Scopolijev lepi volkec: pajek z darilom in šotorom za mlade

Kako je videti Scopolijev lepi volkec

Telo samice je dolgo približno od 12 do 15 milimetrov, telo samca pa od 10 do 13 milimetrov. Pri takšnih merah noge niso vštete. Zaradi njihove dolžine je pajek na listu videti večji, kot pove podatek o samem telesu. Zadek je dolg in proti koncu ožji, glavoprsje pa ima opazno svetlejšo vzdolžno črto. Barvni odtenki segajo od sivih in rjavih do rumenkastih oziroma okrastih.

Vzorci na zadku so lahko izraziti ali zabrisani, zato primerjava samo po barvi ni zanesljiva. Risba in odtenki se spreminjajo tudi med razvojem. Samec ima na koncih tipalk, imenovanih pedipalpi, odebeljene strukture za razmnoževanje. Pri samici so tipalke bolj podobne drobnim nogam. Ob opazovanju odrasle živali je zato uporabna celota: vitko telo, zadnja zožitev zadka, svetla črta po glavoprsju in dolge noge. Različna barva sama po sebi še ne pomeni druge vrste.

Viri: Wikipedija: Pisaura mirabilis, različica 1365189273 · Notranjski regijski park: Scopolijev lepi volkec

Travnik, gozdni rob in nizko rastlinje

Notranjski regijski park ga opisuje kot pogostega prebivalca sončnih travnikov, gozdnih robov in jas. Tam se giblje po tleh ali nižjem rastlinju. Dobro vidi in plen lahko izsledi ter ujame v hitrem teku; drugič ga prestreže iz zasede. Rastlinje mu zato ne služi samo kot podlaga za mirovanje, temveč je prostor iskanja hrane in pozneje tudi mesto, na katerem samica pritrdi zavetje za mlade.

Širši evropski vrstni pregled omenja tudi vlažne travnike, mokrišča in žive meje. Sončna lega in vlažnejše okolje se ne izključujeta: pomembno je, kje znotraj takšnega prostora se žival dejansko zadržuje. Čez dan jo lahko opazimo na odprtem rastlinju, življenjski cikel pa vključuje tudi zavetna mesta v pritalni vegetaciji. Ne gre za pajka, katerega celotno življenje bi lahko razumeli samo iz oblike velike mreže med vejami.

Viri: Wikipedija: Pisaura mirabilis, različica 1365189273 · Notranjski regijski park: Scopolijev lepi volkec

Lov brez mrežne pasti in uporaba svile

Samica, ki v travi nosi bel kokon, in samec z belim zavitkom v ustnem delu ne opravljata istega dela. Prva prenaša jajčeca, drugi lahko nosi svatbeno darilo. V obeh primerih je svila pomembna, vendar ne kot lepljiva krožna past za leteče žuželke. Neposredni slovenski terenski opis poudarja, da ta vrsta plen aktivno lovi, kokon pa samica drži pod sprednjim delom telesa s strupniki in tipalkami.

Hrana je tudi del dvorjenja. Samec ujame žuželko in jo ovije s svilo, samica pa jo med parjenjem obdeluje z ustnimi deli. Poskusi so pogosto uporabljali hišne muhe, saj tako raziskovalci posameznim samcem ponudijo primerljive obroke. To ne pomeni, da je naravni jedilnik omejen na eno vrsto muhe. Pomembna je vloga uplenjenega nevretenčarja: hranljiv plen postane darilo, ki samico zaposli in omogoča daljši stik med partnerjema.

Viri: Albo in sodelavci, 2011: Worthless donations · Rok Kostanjšek, 2014: poročilo skupine za pajke, tabor Pivka 2012

Kaj samec naredi s poročnim darilom

Med dvorjenjem samec ponudi zavitek samici. Ko ga ta zgrabi, se premakne pod njeno telo in s tipalkami prenaša spermo v odprtine na spodnji strani zadka. Po posameznem stiku se znova postavi pred samico ter prime darilo. Zavitek zato ni predmet, ki bi ga samo odložil in zapustil. Partnerja ga med srečanjem držita in preprijemata, samica pa lahko stik prekine ter poskuša odnesti obrok.

