Nimfni netopir: prepoznava, najdbe v Kočevskem rogu in gozdna kotišča

Zelo majhen rjav netopir

Nimfni netopir, Myotis alcathoe, spada med najmanjše evropske netopirje. Nemški morfološki list BfN navaja maso 3,5–5,5 g in dolžino podlakti 30,8–34,6 mm. Peti prst meri 37–44 mm, tretji 49–56 mm. Mere so zapisane za vrstno prepoznavo; podlaket je del prednje okončine, ki skupaj s prsti podpira letalno opno. Na hrbtu je kožuh rjav, pri starejših živalih rdečerjav, pri mladih bolj sivorjav. Trebušna stran je rjavo siva in le malo svetlejša od hrbtne.

Ušesni poklopec oziroma tragus je kratek. Zgornji rob zunanje ušesne zareze doseže komaj ali ga sploh ne doseže. Stopala so majhna, palec in njegov krempelj kratka. Palec je po listu dolg 3,8–5 mm, golen 13,5–15,9 mm in zadnje stopalo 5,1–5,8 mm. Rob repne opne ob ostrogi je svetel. Pri samcu list opisuje tanek spolni ud brez izrazito odebeljenega konca.

Viri: BfN: Myotis alcathoe – biologija in nemški varstveni predlogi · BfN: Myotis alcathoe – morfološki list

Razločevanje od brkatega in Brandtovega netopirja

Podobnost z brkatim in Brandtovim netopirjem otežuje določanje. V primerjalnem listu BfN ima nimfni manjša zadnja stopala ter krajša palec in ušesni poklopec. Za prepoznavo so uporabni tudi zobni in barvni znaki. BfN pri določanju izrecno priporoča genetsko potrditev. Posamezna mera zato ni edini znak, na katerem temelji razlikovanje teh majhnih vrst.

Kot samostojna vrsta je bil nimfni netopir opisan leta 2001. BfN evropsko razširjenost opisuje kot otočkasto; v svojem pregledu navaja redke najdbe od severne Grčije do Anglije in južne Švedske. Zaradi poznega razločevanja so lahko starejši zapisi podobnih brkatih netopirjev vrstno manj natančni. V slovenskem prvem potrjenem primeru je k zanesljivi določitvi prispevala genetska preiskava.

Von Helversen in sodelavci so v izvlečku prvotnega opisa iz leta 2001 nimfnemu netopirju pripisali najvišjefrekvenčne eholokacijske klice med tedaj primerjanimi evropskimi vrstami rodu Myotis. Eholokacija dopolnjuje telesne znake pri razločevanju živali. Morfološko so ga primerjali tudi z Myotis ikonnikovi. Med vsemi štirimi podobnimi vrstami so ugotovili jasne genetske razlike v dveh mitohondrijskih genih, ND1 in 12S rRNA. Prvotni opis je temeljil na najdbah iz Grčije in Madžarske.

Viri: BfN: Myotis alcathoe – biologija in nemški varstveni predlogi · BfN: Myotis alcathoe – morfološki list · Von Helversen in sodelavci (2001): Cryptic mammalian species: a new species of whiskered bat (Myotis alcathoe n. sp.) in Europe; neposredno prebran javni založnikov izvleček, ne plačljivo polno besedilo

Potrjene najdbe pri Rdečem kamnu

Primož Presetnik je leta 2012 objavil prve potrjene slovenske najdbe nimfnega netopirja. Odrasli samec je bil ujet v noči s 24. na 25. avgust 2007 ob kalu Rdeči kamen v Kočevskem rogu, na nadmorski višini 866 m. Kal velikosti približno 8 × 10 m je ležal ob starem bukovo-jelovem gozdu. Ob delu brega je gosto drevje segalo nad vodo. Vzorec je genetsko preveril Frieder Mayer v Berlinu.

Na istem mestu sta bili ujeti odrasli samici, prva v noči s 13. na 14. avgust 2008 in druga s 16. na 17. avgust 2011. Znaki na seskih so pri obeh kazali, da sta tisto leto dojili. Objavljeni popravek iz leta 2013 pri osebku iz leta 2008 popravlja oznako spola v tabeli v samico.

