Zeleni križevec: droben pajek z zelenim zadkom in mrežo med listi

Zelen zadek, drobne pike in rdeča lisa

Zadek odraslega pajka je zelen do rumenkastozelen in se rahlo sveti. Na vsaki strani sredine so temne pikice oziroma vdolbinice; nemški opis omenja štiri do pet takšnih znamenj v vzdolžni razporeditvi. Pri pogledu od zgoraj so boljši prepoznavni znaki kakor zgolj zelen odtenek, ki je odvisen tudi od svetlobe in ozadja fotografije. Telo nima velikega svetlega križa, značilnega za nekatere druge križevce.

Na zadnjem koncu zadka, nad predilnimi bradavicami, je pri odraslem osebku rdeča lisa. Predilne bradavice so drobni zadnji izrastki, skozi katere pajek izloča svilo. Barvna lisa zato ni ločen del telesa ali poškodba, temveč del značilnega videza. Sprednji del telesa je drugačne barve: sega od svetlorumene do rdečkastorjave. Tudi noge so lahko rumenkastozelene oziroma rdečkastorjave in nosijo temne ščetine.

Barva se spreminja med odraščanjem. Jesenski mladi osebki so lahko rdečkastorjavi, značilno zelenilo pa se razvije pozneje. Zato majhen rjav pajek in zelen odrasli osebek nista nujno predstavnika različnih vrst. Pri primerjavi je treba upoštevati tudi razvojno obdobje. Opisi pravkar izleglih pajkov se med viri razlikujejo, precej jasnejša pa je povezava med poznejšim zelenim videzom in življenjem med rastlinjem.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Kürbisspinne, revizija 269722264 · Sodelavci Wikipedije: Araniella cucurbitina, revizija 1369737714

Samica je praviloma večja od samca

Nemški vrstni opis kot značilno velikost navaja približno šest milimetrov za samico in štiri za samca. Angleški opis uporablja širši razpon, pri samicah približno od štiri in pol do devet in pol milimetra, pri samcih od tri in pol do štiri in pol milimetra. To sta različna načina predstavitve velikosti, ne meritev ene slovenske populacije. V obeh primerih govorimo o dolžini telesa, brez razpetine nog.

Samec je vitkejši in ima v primerjavi s telesom daljše noge. Pri odraslem samcu so pomembni pedipalpi, tipalkam podobni dodatki ob ustih. Njihova končna dela sodelujejo pri prenosu sperme. Velikost in razmerja pomagajo pri orientacijskem razlikovanju spolov, vendar pri zelo majhnem pajku pogled s prostim očesom hitro spregleda podrobnosti. Fotografija s primerjalnim merilom zato pove več kakor močno povečana slika brez podatka o velikosti.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Kürbisspinne, revizija 269722264 · Sodelavci Wikipedije: Araniella cucurbitina, revizija 1369737714

Podoben sorodnik omejuje določanje po fotografiji

Araniella opisthographa je zelenemu križevcu zelo podobna. Nemški vrstni opis opozarja, da ju zanesljivo razlikujejo znaki spolnih organov. Zeleni zadek, črne pikice in rdeča zadnja lisa zato niso vedno dovolj za dokončno vrstno določitev. To je pomembno zlasti pri fotografijah, na katerih vidimo samo hrbtno stran živali. Tudi lepo ostra slika ne pokaže nujno znaka, po katerem se ločita sorodni vrsti.

Zgodovina imena je daljša od današnje rodovne kombinacije. Clerck je vrsto opisal leta 1757 kot Araneus cucurbitinus, v rod Araniella pa je bila umeščena pozneje. Slovenski nacionalni pregled povezuje današnje ime tudi s starejšimi navedbami Aranea cucurbitina in Aranea frischii. Takšni sinonimi pojasnjujejo, zakaj lahko v starih domačih objavah naletimo na drugačen zapis iste obravnavane vrste.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Kürbisspinne, revizija 269722264 · Sodelavci Wikipedije: Araniella cucurbitina, revizija 1369737714 · Kostanjšek in Kuntner (2015): Araneae Sloveniae

Mrežo najdemo v več plasteh rastlinja

Zeleni križevec živi na gozdnih robovih, grmovju, živih mejah in drugem odprtem rastlinju. Pojavlja se tudi na iglavcih. Majhna velikost mu omogoča uporabo prostora med bližnjimi listi ali vejicami, kjer se lahko napne razmeroma drobna mreža. Nemški opis jo umešča v višjo zeliščno, grmovno in drevesno plast, približno do treh metrov nad tlemi. Ni torej vezana izključno na travo tik nad zemljo.

