Pisana žaba v Sloveniji: prepoznavanje, življenjski prostor in oglašanje

Pisana žaba med slovenskimi zelenimi žabami

Pisana žaba je ena od zelenih žab, ki živijo v Sloveniji. Notranjski regijski park jo navaja tudi na svojem območju. Med tremi domačimi oblikami je najmanjša: trup odrasle živali meri približno štiri do devet centimetrov. Drugi dve obliki sta debeloglavka in njun križanec, običajno imenovan zelena žaba. Vseh treh ni mogoče zanesljivo razlikovati samo po splošni zeleni barvi.

Obarvanost zelenih žab je zelo spremenljiva. Vidimo lahko svetlo zelene, rjave in vmesne osebke, samci pa imajo zunanja zvočna mehurja, ki okrepita oglašanje. Pri pisani žabi park kot značilen del glasu navaja dolgotrajni zveneči »krrrrreee«. Opazovalec tako poleg telesnega videza sliši še pomemben znak, vendar si lahko oglašanje nekaterih križancev deli podobnosti s starševskima vrstama. Zapis o vseh zelenih žabah zato ni vedno tudi vrstno določena najdba pisane žabe.

Viri: Notranjski regijski park — Zelene žabe

Življenjski prostor vključuje tudi kopno

Pisana žaba uporablja manjše ali srednje velike stoječe vode z veliko rastlinja. Za primerne razmere sta pomembna tako rastlinje kot sončna lega vode. Mrestišča so lahko na odprtih travnikih ali ob gozdu. Velikih jezer, rek in golih izkopanih vod običajno ne naseljuje tako pogosto. Podnevi se zadržuje ob muljastem robu med rastlinjem, blizu globljega mesta, kamor lahko skoči.

Z vodo ni povezana vse leto tako tesno kot nekatere druge zelene žabe. Mlade žabe uporabljajo tudi zelo majhne vode, na primer napolnjene kolesnice ali odtise živali, kot vmesna počivališča pri širjenju. Zimsko zavetje pogosto poiščejo v gozdu blizu mrestišča. Z veliko petno odebelitvijo se lahko zakopljejo v rahla tla ali prezimijo pod mahom, listjem in vejicami.

Samica odlaga več mrestnih kep, skupaj približno štiristo do tri tisoč jajčec, odvisno od svoje velikosti. Po toplih deževjih žabe iščejo hrano tudi po okoliških travnikih, pašnikih in gozdovih. Ob suhem vremenu se praviloma vrnejo k vodi; v vlažnih travniških kotanjah se lahko zbere več mladih žab.

Viri: BfN — Pelophylax lessonae, habitat in biologija

Z odraščanjem se spreminja oblika glave

Raziskava po preobrazbi je pokazala, da večina razlik med glavo še nedoraslih in odraslih pisanih žab spremlja povečevanje telesa. Posebej so se spreminjali zadnji del glave, območje gobca in oči. Odrasle žabe so imele širšo glavo, krajši gobec in sorazmerno manjše oči kot mlajše, še nedorasle živali.

Raziskovalci so primerjali tudi obliko glave z največjo velikostjo zaužitega plena. Pri odraslih povezave niso zaznali. Pri nedoraslih osebkih je obstajala pozitivna povezava med širino glave in največjim plenom, ne pa med vsemi preizkušenimi značilnostmi glave in hrano. Odrasla večja glava zato ni preprosto kazala, da mora vsaka žaba vedno jesti večji plen. Rezultat opisuje razvojne spremembe telesnega videza in različno povezavo s hrano v dveh življenjskih obdobjih.

Viri: Vukov in sodelavci — Post-metamorphic ontogenetic changes in head size and shape, 2018

Paglavci se različno odzovejo na ribe in kačje pastirje

Paglavci pisane žabe iz okolice Antwerpna so se v poskusu razvijali ob dveh različnih plenilcih, ki sta bila zaprta v mrežaste kletke. Ena skupina je zaznavala ličinke kačjega pastirja Aeshna cyanea, druga sončne ostriže. Plenilci so se hranili s paglavci iste vrste, zato so bile v vodi prisotne informacije o nevarnosti, preučevanih paglavcev pa niso mogli neposredno ujeti.