Popravljena tabela samcu iz leta 2007 pripisuje maso 5 g in podlaket 33 mm. Samici iz leta 2008 sta navedeni masa 6 g in podlaket 33,3 mm, samici iz leta 2011 pa 6 g in 33,4 mm. Obe lokalno izmerjeni samici sta bili torej težji od zgornje mase v splošnem morfološkem listu BfN.

Viri: Presetnik 2012: First records of the Alcathoe bat Myotis alcathoe in Slovenia; Natura Sloveniae 14 (1): 5–13 · Presetnik 2013: Erratum; Natura Sloveniae 15 (1): 51

Stari vlažni gozdovi in bližina vode

Nimfni netopir je po predstavitvi BfN izrazito gozdna vrsta. Najdbe so povezane z malo gospodarsko spremenjenimi listnatimi gozdovi ob vodi, s poplavnimi gozdovi in z gorskimi gozdovi. V južni Evropi imajo med opisanimi življenjskimi okolji posebno mesto stari gorski gozdovi. Drugod so značilni več kot sto let stari vlažni listnati sestoji, zlasti hrastovo-gabrovi in hrastovo-jelševi.

V bližini takšnega gozda so stoječe ali tekoče vode. Obvodni rastlinski sestoj se ponekod nagiba čez gladino. Netopir uporablja zračni prostor nad mirnimi vodnimi odseki, gosto poraščene bregove in krošnje listavcev. Voda, breg in krošnje so različni deli njegovega lovskega prostora. Pomembno je, da ima ob vodi tudi lesnato vegetacijo, ki jo BfN povezuje z njegovimi letalnimi potmi.

Spomladi in poleti lovi predvsem v starem gozdu. Med navedenimi sestoji so vlažni do mokri hrastovo-gabrovi gozdovi ter sestoji hrasta, črne jelše in jesena. Avgusta in septembra, ko se gozdovi izsušijo in ponujajo manj hrane, so ga našli tudi v vrtovih, posebej sadovnjakih. Tedaj uporablja gosto obrežno rastje in mirne odseke manjših vodotokov pod visečimi vejami.

Viri: BfN: Myotis alcathoe – biologija in nemški varstveni predlogi

Ozke špranje v velikih drevesih

Znana poletna kotišča nimfnega netopirja so v drevesih. BfN opisuje dolge razpoke v deblu ali ob debelih vejah, prostor za odstopajočim lubjem, ozke špranjaste votline in drevesna dupla. Med drevesnimi vrstami prevladuje hrast; znana zavetja so tudi v brezi, lipi in platani. Tudi majhna vhodna špranja v velikem drevesu je lahko del njegovega življenjskega prostora.

Drevesa s kotišči so praviloma stara in v fazi staranja oziroma razkroja. V pregledu BfN imajo več kot četrtino odmrlih vej, veliko razvito krošnjo in premer debla v prsni višini 32–90 cm. Gre za visoka drevesa z dolgim deblom. Zatočišča so pogosto najmanj šest metrov nad tlemi. Njihova oddaljenost od stalno vodnate vode je bila v navedenih raziskavah približno 100–550 m.

Za nastanek novih potencialnih votlin so pomembna tudi drevesa z razcepljenim deblom. BfN med nastajanjem zatočišč omenja dupljenje zaradi žoln in razkroj lesa. Odstranjevanje starega ter stoječega odmrlega drevja zato posega neposredno v ponudbo zavetij. Posek takih dreves poleti lahko prizadene tudi porodniške skupine, ki so že v njih.

Viri: BfN: Myotis alcathoe – biologija in nemški varstveni predlogi

Skupine samic in menjavanje zatočišč

Objavljene velikosti porodniških skupin so zelo različne. BfN povzema skupine s tremi do petimi samicami, poleg tega pa po pisnem sporočilu Lučana iz leta 2011 omenja do devetdeset samic. Vrsta med obdobjem vzreje mladičev uporablja več zatočišč. Pregled navaja menjavanje približno na dva do štiri tedne; zunaj obdobja dojenja naj bi živali v posameznem zatočišču ostale samo dva ali tri dni. Ta kratki interval BfN prav tako pripisuje Lučanovemu pisnemu sporočilu.

