Zelena krastača v Sloveniji: prepoznavanje, mrest in življenjski prostor

Kako prepoznamo zeleno krastačo?

Zelena krastača ima na svetli podlagi izrazite zelene lise, pogosto s temnim robom. Podlaga je lahko sivkasta, belkasta ali peščena, med večjimi lisami pa se pojavljajo tudi drobne rdečkaste oziroma oranžne pike. Trebuh je svetel in lahko posut s sivimi ali rumenkastimi pikami. Koža je na otip hrapava, z različno velikimi bradavicami. Gobec je kratek in zaobljen, za očmi pa sta skoraj vzporedni obušesni žlezi.

Oči so izbočene, šarenica je rumenkasto zelena in zenica vodoravna. Za očesom je viden zaobljen bobnič. Samec ima pod grlom en zvočni mehur; v razmnoževalnem času se na prvih treh prstih njegovih sprednjih nog razvijejo oprijemalne blazinice. Samci so praviloma nekoliko manj izrazito obarvani od samic. Kratke zadnje noge in bradavičasta koža jo ločijo od gladkejših, dolgonožnih rjavih žab. CKFF jo opisuje kot redko, vendar lokalno razširjeno po vsej Sloveniji.

Viri: CKFF — Zelena krastača (Bufotes viridis)

Odprta tla, plitva voda in zimska skrivališča

Zelena krastača uporablja topla odprta območja z malo rastlinja. Za razmnoževanje potrebuje sončne vode, kjer ni rib; pogosto so plitve in nastanejo le za del leta. Kopensko okolico uporablja tudi tedaj, ko vode ne potrebuje neposredno. Podnevi se skriva pod kamenjem, v razpokah zidov ali v rovih malih sesalcev. Lahko izkoplje lastno skrivališče in ga ponovno uporabi. V primernem zavetju se včasih zadržuje več živali.

Nemški portret navaja spomladansko prihajanje iz zimskih skrivališč in značilno oglašanje samcev od aprila. Samice odložijo jajčeca v dolgih vrvicah; posamezen mrest lahko vsebuje več tisoč jajčec. Izleganje traja približno tri do šest dni, razvoj do preobrazbe pa običajno dva do tri mesece. Mlade krastače nato zapustijo vodo. Za prezimovanje potrebujejo kopensko zavetje, ki ga ne doseže zmrzal. Med mladimi osebki so opisani tudi premiki, daljši od dveh kilometrov.

Viri: BfN — Bufotes viridis, življenjski prostor in biologija

Potrjeno razmnoževanje ob Nadiži

Poročilo skupine za dvoživke z raziskovalnega tabora Most na Soči opisuje najdbo paglavcev zelene krastače v Beli, pritoku Nadiže. S tem so raziskovalci potrdili razmnoževanje v naravnem vodnem okolju. Odraslih zelenih krastač na tem najdišču niso našli. Ločevanje paglavcev in odraslih je pri takem zapisu pomembno: poročilo dokazuje razvoj novega pokolenja, ne opazovanja odrasle živali na istem mestu.

Avtor je najdbo v okviru tedanjega poznavanja označil kot drugo znano razmnoževanje vrste v naravnem okolju v Sloveniji. To je zgodovinska ocena iz časa raziskovalnega tabora leta 2010. Podatek dopolnjuje bolj splošen slovenski vrstni pregled in pokaže, da mrestišča niso omejena na gramoznice ali gradbene kotanje. V tem primeru je bil dokaz neposreden: v vodi so bili najdeni paglavci, torej razvojna stopnja, vezana na vodno okolje.

Viri: Stanković — Poročilo o delu skupine za dvoživke, Most na Soči 2010

Zakaj se pojavlja tudi v mestih?

Na Dunaju so raziskovalci povezali 132 zapisov iz let 2007–2020 z rabo tal v okolici najdb. Zelene krastače so bile zabeležene v večini delov mesta, ne pa v njegovem severozahodnem delu. Najmočnejši negativni povezavi sta bili z gozdom in gosto pozidanimi območji. Edina kategorija rabe tal z jasno pozitivno povezavo so bila območja preoblikovanja in gradbišč.

Takšna območja lahko začasno ohranijo gola tla, redko rastlinje in kotanje z vodo. Avtorji so opozorili, da ugotovitev ni priporočilo za čim več gradnje: sama gradbena dejavnost dolgoročno zatesni tla in odstrani primerne površine. Del pozitivne povezave je lahko povezan s spremembami upravljanja pred dejansko gradnjo. Za vrsto je pomembna odprta površina, ne končni zidovi in asfalt. Raziskava tako razlikuje med začasnim prostorom, ki ga krastača lahko naseli, in poznejšo trajno izgubo tega prostora.