Ob ličinkah kačjega pastirja so paglavci razvili višji rep, vendar manj visoko repno mišičje. Ob ribah je bil celotni rep nižji, mišičje pa višje kot pri primerjalnih paglavcih brez plenilcev. Razlike so vplivale tudi na plavanje. Paglavci, vzrejeni ob ribah, so dosegli približno deset odstotkov večjo največjo hitrost kot primerjalna skupina in še večjo razliko glede na skupino ob kačjih pastirjih. Odziv na plenilca torej ni bil enak pri obeh vrstah nevarnosti.

Viri: Wilson, Kraft in Van Damme — Predator-specific changes, 2005

Samice razlikujejo med posameznimi glasovi

Roesli in Reyer sta samicam pisane žabe predvajala oglašanje samcev njihove vrste ter oglašanje križanca zelene žabe. Pri posameznih posnetkih so samice pogosteje privlačili glasovi samcev pisane žabe. Enako izbiro so v tem preizkusu pokazale tudi samice križancev.

V drugem delu poskusa so predvajali zborno oglašanje, kjer so v razmerju tri proti ena prevladovali glasovi ene ali druge oblike. Samice teh dveh različnih zborov niso jasno razlikovale. Rezultat zato loči orientacijo proti posameznemu bližnjemu samcu od približevanja celotnemu zboru. Glas, ki pomaga izbrati partnerja v bližini, ne pomeni nujno, da samica že od daleč izbere mrestišče z največ samci svoje vrste. Avtorja sta tako pokazala, da sta za izbiro partnerja pomembni tudi razdalja in skupinsko zvočno okolje.

Viri: Roesli in Reyer — Male vocalization and female choice, 2000

Letni razvoj v švicarski Juri

V dolini Joux v švicarski Juri je raziskava iz leta 2019 spremljala pisane žabe na najdišču Pontet. Raziskovalci so konec aprila pri gozdnem robu ujeli eno žabo na poti proti vodi. Najmočnejše zborno oglašanje in parjenje so opazovali junija, posamezne samce pa so slišali še sredi avgusta.

Ob koncu julija in začetku avgusta so v vodi lovili velike paglavce z razvitimi prsti. Konec avgusta so se paglavci preobražali; na vodnem rastlinju so hkrati videli več deset mladih žab. Štetje z zračnih fotografij je junija pokazalo trideset odraslih živali. Odrasle žabe so se osredotočale predvsem na z rastlinjem poraščeni del mlake. Ta voda ni imela rib, njena izmerjena temperatura je bila junija in julija okoli dvajset stopinj Celzija. Podatki opisujejo razvoj določene gorske populacije, ne enotnega koledarja za vse slovenske pisane žabe.

Viri: Dufresnes in sodelavci — Monitoring of the last stronghold of native pool frogs, 2020

Kaj so pisane žabe jedle pri Livadi?

V močvirju ob Livadi na severozahodu Romunije so leta 2004 preučili prehrano štiridesetih odraslih pisanih žab. Iz njihovih želodcev so dobili 307 kosov plena. Med pomembnejšimi skupinami so bili pajki, hrošči, gosenice metuljev in mravlje. Pri nobeni od preučevanih pisanih žab niso našli praznega želodca.

Večina plena je izvirala s kopnega, vendar so se pojavljale tudi vodne živali. Julijsko povečanje deleža vodnega plena je močno zaznamovala ena sama žaba, ki je zaužila veliko ličink komarjev oziroma drugih dolgorožcev. Številni vodni organizmi v eni vsebini želodca zato niso pomenili, da je celotna populacija prešla na isto hrano. V želodcih so našli tudi rastlinske ostanke, ki so jih avtorji razložili kot nenamerno zaužite skupaj s plenom. Prehrana pisane žabe in tamkajšnjega križanca se v skupni primerjavi ni pomembno razlikovala.

Viri: Sas in sodelavci — Food habits of a Pool frog–Edible frog population, 2007

Velikost ob preobrazbi vpliva na poznejše življenje

Altwegg in Reyer sta tri leta spremljala več kot tisoč označenih pisanih žab in križancev zelenih žab od preobrazbe naprej. Pred tem sta spreminjala razmere razvoja paglavcev, med drugim konkurenco, prisotnost plenilcev brez neposrednega plenjenja, presihanje vode in začetek razvoja. S tem sta dobila živali, ki so se preobrazile ob različnem času in pri različni velikosti.