Svileni ovoj ima več vlog. Pomaga pri držanju plena, hkrati pa prikrije vsebino zavitka. Samec mora v pripravo vložiti čas in svileno snov, pred tem pa običajno še uloviti hrano. Raziskovalci zato pri tej vrsti govorijo o naložbi v razmnoževanje. Darilo je lahko korist za samico, vendar njegov pomen ni samo prehranski: vpliva tudi na sprejetje samca in trajanje dejanskega prenosa sperme. Oboje je del zapletenega razmerja med partnerjema.

Viri: Albo in sodelavci, 2011: Worthless donations

Zakaj vsi beli zavitki niso enakovredni

Med poskusi z dansko populacijo so samcem ponudili hranljivo muho, muho z drugačno prehransko kakovostjo, nehranljiv predmet ali nobenega darila. Nehranljive možnosti so bile ostanek že pojedenega plena, suh cvetni del in košček vate. Tudi tak predmet so nekateri samci zavili in ponudili samici. Poskus tako preverja razliko med prisotnostjo zavitka in njegovo dejansko prehransko vrednostjo, ne zgolj razliko med velikim in majhnim obrokom.

Samci z nehranljivimi zavitki so parjenje dosegli podobno pogosto kot samci s pravim plenom. Samci brez darila so bili pri pridobivanju parjenja manj uspešni. Pri nehranljivih darilih pa je bilo krajše obdobje vstavljanja tipalk, ko poteka prenos sperme. Pomembna je prav ta razlika: celotno trajanje srečanja in čas dejanskega prenosa nista enaka meritev. Ko samica ugotovi, da od zavitka nima hrane, lahko z zgodnejšo prekinitvijo zmanjša korist samčeve prevare.

Viri: Albo in sodelavci, 2011: Worthless donations

Hlinjenje smrti med dvorjenjem

Samec lahko med srečanjem otrpne in obvisi na darilu, samica pa ga pri premikanju vleče s seboj. Takšno vedenje imenujemo hlinjenje smrti oziroma tanatoza. Ko se samica ustavi, se samec spet aktivira in poskuša nadaljevati parjenje. V opisanih poskusih se je to pogosteje pojavljalo pri pravem plenu kot pri nehranljivih darilih. Darilo tako ostane središče stika tudi takrat, ko se žival navzven skoraj ne premika.

Razlaga vedenja je povezana z nadzorom nad hrano: samice so prave obroke po koncu parjenja obdržale, o nekaterih so se s samci tudi prerivale. Nehranljivih predmetov po srečanju praviloma niso zadržale na enak način. Avtorji tanatozo povezujejo tudi s poskusi samice, da darilo odnese. To vedenje ni dokaz, da je samec poginil, niti ga ni smiselno opisovati kot zavestno človeško pretvarjanje; gre za opazovano razmnoževalno strategijo.

Raziskava z različnimi darili je spremljala tudi poznejše odlaganje kokona in izleganje mladih. Večina parjenih samic je izdelala kokon v vseh skupinah. Raziskovalci niso ugotovili statistično značilne razlike v velikosti legla ali številu izleženih mladičev med skupinami, čeprav so se nekateri drugi kazalniki razlikovali. Preprosta razlaga, da eno hranljivo darilo vedno pomeni več potomcev, zato ni podprta. Vsaka samica je v tem poskusu prejela le eno darilo, v naravi pa se lahko pari večkrat. Posamezen obrok in prehrana skozi celotno razmnoževalno obdobje nista ista stvar.

Viri: Albo in sodelavci, 2011: Worthless donations

Darilo je lahko tudi breme med tekom

Terenska raziskava, objavljena leta 2012, je med ujetimi samci našla približno štiri desetine takšnih z darilom. Pregledani zavitki iz tega vzorca so vsebovali svež členonožčji plen. Težji zavitki so imeli večji premer. V poskusu je nošenje zavitka zmanjšalo hitrost teka. Raziskovalci pa niso ugotovili razlike v uspehu tekmovanja med samci z darilom in brez njega. Breme torej ni imelo enakega zaznanega učinka na vse oblike vedenja.