Viri: Landler, Burgstaller in Schweiger — Land-use preferences of the European green toad, 2023

Kako se premika po mestnem prostoru?

V slovaških Košicah so v treh mestnih območjih označevali odrasle zelene krastače in del živali spremljali z radijskimi oddajniki. Spremljane živali so se dnevno premikale na zelo različnih razdaljah. Mediani samic in samcev sta bili okoli dvajset metrov na dan, posamezni premiki pa so bili mnogo daljši. Med spoloma niso ugotovili pomembne razlike v velikosti individualnega domačega območja.

Genetska raziskava istih mestnih območij je vključila tudi tri podeželske primerjalne populacije. Dve mestni populaciji sta imeli nižjo pestrost, tretja, v mestnem parku, pa je bila podobnejša podeželskim. Izmenjava genov v mestu je bila omejena, čeprav so bila območja med seboj razmeroma blizu. Raziskovalci so kot možno razlago predlagali vpliv mestnih ovir in zgodovinskih povezav. Zelene površine zato niso vedno medsebojno enakovredne: dve bližnji mrestišči lahko loči za krastače težko prehoden pas mesta.

Med spremljanimi samicami je bila mediana individualnega domačega območja 0,52 hektarja, med samci pa 0,21 hektarja. Mediani dnevnega premika sta bili pri samicah 19,6 metra, pri samcih pa 18,7 metra; daljši posamezni premiki so presegli dvesto metrov. Mrestišča so vključevala tako trajne vodne objekte kot začasno napolnjene fontane.

Viri: Vargová in sodelavci — Košice: gibanje in genetska pestrost, 2023 in 2026

Zakaj so lahko pomembne žuželke ob odpadlem sadju?

V poljskem poskusu so 120 sveže preobraženih zelenih krastač razdelili v štiri zunanje ograde. V dveh so bile mesnate slive, drugi dve sta bili primerjalni ogradici brez sadja. Divji nevretenčarji so lahko dostopali v vse ograde. Raziskovalci so trideset dni spremljali telesno dolžino in maso krastač ter njihovo dejavnost pri hranjenju.

Mlade krastače so v ogradah s slivami rasle hitreje. Tam so zabeležili tudi večjo vrstno pestrost nevretenčarjev. Dejavnost pri hranjenju se med skupinami ni jasno razlikovala. Razlaga zato ni, da krastače same jedo slive ali da zaradi njih nujno več časa lovijo. Odpadlo sadje privabi živali, ki so lahko njihov plen. Poskus je pokazal povezavo med razpoložljivostjo raznolike hrane in rastjo mladih osebkov takoj po preobrazbi, ko se iz vodnega načina življenja preselijo na kopno.

Viri: Kaczmarski, Tryjanowski in Kubicka — Urban plums and toads, 2019

Odpornost na sol ima razvojne meje

Raziskovalca sta preučevala jajčeca in paglavce iz švedskega Lernackna v vodah z različnimi koncentracijami soli. Pri stalni enoodstotni slanosti se je izleglo manj jajčec kot pri nižjih koncentracijah. Mladim paglavcem je ista koncentracija upočasnila rast; pri starejših paglavcih in preobraženih živalih je bilo več razvojnih deformacij.

Paglavci pri stalni enoodstotni slanosti niso imeli pomembno drugačnega preživetja do preobrazbe, vendar so se preobrazili pozneje. Kratka enotedenska izpostavljenost povečani slanosti je povzročila drugačen odziv: ob preobrazbi niso zaznali jasnih razlik v preživetju, času razvoja, velikosti ali deformacijah. Trajna slana voda in kratkotrajen slan sunek torej nista imela enakih posledic. Iz teh rezultatov ni mogoče preprosto označiti vsake slane vode kot primernega mrestišča; pri jajčecih, paglavcih in mladih krastačah so se odzivi razlikovali.

Poskus je začel z jajčeci iz šestih različnih mrestnih vrvic. Izleganje se je razlikovalo tudi med družinami: dve sta imeli malo izleženih jajčec pri vseh koncentracijah. Pri preostalih štirih je bilo pri koncentracijah do pol odstotka izleganje najmanj osemdesetodstotno, pri enem odstotku pa okoli polovice ali manj.

