Ostrouhi netopir: lov v travnati krajini, prepoznava in slovenska najdba

Ime in taksonomska povezava

Mammal Diversity Database v preverjenem zapisu Myotis blythii vključuje oxygnathus ter ga med zgodovinskimi imeni vodi kot sinonim. V isti zbirki je Slovenija navedena med državami razširjenosti. Zapis pripisuje opis vrste Tomesu iz leta 1857.

Viri: Mammal Diversity Database: Myotis blythii, preverjeno 11. 10. 2026

Velik netopir, podoben navadnemu

Ostrouhi netopir je velik netopir s kratko sivorjavo hrbtno dlako in svetlejšo, sivobelo trebušno stranjo. Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev ga opisuje kot malenkost manjšega od navadnega netopirja, Myotis myotis. Njegov gobec je nekoliko krajši, uhlja pa ožja in nekoliko krajša. Nekateri osebki imajo med uhljema svetlo piko. Ušesni poklopec je enotno svetel; na konici nima temne lise, kakršno ima lahko navadni netopir. Društvo za razlikovanje obeh vrst izrecno navaja podrobnejše meritve zobovja in uhljev.

Poletna zavetja na severu razširjenosti, denimo v Švici in Avstriji, so na podstrešjih. V sredozemskem območju so skoraj izključno v velikih jamah in drugih podzemnih prostorih. Samci uporabljajo tudi bunkerje, poleti pa špranje pod mostovi in na stavbah. Prezimovanje poteka v jamah in drugih podzemnih prostorih. Samice lahko v jamskih kotiščih oblikujejo mešane gruče z navadnimi, dolgonogimi, dolgokrilimi in vejicatimi netopirji ter podkovnjaki. Slovenska društvena predstavitev uporablja ime Myotis oxygnathus.

Viri: Zidar in Krivec: Ostrouhi netopir – SDPVN

Ostrouhi netopir v slovenskem poročilu 2025

V vsebinskem poročilu projekta Netopirji – skrivnostni Ljubljančani 9 iz leta 2025 je ostrouhi netopir neposredno naveden v preglednici ulovljenih vrst. Pri tretjem mreženju je bil ulovljen en osebek, pri drugih štirih navedenih mreženjih pa nobeden. Tretji dogodek je potekal 14. avgusta 2025 ob jezu Slapnica, približno 170 metrov južno od naslova Zgornja Jevnica 21. Pri dogodku s štirimi udeleženci so razpeli 32 metrov mrež. To je datirana vrstna najdba iz pregledanega slovenskega poročila; navedeno število pomeni ulov pri tem dogodku.

Viri: Vsebinsko poročilo Netopirji – skrivnostni Ljubljančani 9, 2025, str. 8

Mere in letni ritem po evropskem vrstnem pregledu

Vrstni pregled BatMonitoring navaja dolžino glave in trupa 54–76 mm, podlakti 50–62 mm, maso 19–26 g in razpon prhuti približno 390 mm. Ušesa merijo 21–24,4 mm. Pregled pri njih opisuje pet do šest prečnih gub in svetel, koničast poklopec. Rep po istem pregledu meri približno 59 mm. Bela lisa med uhljema po istem pregledu ni značilna za vse populacije; pri osebkih iz jugovzhodne Evrope je lahko odsotna.

Po evropskem povzetku ima samica navadno enega mladiča na leto. Samci lahko oblikujejo majhne skupine ob glavnem kotišču. Mladiči začnejo letati pri starosti petih do šestih tednov. Rojstva umešča od konca maja do sredine junija, z regionalnimi razlikami: v Bolgariji v drugo polovico maja, na Slovaškem od konca maja do začetka junija. Od avgusta samci zasedajo paritvene prostore in pred tekmeci branijo majhne odprtine ali špranje v jamskih stropih ter mostovih. Z glasnimi klici privabljajo dve do tri samice, včasih do šest. Med zimskimi in porodniškimi zavetji pregled navaja običajne razdalje do petnajst kilometrov; pozimi se v podzemlju oblikujejo gruče več sto osebkov.

Viri: BatMonitoring: Lesser mouse-eared bat, Myotis blythii

Pobiranje žuželk z rastja in tal

Arlettaz je v raziskavi, objavljeni leta 1996, primerjal prehrano in lov obeh velikih mišjeuhih vrst v švicijskem Valaisu. V prehrani ostrouhega netopirja so kobilice iz družine Tettigoniidae predstavljale 61 odstotkov, majski hrošči štirinajst odstotkov, ličinke pa deset odstotkov. Pri navadnem netopirju so prevladovali krešiči, s 46 odstotki. Raziskovalec je ostrouhe netopirje opazoval pri nizkem letu, približno trideset do sedemdeset centimetrov nad tlemi. Pred spustom na plen so lahko dve do pet sekund lebdeli. Na podlagi so ostali dve do osem sekund, plena pa niso iskali s hojo.