Takšna ugotovitev dopolnjuje laboratorijske poskuse z nehranljivimi predmeti: v naravi so lahko pregledani zavitki res hranljivi, hkrati pa poskus pokaže, zakaj lahko samec s prikrito nehranljivo vsebino v določenih razmerah sploh pridobi prednost. Priprava darila ter njegovo prenašanje imata različne stroške. Samica lahko prejme hrano, samec pa mora z njo hoditi, teči in dvoriti. Isti predmet zato sodeluje v prehranjevanju, gibanju in izbiri partnerja.

Viri: Albo in sodelavci, 2011: Worthless donations · Prokop in Maxwell, 2012: hitrost teka in poročno darilo

Samica nosi jajčeca in čuva otroški šotor

Po razmnoževanju samica jajčeca zavije v svetel kroglast kokon. Slovenski terenski prispevek posebej pojasnjuje razliko od pravih volkcev družine Lycosidae: kokon nosi spredaj pod telesom, ne zadaj na predilnih bradavicah. Ker pri držanju uporablja ustne dele, se v obdobju prenašanja kokona ne prehranjuje. Pred izleganjem ga namesti v travo ali drugo nizko rastlinje in okoli njega splete značilno šotorasto zavetje.

Mreža okoli zaroda je torej varovalni prostor. Mladi po izhodu iz kokona ostanejo skupaj v njem, samica pa ga čuva. Njena skrb se ne konča z izdelavo ovoja za jajčeca: premika ga na svojem telesu in pozneje varuje skupino potomcev. Angleško ime nursery web spider se nanaša prav na takšno uporabo mreže za mlade. Med opazovanjem bele krogle zato spremljamo del življenjskega cikla, ne ujetega velikega plena.

Viri: Wikipedija: Pisaura mirabilis, različica 1365189273 · Rok Kostanjšek, 2014: poročilo skupine za pajke, tabor Pivka 2012

Rast, levitve in preživljanje zime

Mladi pajki rastejo skozi zaporedne levitve, pri katerih zamenjajo zunanji skelet. Do spolne zrelosti potrebujejo več takšnih stopenj, hitrost razvoja pa je povezana s temperaturo. Evropski pregled opisuje krajši, približno enoletni cikel v toplejšem južnem delu območja in daljšega, z dvema prezimitvama, v severnejših predelih. V vmesnem prostoru sta mogoča oba vzorca. Zato ene datumske sheme ne moremo pripisati vsakemu travniku v Sloveniji.

Prezimujoči mladi uporabljajo zavetja v pritalnem rastlinju, pod listjem in v mahu. Spomladi nadaljujejo razvoj, po zadnji levitvi pa postanejo odrasli in se usmerijo v razmnoževanje. Najprej je torej obdobje rasti ter iskanja hrane, šele nato dvorjenje z darilom in skrb za potomce. Temperatura vpliva na hitrost teh prehodov, zato se lahko hkrati opažene živali razlikujejo po starosti in razvojni stopnji, čeprav pripadajo isti vrsti.

Mlade živali imajo v začetku na voljo hranila, ki izvirajo iz jajčeca. Po izhodu iz ovoja ostajajo v varovalni mreži, pozneje pa se razidejo in začnejo loviti svoj plen. Tudi njihova uporaba svile se s tem spreminja: najprej so v skupnem materinem zavetju, nato uporabljajo lastne niti. Razvoj od jajčeca do odraslega pajka zato ne vključuje bube, kakršno poznamo pri metuljih. Mlad pajek s ponavljajočimi se levitvami postopoma raste do odrasle oblike.

Viri: Wikipedija: Pisaura mirabilis, različica 1365189273

Lovec, ki je tudi plen drugih živali

Čeprav lovi žuželke, je Scopolijev lepi volkec tudi sam hrana drugim plenilcem. Evropski pregled med njimi navaja ptice, kuščarice, dvoživke in druge pajke. Njegovo mesto v okolju zato ni le mesto lovca na travniku: povezuje manjše členonožce z večjimi plenilci. Zavetja v rastlinju in barvna risba so del njegovega življenja v takšnem prostoru. Med plenilci so lahko tudi osebki iste vrste; to je kanibalizem.

Viri: Wikipedija: Pisaura mirabilis, različica 1365189273