Planinski pupek v Sloveniji: prepoznava, prehrana in razmnoževanje

Kako ga prepoznamo in zakaj nekateri odrasli ohranijo škrge?

Najbolj značilna je enobarvna oranžno rdeča trebušna stran. Svatovski samec ima ob bokih svetlo modro progo s temnimi pikami. Na hrbtu se razvije nizek, nepretrgan greben s črnimi pikami. Samice so večje in lahko dosežejo približno dvanajst centimetrov. Uradna predstavitev Triglavskega narodnega parka vrsto navaja med 1100 in 1600 metri nadmorske višine, tudi iz mlak, kolesnic in luž na gozdnih vlakah.

Pri nekaterih planinskih pupkih se odraslost razvije brez popolne izgube ličinkinih značilnosti. Osebki lahko spolno dozorijo, vendar ohranijo škrge. Taki primerki so bili po navedbi parka najdeni v Črnem jezeru in na Planini pri Jezeru. Ohranitev škrg tako ni nujno dokaz, da opazovana žival še ni spolno zrela.

Viri: Triglavski narodni park — Živalstvo: planinski pupek

Od prezimovanja na kopnem do preobrazbe ličink

Slovenski popis dvoživk navaja, da planinski pupek prezimuje na kopnem. V nižjih legah se lahko odrasli osebki proti vodi premaknejo že februarja in v vodi ostanejo do jeseni. Samica jajčeca odlaga posamično, jih zavija v liste vodnih rastlin ali odloži na dno. Pozno izležene ličinke lahko prezimijo v vodi in se preobrazijo šele naslednjo pomlad.

V Sloveniji vrsta ni omejena na gore. Poročilo jo navaja tudi iz nižjih leg, do približno dva tisoč metrov nadmorske višine. Pogosto uporablja manjše stalne stoječe vode in začasne vode, kot so luže ter poplavljeni gozdovi. Hladne, senčne vode imajo lahko malo rastlinja. V nižinah so njena vodna bivališča povezana z gozdom. Poročilo iz leta 2014 jo opisuje kot splošno razširjeno, z odsotnostjo v Slovenski Istri in redkejšim pojavljanjem na ravnicah Mure, Drave in Save.

Rep je sploščen bočno, zaušesne žleze pa so neizrazite. Mladi osebki so manj izrazito obarvani kot odrasli; njihova osnovna obarvanost je podobna samičini. Oranžno grlo ima pri nekaterih osebkih drobne črne pike.

Viri: Lešnik in Cipot — Popis dvoživk v dolini reke Voglajne, 2014

Ali se planinski pupek razmnožuje tudi na Pohorju?

Slovenska raziskava iz leta 2025 je planinskega pupka z znanstvenim imenom Ichthyosaura alpestris uvrstila med dvoživke s potrjenim razmnoževanjem v preučevanih vodnih akumulacijah na Mariborskem Pohorju. Raziskovalci so pregledali dve akumulaciji za umetno zasneževanje: eno ob vznožju Pohorja na 312 metrih nadmorske višine in drugo na gozdnatem pobočju na 560 metrih. Uporaba take vode za razmnoževanje sama po sebi še ne pomeni, da je življenjski prostor uspešen za vse dvoživke.

Viri: Klenovšek, Tertinek in Skledar — Umetne vodne akumulacije za zasneževanje na vzhodu Pohorja, 2025

Ali ostane v isti mlaki vso sezono?

Planinski pupek se lahko med eno razmnoževalno sezono preseli tudi iz ene majhne vode v drugo. Češka terenska raziskava je spremljala pupke v kolesnicah na dveh gozdnih poteh. Od začetka aprila do začetka julija 2005 so raziskovalci večkrat ponovno ujeli označene živali. Najmanj šestinšestdeset pupkov je zamenjalo kolesnico, kar je predstavljalo 38 odstotkov preučevane skupine.