Žuželko so prijeli z usti. Nato so takoj vzleteli. Manjši plen so pojedli med letom, večjega pa odnesli na mesto za visenje. Med množičnim pojavljanjem majskih hroščev maja in junija 1992 se je lov spremenil: netopirji so hrošče lovili v zraku ali pobirali z listov ob drevesih. V skupnem opisu obeh raziskovanih vrst je en spremljani osebek v šestih urah dvanajstkrat zamenjal lovsko zaplato. Manjše žuželke je posameznik med žvečenjem nosil v krožečem letu pet do petnajst metrov visoko; obrok je trajal deset do dvajset sekund.

Viri: Arlettaz 1996: Feeding behaviour and foraging strategy of free-living mouse-eared bats, Myotis myotis and Myotis blythii

Sezonska prožnost in razlika med sorodnima vrstama

Raziskava Arlettaza, Perrina in Hausserja iz leta 1997 je prehransko razliko med ostrouhim in navadnim netopirjem preverjala v spodnjem ter zgornjem Valaisu in na Portugalskem. V portugalskem junijskem vzorcu trinajstih navadnih in petnajstih ostrouhih netopirjev so kobilice iz družine Tettigoniidae pri ostrouhem netopirju predstavljale 98,7 odstotka prehranskega vzorca, pri navadnem pa 13,5 odstotka. Delež plena s tal je znašal 1,3 odstotka pri ostrouhem in 75 odstotkov pri navadnem netopirju.

V spodnjem Valaisu se je sestava skozi sezono spreminjala. Maja so majski hrošči pri ostrouhem netopirju predstavljali 48,1 odstotka, kobilice pa 18,8 odstotka. Junija je delež kobilic narasel na 79,3 odstotka; julija je znašal 57,6, avgusta 82,7 in septembra 67,5 odstotka. V zgornjem Valaisu so majski hrošči v majskem vzorcu predstavljali kar 95,5 odstotka. Avtorji opisujejo prožen prehod k številnemu razpoložljivemu plenu. Najizrazitejša razlika med vrstama je bila povezana s pobiranjem plena s tal pri navadnem netopirju in z rastja pri ostrouhem. Pri skupnem lovljenju na isti zaplati so se prehranske razlike lahko zmanjšale, zlasti kadar tam ni prevladoval značilni plen s tal ali z rastja.

Viri: Arlettaz, Perrin in Hausser 1997: Trophic resource partitioning and competition between the two sibling bat species Myotis myotis and Myotis blythii

Travnata lovišča in nočne poti v švicijski raziskavi

Arlettazova telemetrijska raziskava iz leta 1999 je spremljala dvajset netopirjev obeh vrst iz skupnih švicijskih zatočišč. Ostrouhi netopirji so uporabljali predvsem stepe, nekošene travnike in pašnike; navadni netopirji pa sveže pokošene površine, sadovnjake ter gozdove brez goste podrasti. Ostrouhi so se izogibali golim skalam, naseljem, vinogradom in odprtim njivam v tamkajšnji krajini. Njihova lovišča so segala do približno dva tisoč metrov nadmorske višine, pri navadnih netopirjih pa do približno tisoč šeststo metrov.

Obe vrsti sta zatočišče zapustili ob mraku in se vrnili pred zoro. Največ dejavnosti je bilo v najtemnejšem delu noči, tudi pri doječih samicah; raziskava ni pokazala časovne razdelitve lova med vrstama. Povprečna površina posameznikovega lovskega območja je pri ostrouhem netopirju znašala 38,1 hektara in pri navadnem 36,2 hektara. Povprečna oddaljenost lovišč od kotišča je bila pri ostrouhem približno 3,9 kilometra, pri navadnem pa približno 8,7 kilometra. Najbolj oddaljena zabeležena lovišča treh ostrouhih osebkov so bila devet, šest in pol ter pet in pol kilometra od kotišča. Velikost individualnih lovskih območij se med vrstama ni statistično značilno razlikovala.

Viri: Arlettaz 1999: Habitat selection as a major resource partitioning mechanism between the two sympatric sibling bat species Myotis myotis and Myotis blythii

Tiha eholokacija med približevanjem plenu

Russo, Jones in Arlettaz so leta 2007 v poskusni lovski areni primerjali eholokacijo ostrouhega in navadnega netopirja. Pri približevanju plenu nobena vrsta ni povsem prenehala oddajati klicev. Netopirji so uporabljali zelo tiho eholokacijo; jakost se je zmanjšala ob kroženju in kratkem lebdenju pred spustom. Ostrouhi netopir je tako lahko poslušal zvoke premikajočega se plena, hkrati pa še naprej oddajal lastne orientacijske klice.

Pri dvajsetih analiziranih napadih ostrouhega netopirja ni bilo končnega hitrega zaporedja klicev, značilnega za nekatere napade na plen. Enako je veljalo za petintrideset dodatno preverjenih napadov. Pri navadnem netopirju je bilo takšno zaporedje prisotno v dvanajstih od sedemindvajsetih analiziranih primerov. Med napadom so lahko zračni premiki prhuti premaknili listni opad in sprožili odziv žuželke. Ostrouhi netopirji so se plenu približevali nizko, na višini okoli pol metra. Po zajemu so ga lahko pojedli na kraju ali odnesli. Opisani odzivi izvirajo iz nadzorovanega poskusa z obema vrstama.