Žabe, ki so se preobrazile večje, so imele boljše preživetje med poznejšim kopenskim obdobjem. Hitreje so rasle in bile večje tudi ob spolni zrelosti. Pozno preobražene živali so preživele slabše ter rasle počasneje. Majhne velikosti ob preobrazbi niso pozneje nadomestile s hitrejšo kopensko rastjo. Vzorci so bili podobni v vseh treh letih in pri obeh obravnavanih oblikah. Razvoj paglavca zato ni vplival samo na trenutek zapustitve vode, temveč tudi na preživetje in rast v naslednjem življenjskem obdobju.

Viri: Altwegg in Reyer — Patterns of natural selection on size at metamorphosis, 2003

V katerem delu leta jih najlažje opazimo?

V švedskem Forsmarku so leta 2016 primerjali opazovanje pisanih žab in zaznavanje njihove DNK v vodi. Sedemnajst vodnih teles so preverjali od maja do avgusta. Z neposrednim opazovanjem in poslušanjem so žabe zaznali v desetih vodah, z okoljsko DNK pa v petnajstih. Rezultati obeh pristopov niso bili povsem enaki.

Junija, ko se samci glasno oglašajo, je bilo neposredno spremljanje uspešnejše kot v drugih mesecih. Avgusta je imelo zaznavanje DNK bistveno več pozitivnih rezultatov kot neposredna opažanja. Julija niso po tradicionalni metodi zaznali nobene žabe, čeprav je bila DNK prisotna v delu vzorcev. Skupna povezava med količino DNK in opaženim številom osebkov je bila razmeroma šibka. Odsotnost glasov ali pogledov v eni sezoni zato ni enaka dokazu izginotja, iz količine DNK pa ni bilo mogoče neposredno izračunati števila žab.

Viri: Eiler in sodelavci — Environmental DNA detects the pool frog, 2018

Okužba kože ni vedno enaka smrtonosni bolezni

Pri pisanih žabah iz švicarskega Hinwila so glivo Batrachochytrium dendrobatidis našli že pred poskusom pri desetih od enainpetdesetih živali. Raziskovalci so nato pri žabah preizkušali vpliv zmanjšanja kožnih peptidov in kožnih mikroorganizmov na odziv ob izpostavitvi glivi. Vrsti v vzorcu so razlikovali tudi z genetskimi označevalci.

Med štiriinšestdesetdnevnim poskusom ni umrla nobena žaba. Del sprva neokuženih živali se je po izpostavitvi okužil brez opazne bolezni. Vendar okužba in oslabitev naravne obrambe nista bili brez posledic: živali z zmanjšanimi peptidi in mikroorganizmi so ob izpostavitvi pridobile manj telesne mase. Pri pisani žabi so zmanjšanje peptidov po poskusu deloma nadomestile nove zaloge, ob okužbi pa je bila izmerjena tudi močnejša intenzivnost peptidov. Raziskava tako razlikuje med okužbo, sposobnostjo preživetja in stroškom obrambe za telo.

Viri: Woodhams in sodelavci — Tolerance of fungal infection in European water frogs, 2012

Spremembe v sestavi poljskih populacij

V poljskih mestnih in podeželskih vodah so raziskovalci ponovili starejše preglede zelenih žab. V letih 2020 in 2021 so vrstno sestavo določali z jedrnim genetskim označevalcem. Pisane žabe so predstavljale le majhen del ulovljenih živali, medtem ko sta prevladovali debeloglavka in križanec zelena žaba.

V mestnem območju Poznanja je zgodovinski delež pisane žabe v primerjanem vzorcu znašal okoli 89 odstotkov, v novejšem pa manj kot tri odstotke. V podeželskem krajinskem parku je primerjava pokazala zmanjšanje z okoli 68 odstotkov na manj kot dva. To so deleži med preučevanimi zelenimi žabami, ne ocena števila vseh žab na Poljskem. Posamezne pisane žabe so vztrajale samo v nekaterih vodah. Na nobenem od preučevanih najdišč raziskovalci niso ugotovili nove naselitve pisane žabe v vmesnem obdobju.

Viri: Kolenda in sodelavci — Decline of Pelophylax lessonae in mixed populations, 2024

Vse samice ne sodelujejo pri mrestu vsako leto

V raziskavi samic pisanih žab in njihovih križancev so primerjali prisotnost jajčec, število mrestov ter hormonske pokazatelje razmnoževanja. Pri pisani žabi je bil delež samic v razmnoževalnem stanju višji kot pri križancu. Ocene različnih metod so se razlikovale, toda vse so pokazale isto smer razlike.