Posamezni pupki so obiskali od ene do treh kolesnic in med njimi opravili do štiri premike. Povprečna razdalja premikov je bila na enem območju 11,3 metra, na drugem 16,5 metra. Živali so se pogosteje premaknile proti kolesnicam, ki se med raziskavo niso izsušile: tja je bilo usmerjenih 64 odstotkov zabeleženih premikov. Med spoloma ni bilo značilne razlike v številu obiskovanih kolesnic ali premikov. Na enem območju so imeli samci, ki so kolesnico zamenjali, boljšo telesno kondicijo kot samci, ki so ostali v isti; na drugem ta razlika ni bila potrjena.

Viri: Kopecký, Vojar in Denoël — Movements of Alpine newts between small aquatic habitats, 2010

Kaj planinski pupek poje na kopnem?

Planinski pupek se na kopnem prehranjuje z različnimi nevretenčarji. Raziskava spomladanskih selitev pri češkem kraju Kraslice je v želodcih našla sedemnajst skupin plena. Najštevilčnejše so bile skakače, za njimi kopenski enakonožci. Med drugimi najdbami so bili deževniki, pršice, pajki, polži, dvojnonoge, stonoge in različne razvojne stopnje žuželk. Živali so raziskovalci pregledali med 28. aprilom in 6. majem 1997 ob treh umetnih mlakah v smrekovem gozdu na približno 750 metrih nadmorske višine.

Hrano je vsebovalo 65,3 odstotka pregledanih želodcev. V skupini 144 pupkov je bilo 58 samcev in 86 samic. Samice so bile v povprečju večje in težje: povprečna dolžina od gobca do kloake je bila 52,3 milimetra, pri samcih pa 44,2 milimetra. Kljub razliki v velikosti se število zaužitih skupin plena ni značilno razlikovalo med spoloma. Tudi delež praznih želodcev se ni značilno razlikoval. Prehrana obeh spolov se je močno prekrivala.

Viri: Kopecký in sodelavci — Food composition of alpine newt (Ichthyosaura alpestris) in the post-hibernation terrestrial life stage, 2016

V vodi sesa plen, na kopnem ga lahko ujame z jezikom

Način lova se pri planinskem pupku spremeni glede na okolje in letno življenjsko fazo. Heiss in sodelavci so pri osebkih iz Spodnje Avstrije primerjali lov v vodi in na kopnem. V vodi pupek plen zajame s sesanjem. Tak mehanizem uporablja tako v vodni kot v kopenski življenjski fazi. Pri tem jezika ne uporablja za neposredno prijemanje plena.

Na kopnem pa isti osebek ne uporablja vedno enakega načina. V svoji vodni življenjski fazi tam hrano zgrabi s čeljustmi. Ko preide v kopensko fazo, lahko plen ujame s hitro iztegnjenim in umaknjenim lepljivim jezikom. Premiki glave, spodnje čeljusti in podjezičnega aparata se pri teh načinih razlikujejo. Pri kopenskem lovu v kopenski fazi se premiki povežejo z gibanjem jezika. Pupek tako ne spremeni samo vrste hrane, ki mu je na voljo, temveč tudi način, kako jo zajame. Preučevani odrasli osebki so bili zbrani med aprilom in junijem 2011; primerjava je zajela vse štiri kombinacije življenjske faze in okolja lova.

Viri: Heiss, Aerts in Van Wassenbergh — Masters of change, 2013

Kaj pri samici pove oranžna barva trebuha?

Lüdtke in Foerster sta pri planinskih pupkih iz nemške populacije preučili povezavo med oranžno barvo trebuha in razmnoževanjem samic. V analizirani skupini devetintridesetih samic je posamezna samica odložila od triindvajset do 451 jajčec. Bolj oranžne samice so odložile več jajčec kot manj oranžne. Število jajčec v tem poskusu ni bilo povezano z dolžino telesa ali začetno maso samice.

Jajčeca so odlagale od šest do 120 dni. Bolj oranžne samice so jih odlagale hitreje, vendar barva ni bila značilno povezana s skupnim številom dni odlaganja. Samice so v obdobju odlaganja povprečno izgubile 0,72 grama, izguba mase pa ni bila povezana s številom jajčec. Preizkus je potekal leta 2017 na univerzi v Tübingenu. Zajel je pupke iz okoliških naravnih populacij in njihove potomce, vzrejene v laboratoriju.