Samci poletje preživljajo posamezno. Samice v kotišču skupaj vzrejajo mladiče. Nemški življenjski koledar BfN postavlja pojavljanje v poletnem življenjskem prostoru od sredine aprila. Samice naj bi bile v porodniških skupinah od maja do avgusta oziroma septembra, rojstva pa pregled umešča od sredine junija. To je koledar nemškega strokovnega pregleda, slovenska datirana avgustovska ulova samic pa sta ločena terenska podatka.

Pri spremljanju poletne skupine BfN obravnava vsa njena uporabljena zavetja kot povezano celoto. Velikost kolonije je zaradi menjavanja in skritega bivanja navadno mogoče določiti le s strokovno raziskavo. Pozimi so razmerja drugačna: na posameznem prezimovališču se lahko srečajo živali iz različnih poletnih kolonij. Poletna porodniška skupina in zimska skupina zato nista nujno sestavljeni iz istih osebkov.

Viri: BfN: Myotis alcathoe – biologija in nemški varstveni predlogi

Češke ugotovitve o zatočiščih in prehrani

Lučan in sodelavci v javnem izvlečku raziskave iz leta 2009 poročajo o devetih čeških najdiščih v treh medsebojno oddaljenih območjih. Med letoma 2001 in 2008 so z radiotelemetrijo našli 27 dnevnih zatočišč. Špranje in majhne votline v deblih ter vejah krošenj so bile približno 16 m nad tlemi. Julija je bilo v zatočiščih do 83 osebkov, septembra pa so praviloma našli posamezne živali. Pri določitvi čeških živali so analizirali zaporedja gena cyt b; pri nimfnem netopirju so prepoznali štiri različne haplotipe.

Izbrana drevesa so bila višja in debelejša od drugih razpoložljivih dreves. Tudi njihove krošnje in spodnji rob krošenj so bili višje; okolica zatočišča pa je imela nižja drevesa. Drevesa z zatočišči so bila v slabšem stanju kot druga razpoložljiva. Raziskovalci v primerjavi s sočasno navzočima brkatim in Brandtovim netopirjem niso našli običajnih umetnih zavetij; izjema je bila špranja v betonskem električnem drogu.

Predhodna prehranska analiza iste raziskave je poleg najpomembnejših dolgotipalčnih dvokrilcev ugotovila pajke, mladoletnice, drobne metulje in mrežekrilce. V češkem vzorcu je bil plen torej raznovrstnejši od same skupine komarjev. Te prehranske ugotovitve so zapisane za češko raziskavo, slovenski ulovi pa vrste plena ne določajo.

Viri: Lučan in sodelavci (2009): Alcathoe Bat (Myotis alcathoe) in the Czech Republic: Distributional Status, Roosting and Feeding Ecology; neposredno prebran javni izvleček na Zenodu, ne omejeno polno besedilo

Lov dvokrilcev ob rastju

Med glavnim plenom nimfnega netopirja BfN navaja dvokrilce, predvsem komarje. Način njihovega zajemanja v prostem letu je v predstavitvi označen kot domneva. Hrano išče tako v vlažnem starem gozdu ob vodi kot v krošnjah. V obdobju dojenja imajo samice povečane energijske potrebe, zato BfN razpoložljivost te hrane povezuje z razmerami v okolici kotišč.

Največja v predstavitvi navedena razdalja med porodniškim zatočiščem in loviščem znaša 1.440 m. Med preletom je bil netopir očitno tesno vezan na rastje. Tako zabeležena razdalja opisuje opazovano povezavo med dvema mestoma. Lovski prostor vključuje tudi manjše vodne površine, kjer se nad mirnim odsekom vode raztezajo veje obrežnega drevja.