Tudi portugalska raziskava Benhadi-Marína in sodelavcev poudarja uporabo drevesnih krošenj, grmovja in zeliščne plasti. Osebke za poskus so ponoči zbirali na nizkih borih pri Bragançi. Pozneje so raziskovali tudi pajkove združbe v oljčnikih. Takšno pojavljanje dobro ponazori raznovrstnost rastlinskih nosilcev mreže; ne pomeni pa, da je zeleni križevec izključno oljčniška žival ali da ima enako številčnost v vseh plasteh.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Kürbisspinne, revizija 269722264 · Benhadi-Marín in sodelavci (2020): A Guild-Based Protocol to Target Potential Natural Enemies of Philaenus spumarius

Majhna kolesasta mreža je lahko skoraj vodoravna

Mreža je navadno široka približno deset centimetrov in je postavljena poševno do skoraj vodoravno. Nemški opis navaja približno dvajset do trideset radialnih niti in deset do petnajst zavojev lovne spirale. Radialne niti potekajo navzven iz osrednjega predela, spirala pa jih povezuje v zaporedne kroge. Nastane drobna kolesasta struktura, ki zapre prehod med deli rastline, ne velika mreža čez široko gozdno odprtino.

Včasih je zgrajena samo polovica običajne kolesaste mreže. Njena lega je povezana z razpoložljivim prostorom: rob lista, razmak vejic in oporne točke določajo, kam lahko pajek pritrdi niti. Angleški opis omenja mreže na listih ali cvetovih. V takšnem merilu je že razdalja med dvema bližnjima listoma uporabna lovna površina. Pajek ne potrebuje stalne trdne votline, ki bi predstavljala njegovo glavno lovišče.

Za razliko od nekaterih križevcev si ne izdela stranskega skrivališča, iz katerega bi prek opozorilne niti spremljal mrežo. Sedi neposredno v središču. Zelen zadek je med rastlinjem slabo viden, zato ga lahko opazovalec zamenja za del lista. Osrednji položaj obenem povezuje žival z različnimi deli mreže, po katerih se prenašajo premiki ujetega plena.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Kürbisspinne, revizija 269722264 · Sodelavci Wikipedije: Araniella cucurbitina, revizija 1369737714

Plen v mreži in preskus s slinaricami

Zeleni križevec je plenilec žuželk. Njegova kolesasta mreža predstavlja drugačno lovno strategijo kakor čakanje pajka rakovičarja na cvetu ali dejavno zalezovanje skakača. Portugalski raziskovalci so ga zato primerjali s pajkom Synema globosum, ki lovi iz zasede. Zanimalo jih je, kako se oba odzoveta na odrasle osebke slinarice Philaenus spumarius, žuželke, pomembne tudi kot prenašalke bakterije Xylella fastidiosa.

Za laboratorijski del so zbrane nedorasle pajke najprej vzredili do odraslosti. Hranili so jih z odraslimi sredozemskimi sadnimi muhami iz gojene kolonije. V samem preskusu so uporabili samo samice pajkov in jim ponudili različna začetna števila odraslih slinaric. Posamezni preskus je trajal štiriindvajset ur. Raziskava tako pokaže sposobnost obvladovanja konkretnega plena v nadzorovanih razmerah, ne celotnega naravnega jedilnika skozi leto.

Pri zelenem križevcu so ugotovili funkcijski odziv tipa II: razmerje med številom ponujenih žuželk in številom ubitih osebkov ni naraščalo kot preprosta stalna premica. Pri največjem začetnem številu štiridesetih slinaric sta obe vrsti pajkov ubili približno trideset osebkov. Med preskušenimi gostotami modela zaradi prekrivanja intervalov zaupanja nista pokazala jasne razlike. Izraza »drugačna strategija« zato ne smemo zamenjati z avtomatično večjo učinkovitostjo ene vrste.

Raziskovalci so šteli poginule žuželke, ne samo povsem zaužitega plena. Med rezultati so zato skupaj zajeti osebki, ubiti zaradi hranjenja, in morebitni nezaužiti ulovi. Ta razlika pomaga razumeti pomen laboratorijskega števila. Ubitih trideset žuželk v posodi ni neposredna meritev odstranjene količine hrane v naravi, še manj zagotovilo za enako zmanjšanje škodljivca v sadovnjaku ali oljčniku.

