega areala. Laške žabe zaradi takega opazovanja ne uvrščamo med izključno jamske živali. Njeno običajno okolje ostajajo vlažni nižinski gozdovi in bližnja mrestišča.

Viri: Koller — Underground occurrences with special emphasis on Rana latastei, 2017

Kaj pokaže enaindvajset let spremljanja mrestov?

V rezervatu Monticchie v severni Italiji sta Canova in Balestrieri od leta 1997 do 2017 spremljala mreste v mreži kanalov in manjših vod. Med leti je število močno nihalo: leta 2002 so jih zabeležili dvanajst, leta 2010 pa osemsto trinajst. Kljub velikim letnim razlikam je bila populacija v dolgoročnem obdobju stabilna.

Vrhovi števila mrestov so nastopali približno dve leti po čiščenju kanalov, s katerim so izboljševali razpoložljivost vode. Avtorja sta zamik povezovala s časom, potrebnim za ponovno rast vodnega rastlinja in nabiranje listja ter lesa, ki ga žabe uporabljajo pri razmnoževanju. Kanali, ki so jih žabe redno uporabljale, so bili v bolj gozdnatem in manj motenem notranjem delu rezervata. V času opazovanja so začele mrest odlagati postopno pozneje. To kaže, da se tudi znotraj istega mrestišča spreminjata številčnost in čas razmnoževanja.

Viri: Canova in Balestrieri — Long-term monitoring of the endemic Rana latastei, 2018

Zakaj stalna voda ni vedno varna izbira?

Muraro in sodelavci so med letoma 2017 in 2025 spremljali devetinosemdeset mrestišč v štiriindvajsetih skupinah v lombardskih nižinah. Laška žaba je bila bolj vezana na stalne vode kot rosnica. V začasnih vodah je odlagala manj mrestov, njeno razmnoževanje pa je bilo manj občutljivo na zmanjšanje števila razpoložljivih začasnih mrestišč.

Stalne vode so imele drugo tveganje: v njih so bile ribe in tujerodni rdeči močvirski raki pogostejši. Večje število mrestov laške žabe je bilo povezano s prisotnostjo rakov. Avtorji tega ne razlagajo kot korist od raka, temveč kot skupno izbiro stalne vode pri žabi in plenilcu. Rosnica se je vodam z ribami bolj izogibala, laška žaba pa je uporabljala stabilnejše vode kljub plenilskemu tveganju. Raziskava tako pokaže dva različna problema mrestišča: izsušitev lahko prekine razvoj, trajna voda pa lahko vzdržuje plenilce.

Viri: Muraro in sodelavci — Should I stay or should I go?, 2026

Potomci niso enakomerno porazdeljeni med samci

Genetska raziskava majhnih populacij laške žabe je pokazala velike razlike v reproduktivnem uspehu samcev. Posamezni samci so bili očetje potomcev v enem do enajstih mrestih. Povprečno število samic na uspešnega samca se je med populacijami gibalo od dva do nekaj več kot šest. V številčnejših preučevanih populacijah je bil tak način večkratnega parjenja izrazitejši.

Raziskovalci so primerjali število odraslih živali z učinkovito velikostjo populacije, ki opisuje genetski prispevek razmnoževanja. Ta je bila pri vseh analiziranih populacijah manjša od ocenjenega števila odraslih. Kjer so imeli posamezni samci več partnerk, je bilo razmerje še nižje. Dva mrestišča s podobnim številom žab zato ne vključujeta nujno enake razporeditve potomstva. Avtorji so opazovanja povezali z gnečo pri parjenju: več samcev lahko poskuša objeti isto samico, mresti pa so pogosto združeni na koreninah in vejah ob robu vode.

Viri: Ficetola in sodelavci — Polygyny, census and effective population size, 2010

Kaj se zgodi, če prevladujejo samci druge vrste?

Hettyey in Pearman sta pri švicarskih laških žabah poskusno spreminjala razmerje med samci njihove vrste in samci rosnice. Samici laške žabe sta ponujala skupaj šest samcev, vendar v različnih sestavah. V skrajni obravnavi je bil med njimi en samec laške žabe in pet samcev rosnice; v drugi skrajnosti vseh šest iste vrste kot samica.