Viri: BfN: Myotis alcathoe – biologija in nemški varstveni predlogi

Jesensko rojenje in redka zimska opažanja

Pozno poleti nimfni netopir roji ob jamah in skalnih zatočiščih. Po BfN se tam verjetno tudi pari. Rojenje ob jamah nemški koledar navaja od avgusta. Vrsta torej poleg poletnih drevesnih zatočišč uporablja tudi podzemne oziroma skalne prostore, ki imajo v letnem ciklu drugačno vlogo.

Zimskih najdb je malo. BfN med znanimi zimovališči navaja jame in v enem primeru skalni rov. Januarja 2009 je bil v rovu v nemškem Harzu opažen prosto viseč nimfni netopir pri temperaturi okolice 8 °C. Natančen prihod v zimska zavetja in trajanje bivanja v njih v tem pregledu nista znana. Zaradi redkih zimskih podatkov BfN tudi ne poda določne ocene selitvenega vedenja.

Viri: BfN: Myotis alcathoe – biologija in nemški varstveni predlogi

Izguba dreves, izsuševanje in ovire

Nemški BfN med glavnimi nevarnostmi izpostavlja zmanjševanje in slabšanje starih poplavnih ter vlažnih listnatih gozdov zaradi gozdnega gospodarjenja. Zgodnja sečnja zmanjšuje delež sestojev, starejših od 120 let. Odstranjevanje dreves z odstopajočim lubjem ali razpokami na deblih in vejah zmanjšuje število uporabnih zavetij. Izsuševanje mokrišč in gozdnih vodnih površin pa odvzema lovišča.

Nad ribniki napete mreže lahko netopirja med lovom ovirajo ali poškodujejo. BfN opozarja še na posege v vodotoke in poplavno zaščito, kadar spremljajo izsuševanje, uničenje poplavnega gozda ter odstranjevanje starega obrežnega drevja. Pozidava obrežij jemlje prostor ob vodi. S prometom povezane trke pregled navezuje na let, ki tesno sledi vodilnim elementom v krajini.

Insekticidi lahko zmanjšajo razpoložljivost plena in povzročijo kopičenje strupenih snovi v netopirju. BfN kot primer navaja zatiranje komarjev ob zgornjem Renu. Onesnažena hrana, denimo trzače z živim srebrom ali kadmijem, je druga navedena pot vnosa onesnaževal; ta se lahko kopičijo v telesni maščobi. Gre za nevarnosti, navedene v nemškem strokovnem pregledu.

Viri: BfN: Myotis alcathoe – biologija in nemški varstveni predlogi

Nemški predlogi za ohranjanje življenjskega prostora

BfN priporoča obnovo nekdanjih poplavnih gozdov in ohranjanje naravnih vodotokov s širokimi, lesnato poraščenimi bregovi. Pri obvodnih pasovih navaja širino več kot pet metrov. Ohranjanje majhnih vodnih površin v gozdu in ob njem naj varuje lovski prostor. Med ukrepi za ponovno vzpostavljanje mokrih razmer so zapiranje drenaž ter obnova potočnih poplavnih površin in mrtvic.

V gozdarstvu predlaga ohranjanje starih vlažnih listnatih sestojev z veliko hrasta in območij brez gospodarjenja. Za stoječe staro ter odmrlo drevje navaja premer v prsni višini najmanj 30 cm in več kot deset takih dreves na hektar, ki naj ostanejo do razkroja. Okoli znanega kotišča predlaga ohranitev in povečanje deleža več kot 120 let starega drevja v polmeru dveh kilometrov.

Pri vodah odsvetuje mreže čez ribnike. Ob potokih in rekah predlaga naravno drevesno ter grmovno rastje po možnosti na obeh bregovih, vključno z vejami nad vodo. Pri načrtovanju cest naj se upoštevajo znane najdbe nimfnega netopirja; med načini zmanjševanja razdrobljenosti prostora in prometnih žrtev omenja podhode ter zelene mostove. To so pripisani nemški varstveni predlogi.

Viri: BfN: Myotis alcathoe – biologija in nemški varstveni predlogi