Med samicami, ki so imele jajčeca na začetku sezone, v dejanskem mrestu ni bilo jasne razlike med oblikama. Večina je jajčeca res odložila. Pri samicah z jajčeci je bila poletna rast manjša kot pri samicah brez jajčec; neposrednega pomembnega vpliva na preživetje v tej raziskavi niso zaznali. Nekatere samice so imele jajčeca pozno poleti ne glede na to, ali so jih imele spomladi. Razmnoževalni prispevek populacije zato določata tako število odraslih samic kot delež tistih, ki so v določenem letu pripravljene na mrest.

Viri: Reyer in sodelavci — Low proportions of reproducing hemiclonal females, 2004

Kako se telo odzove na zmrzovanje?

Voituron in sodelavci so pri evropskih zelenih žabah primerjali preživetje in fiziološke spremembe med zmrzovanjem. Pisana žaba je v poskusu prenesla krajši čas zmrzovanja kot veliko večja debeloglavka. Hkrati pa se je masa ledu v telesu pisane žabe povečevala počasneje. Razlike so bile povezane tudi z veliko razliko v telesni masi med vrstama.

Pri pisani žabi so ob zmrzovanju zaznali povečanje glukoze in laktata v krvi ter povečanje glukoze in alanina v jetrih. Povečana jetrna glukoza je izvirala iz zalog glikogena. Pri debeloglavki enakega biokemičnega odziva niso ugotovili. Križanec je pokazal vmesen odziv med starševskima vrstama. Tudi pri podobnih zelenih žabah se lahko torej razlikujeta hitrost nastajanja ledu in način uporabe energetskih zalog. Kratek nadzorovan poskus ne pomeni, da lahko pisana žaba v naravi neomejeno preživi katerokoli zmrzal.

Viri: Voituron, Joly, Eugène in Barré — Freezing tolerance of the European water frogs, 2005

Kako lahko zajedavci vplivajo na razvoj paglavca?

Ruski laboratorijski poskus je pokazal, da lahko ličinke zajedavske sesače Strigea robusta pri paglavcih pisane žabe povzročijo dodatne prste in težje deformacije okončin. Raziskovalci so primerjali zgodnejše in poznejše razvojne stopnje ter izpostavitve šestnajstim, dvaintridesetim ali oseminštiridesetim ličinkam zajedavca. V kontrolnih skupinah brez okužbe so vsi paglavci preživeli in niso imeli nepravilnosti. Pri najnižji izpostavitvi je preživelo devetnajst od dvajsetih živali, pri višjih odmerkih približno polovica.

Težje deformacije so nastale samo pri zgodnejši izpostavitvi, ko so bile okončine manj razvite. Poznejša okužba je večinoma povzročila dodatne prste. Ciste zajedavca so našli pod kožo repa in okončin; nekatere živali z dodatnimi prsti so imele več cist kakor živali s težjo deformacijo. Razporeditev cist je bila zato pomembna za vrsto poškodbe. Paglavci, ki so tri dni živeli skupaj z okuženim polžem, so vsi preživeli, vendar so pri večini nastali dodatni prsti. Daljše sobivanje je prineslo slabše preživetje in težje razvojne nepravilnosti.

Viri: Svinin in sodelavci — Strigea robusta causes polydactyly and severe forms of Rostand’s anomaly P in water frogs, 2020

Zakaj se glasovi samcev razlikujejo?

Pri ribniku v nemškem Kottenforstu pri Bonnu so leta 1983 spremljali oglašanje mešane populacije, v kateri je bilo približno osemdeset do petinosemdeset odstotkov pisanih žab. Oglašanje se je začelo prvega maja in končalo ob koncu junija. Samci niso oddajali paritvenih klicev, kadar je bila voda hladnejša od štirinajstih ali toplejša od šestindvajsetih stopinj Celzija. V času odlaganja mresta so samice izbirale osončena mesta v vodi.

Majhni samci so imeli daljše klice in daljše presledke med njimi kakor srednje veliki in veliki samci. Z velikostjo samca se je praviloma zmanjšala frekvenca oglašanja, število pulzov v skupini pulzov pa je naraslo. Vpliv velikosti ni bil pri vseh temperaturah enak: pri osemnajstih do triindvajsetih stopinjah so se frekvenčne razlike med majhnimi in srednje velikimi samci zmanjšale. Srednje veliki in veliki samci so bili pri izbiranju teritorija in ohranjanju paritvenega objema uspešnejši od majhnih.

Viri: Radwan in Schneider — Social behaviour, call repertory and variation in the calls of the pool frog, Rana lessonae, 1988