Ko je bilo samcev lastne vrste malo, so bili objemi pravilnih partnerjev manj pogosti, odlaganje jajčec redkejše in delež živih zarodkov manjši. Pri razmerju ena proti pet je ocenjeni reproduktivni uspeh znašal približno sedem odstotkov uspeha v skupini samo laških žab. Poskus je pokazal, da lahko socialno okolje spremeni prepoznavanje partnerjev in uspeh razmnoževanja. Pogoji pa so bili nadzorovani v omejenih bazenih. Ugotovitve zato opisujejo konkretno mešano skupino iz poskusa, ne nujno vsakega naravnega mrestišča obeh vrst.

Viri: Hettyey in Pearman — Social environment and reproductive interference, 2003

V naravi odnos z rosnico ni nujno enak poskusu

Ficetola in De Bernardi sta preverila, ali se opaženi vpliv rosničinih samcev na laško žabo pokaže tudi na prostem. Primerjala sta uspešnost razvoja zarodkov iz naravno odloženih mrestov: v nekaterih populacijah je laška žaba mrestila sama, v drugih skupaj z rosnico.

Med skupinama nista našla statistično jasne razlike v deležu živih zarodkov. Prav tako reproduktivni uspeh ni bil povezan z relativnim številom osebkov druge vrste. Na teh naravnih mrestiščih torej prisotnost rosničinih samcev ni imela vpliva, kakršnega je pokazal nadzorovani poskus. Žabi lahko na istem območju uporabljata različne dele prostora, njuna interakcija pa je odvisna od konkretnih razmer. S tem terenskim preizkusom ni podlage, da bi rosnico povsod razglasili za vzrok slabega razmnoževanja laške žabe. Podprta ugotovitev je ožja: merjeni delež uspešnih zarodkov med primerjanimi naravnimi populacijami ni bil jasno različen.

Viri: Ficetola in De Bernardi — Interspecific social interactions and breeding success: a field study, 2005

Kako so paglavci reagirali na mikroplastiko v laboratoriju?

V laboratorijski raziskavi so paglavce laške žabe izpostavili mešanici polietilena, PVC, polistirena in poliestra. Primerjali so tri koncentracije: en, sedem in petdeset miligramov mikroplastike na liter vode. Jajčeca laške žabe so februarja 2021 zbrali v zavarovanem območju Bosco del Vignolo v Lombardiji.

Pri laški žabi so izmerili negativne učinke na rast, gibanje in preživetje, tudi pri najnižji preizkušeni koncentraciji. Masa paglavcev se je z večjo koncentracijo zmanjševala. V istem poskusu so paglavci primerjane balearske zelene krastače pokazali precej manjši odziv. Razlika zato opozarja, da rezultatov o enem dvoživkarju ni mogoče samodejno prenesti na vse druge. Poskus dokazuje odziv laške žabe na konkretno mešanico in način izpostavitve. Ne meri dejanske koncentracije mikroplastike v slovenskih mrestiščih in sam po sebi ne določa njihovega današnjega stanja.

Viri: Balestrieri in sodelavci — Differential effects of microplastic exposure on anuran tadpoles, 2022

V zunanjem poskusu je bil učinek drugačen

Poznejša raziskava je iste tri koncentracije mešanice mikroplastike preverjala v zunanjih bazenih, ki so bolj posnemali naravne vode. Štiriindvajset posod je vsebovalo listje, zooplankton in deset paglavcev vsaka. Skupaj dvesto štirideset osebkov so spremljali štiri tedne, od sredine marca do sredine aprila.

Tokrat na koncu preizkusa niso ugotovili jasnih razlik v preživetju in razvojni stopnji. Pri najvišji koncentraciji pa so imeli paglavci večjo maso kot v kontrolni vodi brez dodane mikroplastike. V njih so našli predvsem poliestrska vlakna; med ponujenimi so pogosteje zaužili vlakna dolžine približno pol do sedem desetink milimetra. Večjo maso so avtorji povezali z možnim vplivom plastike in dodatkov na kopičenje telesne mase, ne z dokazom koristne prehrane. Rezultata zato ne opisujemo kot nasprotna odgovora na preprosto vprašanje o varnosti: pogoji vzreje in merjeni razvojni odzivi so bili različni.

Viri: Gazzola in sodelavci — Effects of microplastics on growth and development: a mesocosm study, 2025