Viri: Schmidt in Loman — Salt tolerance of Bufotes viridis eggs and tadpoles, 2019

Prvo prezimovanje je občutljivo življenjsko obdobje

Sinsch in Schäfer sta spremljala mlade zelene krastače med njihovim prvim prezimovanjem. Raziskava je vključevala štiri zaporedne zime v naravnem okolju in primerjavo z živalmi v temperaturno nadzorovanih razmerah. Terenski rezultati so pokazali, da izgube med prvo zimo pomembno prispevajo k spreminjanju številčnosti populacije. Preživetje je bilo povezano tudi z velikostjo mladih osebkov.

Avtorja sta pri zelenih krastačah kot najverjetnejši razlog velikostno odvisnih zimskih izgub navedla izpostavljenost manjših živali plenilcem. Pri drugi obravnavani vrsti je bila razlaga drugačna, povezana z doseganjem dovolj globokega zavetja pred zmrzaljo. Teh dveh razlag ne smemo zamenjati. Za zeleno krastačo toplejša zima zato ni preprosto zagotovilo večjega preživetja: posledice so lahko povezane tudi s tem, kdaj in kako dejavni so njeni plenilci. Prva zima je nadaljevanje kopenskega razvoja, ne konec tveganj po zapustitvi vode.

Viri: Sinsch in Schäfer — Density regulation by differential winter survival, 2016

Pijavke lahko močno zmanjšajo preživetje paglavcev

Francoski raziskovalci so v nadzorovanem poskusu ločili vpliv onesnaženega sedimenta cestnega zadrževalnika od vpliva pijavke Helobdella stagnalis. Paglavce zelene krastače so izpostavili čisti vodi s čistim sedimentom, onesnaženemu sedimentu ali ustreznim kombinacijam s pijavkami. Kjer so bile prisotne pijavke brez dodatne alternativne hrane, ni noben paglavec preživel več kot petnajst dni.

Brez pijavk se preživetje med čistim in onesnaženim sedimentom ni pomembno razlikovalo. Paglavci v poskusu z onesnaženim sedimentom so celo rasli nekoliko hitreje, kar samo po sebi ne potrjuje varnosti takšnega okolja. Ko so pijavkam ponudili še drugo hrano, je del paglavcev preživel, vendar so jih pijavke še vedno napadale. Raziskava pokaže, da lahko navidezno primerna voda vsebuje pomembno biološko nevarnost. Rezultat iz poskusnih bazenov opisuje preizkušeno gostoto plenilcev in ne napoveduje enakega odstotka izgub v vseh cestnih vodah.

Viri: Conan in sodelavci — Causes for the High Mortality of European Green Toad Tadpoles, 2023

Naselitev vode še ne zagotavlja uspešnega mresta

V nekdanjih območjih izkopavanja lignita pri Leipzigu so tri leta spremljali 72 pretežno začasnih vodnih teles. Posebej so iskali mrest in ličinke zelenih krastač ter spremljali kislost vode. Zelo kislih vod dvoživke niso naseljevale, toda pri vodah z vrednostmi okoli pH 4 so se zelene krastače razmnoževale. Njihov mrest je v takih vodah pogosto odmrl.

Takšno okolje so avtorji opisali kot ekološko past: odrasla žival izbere mrestišče, razvoj potomcev pa je neuspešen. Kislost se je lahko močno razlikovala tudi med sosednjimi vodami in se spreminjala skozi čas. Pri urejanju mrestišč zato ni dovolj samo ustvariti plitve kotanje, ki zadrži deževnico. V tem nemškem primeru je bilo treba preverjati tudi kemične razmere. Opaženega pogostega odmiranja mresta ne moremo pripisati pomanjkanju odraslih obiskovalcev, saj so ti vodo dejansko uporabljali za razmnoževanje.

Viri: Bolte, Weiß in Henle — Übersäuerte Laichgewässer, 2025

Različni osebki se v vodo ne vračajo hkrati

Pri dunajskem mrestišču v Simmeringer Haide so tri razmnoževalne sezone spremljali posamezne zelene krastače. Prepoznali so 926 različnih živali, katerih ponovni ulovi so omogočili primerjavo časa obiskovanja vode. V skupnem sezonskem vzorcu sta bila vidna dva vrhova dejavnosti: izrazitejši okoli začetka maja in šibkejši sredi junija. Posamezne živali so se pri mrestišču navadno zadrževale razmeroma kratek čas.