Viri: Benhadi-Marín in sodelavci (2020): A Guild-Based Protocol to Target Potential Natural Enemies of Philaenus spumarius

Jajčni kokoni in prezimovanje mladih pajkov

Nemški opis navaja odrasle osebke predvsem med majem in avgustom. Angleški opis samice spremlja tudi pozneje, do septembra. Opazovanje posameznega odraslega pajka zunaj krajšega navedenega obdobja zato samo po sebi še ne zanika vrstne določitve. Različni opisi pokrivajo različno območje in niso natančen koledar za vsako slovensko dolino. Za življenjski krog je pomembnejše razlikovanje med odraslim poletnim pajkom in prezimujočim mladičem.

Samica po nemškem vrstnem opisu julija izdela do tri bele do rumenkaste jajčne kokone, od katerih lahko vsak vsebuje približno sto štirideset do sto šestdeset jajčec. Kokon je svileni ovoj za zarod. Angleški opis omenja nameščanje jajčnih ovojev na spodnjo stran lista. Število jajčec je zato povezano z določenim opisom kokona, ne z neposrednim štetjem vseh potomcev ene samice, ki bi preživeli do odraslosti.

Prezimijo mladi pajki, ki jih lahko najdemo na drobnih vejicah. Spomladi nadaljujejo razvoj in postopoma dobijo značilno zeleno odraslo podobo. Takšen cikel povezuje barvno spremembo z letnim časom. Jesensko rdečkastorjavo telo in poletno zelenilo sta del razvoja, medtem ko se jajčni ovoj, nedorasli pajek in spolno zrel osebek razlikujejo tudi po nalogah v življenjskem krogu.

Viri: Sodelavci Wikipedije: Kürbisspinne, revizija 269722264 · Sodelavci Wikipedije: Araniella cucurbitina, revizija 1369737714

Drobne osice uporabljajo pajka kot gostitelja

Zeleni križevec je lahko gostitelj osic iz skupine parazitoidov pajkov. Korenko, Kysilková in Černecká v pregledu leta 2017 za Araniella cucurbitina navajajo Polysphincta boops in Polysphincta tuberosa. Ličinka takšne osice živi na gostitelju, ki določen čas še nadaljuje svoje življenje, na koncu pa pogine. To je drugačen odnos od takojšnjega ulova pajka s strani plenilca.

Ista objava obravnava več pajkovih vrst in več novih najdb na Češkem ter Slovaškem. Posameznega poskusa ali novega vedenjskega opažanja zato ni mogoče brez preverbe pripisati prav zelenemu križevcu. Za to vrsto je uporaben konkretni gostiteljski zapis v preglednici. Razkriva še eno njeno ekološko povezavo: sama lovi drobne žuželke, hkrati pa lahko prehransko podpira razvoj zelo specializirane osice.

Viri: Korenko, Kysilková in Černecká (2017): Further records of two spider-parasitoids of the genus Polysphincta

Na plenilca vplivajo tudi obdelane površine

Pajek v kmetijski krajini ni v stiku samo z živim plenom. Med vejami in listi se srečuje tudi s površinami, na katerih lahko po obdelavi ostanejo drobni delci. Benhadi-Marín, Pereira in Santos so v raziskavi, objavljeni leta 2016, zato preverili vpliv kaolina na življenjsko dobo zelenega križevca. Kaolin tvori mineralno prevleko, ki jo uporabljajo zaradi zaščitnega oziroma odvračalnega delovanja na žuželke. Laboratorijski poskus je ločil nanos na površino, na pajka, na muho kot plen ter hkratni nanos na pajka in plen.

Pomembna razlika se je pokazala pri poti izpostavljenosti. Pri obdelani površini se je življenjska doba skrajšala za približno oseminštirideset odstotkov, pri hkratni obdelavi pajka in plena pa za šestinpetdeset odstotkov glede na ustrezne vodne kontrole. Gre za izida konkretnega poskusa, ne za neposredno oceno slovenskega upada populacije. Poudarjata pa, da vpliv snovi na majhnega mrežnega lovca ni odvisen le od tega, ali poškropimo samo njegovo telo: pomembno je tudi okolje, po katerem se premika in iz katerega dobiva hrano.

Viri: Benhadi-Marín, Pereira in Santos (2016): Effects of kaolin particle films on the life span of an orb-weaver spider