Viri: Russo, Jones in Arlettaz 2007: Echolocation and passive listening by foraging mouse-eared bats Myotis myotis and M. blythii

Obračanje in izogibanje oviram

Schmieder in sodelavci so leta 2014 primerjali telesno zgradbo ter spretnost leta obeh vrst. Navadni netopirji so bili večji in so imeli večje prhuti; pri osmih od dvanajstih merjenih lastnosti je bila razlika statistično značilna. Ostrouhi netopirji so imeli v razmerju do telesa daljši rep. Mediana dolžine repa je bila pri njih 5,6 centimetra, pri navadnih netopirjih pa 5,2 centimetra, vendar so se izmerjeni razponi prekrivali. Primerjava telesnih mer je zajela dvanajst navadnih in devet ostrouhih netopirjev. Avtorji so različno spretnost povezali predvsem z repom, ki skupaj z repno opno sodeluje pri manevriranju, ne le z velikostjo prhuti.

V preizkusu letenja med ovirami so ostrouhi netopirji redkeje nehote pristali in se redkeje dotaknili ovir. Razlika je bila večja pri tesnejši postavitvi ovir. Najtesnejši prehod, ki ga je premagal posamezen ostrouhi netopir, je meril devetindvajset centimetrov; pri navadnem netopirju je najmanjša zabeležena razdalja znašala osemintrideset centimetrov. Povprečni najmanjši razmiki, ki so jih premagali osebki, so bili precej bližje: 43,1 oziroma 44,7 centimetra. Ponavljanje poskusov ni prineslo statistično značilnega izboljšanja. Primerjava je vključevala po sedem osebkov vsake vrste, z več ponovljenimi leti posameznega netopirja.

Viri: Schmieder, Zsebők in Siemers 2014: The tail plays a major role in the differing manoeuvrability of two sibling species of mouse-eared bats (Myotis myotis and Myotis blythii)

Poznejši začetek razmnoževanja in preživetje samic

Arlettaz, Christe in Schaub so v raziskavi, objavljeni leta 2017, obravnavali trinajst let spremljanja samic iz dveh švicijskih kolonij, Naters in Raron. Modelirana povprečna starost ob prvem razmnoževanju je pri ostrouhem netopirju znašala 2,92 leta, pri navadnem pa 2,03 leta. Za ostrouhega netopirja je bila verjetnost prvega razmnoževanja v drugem letu ocenjena na 0,33 in v tretjem na 0,63; pri navadnem netopirju sta oceni znašali 0,93 in 0,98. V prvem letu je bila verjetnost zelo majhna.

Ocenjeno letno preživetje odraslih samic je bilo pri ostrouhem netopirju 0,84, pri navadnem pa 0,80. Preživetje mladih se je spreminjalo med leti; skupna ocena je pri obeh vrstah znašala 0,52. Raziskava je zajela 430 ostrouhih in 849 navadnih samic. Pri odraslih ostrouhih samicah je bila ocenjena verjetnost premika iz Rarona v Naters 0,142, v nasprotni smeri pa 0,063. Množični pojavi majskih hroščev niso imeli zaznanega učinka na starost ob prvem razmnoževanju ali na učinek leta rojstva. Pri 227 ostrouhih in 461 navadnih samicah so raziskovalci poznali natančno starost. Brezpogojna standardna napaka ocenjene povprečne starosti prvega razmnoževanja je znašala 1,88 leta pri ostrouhem in 0,79 leta pri navadnem netopirju.

Viri: Arlettaz, Christe in Schaub 2017: Food availability as a major driver in the evolution of life-history strategies of sibling species

Učenje ob drugi vrsti

Clarin in sodelavci so leta 2014 preizkušali, ali se mišjeuhi netopirji učijo izbire hrane ob drugih netopirjih. V areni sta bili hkrati odprti dve posodi. Osvetljena je vsebovala mokarje, neosvetljena pa nadomestek hrane. Izurjeni navadni netopirji so drugim živalim pokazali obisk posode s hrano. Šest ostrouhih netopirjev je sodelovalo v skupini z neposrednim stikom z demonstratorjem; pet jih je obiskovalo posodi.

En ostrouhi netopir se je naučil povezave med osvetlitvijo in hrano ter dosegel približno devetdeset odstotkov pravilnih izbir. Enako uspešna sta bila dva navadna netopirja. Druge poskusne živali tega merila niso dosegle. Pogostejše obiskovanje posod je bilo zaznano v skupinah z neposredno interakcijo, ne pa pri kontrolnih živalih. Demonstratorji so se začetne naloge učili od enega do dveh tednov in pol ter pred prikazovanjem dosegali več kot petindevetdeset odstotkov pravilnih izbir.

Viri: Clarin in sod. 2014: Social learning within and across species: information transfer in mouse-eared bats