Manjši osebki in tisti s slabšo telesno kondicijo so prihajali pozneje. Samci so v glavnem vzorcu prihajali in odhajali prej kot samice. Kljub dvema vrhovoma se je čas obiskovanja vode med osebki močno prekrival. Raziskovalci zato niso našli dokaza za dve stalno časovno ločeni razmnoževalni skupini. Različna velikost in telesna kondicija sta bili povezani s časom obiskovanja iste vode; manjši junijski vrh ni avtomatično pomenil samostojne populacije.

Prvi in zadnji ulovi posamezne živali so bili pri večjih in bolje hranjenih krastačah zgodnejši. Opazovanje je potekalo ob trajnem zbiralniku deževnice, obdanem predvsem z rastlinjaki. Krastače so do njega premagovale približno dva in pol metra visok nasip, prekrit s polimerno folijo; raziskovalci pri tem niso opazili večjih težav.

Viri: Burgstaller in sodelavci — Body size and condition, not allochrony, 2025

Mrestišče v namakalni kotanji

Donaufeld na Dunaju je v raziskovalnem letu 2020 sestavljala odprta krajina vrtov, njiv in površin za gojenje sadja ter zelenjave. Naravnih vodnih teles tam ni bilo. Zelene krastače so se razmnoževale predvsem v plitvi zatesnjeni kotanji, kamor je konec aprila pritekla voda iz namakalne cevi. Njihovo mrestišče je bilo tako neposredno povezano z načinom upravljanja kmetijskega območja.

Ponovni ulovi fotografiranih osebkov so dali oceno 137 živali, z intervalom zaupanja 104–181. Raziskovalci so v tem letu ugotovili velik razmnoževalni uspeh in sorazmerno velike odrasle osebke. Zabeležili so tudi sameca zelene krastače, ki je objemal samico navadne krastače. Ta posamezen objem ni dokaz uspešnega razvoja križancev. Terenska raziskava kaže, da lahko populacija obstaja tudi ob umetnem viru vode, vendar je odvisna od ohranitve te vode in okoliških odprtih površin.

Viri: Sistani, Burgstaller, Gollmann in Landler — Donaufeld, 2021

Genetska pestrost majhnih populacij

Raziskava iz leta 2026 je primerjala genetsko pestrost zelenih krastač iz južne Švedske in bližnje Danske s poljskimi populacijami. Skandinavske populacije so imele nižjo pestrost, med posameznimi lokalnimi skupinami pa so bile izrazite razlike. Izmenjava genov je ostala majhna tudi ob izvedenih preselitvah. V nekaterih podpopulacijah so analize celotnih genomov pokazale sorodstveno parjenje in veliko genetsko breme.

Populacija, uporabljena za gojenje in večino preteklih izpustov, je imela vmesno pestrost, pa tudi znake drugačne selekcije in možne lokalne prilagoditve. Avtorji so zato priporočili ponovno presojo izbire izvornih populacij. Cilj ni samo dodati čim več novih živali: ohranjanje genetske pestrosti je treba uskladiti z lokalnimi prilagoditvami. Njihova ugotovitev opisuje skandinavske populacije in organizirane naravovarstvene preselitve; ne daje razloga za samostojno prenašanje krastač med slovenskimi mlakami.

Viri: Walderich in sodelavci — Genomic insights into fragmentation and translocation, 2026

Temperatura spremeni občutljivost paglavcev

Leeb in sodelavci so pri paglavcih zelenih krastač iz nemškega vinogradniškega okolja preizkusili pripravek s fungicidom folpet. Zgodnje in poznejše ličinke so izpostavili različnim koncentracijam pripravka pri različnih temperaturah. V kontrolnih skupinah brez pripravka nobena od preizkušenih temperatur ni povzročila smrti. Ob izpostavitvi pa so bili paglavci pri nižjih temperaturah občutljivejši.

Pri zgodnjih paglavcih zelene krastače je bila koncentracija, ki je povzročila polovico smrti, pri 21 stopinjah Celzija približno 2,3-krat višja kot najnižja izmerjena vrednost. Za isti škodljivi izid je bila torej v toplejši vodi potrebna večja koncentracija. Poznejše razvojne stopnje so bile večinoma manj občutljive, vendar pri zeleni krastači pri 26 stopinjah ta vzorec ni veljal. Avtorji niso dokazali ene same razlage za temperaturni učinek: lahko sodelujeta presnova živali in razgradnja pripravka v vodi. Rezultat velja za preizkušeni pripravek, ne za vse pesticide.

Viri: Leeb, Schuler, Brühl in Theissinger — Low temperatures lead to higher toxicity of folpet, 2022