Povprečno število odloženih jajčec je bilo 158,54, povprečno trajanje odlaganja pa 62,38 dneva. Štiri samice z najbolj oranžnim odtenkom so v prvih devetnajstih do enaindvajsetih dneh odložile povprečno 176,25 jajčeca, pet z najmanj oranžnim pa 66,4 jajčeca.

Viri: Lüdtke in Foerster — A Female Color Ornament Honestly Signals Fecundity, 2019

Kako temperatura vpliva na jajčeca in mlade ličinke?

Češki poskus s planinskimi pupki iz okolice Jihlave je primerjal razvoj pri dvanajstih, sedemnajstih in dvaindvajsetih stopinjah Celzija. Zarodki so se v toplejši vodi razvijali hitreje, izležene ličinke pa so bile manjše. Ličinke, ki so se razvijale pri dvaindvajsetih stopinjah, so imele nižjo povprečno plavalno zmogljivost kot ličinke iz hladnejših razvojnih razmer. Razlike v preživetju zarodkov med temperaturami niso bile statistično značilne.

Samice so največ jajčec odlagale pri srednji temperaturi, sedemnajstih stopinjah. Pri tej temperaturi so največ jajčec pojedli tudi preučevani vodni hrošči Agabus bipustulatus. Kljub prisotnosti hroščev v zaprtih kletkah samice niso opazno spremenile izbire temperature za odlaganje. V ločenem preizkusu ovijanje jajčec v rastline ni značilno zmanjšalo hitrosti njihovega uživanja pri teh hroščih.

Viri: Kurdíková, Smolinský in Gvoždík — Mothers Matter Too: Benefits of Temperature Oviposition Preferences in Newts, 2011

Ali samica z izbiro temperature spremeni velikost jajčec?

Razmnoževalno stanje vpliva tudi na izbiro temperature. V poskusu s petindvajsetimi samicami planinskega pupka so samice med odlaganjem jajčec izbirale nižjo in manj spremenljivo telesno temperaturo kot zunaj obdobja odlaganja. Raziskovalci so nato primerjali jajčeca samic, izpostavljenih temperaturam, značilnim za obe stanji.

Takšna sprememba temperaturnih razmer ni pomembno vplivala na velikost jajčne celice, prostornino želatinastega ovoja ali hitrost zgodnjih delitev ob odložitvi. Natančnejša izbira temperature pri razmnoževanju zato v tem poskusu ni bila način povečanja jajčec. Samica lahko spremeni svoje termoregulacijsko vedenje, ne da bi s tem zaznavno spremenila prav te izmerjene lastnosti jajčeca.

Viri: Toufarová in Gvoždík — Do female newts modify thermoregulatory behavior to manipulate egg size?, 2016

Ali hitrejše ličinke vedno lažje ubežijo plenilcu?

Ličinke planinskega pupka ob srečanju s plenilcem pobegnejo s sunkovitim plavanjem. Med njihove plenilce sodijo ličinke kačjih pastirjev, v češki raziskavi vrsta Aeshna cyanea. Gvoždík in Smolinský sta v tridesetih parih poskusov primerjala skupine pupkovih ličink s plenilcem in brez njega. Skupaj sta uporabila šeststo ličink. V posameznih skupinah s plenilcem je v štiriindvajsetih urah poginilo od nič do polovice ličink; v vseh kontrolnih skupinah so preživele vse.

Plenilci so pogosteje ujeli manjše ličinke. Pri primerjavi s kontrolnimi skupinami se je pokazala prednost večje telesne dolžine, ne pa samostojna prednost največje plavalne hitrosti. Tudi občutljivost plavalne hitrosti na temperaturo ni pokazala potrjene prednosti pred plenilcem. Po poskusu so ličinke plavale hitreje, vendar se je to zgodilo tudi v skupinah brez plenilcev. Večja izmerjena hitrost zato v tej raziskavi ni pomenila, da je posamezno ličinko pred plenilcem zaščitila prav njena hitrost.

Viri: Gvoždík in Smolinský — Predator-imposed selection on amphibian larvae, 2015

Kako se umakne iz preveč tople vode?

Planinski pupki lahko v vodi uravnavajo telesno temperaturo z izbiro hladnejšega dela vodnega stolpca. Balogová in Gvoždík sta to pokazala pri čeških pupkih iz okolice Jihlave. Živali so prihajale iz gozdne mlake na približno šeststo metrih nadmorske višine. V poskusu z vodnim temperaturnim gradientom so planinski pupki izbirali povprečno temperaturo 17,9 stopinje Celzija. Ta podatek opisuje izbiro preučevanih osebkov v določenih poskusnih razmerah.

V zunanjem poskusu junija 2014 se je voda čez dan ogrevala. Planinski pupki so se premikali v hladnejšo in globljo vodo. Njihova povprečna telesna temperatura je bila 19,8 stopinje, povprečna razpoložljiva temperatura vode pa 21,8 stopinje. Izbira položaja je zato dejansko zmanjšala izpostavljenost toplejšim razmeram. Termoregulacija je ostala učinkovita v različnih urah dneva; med posameznimi pupki pa so bile razlike v njeni učinkovitosti.

Viri: Balogová in Gvoždík — Can Newts Cope with the Heat?, 2015

Kako se gibanje prilagodi zimi in poletju?

Zmogljivost gibanja ni odvisna samo od trenutne temperature. Planinski pupki se lahko prilagodijo tudi daljšemu obdobju hladnejših ali toplejših razmer. Šamajová in Gvoždík sta odrasle osebke iz češke Jihlave pozimi izpostavila petim stopinjam Celzija, nato pa spomladi temperaturo postopoma zvišala. Primerjala sta živali pri stalnih petnajstih stopinjah in pri dnevnem nihanju med desetimi in dvajsetimi stopinjami.

Sezonska prilagoditev je spremenila temperaturno občutljivost plavanja v obeh toplejših režimih. Za tek po kopnem pa je imelo večji pomen dnevno temperaturno nihanje. Živali iz nihajočih razmer so pri najvišji preizkusni temperaturi tekle hitreje kot živali po hladnem režimu. Spreminjanje povprečne temperature in njeno dnevno nihanje torej nista enako vplivala na plavanje ter kopensko gibanje. V preučevanih naravnih vodnih in kopenskih mikrohabitatih je bil delež predvidljivega temperaturnega nihanja podoben.

Viri: Šamajová in Gvoždík — Seasonal acclimation of terrestrial and aquatic locomotor capacity, 2010

Kaj je razkrila genetska raziskava leta 2026?

Velika genetska raziskava leta 2026 je v doslej široko razumljenem planinskem pupku razločila pet glavnih skupin. Avtorji so predlagali, da jih obravnavamo kot ločene vrste. Skupina alpestris zajema osrednjo in zahodno Evropo ter ločeno špansko populacijo. Druge skupine so povezane z Apenini in različnimi deli Balkana. Meje niso bile določene samo po zunanjem videzu: pupki so si lahko podobni, čeprav se njihova dedna zasnova razlikuje.

Slovenija leži tudi v območju stika skupin alpestris in reiseri. Raziskovalci so izmenjavo dednega materiala našli v Sloveniji, severni Hrvaški in zahodni Madžarski, pa tudi v Romuniji. Razmejitve med glavnimi skupinami so razmeroma ozke, med nekaterimi njihovimi notranjimi skupinami pa širše. V tej raziskavi so primerjave jedrne in mitohondrijske DNK pokazale različne slike sorodnosti. Glavnina genetske raznovrstnosti je bila na Balkanu. Poimenovanje starega vzorca zgolj po državi zato ne zadošča za zanesljivo pripisovanje eni genetski liniji.

Viri: Koster in sodelavci — Five Hidden Species in a Widespread European Vertebrate, 2026